Solze

Solze so vedno dober znak. V to verjamem. Pa če so solze sreče, globine ali žalosti. S čim bi lahko bolje pokazal(i), kaj duša čuti?! Poleg tega je vsake toliko časa potrebno čiščenje...

The Corrs - Time Enough For Tears

Malo počitnic paše

Prejšnji teden sem si vzel počitnice, šprical faks in užival na smučanju. Je prav pašalo malo odrezanosti. Edino vreme je bilo pretoplo in proti koncu tedna smo že skoraj smučali po vodi. Ja, pomlad se nezadržno bliža.

Povest o vrtnarju

Na koščku Zemlje živi vrtnar. Po svoje se trudi priti skozi življenje, obenem pa skrbi za vrt poln rožic. Rad se jim posveča, na žalost pa je časa vedno premalo, da bi bile vse deležne toliko pozornosti, kot si je želijo ali zaslužijo. Zaradi tega se tudi kakšna rožica posuši, žalostno ovene, tiste z globljimi koreninami pa preživijo, ostanejo.

Nekega dne je na vrtu pognala majhna rožica. Pritegnila je vrtnarjevo pozornost. Začutil je, da lahko iz drobnega poganjka zraste nekaj res čudovitega, zato je vedno več časa namenjal tej rožici. Minevali so dnevi, tedni, meseci in počasi sta drug drugega udomačila, skupaj rasla.

Bližala pa se je zima in vrtnar je v sebi začutil željo, da bi malo rožico presadil v zavetje pred mrzlim vetrom, na najlepši kotiček vrta, posebno gredico, kjer ni rasla še nobena rožica. Mali rožici je bila misel sprva všeč, a je v sebi začutila, da želi raje ostati na vrtu med drugimi rožicami. Vrtnar je to upošteval, a po tihem upal, da si bo rožica vendarle premislila...

Včasih je na obisk prišel vrtnarjev prijatelj. Najraje sta se pogovarjala o gojenju rožic, si ogledovala vrt in rožico v njem. Prijatelju je rožica vedno bolj prirasla k srcu, želel si je, da bi jo lahko presadil v svoj vrt. Ker pa je vedel, koliko vrtnarju rožica pomeni, se je bal to povedati. Bližala se je že pomlad, ko se je le opogumil in povedal željo. Na vrtnarjevo presenečenje je tudi rožica kazala znake, da se s tem strinja.

Tisti čas je bil za vrtnarja zelo nemiren. Kako tudi ne, ko pa si je prijatelj želel najlepšo rožico iz njegovega vrta! Razmišljal je, če je to mogoče čas, ko se mora borit za rožico, po tihem upal, da bo prijatelja želja minila... A ga ni. S težkim srcem je vrtnar vendarle privolil. Saj mu pravzaprav ni ostalo drugega. Globoko v sebi je vedel, da dela prav - videl je srečo v prijateljevih očeh in veselje rožice.

Vrtnarjev pogled na vrt se je spremenil. Na njem res nekaj manjka, a je tu rožica za vedno pustila svoje seme. In nenazadnje: tu so še skriti in neraziskani kotički. Pomlad se bliža in kdo ve, kakšne rožice šele pogajajo...

Povest o rožici

Vsi vemo, da so rožice vsaj malček prevzetne. Zahtevajo pozornost, veliko hrane in vode, ljubečih pogledov, prigovarjanja, rade slišijo, da so lepe...

Nekega spomladanskega dne je iz semena pognala rožica. V vrtu je sicer že prej raslo veliko rožic, a je bila kljub temu deležna pozornosti, zato je rasla in rasla in se razcvetela. Bila je deležna vedno več pozornosti, celo več kot rožice, ki so že prej rasle v vrtu, a rožici nikoli ni bilo dovolj. Nekje je slišala, da neguje vrtnarka skrit kotiček - najlepšo gredico pognojene in razrahljane zemlje, kotiček na katerega sonce še lepše sveti... Na njem ni rasla še nobena rožica, saj je bil pripravljen za posebno rožico. Tisto rožico.

Imena tiste rožice pravzaprav niti vrtnarka ni poznala, je pa nekoč odkrila njen prečudovit vonj in jo je od takrat neprestano iskala, v pričakovanju nežno gojila vsak poganjek na vrtu, med cvetovi iskala vonj, ki bi ga prepoznala izmed tisoče drugih.

Mala rožica si je na vsak način želela na gredico. Še bolj se je bohotila in s svojim vonjem skušala prepričati, da je prava. Tako zelo si je želela, da je bila že prepričana, da je tista gredica namenjena prav njej.

S svojo odločnostjo je že skoraj prepričala... A vrtnarka je še v pravem trenutku ugotovila, da ta rožica še ni tisto kar išče, čeprav je vonj podoben. Zavedala se je, da rožici to sprva najbrž ne bo všeč, a da lahko tudi na gredici, poleg drugih cvetlic, prav lepo in bujno uspeva. Če se le ne bo zaprla in obrnila stran... Če le ne bo zamerila...

Rožica še vedno raste in vrtnarka še vedno išče.
Tako kot mi. Jaz, ti...

Bljak!

Fuj!

Praznik iskalcev

Danes je praznik iskalcev.
Vseh tistih, ki so že našli, tistih, ki mislijo, da so našli, in vseh tistih, ki še iščemo.

Na misel mi je prišlo čudovito voščilo, ki sem ga sicer dobil za novo leto, a zelo paše v ta dan:

Želim ti leto, polno nepozabnih dogodkov, dotikov, poljubov...

Ja, tega vam iskreno želim. Da bi bil vsak dan poln drobnih pozornosti, znamenj prijateljstva in ljubezni. Pa da se naše poti k sreči ne bi nikdar izključevale, ampak dopolnjevale.

Bodimo pozorni iskalci! Ne samo na ta dan, bodimo pozorni vsak dan! Ljubezen je dosti več kot le "imeti" fanta/punco...

I Still Haven't Found

Si bil kdaj ZARES zaljubljen?

S tem vprašanjem sem, tistega večera že skoraj leto in pol nazaj, presenetil sogovornika in sprožil spletanje prijateljstva, ki je vsekakor dalo pečat mojemu življenju. Ja, tudi fantje med sabo znamo imeti zares globoke in pristne odnose. Še posebej ko čutiš, da razmišljaš tako podobno, iščeš in si želiš isto. No, včasih še preveč dobesedno... Žal.

Vprašanje je bilo na mestu. Takrat sem namreč ugotavljal, da najbrž res še nikoli nisem bil zares zaljubljen. Kup simpatij, a nič resnejšega. Mogoče tudi zaradi tega, ker sem, po zgodnjih neuspehih in zaradi kompleksov, začel svoja čustva zatirati z mislijo "saj itak nikoli nič ne bo". Poleg tega so najlepše itak že zasedene, a ne?

To zatiranje čustev sem pred časom začel puščat za sabo, čeprav mi je že od nekdaj jasno, da to pomeni spuščanje v tveganje. A kdor ne reskira, ne profitira! Lekcije znajo biti res težke, pa tudi verjetnost uspeha ponavadi ni ravno visoka, a kar lahko najdem, je tako neopisljivo dragoceno, da vztrajam in tvegam iz dneva v dan. In padam, ližem rane, se trudim vstati in in iti naprej...

Kaj nas dela žive, če ne ravno iskanje?

It's a Hard Life

Danes sem spet malček več pozornosti namenil skupini Queen. Že dolgo mi je njihova glasba blizu, še posebej nekatere pesmi, ki na trenutek zvenijo, kot da bi jaz napisal besedilo. Ja, življenje zna bit res težko (It's a Hard Life), včasih se počutim kot le senca tega, kar sem nekoč bil (Too Much Love Will Kill You), upanje pa mi dajejo prijateljstva, ki trajajo (Friends Will Be Friends). Danes je bilo vsega po malo.

