Vsakemu nekaj fali

V toplicah srečaš raznolike ljudi. Največ je seveda starejših in upokojencev, ne manjka pa tudi srednje generacije in nekaj mladih. Za vse pa velja - kot se je izrazila neka gospa: "Vsakemu nekaj fali, drugače ne bi bili tukaj."
 
Če spadaš med mlajše, se dokaj hitro spoznaš s predstavniki iz svoje generacije. Primorci se tudi hitro prepoznamo in postanemo domači. Je pa prijetno poklepetati tudi z drugimi - zadnjič recimo s starejšo uglajeno gospo, ki si je na 2 cm bližine na telefonu ogledovala neko podrobnost na sliki, in paraplegikom, ki je po nekaj težkih letih po nesreči začel spet ustvarjati in je celo prejel patent za bazensko invalidsko dvigalo, s katerim lahko upravlja invalid sam in mu zato omogoča samostojnost in daje samozavest. (glej prispevek na str. 14)

Če bi površno ocenil in posploševal, bi rekel, da se ženske precej več pritožujejo, moški pa radi pohecajo. (No, povsem možno je, da se moški pač dobro počutimo v večinoma ženski družbi terapevtskega osebja in tako pozabimo na kakšno slabo stvar.) Dejansko je tukaj precej gobčnih moških s smislom za humor, tako da so skupinske vaje prav zabavne. Se pa seveda najdejo tudi protiprimeri sitnih dedcev in zabavnih jezikavih babnic (v ljubkovalnem pomenu besede). Prijetno presenečen sem bil na primer nad skupino žensk v srednjih letih, ki se soočajo z neprijetno boleznijo multipla skleroza, a se rade hecajo, na življenje gledajo pozitivno in s hvaležnostjo za to, kar jim ni bilo odvzeto.

Da je vsakemu naložen samo tako težak križ, kot ga zmore nosit, je zlajnana fraza in slaba tolažba za človeka, ki trpi. Res pa je tudi, da zmoremo precej več, kot si predstavljamo. In resnično smo lahko hvaležni, če nam zdravje služi.