Osnovnošolska poezija

Zadnjič sem v predalu odkril nekaj pesmic, ki so nastale že kar nekaj let nazaj - v osnovnošolskih (in gimnazijskih) časih, ko pojma nismo imeli o ljubezni, a smo mislili, da vemo že vse. Hm, a ni zdaj enako?

Zakaj?
Zakaj si tako lepa?
Zakaj ne morem pozabiti tvojega nasmeha?
Tvoje oči me spremljajo povsod, a kje si ti?
Zakaj te ob meni ni?
Zakaj te ne morem imeti?
Mi je usojeno trpeti?
Zakaj?!

Brez naslova
Mislil sem, da druge ljubim,
a le tebe sem iskal.
In, da te bi ne izgubil,
sem to pesem skup' spacal.

Pol srca si mi vzela,
jaz ti drug' pol dam.
Rad bi nekaj ti povedal:
jaz te rad imam.

Ljubiš me, ne ljubiš,
to je zdaj vprašanje.
Vsako noč se tiho
prikradeš mi v sanje.

Hočem ljubiti

Seveda, tudi moški jočemo. Ob res težkih trenutkih, smrti ljubljene osebe, včasih pa celo ob filmih, še posebej, če govorijo o tistem, kar nosimo globoko v sebi in le izjemoma pride na dan. Malo prej sem imel solzne oči. Krivec je bil film, ki sem ga v dar prejel že davno nazaj in me je kar malo sram, da sem ga pogledal šele zdaj - The Notebook. Sama zgodba o zaljubljanju in vztrajnem čakanju je lepa, a prava lepota je v prikazu ljubezni, ki se ji človek ves preda in zato ne zbledi niti na stara leta.

Vem, kaj si želim. Hočem ljubiti iz vsega srca, brez najmanjše zadržanosti. Seveda imam rad sorodnike, prijatelje, v življenju marsikaj naredim iz ljubezni do bližnjega, a to še ni to. Nisem še zgradil odnosa, v katerem bi se res dal cel, v polnosti. To iščem in sanjam.

Čikorja an kafe

Mlakar je zakon! Itak. Edini, od katerega imam vse (original!) CD-je.

Pa še zanimiv uvod v zgoraj objavljen film.

Dopust

Če me kdo vpraša, če sem čez poletje kaj v Ljubljani, mu z nasmehom povem, da sem si vzel dopust. Ne, ne pogrešam prometa, razgretega betona, izpraznjenih stanovanj, kupov turistov (še posebej italijanskih), ki se postavljajo na pot kolesarjem, ogovarjanja (od domačinov!) po angleško ...

Le s prijatelji se, na žalost, manj vidimo ...

Mt 11,25

Sredi množice. V meni nemir in dvom. Kam hodimo, čemu sledim? Pogledam okoli sebe in zagledam nasmejan obraz mongoloidne osebe z Downovim sindromom. Smeji se z zaupanjem in veseljem, da smo na poti. Tudi v moji duši zaveje delček miru. Nasmehnem se. Ja, Mt 11,25.

Taborski zvonovi

S poletjem sem si končno spet vzel čas za branje leposlovja. Prva knjiga na seznamu je bil roman Taborski zvonovi, ki sem se ga enkrat že lotil, potem pa je branje za nekaj časa obstalo. Ne morem se spomnit, kaj je bil razlog, saj je roman res dobro napisan in neustavljivo vleče k branju. Če malo poznaš kraje in ti v telesu bije primorsko srce, še toliko bolj. Poleg tega je, kar mi je znano, zgodba nastala na podlagi resničnih dogodkov.

V pisateljski resnici in podobi zaživi primorski človek s svojimi ljubeznimi, trmami, z jezikom, ki poje celo v prozi – tudi v narečju, kadar hoče pisatelj poudariti tipičnost primorske duše.
(iz spremne besede)

Toplo priporočam!