Odštevanje

Če sem se zadnjič počutil praznega, me trenutno prevzema tesnoba. V meni je tisti neprijetni občutek, da se meni bližnji ljudje počasi a vztrajno poslavljajo in da neizbežno tudi zame prihaja čas, ko se bom moral posloviti od določenih ljudi, stvari, dejavnosti. Hja, ta bo predrzna, ma verjetno je nekaj podobnega na stara leta, ko šteješ preživele iz svoje generacije. Trenutno seveda ne gre za tako usodne korake, a podobnosti je kar nekaj.

Nič v našem življenju ni stalnega, pa se vseeno navežemo in potem s tesnobo opazujemo, kako nam stvari polzijo iz rok. Prihajajo novi ljudje, mlade moči in pri sebi razmišljaš kako lepo, da ima naša skupina/zbor/država/organizacija prihodnost, pa čeprav praktično vsaka generacija postavlja nove temelje, dela na novo in ji je redko kdaj zares mar za preteklost, tradicijo in svoje predhodnike, kvečjemu se kdaj pohvali z njihovimi zaslugami. In če gre novim generacijam še tako dobro, nikakor ne morejo nadomestiti občutkov iz časov, ko si s svojimi sodobniki aktivno sooblikoval stvari. Seveda se lahko s ta novimi prav lepo razumeš, a enostavno ni isto. Težko je, da ne bi obujal spominov kako smo se včasih imeli fajn in primerjal, to pa neizbežno vodi do tega, da postaneš starina, ki jo je povozil čas.

Seveda pa velja, da ti nekatere dejavnosti več pomenijo kot druge ter da so ti nekatere osebe veliko bolj blizu kot druge in jih boš tudi veliko bolj pogrešal. Za nekatera slovesa si po svoje še kar nekako vesel, ker se odprejo nove možnosti, imaš čas za nove izzive. Pri drugih pa nastopi samo neprijetna tesnoba in želja po oklepanju preteklosti in sedanjega trenutka.

Sam se štejem med tiste, ki imajo občutek za skupnost in močan čut pripadnosti, zato mi v to ni težko vlagati časa in vztrajati do konca, dokler sodelovanje res ni več mogoče ali začutiš, da je nastopil čas za slovo. Na žalost to tudi pomeni, da se rado zgodi, da se poslavljaš med zadnjimi. (Nekakšen stoleten starček, ki je preživel večino svoje generacije.) In taka slovesa so po mojem med najtežjimi. Kar nekako zavidam tistim, ki se poslovijo zgodaj. Prihranjeno jim je marsikatero poslavljanje prijateljev, poslovijo se od svojih kolegov/prijateljev in ne od "tujcev", manj časa pomeni tudi manj spominov in navezanosti...

S koncem leta že vem, da bom zaključil sodelovanje pri nekaj dejavnostih. Ne morem in nočem pa se posloviti od preveč stvari naenkrat. Bilo bi preveč sprememb.