Utrjevanje identitete

Prejšnji teden sem med drugim izkoristil tudi za utrjevanje identitete. Moje. Zanimivo, včasih sem s tem, kar sem, zadovoljen, drugič me moti cel kup stvari.

So stvari, ki jih želim in imam možnost spremeniti. Tukaj me čaka še in še dela. Dovolj, da mi celo življenje ne bo dolgčas.
In so stvari, ki so nespremenljive. Ker se jih bodisi ne da spremeniti - s tem moram živeti; bodisi tvorijo mene kot osebo - s tem hočem živeti.

Vem. Daleč sem od popolnega. Zelo daleč.

Največja sreča v življenju je prepričanje, da smo ljubljeni zaradi tega, kar smo; še več, kljub temu, kar smo.
(V. Hugo)

Bom kdaj to doživel?! Kljub temu, kar sem?!

Zakaj mi poroka veliko pomeni?

Izredno malo parov se poroča, pravijo. Zakaj pa bi se?! Saj lahko tudi brez poroke živiva skupaj, itak je to že normalno, pa še problemov ni, če greva slučajno narazen... Hja, nikoli ne veš...

Mene pa moti ravno ta "če". Kakšna ljubezen je to, da v mislih pripravljaš scenarij, če slučajno ugotovita, da ne sodita skupaj?! Kakšno hišo zgradiš, če imaš v mislih, da se bo itak mogoče podrla?! Tako, da se potem gotovo podre!!

Mogoče sem idealist, a v nekaj verjamem. Če po tem, ko si že dolgo (več let?) skupaj, še vedno v mislih vidiš scenarij ločitve, vse skupaj ni vredno pol evra! In če ti je veliko ljudi blizu, a nihče tako, da v vsakem trenutku, v vsakem pogovoru, v vsaki družbi veš, kdo je prvi v tvojem srcu, potem si še zelo zelo v iskanju!

Ko pa veš in čutiš, da bo ta oseba vedno ostala v tvojem srcu in da boš ti vedno ostal/a v njenem/njegovem srcu, potem je odločitev za poroko naravna in logična poteza. Kaj je vendar lepšega od tega, da si upa nekdo s tabo stopit pred oltar in pred ljudmi in Bogom obljubit, da te bo ljubil in spoštoval vse dni življenja?! Ja, zaradi tega mi poroka ogromno pomeni, mi je vrednota. Tega si neznansko želim. In dokler imam še kaj upanja v sebi, bom iskal in z vsemi močmi hodil v smeri, kamor hrepeni srce.

Oh I'd rather be alone
Like I am tonight
Than settle for the kind of love
That fades before the morning light
[...]
I believe in love, I believe in love
A love thats real, love thats strong
Love that lives on and on
Yes I believe in love
(Dixie Chicks - I Believe in Love)

trenutki, ure, dnevi

So trenutki, ko smo srečni, ure, ko smo zadovoljni, in dnevi, ki jih moramo živeti.
(R.Kerševan)

Kaj nas žene?

Vsak od nas nosi v sebi ogromno želja in hrepenenj. Nekatere so trenutne in (če tudi niso izpolnjene) kmalu minejo, umaknejo se novim... Druga hrepenenja pa so globoko zasidrana v nas. Tako globoko, da bolj kot kopljemo, bolj nas prevzemajo in ženejo naprej, usmerjajo k izpolnitvi... in dajejo smisel.

So res samo naša hrepenenja tista, ki nas ženejo?
Vedno bolj se zavedam še enega vidika. Zunanjega vpliva. To, kar vpijamo, kar nam svet predstavlja kot pomembno - nekaj, kar enostavno moramo imeti. (Pa tu ne mislim na materialne stvari, za katere vsak, ki vsaj malo razmišlja, ve, da ne osrečujejo.)

Primer? Občutek v srcu, da si je treba poiskati klapo, pa imeti najboljšega prijatelja... Razmišljanje, da se počasi že staramo in si moramo poiskati nekoga... da je že skrajni čas, da najdemo "the osebo"... Saj veliko teh stvari je povezano z iskrenimi hrepenenji, a zakaj čutim neko napetost, pričakovanja?

Zakaj toliko zapletamo?! Zakaj ne znamo preprosto živeti?! Zakaj se sprašujemo na kateri stopnji je prijateljstvo?! Zakaj vprašanja, kako sva prišla do tega?! Zakaj ne morem imeti prijateljstva z osebo drugega spola, ne da bi me spraševali "Kaj sta pa vidva toliko skupaj? Kaj pa imata?", da se potem še sam stalno to sprašujem?! Pa pogovori, kako nam je lepo skupaj... ne znamo tega enostavno pokazati z dejanji, z iskricami v očeh?! Zakaj ne znamo biti hvaležni za vse to, kar imamo, ter v vseh odnosih graditi po svojih močeh, brez spraševanja, kaj bo iz tega nastalo?! Kam smo poslali spontanost?!

Še vedno preveč razmišljam(o). Pozabljam(o) pa predvsem živeti.

Kar je pristno, bo ostalo.

Sing Sang Song

Danes sem se pridno učil, zvečer pa privoščil malo sprostitve. Tako sem naletel na zanimivo pesmico "Sing Sang Song". Posnetek je sicer slab, a mu to lahko oprostimo. Je namreč iz leta 1976.

A niso posrečeni? :)
Ob gledanju posnetka, me je spet prijela nostalgija po časih, ko je bil Eurosong še sinonim za kvaliteto. Še kdo pogreša orkester?

Nočem zbolet!

Če bo šlo tako naprej, bom zbolel.
Že tako ali tako se moram učit, delat za faks, na kar sem itak alergičen. Veliko preždim v hiši. Sede. Še takrat, ko bi si mogoče vzel čas za gibanje, pa mori to čudno vreme. Turobno in vlažno. Mrzlo. A ravno toliko toplo, da nas ne bi slučajno razveselil sneg! Bah! Pa še dogodki minulega tedna...

No, vseeno ni tako hudo. Še vedno živim, delam običajne stvari, študiram, se ukvarjam s stvarmi, ki so mi pri srcu, hodim proti ciljem, si jih celo postavljam višje ter se trudim gradit odnose, s katerimi se vsak dan srečujem. Poleg tega vem, da imam nitke speljane do ljudi, na katere se lahko vedno obrnem, če bi bilo res hudo...

Običajen dan

Bil je običajen dan. Resda pustno obarvan, a običajen. Vsaj na zunaj. Znotraj pa toliko dogajanja, misli...
Pa niti ne boli. Le grenko je.
Občutek, da me pravzaprav ne bi razumeli, četudi bi misli govoril na glas. Da je to, kar čutim, tako posebno, tako edinstveno, da je nedojemljivo.

Sej si faca, če tudi si smotko

Vsake toliko časa se je dobro pogledat v ogledalo in si povedat: "Sej si faca, veš? Če tudi si smotko!" :)
(S.Rebec, Stržišče 2003)

Naš svet se pa vrti...

Sredi dneva sem dobil klic. Glas na drugi strani pove, da ne sporoča dobrih novic. Ponoči se je s tega sveta poslovila naša profesorica iz srednje šole.

Pri srcu me stiska. Tudi smrt je del vsakdanjika, res. A vedno nas stisne, ko umre nekdo, ki ga poznamo, ki ga cenimo... Po drugi strani pa čutim mir. Ker vem, da je trpljenje bolezni minilo. Da odhaja na lepše. K Njemu.

Hvala vam, profesor'ca! Za 3 leta potrpljenja z nami, za ves trud, da bi nam približali materni jezik tudi v tistih delčkih, ki so nam, Primorcem, tuji. Hvala za veselje, prijazne besede!


Naš svet se pa vrti... in nekateri moramo živeti naprej.