Njegova življenjska zgodba bi bila lahko osnova za film, zato si zasluži, da napišem vsaj skromen prispevek o njem.
Mladost in čas vojne
Njegovo življenje se je začelo že davnega leta 1920, kmalu po koncu 1.svetovne vojne, v času, ko je bila Primorska pod oblastjo Italije. Rosno mlademu, ko je imel 9 let, mu je umrla mama. Otroška in mladostna leta je tako večinoma preživel brez materinske vzgoje, zgolj z očetom in petimi brati. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan na bojišče v severno Afriko.
V letu 1942 so jih zajeli angleški vojaki. Kot ujetniki so bili najprej prepeljani iz Libije v Egipt, nato pa preko Sueškega prekopa in plovbe okoli Madagaskarja prispeli v Južno Afriko, kjer so ostali kakšno leto, potem pa bili odpeljani v Anglijo. Do konca vojne je nato kot vojni ujetnik delal na neki angleški farmi. So pa Angleži z njimi ravnali zelo spoštljivo. Vedno, ko govori o njih, govori z občudovanjem in spoštovanjem. Ves denar, lastnino in obleke, ki so jim jih zasegli, so ob koncu vojne dobili nazaj. V Angliji so se lahko v omejenem območju dokaj svobodno gibali, med domačini je našel celo prijatelje, s katerimi so se kasneje nekajkrat obiskali. V času ujetništva mu je zelo prav prišla tudi njegova iznajdljivosti in izučenost za brivca, saj je strigel in bril tudi angleške oficirje, ti pa so mu v zameno priskrbeli kakšen bonus. Ljubezenska zgodba
Že med vojno se je začela tudi ljubezenska zgodba in sicer preko preproste fotografije, na kateri sta bili dve mladi punci - naša nona in njena prijateljica, sicer dekle nonotovega soborca. Ko je le-ta izvedel, da ga je punca pustila, je hotel sliko vreči stran, naš nono pa je izprosil, naj jo raje da njemu. Nono je od takrat sliko veš čas vojne skrbno varoval, da se vedno hecamo, da je skupaj z nonotom tudi nona prepotovala Afriko. Po končani vojni se je vrnil v domovino in se opravil iskat dekle s slike. A to dekle ni bilo navdušeno nad njim. Nasprotno - ko ji je pokazal sliko, jo je jezno raztrgala. Bili so ji všeč drugi fanti. A naš nono je bil vztrajen in sčasoma je le popustila, z leti pa je prišla tudi ljubezen. Ja, naša nona v začetku res ni preveč marala nonota, kar mu še zdaj kdaj pove, a na stara leta z ljubeznijo skrbi zanj. Lani sta praznovala že 60. obletnico skupnega življenja! (Si sploh predstavljate takšno dobo?) Sta res edinstvena kombinacija karakterjev, ki nasmeje vsakega, ki ju ima priložnost nekaj časa opazovati.
Mimogrede, poročila sta se na ponedeljek, ko je imel nono prost dan. Kasneje smo izvedeli, da je bilo to natanko dva dni po poroki nonota in none po tatovi strani. Pa še prigoda iz njunega poročnega potovanja. Ker sta s seboj pozabila vzeti poročni list, jima v hotelu niso hoteli dati sobe z zakonsko posteljo, ampak sta morala najeti dve enoposteljni sobi.
Delo in stara leta
V življenju je za preživetje trdo garal. Poleg svojega poklica (imel je brivski salon, kasneje pa delal v tovarni), je vestno skrbel za kmetijo. Kot marljivega kmeta smo ga vnuki tudi najbolj poznali, saj se je medtem upokojil, občasno pa so k njemu še vedno hodili ljudje na striženje, pa tudi naše prve pričeske so bile vse izpod njegovih rok. Kljub vsemu, ali pa prav zaradi težkega življenja, je še na stara leta ohranil veliko kondicije, moči in volje. Pri osemdesetih se je povzpel na Triglav in Großglockner (za to drugo nisem prepričan, če prav do vrha, ampak vseeno), rad je hodil na pohode. Redno je hodil po špežo v staro Gorico, se vozil s kolesom. Leta 2004, ko jih je štel 84, sva ga s sestro spremljala v Anglijo, kjer je še enkrat obiskal prijatelje iz časa vojne. Lani je na svoj 89. rojstni dan držal plug pri oranju njive, junija pa romal peš na Sveto Goro (~15km, nekoliko skrajšana pot). Še do nedavnega je z veseljem hodil na plese društva upokojencev. Ni kaj, očitno je podedoval gene svojega očeta, ki je dočakal 98 let.
V našem kraju je precej starih ljudi. Nekateri so bolehni in slabi, nekateri pa so kljub svoji starosti dobro "ohranjeni". Takšen je tudi moj dedek.Danes
Ima že skoraj osemdeset let, a je še zmeraj zdrav in dobre volje. Še zmeraj obdeluje kmetijo, saj prisega na zdravo prehrano. Ima tudi ducat kokoši, dva zajca in bika. Med počitnicami mu rad pomagam in takrat mi pove marsikatero zgodbo o svojem življenju. Po težki mladosti, je med vojno videl mnogo sveta, tako je bil v Angliji, Libiji, pa tudi v Južni Afriki. Ko je prišel iz ujetništva, se je poročil in začel obdelovati kmetijo, ki jo obdeluje še danes. Poleg tega je bil še brivec in je vse sobote in nedelje delal, zato se je poročil v ponedeljek. Da, v ponedeljek, natanko dva dni po poroki mojega drugega dedka in babice. Moj dedek je tudi moj vzor, saj se je kljub letom lani povzpel na Triglav.
Še veliko bi vam lahko povedal o njem, toda mislim, da sem najpomembnejše povedal. Rad ga imam in si želim,da bi živel še veliko let.
(jAKOB, spis v 8. razredu OŠ)
V zadnjem letu ali dveh je občutno opešal in izgubil tisto pravo voljo do življenja. Vajen stalnega dela, gibanja in pohajanja, mu je težko sprejet dejstvo, da mora biti večino časa doma in poslušati ženo. :)
Nono, radi te imamo!
Želimo ti predvsem zdravja in še naprej čim bolj polna leta, ki ti jih je Bog naklonil!
