Iz izolacije v samoto

V teh dneh iščemo samotne in sproščujoče trenutke v naravi. Na srečo je naša dežela vsepovsod polna čudovitih kotičkov, ki kar čakajo, da jih odkrijemo. Nekaj utrinkov iz časa, ko prečkanje občinske meje še ni bilo nelegalno početje. :)

Repatriacija

Kot številne zdomce, je tudi mene začetek izrednih razmer ujel v prestolnici. Da ne bi morebitne okužbe nesel domov, sem se odločil nekaj časa ostati v samoizolaciji kar tam. Samotno bivanje in delo na daljavo mi nista tuja, povrhu smo se s prijatelji, z žlahto in s kolegi na veliko povezovali digitalno, lotil sem se še raznih opravkov, tako da dolgčasa res ni bilo.

Precej manj prijeten pa je bil občutek vsakič, ko sem stopil iz stanovanja, skrbno pazil na svoje korake in se po vrnitvi temeljito umival in razkuževal. Sprehodi po mestnih parkih so v času epidemije daleč od sprostitve. Boljša rešitev so sicer izleti (z avtom iz mesta, nato sprehajanje po neobljudenih poteh), kar pa ne odpravi stresa ob odhodu in vrnitvi. Da bi se izognil obisku trgovine, sem spraznil zaloge hrane in začel resno pogrešati sadje in zelenjavo.

Bivanje v Ljubljani se je izkazalo kot pat pozicija - z vsakim dnem, ko naj bi bil bližje koncu inkubacijske dobe, se je obenem tudi povečevala možnost okužbe (veliko ljudi, največ potrjenih okužb). Ko se je še razglasilo prepoved zadrževanja na javnih površinah in začelo govoriti o možnosti omejitve gibanja na občino, je bilo treba hitro najti rešitev. Nikakor me namreč ni mikalo ostati več mesecev ujet v mestu. A še vedno nisem hotel potencialno ogroziti domačih ali priti v poročila :) kot tisti, ki je prenesel okužbo na sicer relativno neprizadeto območje ...

Rešitev je zasvetila v osebi prijazne sosede, ki večino časa živi drugje in je njena hiša prazna. Na mojo prošnjo mi je za nekaj časa odstopila svoj dom, za kar sem ji neizmerno hvaležen. Čeprav je po svoje veliko težje biti v izolaciji v domačem kraju, sem res vesel, da sem pobegnil na Primorsko.

Ostanite zdravi in ne izgubite dobre volje!

Dragi moj sveti angel

Iskrena hvala za tvoje dosedanje odlično opravljeno delo! Najbrž se niti približno ne zavedam, kolikokrat si posredoval, me rešil iz nevarnih okoliščin ali me usmeril na pravo pot. A že tisti dogodki, ki se jih zavedam, me navdajajo s hvaležnostjo: potovanja na drugi konec sveta, vsakodnevna vožnja, ki jo prepogosto jemljem za samoumevno; kočljive situacije, iz katerih sem odnesel celo kožo ... In to je samo ena plat zgodbe. Vedno bolj se zavedam tudi pomoči v duhovnem boju, odločitvah. Zato te iskreno prosim, da ne zaspiš na lovorikah, in še odločnejše molim: "Varuj me in vodi me!" Amen.

PS. Če obvladaš tudi obrambo pred virusi, je zdaj pravi čas, da pokažeš svoje veščine. V nasprotnem primeru pa, zdaj ko imaš tudi ti veš časa, izkoristi za kakšen šnelkurs. ;)

KarantEnci

Tudi največji skeptiki in tisti, ki so še do nedavnega brili norca, so spoznali, da šale ni več. Dokler je nevarnost tam daleč, na tujem, jo zlahka odpravimo, ko pa začne dihati za ovratnik in postane osebna ...

Težko je namreč ignorirati, ko izveš, da je prijateljica v karanteni, ker so med sodelavci potrdili primer okužbe; ko slišiš skrbi kolega zaradi otroka, ki ima kronične težave z dihali in spada v rizično skupino, ali ko prijateljica ne more skriti boleče zaskrbljenosti, ker je ljubljena oseba v prvi bojni vrsti zdravniških ekip ...

Morda ne moremo biti z drugimi, zato pa smo lahko še toliko bolj za druge - podpora, vzpodbuda, vir miru in veselja. Skupaj bomo zmogli prebroditi preizkušnje.

Samoizoliranci

Pišem iz bunkerja svoje sobe, oborožen z žajfo in razkužilom. Ne, v Evropi ne divja vojna, vsaj ne v klasičnem smislu. Boj poteka proti zahrbtnemu in s prostim očesom nevidnemu sovražniku. Že lahko uganem besedo leta 2020: koronavirus. V vsakdanje besedišče se je poleg nje prikradla celo (svetovna) pandemija!

Krizni časi zahtevajo drastične ukrepe, za katere si niti v sanjah nisem predstavljal, da jih bomo doživeli. Delo od doma ni več privilegij ampak nuja. Ni več druženja in objemanja s prijatelji. Zapiramo se v svoja stanovanja in se držimo vsaj kakšen meter drug od od drugega. (Vsaj tisti, ki se odgovorno zavedamo, da bomo sami verjetno že preživeli tudi morebitno okužbo, a so mnogi precej bolj ranljivi, tudi življenjsko ogroženi, zdravstveni sistem pa na preizkušnji.) Odpovedani ali prepovedani so praktično vsi dogodki, srečanja, celo svete maše.

A pomanjkanje fizičnega stika je še najmanj, precej bolj so in bodo na preizkušnji naši živci in psiha. Kako se izogniti nevidni nevarnosti? Kako ostati miren, ne paničariti, ne sumičiti sočloveka?

Šele na začetku smo. Velikanska in težka preizkušnja bo. Kljub temu me navdaja upanje. Pojavljajo se dobre pobude, kako prebroditi ta čas; prebuja se solidarnost, raste zavedanje, kaj vse smo jemali za samoumevno; divjanje sveta se umirja. Ironično, a spodbudno: s skupino prijateljev smo se zaman več mesecev dogovarjali za srečanje, sedaj pa smo se v enem dnevu uskladili in slišali preko videokonference. Ja, tudi tehnologija je na naši strani.

Izkoristimo ta čas za poglobitev stikov z najbližjimi, osebno in duhovno rast ter razmislek, kaj je resnično pomembno!

Zakaj umikaš pogled?

Kar pr' ženski pravi moški
prvo opazi, to so njeni ...
-- Iztok Mlakar - Oda

Kot moški še zdavnaj nisem imun na ženske čare. Takoj v naslednjem trenutku po tem, ko mi pritegnejo pozornost*, pa želim pogledati simpatičnemu bitju v obraz. Obline so pač bolj ali manj take, kot je zapisano v genih in je dala mati narava, obraz pa razodeva 100-krat več: žalost in veselje, zadovoljstvo in zaskrbljenost, starost in zdravje ... Zlasti pa skušam razbrati obrise splošnega pogleda na svet, karakter, odprtost za stik.

In ravno glede slednjega sem čedalje bolj žalosten. Sodobne ženske postajajo (vsaj v mestih) izredno nedostopne. Že tako ali tako se ljudje na ulici ne pozdravljajo, za pogovor ni časa, zdaj pa je postal nezaželen celo stik z očmi. Da bi bila že v osnovi zatrta vsaka možnost pogovora, si marsikatera nadene slušalke, ob srečanju na cesti vestno strmi v tla ali pa se preventivno še celo obrne stran.

Gotovo imajo pri tem prste vmes slabe izkušnje in neprimerno obnašanje moških. Vendar - je res vredno zapiranja v oklep nedostopnosti?! Se čudimo, da je potem toliko osamljenosti, depresij, pomanjkanja veselja in neizpolnjenih hrepenenj po ljubezni?!

Zakaj umikaš pogled? Ozri se v sočloveka, poglej me!

Morda v očeh odkrijeva iskrico, ki polepša dan. Morda bo zaradi bežnega stika in nasmeha v dnevu več topline. Ščepec upanja v lepši jutri. Veselja, da po svetu še hodijo čuteči ljudje. Mogoče bo pogled že naslednji trenutek zbledel ... ali pa se bo globoko vtisnil v srce, prebudil zatrta hrepenenja, pognal kri v lica in zanetil ogenj. Kdo ve ...

--
Preberi še: Očaraj me z nasmehom

* Eno je naravni odziv na drežljaj, drugo pa je poželjivo zijanje, ki ga nikakor ne podpiram.

In ljubezen tudi

Drago Jančar nas skozi osebna doživljanja oseb - kot tečejo misli, s prepletanjem zgodb in brez obsojanja, vedno znova opominja (podobno kot serija Band of Brothers), da vojne niso (le) epske bitke, osvajanja in zmagoslavje, temveč predvsem tragedija, beda, krutost, nespamet.

Zlo je kot neviden oblak, ki potuje nad zemeljsko površino, sluti, kje je pravo gojišče in žarišče, da se lahko razrase. Tam se spusti. Tam začne naraščati, ljudje se začnejo sovražiti. Tam je vojna. Nihče ni več, kar je bil ali kar bi hotel biti.

Priporočam v branje - z željo, da bi presegli obtoževanja, delitve na naše in vaše, dobre in slabe. Z upanjem na dan, ko bomo združeni v odločenosti, da se tovrstna tragedija ne sme več ponoviti.