Danes zjutraj sem se v Ljubljano odpravil z vlakom. Kljub dolgi vožnji, ki je večkrat eno samo cincanje, mi tokrat ni bilo dolgčas. Družbo mi je delal starejši možakar iz sosednje vasi, s katerim sva občasno poklepetala.
Vlak se je počasi polnil. Največ je bilo dijakov. Po koncu gimnazije sem se nalezel študentske "večvrednosti" in se nekaj časa počutil tuje med njimi. Danes pa sem jih opazoval in z veseljem ugotavljal, da mi počasi spet priraščajo h srcu. Pri delu z mladimi je predvsem pomembno, da jih imaš rad, da nanje ne gledaš kot na kup problematičnih oseb, drugače te prej ali slej spravijo ob živce. Hm, mogoče pa kdaj celo nanese pot, da bi jih poučeval. Zakaj pa ne?
Sava Bohinjka je preprosto lepa in me vedno navduši s svojo zeleno barvo.
Na sosednji sedež je prisedel mlad oče s hčerko. Iz njegovih gest se je čutila ljubezen. Nasproti prisede nekoliko živčna mamica s hčerko, ki je v srcu kar klicala po nežnosti, objemu, sprejetosti. Zaželim si, da bi mama to videla. Otroka se začneta gledati, počasi se tudi mama umiri, stisne hčerko h sebi. Mislim, da se je nalezla dobrega vzdušja okolice.
Videl sem sonce.
Vstalo je in sijalo nad mano,
dokler se nisem potopil v belo meglo.
Dobro vzdušje jutra mi je skoraj pokvaril le voznik trole, ki je očitno slep in gluh. Pred izstopno postajo sem pritisnil na gumb STOP, a je kar pospešil mimo postajališča. Ko sem zaklical, ali ne misli ustavit, mi je rekel, da nisem oziroma sem prepozno pritisnil gumb. Ko sem vztrajal, da sem še pred križiščem pritisnil in je tudi zazvonil zvonček, je rekel, da je tudi pogledal, če kdo stoji pred vrati, in da če mislim, da je slep, če nosi očala ... Hm?! Kot da nisem stal pred vrati, v cestarsko oranžni majici!? No ja, sem imel malo daljši sprehod, drugače pa ni bilo hudega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar