Nekje po poti sem izgubil zemljevid. Če je sploh obstajal.
No ja, pa kaj! A ne bi bilo dolgočasno, če bi vedno vedel kam moram? In koliko skrbi mi je prihranjenih, ker ne vem že vnaprej za neizogibne težave, pasti, nesreče! In pridem v križišče, pomislim koliko stvari še skrivajo vse te neprehojene poti, koliko novih izkušenj me še čaka, koliko novih ljudi bom srečal... In sem vesel, ker imam toliko možnosti.
Pa pridejo dnevi, ko te pot pripelje nazaj na isto križišče. Poskusiš novo pot in se vrneš. In tretjo. Četrto. Podvomiš, ali sploh katera vodi naprej, pomisliš na najhujše - da si se zmotil že leta nazaj, kilometre daleč. In si želiš, da bi na svetu obstajala samo križišča z dvema izbirama in samo poti, ki vodijo naravnost.
Bo kdo prišel mimo, pokazal pot? Ali vsaj hodil ob meni?
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar