Ko sem bil majhen, smo živeli pri nonotu in noni
(po mamini strani), na vasi. Vaška mularija smo bili precej povezani, otroški dnevi res brezskrbni. V glavnem - bilo je super in če mene vprašate, ne bi imel nič proti, če bi tako tudi ostalo. Vendar naša nona ni pretirano prenašala otrok in šundra in kar pač pride zraven. Malo zaradi tega dejstva, malo pa verjetno tudi zato, ker sta mama in tata hotela na svoje, smo se preselili v <1 km oddaljen
kraj1, v blok. Na našo nesrečo smo pristali v starem bloku, kjer so živeli skoraj sami upokojenci in le nekaj otrok. Da ne omenjam majhnega stanovanja ter zelo slabe zvočne izoliranosti, tako da spet nismo smeli preveč razgrajati.
V novem okolju se pravzaprav otroci nikoli nismo povsem ujeli ali vključili v tamkajšnje klape, ampak raje izkoriščali dejstvo, da smo še vedno zelo blizu prejšnjemu domovanju in praktično vsak dan (večkrat kar takoj po pouku in do večera) zahajali nazaj na vas. Prijateljstva so ostala ista
2, še vedno smo se imeli za vaščane, spremenila se je le lokacija prenočišča. ;) Pa še to se je med počitnicami večkrat zabrisalo.
Podobno je bilo v času srednje šole, s tem da sem jaz, kot verjetno najbolj patriotski v družini, uvedel še eno navado: iz petka na soboto sem prespal kar pri nonotu in noni. Navada je bila še toliko bolj privlačna, ker sem prvič v življenju, vsaj enkrat na teden, imel svojo lastno sobico. Le-ta je vedno bolj postajala moj zasebni kotiček, zato me sploh ni motilo, da je bilo pozimi v njej le okoli 10°C.
Prišla so študentska leta
(ki še vedno trajajo) in s tem druga moja selitev (teden v Ljubljani, vikend doma ...), ki je za razliko od prve dejansko pomenila veliko spremembo v tem, da smo se s prijatelji iz otroštva, zaradi redkejših stikov, oddaljili. Obenem sem opustil petkova prenočevanja v svoji sobici, sicer bi jih od mame stalno slišal, da me še za vikend ni doma. :) Drugače pa vendarle ni bilo bistvenih sprememb - še vedno praktično vsak vikend izkoristim, da grem na vas.
(Nekako sem doma na treh koncih in ne dveh.)
Pa, če sem iskren: bistvo napisanega - da smo še vedno bolj vaščani kot (malo)meščani, velja za celo našo družino. Mama in tata nista bila izjema. Če ne drugega, se je vedno redno hodilo v vrt in polje, kaščo od nonota in none pa že itak skozi vsa leta izkoriščamo za
rimowt storiđ. Da ne omenjam, kje imamo stalno bivališče ... ;)
Ta vikend zopet spim v moji sobici in se počutim prow nostalgično
3.
Kako lepo je priti po 14-ih dneh spet na Primorsko, uživat v sončnem in rahlo vetrovnem vremenu, vohat svež domač zrak, se sprehodit po tolikokrat prehojeni poti od bloka do nonotove hiše, opazit zvezdice in luno, uživat mir, gledat smaragdno barvo Soče, pustit stvarem in krajem, da vzbujajo spomine ... Ja,
tu je moj dom!
1 ne vas, ne mesto. mi enostavno rečemo kar kraj, zgodovinsko pa gre za trg.
2 že zadnjič sem obljubil, da bom enkrat napisal kaj o tem.
3 še zdaj točno vem, na katere stopnice lahko stopim, da s škripanjem ne zbudim nonota in none ;)
