Ko sem med poletjem doma, izgleda moj dan približno tako:
Zjutraj spim dokler se mi zazdi, se z zadovoljstvom obračam v postelji in iščem še tiste skrite koščke sanj, ki bi drugače izginile, na obrazu pa se mi riše počitniški nasmešek.
Dopoldne ima tri različice:
a.) delovna - Doma ali pri nonotu in noni poprimem za kakšno delo. Včasih je treba bit tudi koristen. ;)
b.) športna - Odpravim se na kolesarjenje po okoliških stranskih poteh, ki so res zapeljivejše od glavnih. Če imam družbo, še toliko boljše.
c.) lenobna - Počasi se primajam v kuhinjo, počasi pojem zajtrk, zraven počasi prebiram časnik... Sledi poslušanje glasbe in/ali visenje na računalniku, gledanje filmov in seveda držanje nog v luft :)
Od poldne do 3 in pol je čas za kosilo ter skrivanje v zatemnjenih in hladnih prostorih. Nekakšna primorska siesta :)
Nato pa naše mestece spet oživi, ljudje začnejo hodit h Soči na kopanje ali pa zgolj na poležavanje, na vroče sonce in namakanje nog v hladni vodi. S prijatelji se odpravim nekoliko nižje, na manj obljudene plaže, kjer v miru veslamo, se kopamo, lenarimo, klepetamo... Nikamor se nam ne mudi in uživamo vsak trenutek.
Neskončna modrina neba, osvežilno kopanje, šumljanje vode, bežeči krogi, odsev na smaragdni površini, božanje vetriča, šumenje listov, smeh prijateljev, drobne pernate pikice, ki preletavajo nebo, lenobno poležavanje, plavajoče misli, mir v duši...
Mi sploh kaj manjka?! No ja, vedno je lahko še lepše, a ti trenutki so zelo dober približek sreči. Lepo mi je! In za to sem neizmerno hvaležen Njemu, ki nam vse to podarja!
Šele sonce, ki zahaja za hrib, me predrami. Napolnjen z vsemi lepotami, ki sem jih bil deležen čez dan, se zazrem v večerno nebo in iščem prebujajoče se zvezdice, ki se počasi razporedijo na nebo in naznanijo konec še enega dneva. Čas za melanholijo? Ne. Čas za zrenje v nebo, večerne klepete, deljenje vseh lepih stvari, ki so se zgodile čez dan. Od vsega lepega utrujen padem v posteljo in hitro zaspim. Zadnje misli mi hitijo novim dogodivščinam napoti in se nezavedno prepletejo v sladke sanje...
četrtek, 19. julij 2007
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar