Downtown

Ena pesmica za vse študente, ki se, tako kot jaz, ob začetku študijskega leta vračate v študentske sobice...

A niso posrečeni? :)

Vreme za vsak okus, d.o.o.

V času, ko se vedno več stvari dobi na zahtevo ali po naročilu, samo čakam dan, ko mi bo kdo ponudil vreme po lastnem okusu. Ob primerni ceni storitve, bi bil takoj med naročniki.

"Halo, je tam Vreme za vsak okus, d.o.o.? Rad bi naročil lepo vreme..."

Najprej bi si naročil toplo sončno vreme za sprehode in martinčkanje, nato nekaj oblakov, ki bi zakrili sonce, da se mi pri branju najljubše revije sonce od plastificiranih listov ne bi bleščalo v oči, potem pa spet sončno vreme s primernimi oblački za kuliso prekrasnemu sončnemu zahodu. Sonce bi nasploh kraljevalo v mojih dnevih.

Dež bi vrtove lahko zalival ponoči, razen takrat, ko bi si zaželel gledanja zvezdic. Občasno bi naročil kakšno pošteno ploho, da očisti zamazano ozračje. Včasih pa je tudi prav lepo gledati nevihte. Dan pred izpitom je primeren za kislo vreme, da me sonček ne bi vabil stran od knjige. (Kislo vreme bi prišlo prav tudi takrat, ko bi se hotel izogniti kakemu delu na prostem... =)) Ko bi prišel utrujen domov, pa bi si zaželel lahnega škrebljanja dežja, ki bi me zazibalo v spanje.

Toče ni na mojem spisku. Niti sosedom je ne privoščim. =)

K božiču brez dvoma sodi sneg in mrzlo vreme, da se je prijetno stiskati skupaj. In če je poleti vroče, naj bo pozimi mraz in dosti snega. Letni časi naj se izkažejo!

Nenazadnje, če se prikažejo zamorjeni dnevi, naj me ovije megla. Naj me spominja, da me čaka še veliko lepega, čeprav tega (še) ne vidim...

Utrjevanje

Zadnje dni utrjujem svoje znanje angleščine, še posebej besedišče na področju znanstvene fantastike. (Beri: gledam filme brez podnapisov.)

Ne morem si pomagat. Zasvojila me je Battlestar Galactica. =)

Goveje

T.i. "narodno zabavna" glasba mi nikoli ni bila preveč pri srcu. Seveda so izjeme in je kakšna pesem prav dobra, na splošno pa vsekakor ne spadam med ljubitelje te glasbe. A res ne znajo drugega igrat kakor valček in polko?! In a morajo res tako mučit harmoniko, ki je sicer super inštrument¹, da se ti jo upre poslušat?! Da ne omenjam, da pri večini pesmi že vnaprej veš, kako bo zvenel naslednji takt, čeprav pesem prvič slišiš. No, razumem da je marsikomu (še posebej starejšim generacijam) ta glasba všeč. Je pač pretežno nezahtevna, še malček spominov na mladost, pa je.

Ne, nisem kak zadrtež. Med glasbo na mojem računalniku se najde tudi kakšna pesmica v tem stilu. Če se bom kdaj poročil, pa na svoji poroki vseeno nočem poslušat goveje muzike.

¹Za primerjavo poslušajte spremljave Iztoka Mlakarja, Kreslina, tudi Neishe, pa Terrafolk, Kroke...

Jesen

V soboto je prvič zares zadišalo po jeseni. Za kolesarske podvige je očitno skrajni čas. Postaja že kar mraz, še posebej v oblačnih dneh, in ko mrzel veter zapiha preko prepotenega hrbta res ni prijeten občutek! Trda čokolada ni tako okusna kot tista napol stopljena. Je pa dobra stran, da porabiš manj tekočine.

Včeraj sem se spet odpravil na mojo najljubšo turo. Da bi poslikal kakšen lep motiv, sem s sabo vzel tudi družinski fotoaparat, a mi je povzročal skoraj več problemov, kot je bilo koristi od njega. Če je že nekje od Madagaskarja naprej (prah!) objektiv imel polavtomatsko zapiranje (treba ga je bilo še ročno do konca potisniti v ohišje), pa je zdaj dokončno odpovedal pokorščino. Objektiv se noče več skrit v ohišje! Skrajni čas, da grem(o) v nabavo novega. Tokrat DSLR! Včasih enostavno pogrešam kakšno nastavitev več. Po hitrem pregledu ponudbe, se nekako odločam med Canon 450D in Nikon D60. Kakšen napotek, nasvet, mnenje?

Modernizacija

Malček za hec... :)

Na svoji zemlji

Letos mineva 60 let od snemanja prvega slovenskega celovečernega zvočnega filma, na današnji dan pa praznujemo obletnico priključitve Primorske matični domovini. Da bi le lahko Slovenci vedno hodili po svoji zemlji!

Znanost, moderna religija

Večkrat sem se spraševal, v čem se razlikujemo od ljudi, ki so živeli tisočletja nazaj.

Če berem malo zgodovinske in verske knjige, bi lahko sklepal, da takrat praktično ni bilo človeka, ki ne bi bil pripadnik tega ali onega verovanja, sekte, religije. Ponavadi so bili kar tiste vere, kateri je pripadal, oziroma jo je zaukazal lokalni voditelj. Pa se ljudje niso upirali na vso moč. Vera jim je dajala odgovore na najbolj temeljna vprašanja o življenju, dogodkih in stvareh, ki jih niso razumeli.

A niso to vprašanja, ki nas še danes begajo? Obstaja človek, ki se ne sprašuje, kako je nastal svet, kaj je smisel življenja, kaj je po smrti ali kaj se skriva za nerazložljivimi pojavi?!

Dandanes se veliko ljudi šteje med ateiste. Da torej v "nič" ne verujejo. Verovati v neke nadnaravne sile pač ni več moderno. A v bistvu pravih ateistov ni. V človeku vedno ostaja iskanje. In vsakdo verjame v nekaj.

Marsikdo verjame v znanost. Da bodo znanstveniki slej ko prej našli odgovore na še tako zapletena vprašanja, nerazložljive pojave, nejasnosti, odgovore na vsa naša iskanja, rešitve za naše probleme, zdravila za vse bolezni. V znanost se vlaga vedno več in več truda, časa in sredstev. Celo poustvarjanje velikega poka se igramo. Vse z namenom, da bi odgovorili na ta vprašanja. Znanost je prevzela vlogo religije na tako prefinjen način, da večina sploh ne ve, da ji pripada.

Da ne bo pomote. Podpiram znanost, če je le v dobro človeštva. (Konec koncev sem tudi jaz na poti, da morda postanem del znanstvenih krogov.) Prav je, da raziskujemo in skušamo iskati odgovore, rešitve, usmeritve k boljšemu svetu. A včasih se mi zdi, da nekaj raziskujemo, samo da bi dokazali našo vsevednost, vsemogočnost.

Pa lahko delček spozna celoto?! Lahko človek spozna resnico o svetu?!

In ko/če tudi bo vse pojasnjeno, popisano, opisano, razloženo, preračunano... bomo znali občudovati veličino stvarstva in se vprašati kdo je pognal veliki pok?!

Trgatev

Kakovost letine je premo sorazmerna s količino jamranja vinogradnikov.

Tabula rasa

Danes me je prešinilo, kaj botruje mojemu čudnemu stanju zadnji čas. Dejansko prvič v življenju se dogaja, da imam popolno svobodo pri odločanju o mojem življenju! Doslej je bil vedno tu vsaj faks/šola (nekakšna pričakovana pot, kako se bo moje življenje nadaljevalo), delček preostalega prostega časa pa se je enostavno porazgubil med takšnimi in drugačnimi aktivnosti. Zdaj pa imam 24 ur na dan proste roke, kaj bom delal, kam bom šel, kako si bom začrtal nadaljnjo pot... Kar nekako strašljivo. In zaenkrat neprijetno prazno.

Čakam in si želim novih izzivov, odnosov ter predvsem motivacije in ciljev.

Po širnem svetu

Po vrnitvi iz Madagaskarja sem kar nekako skopo odgovoril na vprašanje "Kako je bilo?", nato pa nadaljeval pisanje o svežem dogajanju. Življenje pač gre naprej. Pa nič bat! To ni bilo vse kar sem želel povedat. =) Prav nasprotno. Moja potepanja, izkušnje in razmišljanja ob njih so dobila svoj blog - Po širnem svetu. Upam, da bo v zanimivo branje.

Pot me resnično vodi po širnem svetu. Rad potujem. Ne zato, ker bi mislil, da doma ne morem najti sreče, ampak zato ker me veseli spoznavanje novih krajev, dežel, ljudi. Ob tem pa se tudi sam spreminjam...
(iz uvodnika)

Domači humor

L dela, P pa pametuje, nakar se L razjezi.
L: "Pa ti delaj, če mislš bit pametn!"
P: "Sm provu, ma z rokami v žepu prow ne gre!"

Nona našemu nonotu, ko je na glavo spet dal zguzdano in strgano kapo: "Dej dol to piškavo kapo!"


Smejte se! Je zdravo!

Game over

Da popolna oseba ne obstaja, se najbrž strinjamo vsi. Vseeno se včasih najde kak osebek moškega spola, ki za svojo ljubezen izjavi: "popolna je!" Temu bi se najbrž reklo naivnost. ;) A če tudi obstaja res zelo zelo dober približek idealne ženske, pa takšen moški zagotovo ne obstaja. Vsak izmed nas ima vsaj eno... ah, veliko napak. Ta je preveč kosmat ali plešast, drugi otročji in razvajen, tretji je pokvarjen, četrti nima smisla za romantiko, peti je zapečkar, spet šesti se pretirano ukvarja s športom, ta je preveč čustven, tisti ne zna plesati, oni ima čudne prijatelje in prav tako čudno punco, ta bi ji bil v sramoto, a tisti je ne razume, oni bi jo omejeval... In te "malenkosti" enostavno ne grejo skozi strogo žensko sito.

A vendarle se pari poročajo. (Na porokah pa so "popolne" neveste videti celo srečnejše od "nepopolnih" ženinov! Hm, mogoče pa je nevesta ugotovila, da je vendarle našla idealnega moškega, ženin pa objokuje svojo zmoto? Ah ne, saj sem napisal, da popolni moški ne obstaja! :))

Očitno mora bit za vsem tem še nekaj več. Nekaj kar zamegli in kasneje premaga nepopolnost. Ja, res je - zaljubljenost in ljubezen. Nisem se mogel premagat, da ne bi konca malo pockural :D

Vsem letos poročenim parom želim ogromno ljubezni za boj proti nepopolnosti!

Brezpotja

Kako lepo in preprosto je, ko človek ve kaj in kam si želi. Enostavno sledi znamenjem in smerokazom, ki vodijo k cilju, se na to pripravlja, načrtuje, o tem razmišlja, se veseli, premaguje ovire na poti in z novim zagonom nadaljuje...

Včasih se sicer zgodi, da si želiš več stvari hkrati. A to še ni tako hudo. S časom se manj pomembne stvari umaknejo, nekatere se da lepo zaporedoma uresničiti, v skrajnem primeru se je treba odločiti in kakšno stvar črtati. Huje je, če tavaš brez cilja...

Brezpotja. Kamorkoli pogledaš, nikjer nobenega znamenja. Pa četudi najdeš smerokaz, si ne moreš dosti pomagat. Kaj pomaga, če veš, da je do tam toliko in toliko korakov, do tja pa prideš v tolikih in tolikih dneh, če ne veš, kam si sploh želiš? Mimoidoči, znanci in prijatelji ob poti sicer poskušajo dajati predloge, a namesto tebe ne morejo ugotoviti, kam si želiš...

Če o tem razmišljam že zdaj, kaj bo z mano, ko/če bom enkrat v penziji?!

Otroci so veselje

Preprostost. Odkritost. Zvedavost. Razigranost. Zaupljivost. Iskanje varnosti. Vse to in še več so otroci. Kdor ne mara otrok, mora bit res čuden!

Seveda je potrebno tudi veliko potrpljenja in energije, a pridejo trenutki, ki 100x poplačajo ves trud.

Obenem občudujem iz z veseljem opazujem starše, ki se z ljubeznijo posvečajo svojim otrokom. Še posebno tiste, ki znajo najti pravo mero in s pretirano pozornostjo ne vzgajajo razvajenčkov. Res jih je lepo videt!

Letos je, vsaj v enem pogledu, lepo leto. Ne samo, da je cel kup porok (jutri bo še 10. letos, na katero sem bil povabljen), čuti se tudi odprtost za življenje. Nekateri so celo dodobra spoznali kaj pomeni "enkrat vložiš, dvakrat dobiš". =D Poznam mlado mamico, ki je rodila že drugi par dvojčkov. Imajo pesto, brez dvoma. A vsi napori ne morejo uničiti ljubezni in sreče, ki sije iz oči in daje slutiti, da je starševstvo nekaj izjemno lepega.

Šepet v dvigalu

Šepet v dvigalu je na prvi pogled povsem nedolžna fužinska posebnost, a skriva v sebi globoko in bolečo problematiko ljudi različnih narodov in narodnosti, ki prebivajo v Sloveniji in ki se vas še kako tiče.

Beri: kolumna Šepet v dvigalu, revija Element, maj 2008, str. 66

Oddano!

Hvala angelčku, ki je bil danes na izmeni na Rebernicah! A je res treba sekat nepregledne ovinke!?!?

Razen omenjenega dogodka, je bil dan lep. Prijetno kosilo in druženje, pa obisk in potrditev novega cimra (mesto je oddano!) ter večer ob petju.

Pa še nekaj sem ugotavljal: Če neko stvar zamrznemo, to ne pomeni, da bo čez čas postala užitna. :) Ne beri dobesedno!

Aja, pa dejansko poznam osebo, ki ima sobo v grajskem stolpu. =) In čaka plemenitega princa. ;) Pa naj ga čim prej dočaka.

Lepo je bit študent

Še posebej v začetku septembra! =)

Zadnja dva dni sem izkoristil priložnost in šel čofotat po Soči. Božansko! Morje se v tem pogledu lahko le skrije. Potem pa še postanek v polju in vrtu - za nadoknadit izgubljeno energijo - posladkanje z grozdjem, domačimi jagodami in figami... Jah, res se mi godi :)

Če je bilo v minulih tednih lenobno, razmišljujoče, tudi melanholično, pa se zdaj ponovno vame naseljujeta optimizem in občutek, da se stvari obračajo le na boljše. It's getting better...

Cass Elliot- It's Getting Better