Nekje sem zasledil misel (al sem idejo dobil v napovedniku tega filma?), da smo ljudje kot marionetne lutke. Imamo nitke ;)
In res. Bližje smo drug drugemu, večja je nevarnost, da se z nitkami prepletemo, zapletemo, celo zavozljamo in morda obležimo negibni, povezani kot snop in nemočni. Zato si je potrebno vsake toliko vzeti tudi čas za razpletanje. Ne nujno do popolne osamosvojitve.
Ja, z nekaterimi ljudmi je res potrebno razvozljati vsako vez, v sili celo kakšno prerezati. Drugače nas te niti zadušijo, zasužnijo.
So pa tudi ljudje, s katerimi je dobro ostati vedno vsaj malo povezan. Toliko razvezan, da se svobodno giblješ in da ne omejuješ svobode drugega. In toliko povezan, da veš, da imaš v najbolj težkih trenutkih vedno nekoga "na vezi", v primeru stiske bližnjega pa je mogoče prav tvoja tista nitka, ki se jo oprime in ponovno vstane.
sreda, 23. januar 2008
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
Strings... Eden najlepših filmov na tem svetu! Res smo prepleteni z mižnjimi.. ampak mislim, da bolj kot si prepleten, niti postajajo daljše...
Objavite komentar