Poletna noč

...nekaj najlepšega so poletni večeri pri nas, ko začne po Soči prijetno pihljati in se ohladi. Hribi in gozdovi potonejo v mrak, ostanejo le še obrisi, ki najprej ostro začrtajo mejo med nebom in zemljo, počasi pa se tudi ti izlijejo, izgubijo svojo ostrino... Začne se romantika... (Pri nas je lepše)

Tudi veter nosi različne pomene. Včasih zgolj piha, drugič prinaša neurje, tretjič pomeni konec deževja in suši zemljo, nato pomeni upanje, šepetanje, nemir, nežno božanje...

Danes ne piha iz severa, ampak proti jugu. In nosi s seboj hrepenenje... Na jugovzhodu pa sveti svetla zvezda in vabi, da grem(o) za njo...

Jutro

Zunaj ptički pojejo. Ura je 4:20 in na vzhodu se dani. Ne, nisem že tako zgodaj vstal. Nasprotno. Ni mi še uspelo prist do postelje. :D Izredne razmere pač zahtevajo nadure. Jutri/danes imam še zadnjo obveznost na faksu pred počitnicami - zagovor skupinskega projekta, ki je v zadnji fazi izdelave.

No, trenutno je crknil internet in mam pavzo, ker ne morem dostopati do SVN repozitorija. (Če smo prav natančni, ni crknil, ampak je samo odklopljen - zaradi večje stabilnosti se router vsako noč resetira - avtomatično za 15 minut izklopi iz elektrike. Sicer ne vem, zakaj za celih 15 minut, ampak zadeva se dobro obnese. Razen v takih trenutkih...) V glavnem lepa priložnost, da spišem en prispevek. (Nastaja v beležnici.)

V petek sem dobil idejo, da bi pisal o jutranjem miru. O trenutkih, ko se zbudiš sam od sebe, par ur pred budilko, spočit vstaneš in uživaš v podarjenih trenutkih. No, pa saj je trenutno skoraj enako. Večina ljudi mirno spi, tišino moti le ventilator na čarunalniku ter zvok tipkovnice pod prsti. Blažen mir. Lahko bi nemoteno razmišljal, pisal spomine, pesmice, pisma svoji ljubezni, izlival dušo, strmel skozi okno, poslušal glasbo oziroma, še boljše, petje ptic, čakal sonce... Ja vse to in še več...

Ljudje smo res čudni. Zjutraj in dopoldne spimo, zvečer in ponoči bedimo... Je pa vsaj ena pozitivna lastnost tega - zjutraj imajo ptiči mir pred nami! :)

Je treba delat

Nisem deloholik, daleč od tega. Rad pa imam stvari urejene in zato mi je bilo pospravljanje zmeraj v veselje. Užitek se je zakopat v kup stvari, ločevat še uporabne od neuporabnih, smeti razvrstiti za ločeno zbiranje odpadkov, pomembne dokumente spravljati skupaj, zložit stvari na svoje mesto... Včeraj, ko sem po malem že začel pospravljati sobo pred odhodom na počitnice, mi je na misel prišla Smolarjeva pesmica:

...je treba delat,
pa lepše boš živel,
je treba delat,
pa življenje rad boš imel...

Je treba delat,
to pomeni, da si živ,
lepo je delat,
pa gledat, kar si naredil...

Ja, kadar delaš z veseljem in gledaš kar si naredil, je skoraj praznik.

Znamenja

V življenju je mnogo znamenj. In čeprav jih marsikdaj ne znamo videt, pa jih je včasih toliko na kupu, da jih ne moremo spregledat. To sem med drugim ugotavljal ob branju Alkimista, ki sem ga ta teden končno vzel v roke in ga požrl v pol dneva. V tej knjigici je skritih toliko lepih misli, da se jo že zaradi tega splača prebrati. Še več pa je skrito med vrsticami, če le znaš začutit.

"Če hočeš najti zaklad, bodi pozoren na znamenja." → Odpri oči.

Lepe misli pa bi lahko ostale samo lepe in šle mimo. Kar jim daje težo, je to, da sem do nekaterih zelo podobnih misli že pred časom prišel - sam. Spet druge imajo povezavo v Svetem pismu, razmišljanjih drugih ljudi...* In če je več ljudi, vsak v svojem času in prostoru, prišlo do istih ugotovitev, že mora biti nekaj na tem. Zato bi jih rad delil s tabo.

"Nikoli se ne odpovej svojim sanjam." → Sanjaj, kar bi rad sanjal.

"To je dokaz, da je tvoje srce živo. Popolnoma naravno je, da se boji zamenjati za sanje vse, kar je že doseglo."

"Iskanje se vedno začne z začetniško srečo in konča s preizkušnjo zmagovalca."

"Vsak se uči na svoj način."

"Morda pa je Bog ustvaril puščavo zato, da se ljudje nasmehnemo datljevim palmam."

(Zakaj hočeš poznati prihodnost?) "Če te čaka kaj lepega, bo to prijetno presenečenje. Če pa te čaka kaj hudega, boš trpel že mnogo prej, preden se zgodi." → Lepše je brez zemljevida.

"Če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile."

"Ko ljubimo, imajo stvari več pomena."

(Ljubezen nima potrebe po posedovanju) "...ljubezen nikoli ne odvrne človeka od Osebne legende. Ker če ga odvrne, potem to ni resnična ljubezen." → Ljubezen ne išče svojega.

"Če je tisto, kar si našel, narejeno iz čiste snovi, ne zgnije nikoli." → Kar je pristno, ostane.

"Tako pastirji kot mornarji ali trgovski potniki nekega dne vendarle pridejo tja, kjer živi nekdo, ob katerem končno pozabijo radosti, ki jih ženejo iz kraja v kraj."

"Nobeno delo ni končano, dokler ni cilj izpolnjen."

* citati označeni z navednicami so iz Alkimista, ostali so moji oz. od tam, kamor kaže povezava.

Parkirišče

Človeška neumnost res ne pozna meja!

Za hišo, kjer je čez leto moje študentsko bivališče, je bil vrtiček s solato, fižolom, rožami... Pa je umrla stara žena in njen sin, lastnik hiše, se je odločil, da je enostavneje kupovati petkrat bolj škropljeno zelenjavo v trgovini. Vrtiček je zravnal z zemljo in zasadil travo. Trava se konec koncev ni obnesla tako slabo, med drugim je neke noči nudila mehko podlago za gledanje zvezdic. A zdaj je tudi trava šla k vragu. Prihrumeli so delavni stroji, delavci so zarili v zemljo in danes je ostalo samo še to:

Baje bo to parkirišče. Ker se je pri hiši nabralo veliko avtov, na ulici pa je vedno problem parkirat. Saj ne, da smo sredi Ljubljane, kjer obstaja mreža avtobusnih prog, kamorkoli se pa najhitreje pride na kolesu... Ne bi bilo lažje prodat kakšen avto?! Aja, se opravičujem, sem pozabil - kako bi potem pred sosedi pokazali svojo pomembnost in debelo denarnico?!

Vse najboljše, Slovenija!

Danes Slovenija praznuje svoj 17. rojstni dan. Še malo pa bo polnoletna.

Ker je letos naneslo, da je praznik sredi tedna, jaz pa sem ob tem času še vedno v Ljubljani, sem izkoristil priložnost in šel na proslavo na predvečer praznika.


Program je bil dokaj običajen: korakanje vojakov, prihod predsednika, pregled častne čete, prelet letal in helikopterjev, slavnostni govor, glasbeni program, ognjemet (ne nujno v tem vrstnem redu :)).

Da najprej malo pokritiziram: ozvočenje bi lahko bilo za malenkost glasnejše, še posebej vsi pevci, pa tudi glasbeni program bi lahko bil daljši. Ob prikazu raznolikosti Slovenije, pa so mogoče Primorsko malo zanemarili. No, razen piščalke iz Divjih Bab.

Mi je pa bilo všeč, ker predsednik v svojem govoru, poleg naštevanja kaj smo vse dosegli (malček se že lahko pohvalimo), ni pozabil tudi opozoriti na nekatere probleme, objektivno pokritiziral. Ognjemet je bil lep in ne pretirano dolg, kar štejem v plus, ker gre za te reči res ogromno denarja. Nadvse všeč pa so mi tudi zastavice, ki so jih velikodušno delili obiskovalcem. Če gre tej vladi kaj za priznat, je to gotovo spodbujanje narodne zavesti. Tudi na tako preprost način.

Vse najboljše, Slovenija! Še na mnoga leta!

Vizita

Diagnoza: Allergius studiorum

Anamneza: Pacient je še vedno živ. Po približno mesecu dni učenja začuda ne kaže posebno izrazitih simptomov, ki so ga spremljali izpitna obdobja zadnjih let. Vseeno je v zadnjem tednu opaziti padec odpornosti na naveličanost, beg misli in občutek osamljenosti.

Mnenje: Zaradi napredovanja simptomov kronične bolezni, priporočamo čim hitrejši zaključek študijskih obveznosti in odhod na počitnice. Menimo, da bi dobro vplivala tudi sprememba klime.

dežurni zdravnik, l.r.

...3...

Kdo?
Pestra družba enkratnih (unikatnih) oseb. Tako zelo različni in samosvoji, pa vendar vsi z isto željo, ki nas druži, vodi na pot.

Poroka

Letos je bilo in je še na vidiku kar lepo število porok. Na eni smo prepevali danes. Krasen prostor, idilična cerkvica, prelep dan, pravo vzdušje. In na koncu še priložnost za v praksi preverit, če smo se na plesnih vajah kaj naučili. No, bilo je kratko, pa tisti obljubljeni valček bi tudi lahko zaigrali preden sem se moral poslovit, a boljše kot nič.

Ja, poroka je res nekaj najlepšega. Dokler (če?) ne dočakam svoje, pa bom rade volje hodil nanje in se veselil s prijatelji, ki so te sreče že deležni.

Si že bil/a kdaj priča smrti?
(Zunanja povezava. Klikni in preberi!)

Naj ne bo to klic vpijočega v puščavi: Vozi pametno!

500 000 000 000

plastičnih vrečk naj bi potrošili na leto!

Uporaba plastičnih vrečk je res močno pretirana. In ogroža okolje. Če se le da, uporabljaj vrečke iz blaga, košare, oziroma vrečko vsaj nosi s seboj v trgovino in ne vzemi vsakič nove.

Referendum

V nedeljo bo referendum. V začetku tedna sem to zvedel čisto slučajno. (Še vedno pa ne vem točno o čem se bo glasovalo. Samo za/proti ali tudi o obsegu, imenih?) Na žalost me ta vikend ne bo doma in ne bom mogel na volišče.

Pokrajine so neizogibne in najbrž tudi koristne. Rad bi edino ponovno povedal, da si želim, da ostane pojem Primorska še naprej to kar je zdaj - neformalna pokrajina od morja do Triglava. Če se jo že deli na dve upravni pokrajini, naj nobena ne ostane prikrajšana. Ali naj se imenujeta Severna in Južna Primorska, ali (še boljše) Goriška in Obalno/Istrsko-kraška. Tako bo pojem Primorska še naprej nekaj več - nekaj, kar nas bo družilo.

Rt nade

Rt, je tam upanje?
Sedela je v svoji cvetličarni in pila čaj z medom in poslušala stare pesmi in si popravljala rdeče lase nazaj na rame. In rože so rasle v tišini, da niso motile starih pesmi, ki so se ves dan razlegale med vlažnimi steklenimi stenami. Položila je glavo - svojo mehko belo bradico, na blazinice v dlani, da se je uleglo lice v udobnem objemu.
Jaz sem strmel v to prikazen, dišečo po medu, izza razstavljenih orhidej. Vstopil sem spet in kupil že šesto vrtnico ta teden. Brez besed.
Je upanje tam, na Rtu?
(Ivana Kobal - Rt nade)

Pred približno dvema mesecema mi je pod roke prišla barvita knjigica. Previdno, skoraj s strahospoštovanjem sem jo prijel, počasi listal in z odprtimi usti požiral črke, besede, stavke. Sploh ne morem opisat navdušenja ob odkrivanju tega malega čudeža, ki je nastal pod prsti mlade dijakinje. Avtorica mora biti res velika romantična, globoka in pozorna duša. Mogoče mi je tudi zaradi tega blizu.

In kaj se skriva za platnicami, na straneh med živimi barvanimi umetninami? (Tudi ilustracije so delo avtorice!)

Pisma. Pisma, polna hrepenenja, bolečine, sanj in upanja. Pisma, ki jih pišemo, a nikoli ne odpošljemo naslovniku. Mogoče le na rt upanja...

Priporočam v branje!


ps: Danes je en izvod dospel do osebe, ki najmanj toliko spoštuje umetnije, ki pridejo iz srca. Naj bo v prijetno branje in naj spominja na vso globino duše, na sanje, upanje.

April, eeem junij

To vreme že prow pretirava! Že tam nekje od marca/aprila praktično nonstop pada dež! Niti približno ni podobno običajnemu vremenu v juniju, obtičali smo nekje v muhastem aprilu...

Avy ny orana isan'andro. Ratsy ny andro.

4...

Zakaj? Zakaj na to pot?
Enostavno grem. Ker čutim, da bi rad šel. Ker se že zelo veselim. In odštevam.

Križišča

Nekje po poti sem izgubil zemljevid. Če je sploh obstajal.

No ja, pa kaj! A ne bi bilo dolgočasno, če bi vedno vedel kam moram? In koliko skrbi mi je prihranjenih, ker ne vem že vnaprej za neizogibne težave, pasti, nesreče! In pridem v križišče, pomislim koliko stvari še skrivajo vse te neprehojene poti, koliko novih izkušenj me še čaka, koliko novih ljudi bom srečal... In sem vesel, ker imam toliko možnosti.

Pa pridejo dnevi, ko te pot pripelje nazaj na isto križišče. Poskusiš novo pot in se vrneš. In tretjo. Četrto. Podvomiš, ali sploh katera vodi naprej, pomisliš na najhujše - da si se zmotil že leta nazaj, kilometre daleč. In si želiš, da bi na svetu obstajala samo križišča z dvema izbirama in samo poti, ki vodijo naravnost.

Bo kdo prišel mimo, pokazal pot? Ali vsaj hodil ob meni?

Iskalci

Iščemo. Zaklad. Včasih manj, drugič bolj zagnano. Občasno pa nas iskanje tako prevzame, da pozabljamo, kaj si pravzaprav želimo.

A nismo pravzaprav tudi mi sami zaklad, za katerega si želimo, da bi ga drugi odkrili?