Pa tako mlad/a je bil/a! Še celo življenje je imel/a pred sabo, toliko bi še doživel! Prezgodaj je odšel... in podobne stavke lahko slišimo ob pogrebih in ko kdo umre. Pa je res tako? Je osebo, ki je ni več med nami, res čakalo dolgo in lepo življenje, si res upamo trditi, da je bi ta oseba imela polnejše življenje, če ne bi tako "zgodaj" odšla?
Vedno bolj se mi zdi, da so ti stavki namenjeni predvsem pomiritvi lastne duše.
Ja, res je, več časa kot si na svetu, več stvari lahko izkusiš, spoznaš. A mislim, da se od umrlih nihče ne bi želel vrniti na ta naš (velikokrat kruti) svet. Ničesar ne "zamujajo". Kar so doživeli, so doživeli, dali so svoj pečat in odšli. In sedaj, upam, uživajo zaslužena nebesa.
Tudi mi, ki ostajamo na svetu, se po mojem globoko v sebi tega zavedamo. Nam je pa hudo ob izgubi, občutimo jo mi. Pogrešamo ljudi, pogovore. Žal nam je zaradi dogodkov, ki bi jih lahko doživeli skupaj, žalostni smo ob misli, da jih ne ob ob nas v trenutkih, ki bi jih radi delili.
Zgornje stavke bi torej lahko prevedel v nekaj takega: Tako malo časa je bil/a ob meni. V mojem življenju bo nekaj manjkalo. Pogrešam...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar