petek, 08. februar 2008

Kaj nas žene?

Vsak od nas nosi v sebi ogromno želja in hrepenenj. Nekatere so trenutne in (če tudi niso izpolnjene) kmalu minejo, umaknejo se novim... Druga hrepenenja pa so globoko zasidrana v nas. Tako globoko, da bolj kot kopljemo, bolj nas prevzemajo in ženejo naprej, usmerjajo k izpolnitvi... in dajejo smisel.

So res samo naša hrepenenja tista, ki nas ženejo?
Vedno bolj se zavedam še enega vidika. Zunanjega vpliva. To, kar vpijamo, kar nam svet predstavlja kot pomembno - nekaj, kar enostavno moramo imeti. (Pa tu ne mislim na materialne stvari, za katere vsak, ki vsaj malo razmišlja, ve, da ne osrečujejo.)

Primer? Občutek v srcu, da si je treba poiskati klapo, pa imeti najboljšega prijatelja... Razmišljanje, da se počasi že staramo in si moramo poiskati nekoga... da je že skrajni čas, da najdemo "the osebo"... Saj veliko teh stvari je povezano z iskrenimi hrepenenji, a zakaj čutim neko napetost, pričakovanja?

Zakaj toliko zapletamo?! Zakaj ne znamo preprosto živeti?! Zakaj se sprašujemo na kateri stopnji je prijateljstvo?! Zakaj vprašanja, kako sva prišla do tega?! Zakaj ne morem imeti prijateljstva z osebo drugega spola, ne da bi me spraševali "Kaj sta pa vidva toliko skupaj? Kaj pa imata?", da se potem še sam stalno to sprašujem?! Pa pogovori, kako nam je lepo skupaj... ne znamo tega enostavno pokazati z dejanji, z iskricami v očeh?! Zakaj ne znamo biti hvaležni za vse to, kar imamo, ter v vseh odnosih graditi po svojih močeh, brez spraševanja, kaj bo iz tega nastalo?! Kam smo poslali spontanost?!

Še vedno preveč razmišljam(o). Pozabljam(o) pa predvsem živeti.

Ni komentarjev: