Moj že precej zaprašen blog je po letih gostovanja na postaranem Bloggerju dobil nov dom: blog.primorc.net
torek, 30. junij 2026
torek, 7. april 2020
Iz izolacije v samoto
V teh dneh iščemo samotne in sproščujoče trenutke v naravi. Na srečo je naša dežela vsepovsod polna čudovitih kotičkov, ki kar čakajo, da jih odkrijemo. Nekaj utrinkov iz časa, ko prečkanje občinske meje še ni bilo nelegalno početje. :)
torek, 24. marec 2020
Repatriacija
Kot številne zdomce, je tudi mene začetek izrednih razmer ujel v prestolnici. Da ne bi morebitne okužbe nesel domov, sem se odločil nekaj časa ostati v samoizolaciji kar tam. Samotno bivanje in delo na daljavo mi nista tuja, povrhu smo se s prijatelji, z žlahto in s kolegi na veliko povezovali digitalno, lotil sem se še raznih opravkov, tako da dolgčasa res ni bilo.
Precej manj prijeten pa je bil občutek vsakič, ko sem stopil iz stanovanja, skrbno pazil na svoje korake in se po vrnitvi temeljito umival in razkuževal. Sprehodi po mestnih parkih so v času epidemije daleč od sprostitve. Boljša rešitev so sicer izleti (z avtom iz mesta, nato sprehajanje po neobljudenih poteh), kar pa ne odpravi stresa ob odhodu in vrnitvi. Da bi se izognil obisku trgovine, sem spraznil zaloge hrane in začel resno pogrešati sadje in zelenjavo.
Bivanje v Ljubljani se je izkazalo kot pat pozicija - z vsakim dnem, ko naj bi bil bližje koncu inkubacijske dobe, se je obenem tudi povečevala možnost okužbe (veliko ljudi, največ potrjenih okužb). Ko se je še razglasilo prepoved zadrževanja na javnih površinah in začelo govoriti o možnosti omejitve gibanja na občino, je bilo treba hitro najti rešitev. Nikakor me namreč ni mikalo ostati več mesecev ujet v mestu. A še vedno nisem hotel potencialno ogroziti domačih ali priti v poročila :) kot tisti, ki je prenesel okužbo na sicer relativno neprizadeto območje ...
Rešitev je zasvetila v osebi prijazne sosede, ki večino časa živi drugje in je njena hiša prazna. Na mojo prošnjo mi je za nekaj časa odstopila svoj dom, za kar sem ji neizmerno hvaležen. Čeprav je po svoje veliko težje biti v izolaciji v domačem kraju, sem res vesel, da sem pobegnil na Primorsko.
Ostanite zdravi in ne izgubite dobre volje!
Precej manj prijeten pa je bil občutek vsakič, ko sem stopil iz stanovanja, skrbno pazil na svoje korake in se po vrnitvi temeljito umival in razkuževal. Sprehodi po mestnih parkih so v času epidemije daleč od sprostitve. Boljša rešitev so sicer izleti (z avtom iz mesta, nato sprehajanje po neobljudenih poteh), kar pa ne odpravi stresa ob odhodu in vrnitvi. Da bi se izognil obisku trgovine, sem spraznil zaloge hrane in začel resno pogrešati sadje in zelenjavo.
Bivanje v Ljubljani se je izkazalo kot pat pozicija - z vsakim dnem, ko naj bi bil bližje koncu inkubacijske dobe, se je obenem tudi povečevala možnost okužbe (veliko ljudi, največ potrjenih okužb). Ko se je še razglasilo prepoved zadrževanja na javnih površinah in začelo govoriti o možnosti omejitve gibanja na občino, je bilo treba hitro najti rešitev. Nikakor me namreč ni mikalo ostati več mesecev ujet v mestu. A še vedno nisem hotel potencialno ogroziti domačih ali priti v poročila :) kot tisti, ki je prenesel okužbo na sicer relativno neprizadeto območje ...
Rešitev je zasvetila v osebi prijazne sosede, ki večino časa živi drugje in je njena hiša prazna. Na mojo prošnjo mi je za nekaj časa odstopila svoj dom, za kar sem ji neizmerno hvaležen. Čeprav je po svoje veliko težje biti v izolaciji v domačem kraju, sem res vesel, da sem pobegnil na Primorsko.
Ostanite zdravi in ne izgubite dobre volje!
sreda, 18. marec 2020
Dragi moj sveti angel
Iskrena hvala za tvoje dosedanje odlično opravljeno delo! Najbrž se niti približno ne zavedam, kolikokrat si posredoval, me rešil iz nevarnih okoliščin ali me usmeril na pravo pot. A že tisti dogodki, ki se jih zavedam, me navdajajo s hvaležnostjo: potovanja na drugi konec sveta, vsakodnevna vožnja, ki jo prepogosto jemljem za samoumevno; kočljive situacije, iz katerih sem odnesel celo kožo ... In to je samo ena plat zgodbe. Vedno bolj se zavedam tudi pomoči v duhovnem boju, odločitvah. Zato te iskreno prosim, da ne zaspiš na lovorikah, in še odločnejše molim: "Varuj me in vodi me!" Amen.
PS. Če obvladaš tudi obrambo pred virusi, je zdaj pravi čas, da pokažeš svoje veščine. V nasprotnem primeru pa, zdaj ko imaš tudi ti veš časa, izkoristi za kakšen šnelkurs. ;)
PS. Če obvladaš tudi obrambo pred virusi, je zdaj pravi čas, da pokažeš svoje veščine. V nasprotnem primeru pa, zdaj ko imaš tudi ti veš časa, izkoristi za kakšen šnelkurs. ;)
torek, 17. marec 2020
KarantEnci
Tudi največji skeptiki in tisti, ki so še do nedavnega brili norca, so spoznali, da šale ni več. Dokler je nevarnost tam daleč, na tujem, jo zlahka odpravimo, ko pa začne dihati za ovratnik in postane osebna ...
Težko je namreč ignorirati, ko izveš, da je prijateljica v karanteni, ker so med sodelavci potrdili primer okužbe; ko slišiš skrbi kolega zaradi otroka, ki ima kronične težave z dihali in spada v rizično skupino, ali ko prijateljica ne more skriti boleče zaskrbljenosti, ker je ljubljena oseba v prvi bojni vrsti zdravniških ekip ...
Morda ne moremo biti z drugimi, zato pa smo lahko še toliko bolj za druge - podpora, vzpodbuda, vir miru in veselja. Skupaj bomo zmogli prebroditi preizkušnje.
Težko je namreč ignorirati, ko izveš, da je prijateljica v karanteni, ker so med sodelavci potrdili primer okužbe; ko slišiš skrbi kolega zaradi otroka, ki ima kronične težave z dihali in spada v rizično skupino, ali ko prijateljica ne more skriti boleče zaskrbljenosti, ker je ljubljena oseba v prvi bojni vrsti zdravniških ekip ...
Morda ne moremo biti z drugimi, zato pa smo lahko še toliko bolj za druge - podpora, vzpodbuda, vir miru in veselja. Skupaj bomo zmogli prebroditi preizkušnje.
sobota, 14. marec 2020
Samoizoliranci
Pišem iz bunkerja svoje sobe, oborožen z žajfo in razkužilom. Ne, v Evropi ne divja vojna, vsaj ne v klasičnem smislu. Boj poteka proti zahrbtnemu in s prostim očesom nevidnemu sovražniku. Že lahko uganem besedo leta 2020: koronavirus. V vsakdanje besedišče se je poleg nje prikradla celo (svetovna) pandemija!
Krizni časi zahtevajo drastične ukrepe, za katere si niti v sanjah nisem predstavljal, da jih bomo doživeli. Delo od doma ni več privilegij ampak nuja. Ni več druženja in objemanja s prijatelji. Zapiramo se v svoja stanovanja in se držimo vsaj kakšen meter drug od od drugega. (Vsaj tisti, ki se odgovorno zavedamo, da bomo sami verjetno že preživeli tudi morebitno okužbo, a so mnogi precej bolj ranljivi, tudi življenjsko ogroženi, zdravstveni sistem pa na preizkušnji.) Odpovedani ali prepovedani so praktično vsi dogodki, srečanja, celo svete maše.
A pomanjkanje fizičnega stika je še najmanj, precej bolj so in bodo na preizkušnji naši živci in psiha. Kako se izogniti nevidni nevarnosti? Kako ostati miren, ne paničariti, ne sumičiti sočloveka?
Šele na začetku smo. Velikanska in težka preizkušnja bo. Kljub temu me navdaja upanje. Pojavljajo se dobre pobude, kako prebroditi ta čas; prebuja se solidarnost, raste zavedanje, kaj vse smo jemali za samoumevno; divjanje sveta se umirja. Ironično, a spodbudno: s skupino prijateljev smo se zaman več mesecev dogovarjali za srečanje, sedaj pa smo se v enem dnevu uskladili in slišali preko videokonference. Ja, tudi tehnologija je na naši strani.
Izkoristimo ta čas za poglobitev stikov z najbližjimi, osebno in duhovno rast ter razmislek, kaj je resnično pomembno!
Krizni časi zahtevajo drastične ukrepe, za katere si niti v sanjah nisem predstavljal, da jih bomo doživeli. Delo od doma ni več privilegij ampak nuja. Ni več druženja in objemanja s prijatelji. Zapiramo se v svoja stanovanja in se držimo vsaj kakšen meter drug od od drugega. (Vsaj tisti, ki se odgovorno zavedamo, da bomo sami verjetno že preživeli tudi morebitno okužbo, a so mnogi precej bolj ranljivi, tudi življenjsko ogroženi, zdravstveni sistem pa na preizkušnji.) Odpovedani ali prepovedani so praktično vsi dogodki, srečanja, celo svete maše.
A pomanjkanje fizičnega stika je še najmanj, precej bolj so in bodo na preizkušnji naši živci in psiha. Kako se izogniti nevidni nevarnosti? Kako ostati miren, ne paničariti, ne sumičiti sočloveka?
Šele na začetku smo. Velikanska in težka preizkušnja bo. Kljub temu me navdaja upanje. Pojavljajo se dobre pobude, kako prebroditi ta čas; prebuja se solidarnost, raste zavedanje, kaj vse smo jemali za samoumevno; divjanje sveta se umirja. Ironično, a spodbudno: s skupino prijateljev smo se zaman več mesecev dogovarjali za srečanje, sedaj pa smo se v enem dnevu uskladili in slišali preko videokonference. Ja, tudi tehnologija je na naši strani.
Izkoristimo ta čas za poglobitev stikov z najbližjimi, osebno in duhovno rast ter razmislek, kaj je resnično pomembno!
nedelja, 10. november 2019
Zakaj umikaš pogled?
Kar pr' ženski pravi moškiKot moški še zdavnaj nisem imun na ženske čare. Takoj v naslednjem trenutku po tem, ko mi pritegnejo pozornost*, pa želim pogledati simpatičnemu bitju v obraz. Obline so pač bolj ali manj take, kot je zapisano v genih in je dala mati narava, obraz pa razodeva 100-krat več: žalost in veselje, zadovoljstvo in zaskrbljenost, starost in zdravje ... Zlasti pa skušam razbrati obrise splošnega pogleda na svet, karakter, odprtost za stik.
prvo opazi, to so njeni ...
-- Iztok Mlakar - Oda
In ravno glede slednjega sem čedalje bolj žalosten. Sodobne ženske postajajo (vsaj v mestih) izredno nedostopne. Že tako ali tako se ljudje na ulici ne pozdravljajo, za pogovor ni časa, zdaj pa je postal nezaželen celo stik z očmi. Da bi bila že v osnovi zatrta vsaka možnost pogovora, si marsikatera nadene slušalke, ob srečanju na cesti vestno strmi v tla ali pa se preventivno še celo obrne stran.
Gotovo imajo pri tem prste vmes slabe izkušnje in neprimerno obnašanje moških. Vendar - je res vredno zapiranja v oklep nedostopnosti?! Se čudimo, da je potem toliko osamljenosti, depresij, pomanjkanja veselja in neizpolnjenih hrepenenj po ljubezni?!
Zakaj umikaš pogled? Ozri se v sočloveka, poglej me!
Morda v očeh odkrijeva iskrico, ki polepša dan. Morda bo zaradi bežnega stika in nasmeha v dnevu več topline. Ščepec upanja v lepši jutri. Veselja, da po svetu še hodijo čuteči ljudje. Mogoče bo pogled že naslednji trenutek zbledel ... ali pa se bo globoko vtisnil v srce, prebudil zatrta hrepenenja, pognal kri v lica in zanetil ogenj. Kdo ve ...
--
Preberi še: Očaraj me z nasmehom
* Eno je naravni odziv na drežljaj, drugo pa je poželjivo zijanje, ki ga nikakor ne podpiram.
ponedeljek, 5. november 2018
In ljubezen tudi
Drago Jančar nas skozi osebna doživljanja oseb - kot tečejo misli, s prepletanjem zgodb in brez obsojanja, vedno znova opominja (podobno kot serija Band of Brothers), da vojne niso (le) epske bitke, osvajanja in zmagoslavje, temveč predvsem tragedija, beda, krutost, nespamet.
Zlo je kot neviden oblak, ki potuje nad zemeljsko površino, sluti, kje je pravo gojišče in žarišče, da se lahko razrase. Tam se spusti. Tam začne naraščati, ljudje se začnejo sovražiti. Tam je vojna. Nihče ni več, kar je bil ali kar bi hotel biti.Priporočam v branje - z željo, da bi presegli obtoževanja, delitve na naše in vaše, dobre in slabe. Z upanjem na dan, ko bomo združeni v odločenosti, da se tovrstna tragedija ne sme več ponoviti.
sreda, 12. september 2018
Poletno zdomsko domotožje
Primorci smo znani po navezanosti na domače kraje. Kot študentje se redno vračamo za vikende domov, pa tudi kasneje vedno vemo, kje smo zares doma, ne glede na to, kam nas je popeljala življenjska pot.
Mnogi namreč delamo izza meja rodne dežele - nekateri zgolj kot dnevni migranti, drugi kot zdomci (vožnje je ob preobremenjeni primorski AC in nekonkurenčnih železniških povezavah hitro preveč). Tovrstno zdomstvo v splošnem sploh ni težavno. Na novo okolje se navadiš, Slovenija je lepa, kamorkoli se obrneš, povsod se najdejo dobri ljudje. Tudi sam se zelo dobro počutim na svojem, večino leta je moja patriotska duša povsem zadovoljna z občasnimi obiski doma.
Razen poleti. Takrat me srce vleče domov.
Vztrajno me vleče tja, kjer diši, da duša zapoje. Kjer so odnosi preprosti in se ljudje znajo ustavit za klepet. Kjer se še čuti stik z zemljo. Kjer je siesta logična prilagoditev na vroče dneve (bolje se je malo odpočit, zadremat in kasneje nadaljevat z delom, kot vztrajat, ko te zdela vročina, po kosilu pade koncentracija in te grabi spanec). Kjer se zaveš množice drobnih lepih stvari in hrepenenje najde navdih. Nenazadnje, poletju brez Soče enostavno manjka nekaj bistvenega. Ja, pri nas je lepše!
Mnogi namreč delamo izza meja rodne dežele - nekateri zgolj kot dnevni migranti, drugi kot zdomci (vožnje je ob preobremenjeni primorski AC in nekonkurenčnih železniških povezavah hitro preveč). Tovrstno zdomstvo v splošnem sploh ni težavno. Na novo okolje se navadiš, Slovenija je lepa, kamorkoli se obrneš, povsod se najdejo dobri ljudje. Tudi sam se zelo dobro počutim na svojem, večino leta je moja patriotska duša povsem zadovoljna z občasnimi obiski doma.
Razen poleti. Takrat me srce vleče domov.
Vztrajno me vleče tja, kjer diši, da duša zapoje. Kjer so odnosi preprosti in se ljudje znajo ustavit za klepet. Kjer se še čuti stik z zemljo. Kjer je siesta logična prilagoditev na vroče dneve (bolje se je malo odpočit, zadremat in kasneje nadaljevat z delom, kot vztrajat, ko te zdela vročina, po kosilu pade koncentracija in te grabi spanec). Kjer se zaveš množice drobnih lepih stvari in hrepenenje najde navdih. Nenazadnje, poletju brez Soče enostavno manjka nekaj bistvenega. Ja, pri nas je lepše!
nedelja, 26. avgust 2018
Odisej ob jamboru
Med brskanjem po knjižnici mi je v roke prišla knjiga Borisa Pahorja z naslovom Odisej ob jamboru. Gre za zbirko glos in polemičnih zapiskov, ki jo je tržaški pisatelj prvič objavil konec šestdesetih let minulega stoletja. Običajno ne posegam po tovrstnem žanru, a me je pritegnil izsek na zadnji strani, ki je presenetljivo aktualen tudi danes.
Zapisi so, kot pisatelju pritiče, visoko intelektualni in poetično bogati, a stvarni. Ena ključnih tem je pomen narodne zavesti in opominjanje matične države na z mejo ločene in zapostavljene zamejce. Ob tem se, kot marsikdo dandanes, sooča z očitki, da je narodno zavedno mišljenje nazadnjaško, celo nacionalistično.
Preseneti z odkritim intelektualnim postavljanjem po robu komunistični oblasti v Sloveniji/Jugoslaviji in izraža razočaranje nad izplenom OF oziroma narodnoosvobodilnega boja. (Predstavljam si, da si je to lahko privoščil kot državljan sosednje države, v Jugoslaviji bi si po okupatorskem taborišču prislužil še Goli otok.)
Zavzema se za laično družbo, a opozarja, da je izključevanje Cerkve nespametno in tudi škodljivo. Kliče k politični odgovornosti, nasprotuje a priori izključevanju drugače mislečih in spomni na pomembnost svobode idej in opozicije.
Vsekakor knjiga, ki poda zanimiv uvid v dogajanje pred pol stoletja. In zanesljiva iztočnica v zanimive pogovore z mimoidočimi.
Še nekaj drugih citatov:
Prešeren je v svoji »Zdravljici« najprej zaklical fantom in dekletom, naj rešujejo slovenski rod, šele na koncu poudarja, naj si bodo vsi narodi dobri in vsi ljudje bratje. Slovenska povojna politika pa je Prešernovo »Zdravljico« obrnila narobe, oziroma jo postavila na glavo. Ker smo vsi bratje in vsi prisrčni sosedi, pravijo slovenski politiki, je vprašanje slovenstva že rešeno; objemajmo in pobratimo se, nobenega pomena nima, če nas je vsak dan manj, poglavitno je, da pokažemo svetu, kako človečansko globok, kako humanistično širokosrčen in požrtvovalen je slovenski narod!
Zapisi so, kot pisatelju pritiče, visoko intelektualni in poetično bogati, a stvarni. Ena ključnih tem je pomen narodne zavesti in opominjanje matične države na z mejo ločene in zapostavljene zamejce. Ob tem se, kot marsikdo dandanes, sooča z očitki, da je narodno zavedno mišljenje nazadnjaško, celo nacionalistično.
Docela zgrešeno je mišljenje, da je zahteva po narodni samobitnosti v zvezi z egoizmom. Narobe, zavest skupne usode je del notranjega bogastva, vir samozavesti, vir odpovedi in duhovne rasti.
Zakaj samo če se bodo ohranili, bodo Slovenci lahko drugim bratje.
Prav »romantičnemu modelu zavesti« je podobno, da se zanimaš za Sudan in Tanganiko, medtem ko ti slovenski živelj na Koroškem izumira.
Preseneti z odkritim intelektualnim postavljanjem po robu komunistični oblasti v Sloveniji/Jugoslaviji in izraža razočaranje nad izplenom OF oziroma narodnoosvobodilnega boja. (Predstavljam si, da si je to lahko privoščil kot državljan sosednje države, v Jugoslaviji bi si po okupatorskem taborišču prislužil še Goli otok.)
Slovenski človek ni imel nobene težave, da ne bi sprejel socializma, ki bi bil (v srcu Evrope) demokratičen in moderen. Zato se slovenski človek ne čuti prevaran, ker se je po vojski znašel v socializmu, ampak ker se je socializem razódel v taki obliki.
A kakor je bila laž, da bi slovenski ljudje z vstopom v Osvobodilno fronto prihajali v komunistično partijo, prav tako je res, da bi se zelo številni Slovenci med vojsko drugače vedli, ko bi vedeli za táko zakulisno igro.
Razločno in nedvoumno pa želimo poudariti, da smo ostali zvesti taki OF, (...) kakršno je ilegalni tisk prikazoval; in nazadnje in predvsem zvesti taki OF, kakršna je bila v srcu slovenskih ljudi, ki so zanjo znali biti veliki in požrtvovalni do zadnje kaplje krvi.
Zavzema se za laično družbo, a opozarja, da je izključevanje Cerkve nespametno in tudi škodljivo. Kliče k politični odgovornosti, nasprotuje a priori izključevanju drugače mislečih in spomni na pomembnost svobode idej in opozicije.
(...) delam to zato, da bi enkrat za zmeraj postavil piko na i, to se pravi, da bi, vsaj kar se mene tiče, opravil s slovensko vaško taktiko, ki naredi iz človeka komunista, če popije ekspresno kavo s komunistom, za vernega človeka, če popije aperitiv s kaplanom.
A do pravega razčiščenja ne bo prišlo, dokler odgovorni ljudje ne bodo priznali napak in odšli v pokoj.
Vsekakor knjiga, ki poda zanimiv uvid v dogajanje pred pol stoletja. In zanesljiva iztočnica v zanimive pogovore z mimoidočimi.
Še nekaj drugih citatov:
Večer se je hkrati z junicami vračal z gmajne …
Tudi kulture nam manjka, prav gotovo, a predvsem nam manjka duha, ki naj naredi smiselno vse naše življenje.
Kot beli dan je jasno, da jugoslovanski narodi ne bodo uresničili krepkega in zdravega državnega telesa z odpovedjo svoji suvereni narodni biti.
Vse namreč kaže, da se je v dveh povojnih desetletjih naredilo vse, da bi »narodna oblast« počasi, a dosledno shlapela.
Uničevanje samostojnih narodnih teles vodi Jugoslavijo v počasen, a gotov razkroj!
Težko bi bilo bolj plastično predočiti ironijo usode, ko se narod pred vsem svetom pokaže kot živ in stvariteljski s svojo vojsko, a mu jo potem kar na lepem vzamejo, njo, slovensko vojsko, ki je bila “najmočnejša manifestacija ljudske oblasti”.
Zakaj, mislim, da mi boste pritrdili, če bom rekel, da po toliko stoletjih nesamostojnosti ne zadostuje samo kratka doba osvobodilnega boja, da bi enkrat za zmeraj rešili vprašanje slovenstva, ne zadostuje, da se ovenčamo z lovorikami preteklosti.
Govoril sem o Slovencih v zamejstvu, a Slovenci v zamejstvu niso nikakršni drugorodni Slovenci, ampak samo bolj izpostavljen del slovenskega narodnega telesa, zato je ravnanje s takim delom naroda dokaz, kakšno razmerje ima voditelj do celotnega narodovega organizma.
Naj dodam, da me ne zanimajo resolucije, še manj velikopotezna srečanja, ampak bi rad kaj zvedel o kapilarnem, počasnem vztrajnem delu proti raznarodovanju.
Apostolsko je [tlačenje narodne zavesti za ideale socializma], kar je za slovenskega človeka naravno, ker svojo nacionalno majhnost daruje na oltarju občečloveškega makrokozmosa; a za narod so take sanje lahko pogubne.
Vendar je hkrati s prostostjo mladini tudi treba sklesati značaj, ji dati cilj (...) Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost.
torek, 21. avgust 2018
Klošar
Že pred časom sem od kolega prejel opazko, da sem oblečen kot klošar. Stila nisem kaj posebno spreminjal, zato opazka verjetno še vedno velja. Vprašanje pa je, ali upravičeno.
Dejstva
Kot potrošnik nisem kaj prida. Redko zaidem v trgovine z oblekami, ponavadi takrat, ko je res že nuja. Kot moški se osredotočeno napotim na želen oddelek, s pogledom plenilca preletim ponudbo, poskusim nekaj primerkov in po čim hitrejšem postopku zapustim prizorišče - v upanju, da mi podviga ne bo treba ponoviti kar se da dolgo časa.
V moji omari ni razkošja, a dovolj zaloge, da imam vedno na voljo nekaj čistih oblek. Kratkih majic dolgo časa sploh nisem kupoval, zadovoljil sem se s tistimi, ki sem jih prejel (sponzorske, društvene, kot darilo ...) Ja, nekaj izmed teh kratkih majic je starih že precej let. In, ojoj, celo kakšno majhno luknjico je bilo treba zašiti! Konec sveta?! Pa kaj, ne bom metal stran povsem uporabne obleke zgolj zato, ker ni več estetsko popolna!* Opravlja svojo nalogo (pokriva intimne dele telesa in skrbi, da mi ni mraz), mar ne?
Nedavno sem precej prečistil omaro z oblekami, jih velik kup podaril (tako ali tako so samo nabirale prah), nekaj najslabših pa je šlo v razrez za domačo zalogo cunj za enkratno uporabo - za čiščenje najhujših packarij. Proti moškemu nagonu sem celo zavil v nakupovalno središče in si kupil nekaj novih stvari. Kljub vsemu se zaradi potrošniške miselnosti drugih še vedno na trenutke počutim kot klošar, ker pač nisem vedno "nov".
Dejstva
Kot potrošnik nisem kaj prida. Redko zaidem v trgovine z oblekami, ponavadi takrat, ko je res že nuja. Kot moški se osredotočeno napotim na želen oddelek, s pogledom plenilca preletim ponudbo, poskusim nekaj primerkov in po čim hitrejšem postopku zapustim prizorišče - v upanju, da mi podviga ne bo treba ponoviti kar se da dolgo časa.
V moji omari ni razkošja, a dovolj zaloge, da imam vedno na voljo nekaj čistih oblek. Kratkih majic dolgo časa sploh nisem kupoval, zadovoljil sem se s tistimi, ki sem jih prejel (sponzorske, društvene, kot darilo ...) Ja, nekaj izmed teh kratkih majic je starih že precej let. In, ojoj, celo kakšno majhno luknjico je bilo treba zašiti! Konec sveta?! Pa kaj, ne bom metal stran povsem uporabne obleke zgolj zato, ker ni več estetsko popolna!* Opravlja svojo nalogo (pokriva intimne dele telesa in skrbi, da mi ni mraz), mar ne?
Nedavno sem precej prečistil omaro z oblekami, jih velik kup podaril (tako ali tako so samo nabirale prah), nekaj najslabših pa je šlo v razrez za domačo zalogo cunj za enkratno uporabo - za čiščenje najhujših packarij. Proti moškemu nagonu sem celo zavil v nakupovalno središče in si kupil nekaj novih stvari. Kljub vsemu se zaradi potrošniške miselnosti drugih še vedno na trenutke počutim kot klošar, ker pač nisem vedno "nov".
Priložnosti primerno
Priznam, ko sem doma, včasih res izgledam kot klošar v izpranih, raztegnjenih oblačilih. A tako vsaj lahko brez skrbi prostorim kakšno domačo opravilo ali se brez slabe vesti valjam po travi in igram z nečaki. Tudi za kolesarjenje ali drugo športanje najraje posežem po starejših oblačilih, ki mi jih ni škoda.
Za službo se je sicer treba nekoliko bolj zrihtat, sem pa iskreno vesel, da smo lahko sproščeno oblečeni. Udobje cenim več kot lepo obleko.
Potem pa pridejo tudi posebne priložnosti: poroke, koncerti, slovesnosti, praznovanja. Za te primere seveda iz omare potegnem najboljše. Morda celo srajco in reklc. Parkrat v življenju celo kravato. A ni ravno v tem poanta - da se tudi po obleki prepozna posebne dogodke?! Če si vedno oblečen v bleščeče obleke, kako začutiš, kdaj je praznik?!
Odgovorno in spoštljivo
Razumem, da morajo nekateri zaradi službe, drugi pa za svoje dobro počutje, imeti redno nova oblačila. Se da pa tudi v tem primeru ravnati ekološko in družbeno odgovorno: rabljena oblačila lahko zamenjaš na eni izmed organiziranih izmenjav oblačil ali pa jih preprosto podariš tistim, ki si jih ne morejo privoščiti. Predvsem pa s pogledi, vedenjem in pripombami ne vzbujaj slabe vesti tistim, ki ne vsakdanje obleke ne dajemo toliko poudarka. Hvala!
* Ob trenutni modi je skoraj bolj verjetno, da je lukenj premalo in bi morale biti večje.
Odgovorno in spoštljivo
Razumem, da morajo nekateri zaradi službe, drugi pa za svoje dobro počutje, imeti redno nova oblačila. Se da pa tudi v tem primeru ravnati ekološko in družbeno odgovorno: rabljena oblačila lahko zamenjaš na eni izmed organiziranih izmenjav oblačil ali pa jih preprosto podariš tistim, ki si jih ne morejo privoščiti. Predvsem pa s pogledi, vedenjem in pripombami ne vzbujaj slabe vesti tistim, ki ne vsakdanje obleke ne dajemo toliko poudarka. Hvala!
* Ob trenutni modi je skoraj bolj verjetno, da je lukenj premalo in bi morale biti večje.
nedelja, 19. avgust 2018
Slovenologija
Internemu pritoževanju navkljub Slovenci nadvse radi slišimo, ko nekdo pohvali našo deželo, in tujce ob prvi priliki povprašamo, kaj si mislijo o naši kokoški. Knjiga s pomenljivim podnaslovom Življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej izpod peresa v Slovenijo poročenega Američana nam to željo poteši na sproščen in zabaven način... Imam pa dva ugovora.
Žebljico zadene avtor z ugotovitvijo, da je vsakdo, ki je bil nekoč vsaj približno znan in je sedaj star več kot šestdeset let, opisan kot legenda. Pa s predpisanem voščilom za rojstni dan, od katerega odstopanje ni zaželeno (vse najboljše).
Za razliko od Američanov Slovenci kupujemo precej manj knjig, jih pa zato bolj cenimo. Smo pretežno zadovoljni, redko kdo pa bi zase rekel, da je resnično srečen. Strinjam se, da žal nimamo neke široko prepoznavne arhitekturne ikone. Zanimiva je še primerjava med angleškim/ameriškim (jasnost, slikovitost, anekdote) in evropskim načinom pisanja (komplicirano, da izgleda učeno).
O šnopsu zapiše:
In sedaj k ugovoroma:
Slovenija vztrajno izgublja status skritega bisera, izraža se že zaskrbljenost pred (pre)množičnim turizmom. Dober glas se pač širi, čari naše dežele enostavno niso mogli ostati skriti. V negotovem času vlogo gotovo igrata tudi mir in varnost. Znamo raj pod Triglavom ceniti tudi sami?
Žebljico zadene avtor z ugotovitvijo, da je vsakdo, ki je bil nekoč vsaj približno znan in je sedaj star več kot šestdeset let, opisan kot legenda. Pa s predpisanem voščilom za rojstni dan, od katerega odstopanje ni zaželeno (vse najboljše).Za razliko od Američanov Slovenci kupujemo precej manj knjig, jih pa zato bolj cenimo. Smo pretežno zadovoljni, redko kdo pa bi zase rekel, da je resnično srečen. Strinjam se, da žal nimamo neke široko prepoznavne arhitekturne ikone. Zanimiva je še primerjava med angleškim/ameriškim (jasnost, slikovitost, anekdote) in evropskim načinom pisanja (komplicirano, da izgleda učeno).
O šnopsu zapiše:
To je tisto pravo, če ste prehlajeni, imate vročino, vas boli želodec ... pred obrokom spodbudi tek, to velja tudi za zajtrk, po obroku pa pomaga pri prebavi.O pivu pa:
Količina piva, ki jo lahko prenese slovenski moški, ne da bi deloval pijano, bi osramotila sicer pregovorno močne pivce, kakršni naj bi bili mi, jenkiji.Ne samo moški, bi dodal. Tudi slovenske ženske po 3 velikih pivih delujejo povsem normalno.
In sedaj k ugovoroma:
- Res se za pozornost v decembru borijo kar trije dobri možje, a je Božiček zgolj najnovejši uvozni artikel, tradicionalno pa daril za božič ni.
- Slovensko zdravstvo je relativno kakovostno in dostopno (ja, vsi smo veseli, da ne živimo v ZDA), a predvsem po zaslugi predanih ljudi, ne zaradi sistema samega. Pritožujemo pa se zato, ker se zadeve občutno slabšajo, s čakalnimi dobami in korupcijo na čelu. (nedavno je izšel odličen članek na to temo)
Slovenija vztrajno izgublja status skritega bisera, izraža se že zaskrbljenost pred (pre)množičnim turizmom. Dober glas se pač širi, čari naše dežele enostavno niso mogli ostati skriti. V negotovem času vlogo gotovo igrata tudi mir in varnost. Znamo raj pod Triglavom ceniti tudi sami?
sobota, 18. avgust 2018
Ugasnil luči bi
Ugasnil luči bi,
svetilke ob cestah
in v oknih vseh hiš,
da utonem v nebesno globino -
src tiho gorečih morjé.
Zgubljen,
manjši kot prah,
izpraznjen in nem.
Dovolj, glej, srce
čuteče ob meni,
pa najdem pristan,
zaplešem z vesoljem,
spet ljubim, živim.
svetilke ob cestah
in v oknih vseh hiš,
da utonem v nebesno globino -
src tiho gorečih morjé.
Zgubljen,
manjši kot prah,
izpraznjen in nem.
Dovolj, glej, srce
čuteče ob meni,
pa najdem pristan,
zaplešem z vesoljem,
spet ljubim, živim.
četrtek, 16. avgust 2018
Nov list
Ko nimaš navdiha za pisanje, piši o tem.Nekajkrat me je prijelo, da bi za vedno upokojil ta moj blog. Bloganje ni več "in", zdaj smo vsi na družbenih omrežjih. Spisat par stavkov, objavit fotografijo, všečkat, osrčit in delit dalje je pač neznansko enostavneje. Kdo pa si lahko dandanes vzame čas za razmislek in pisanje zaokroženih misli?!
Pa vendar mi srce ne da miru. Morda tudi nostalgija. S ponosom in veseljem se namreč spominjam preteklih objav. Nekatere so prav posrečene, zabavne ali globoke, upam si reči celo navdihujoče (glej stranski razdelek Izložba). Predvsem pa ti zapisi ostajajo in pričujejo o neki duši v teku časa.
saj Twitter je fajn za odkrivat zanimive vsebine, za arhiv pa ravno ni. ste že skušali poiskati neko zanimivo, par tednov staro objavo?
— jAKOB (@primorc_) October 4, 2015
Po študentskih letih se socialni krog ljudi zoži, odrasel človek dobi občutek, da so mu stvari jasne. Redkokdaj se še čemu čudi, slabe izkušnje pa dušijo sanje in hrepenenja. Zaradi lenobe še knjig skoraj ne bere in pesniške zbirke ostajajo zgolj na seznamu želja. Nič čudnega, da ni navdiha!
A to stanje ni dokončna usoda. Duša želi novih poti, občasno še vedno obstanemo odprtih ust, večerni vetrič nepričakovano prebudi hrepenenja. Tej svežini želim pustiti odprta vrata. Nisem še rekel zadnje besede.
sobota, 16. september 2017
Lenoba, trma, veselje, tesnoba
Popoldne se je že spogledovalo z večerom, ko mi je lenobnost deževnega dneva presedla. Kuhal sem se v lastnem soku in bil že sam sebi siten. Če se ne spravim iz hiše, se mi bo zmešalo. Zaželel sem si nekam v neznano. Upam si trditi, da Slovenijo poznam nadpovprečno (večkrat se kar tako nekam odpeljem, obiščem manj znane kraje, z novimi cesticami povezujem že znano), zato nekam v neznano sploh ni lahka naloga. Opogumljen od kratke razjasnitve sem naredil pogumno drzno odločitev in se odpeljal preverit zadnji del bedrca prednje tace naše preljube Kokoške.
Nekje pri Ribnici se je ponovno ulil dež, pri Kočevju pa se je nebo še črno stemnilo. Resno sem podvomil o zdravi pameti in odločitvi za izlet na takšen dan. Se ne bi raje obrnil? Bolj iz trme sem nadaljeval in upal, da noč vsaj še malo počaka. Bolj kot se je bližal večer, bolj se mi je pot vlekla. Ko sem končno prispel do Petrine in tik pred mejo zavil desno ob Kolpi, sta se v čudno čustveno mešanico primešala veselje ob vožnji po mirnih podeželskih cesticah in... tesnoba. Ja, tesnoba.
Domačini se seveda ne bodo strinjali, a občutek sem imel, da sem nekje daleč Bogu za ritjo. Nikjer žive duše, še luči skoraj nobene, srečal sem mogoče 3 avtomobile. (Kdo pri zdravi pameti pa bi na tak dan hodil okoli?!) Temačnost dneva, dež, bliskanje in razbesnela Kolpa so dramatičnost samo še stopnjevali. Za povrhu še en šok - bodeča žica! Saj smo jo videli po TV, a povsem drug občutek je dejansko stati ob trometrski ograji z ostrimi rezili na vrhu. Ali služi svojemu namenu, ne vem. Vem pa, da preprečuje dostop do reke in da sem se ob njej počutil kot v vojni nevarnosti ali v zaporu. Brrr...
Kmalu me je pozdravil Peter Klepec. Pri Osilnici sem zavil proti prelazu Strma Reber. Deževalo je kot iz škafa in skoraj nič se ni videlo, divjanje po serpentinah Medvedove steze nekako ni prišlo v poštev. Kdaj drugič. :) Nekje na vrhu me je dokončno zajela noč. Zavedel sem se, da sem do tistega trenutka skoraj celotno pot prevozil v tišini, brez glasbe ali radia. Tesnobnost je počasi popustila, vseeno pa sem bil vesel vsakega znamenja civilizacije. Nisem si mislil, da mi bo jesenska temačnost tako hitro prišla pod kožo. Prve osvežitve po vročem poletju smo se še razveselili, sedaj pa že pošteno pogrešam sonce. Hvaležen, da se vsaj na avto lahko zanesem in sem imel eno skrb manj, sem se pozno zvečer vrnil domov.
Se je izplačalo? Težko bi rekel, da sem užival. Bilo je naporno - fizično in čustveno. Vsekakor se moram ob Kolpo in v kraje Petra Klepca vrniti na kakšen lep pomladni ali poletni dan. Verjamem, da bi jim s sodbo na podlagi današnjih vtisov naredil krivico. V meni so se vendarle ponovno sprožila nekatera čustva, misli ... dovolj, da sem se po res dolgem času spravil k pisanju bloga. To pa je tudi nekaj vredno.
Nekje pri Ribnici se je ponovno ulil dež, pri Kočevju pa se je nebo še črno stemnilo. Resno sem podvomil o zdravi pameti in odločitvi za izlet na takšen dan. Se ne bi raje obrnil? Bolj iz trme sem nadaljeval in upal, da noč vsaj še malo počaka. Bolj kot se je bližal večer, bolj se mi je pot vlekla. Ko sem končno prispel do Petrine in tik pred mejo zavil desno ob Kolpi, sta se v čudno čustveno mešanico primešala veselje ob vožnji po mirnih podeželskih cesticah in... tesnoba. Ja, tesnoba.
Domačini se seveda ne bodo strinjali, a občutek sem imel, da sem nekje daleč Bogu za ritjo. Nikjer žive duše, še luči skoraj nobene, srečal sem mogoče 3 avtomobile. (Kdo pri zdravi pameti pa bi na tak dan hodil okoli?!) Temačnost dneva, dež, bliskanje in razbesnela Kolpa so dramatičnost samo še stopnjevali. Za povrhu še en šok - bodeča žica! Saj smo jo videli po TV, a povsem drug občutek je dejansko stati ob trometrski ograji z ostrimi rezili na vrhu. Ali služi svojemu namenu, ne vem. Vem pa, da preprečuje dostop do reke in da sem se ob njej počutil kot v vojni nevarnosti ali v zaporu. Brrr...
Kmalu me je pozdravil Peter Klepec. Pri Osilnici sem zavil proti prelazu Strma Reber. Deževalo je kot iz škafa in skoraj nič se ni videlo, divjanje po serpentinah Medvedove steze nekako ni prišlo v poštev. Kdaj drugič. :) Nekje na vrhu me je dokončno zajela noč. Zavedel sem se, da sem do tistega trenutka skoraj celotno pot prevozil v tišini, brez glasbe ali radia. Tesnobnost je počasi popustila, vseeno pa sem bil vesel vsakega znamenja civilizacije. Nisem si mislil, da mi bo jesenska temačnost tako hitro prišla pod kožo. Prve osvežitve po vročem poletju smo se še razveselili, sedaj pa že pošteno pogrešam sonce. Hvaležen, da se vsaj na avto lahko zanesem in sem imel eno skrb manj, sem se pozno zvečer vrnil domov.
Se je izplačalo? Težko bi rekel, da sem užival. Bilo je naporno - fizično in čustveno. Vsekakor se moram ob Kolpo in v kraje Petra Klepca vrniti na kakšen lep pomladni ali poletni dan. Verjamem, da bi jim s sodbo na podlagi današnjih vtisov naredil krivico. V meni so se vendarle ponovno sprožila nekatera čustva, misli ... dovolj, da sem se po res dolgem času spravil k pisanju bloga. To pa je tudi nekaj vredno.
četrtek, 4. avgust 2016
Bodimo turisti doma! (Zakaj se nam v tujini zdi lepše)
Ko se vračam s potovanj po širnem svetu, vedno znova ugotavljam, da živimo v čudoviti deželi, ki za tujino prav nič ne zaostaja. Še več, še bolj jo cenim. Le kako mnogi ne vidijo bogastva, ki ga premore? Nekateri celo kujejo tujino v nebo, domovino pa zaničujejo.
Morda obstaja (delna) razumska razlaga.
Na dopustu skušamo izkoristiti vsak dan, vsako minuto. Dan si napolnimo z dejavnostmi, izleti, ogledi. V zelo kratkem času tako vidimo zelo veliko lepega in dobimo vtis, da je v tujini povsod izredno lepo.
Nasprotno se v domovini relativno redko odpravimo na izlet, spoznavanje skritih kotičkov. Slovenije sploh ne poznamo. Kraji, ki jih videvamo vsak dan, pa se nam sčasoma neizogibno začnejo zdeti nič posebnega, ne glede na lepoto.
Rešitev: bodimo turisti doma!
Raziskujmo, spoznavajmo in ponovno vzljubimo Slovenijo!
Morda obstaja (delna) razumska razlaga.
Na dopustu skušamo izkoristiti vsak dan, vsako minuto. Dan si napolnimo z dejavnostmi, izleti, ogledi. V zelo kratkem času tako vidimo zelo veliko lepega in dobimo vtis, da je v tujini povsod izredno lepo.
Nasprotno se v domovini relativno redko odpravimo na izlet, spoznavanje skritih kotičkov. Slovenije sploh ne poznamo. Kraji, ki jih videvamo vsak dan, pa se nam sčasoma neizogibno začnejo zdeti nič posebnega, ne glede na lepoto.
Rešitev: bodimo turisti doma!
Raziskujmo, spoznavajmo in ponovno vzljubimo Slovenijo!
ponedeljek, 1. avgust 2016
Navzgor
Za izgubljenimi odnosi sem tožil,
brez njih da obstal sem.
A bili so kot pomožne rakete,
ki raketoplan ponesejo višje,
da premaga silo, ki vleče nazaj -
na neki točki pride ločitev,
sicer se izpraznjeni spremenijo v balast,
ki potegne te zopet na tla.
Ne, jaz hočem navzgor, v nebo!
Glej, tu so še drugi,
kot voda, ki znova in znova se vrača,
odžeja, povrne moči.
Ob njih je vse lažje,
ne sprašujem za smer.
Le hodim.
In čutim, vidim v srcih veselje,
moč in pogum,
da drug za drugega to, prav to smo:
gorivo in voda.
Morda sem res spet okoli,
a nisem na istem.
Pogled je drugačen, razgled se odpira.
Kot v spirali se dvigam,
počasi, a vztrajno.
Korak za korakom.
Meter za metrom.
Svetlobno leto za letom.
Med zvezde. Do sreče.
* pesem je nastala kot prispevek ob letošnjem kulturnem prazniku
brez njih da obstal sem.
A bili so kot pomožne rakete,
ki raketoplan ponesejo višje,
da premaga silo, ki vleče nazaj -
na neki točki pride ločitev,
sicer se izpraznjeni spremenijo v balast,
ki potegne te zopet na tla.
Ne, jaz hočem navzgor, v nebo!
Glej, tu so še drugi,
kot voda, ki znova in znova se vrača,
odžeja, povrne moči.
Ob njih je vse lažje,
ne sprašujem za smer.
Le hodim.
In čutim, vidim v srcih veselje,
moč in pogum,
da drug za drugega to, prav to smo:
gorivo in voda.
Morda sem res spet okoli,
a nisem na istem.
Pogled je drugačen, razgled se odpira.
Kot v spirali se dvigam,
počasi, a vztrajno.
Korak za korakom.
Meter za metrom.
Svetlobno leto za letom.
Med zvezde. Do sreče.
* pesem je nastala kot prispevek ob letošnjem kulturnem prazniku
nedelja, 12. junij 2016
Tone Pavček - Take dežele ni
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna.
Sèm je stvarnik sejal nemir
in lepoto, ki je skoraj popolna,
in žalost, kot je ni na svetu nikjer.
Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna,
nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug,
nikjer ni nikoli tako bledikava zarja
skozi stoletja ohranjala up.
Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom,
ne veseljačijo tako dolgo v jesen
in nikjer ne kriče še pod betonom
o zelenem spominu svojim ljudem.
Nikjer niso hoste tako skrivnostne
z brezni in grapami, ki jih je zlo
polnilo s trupli, da njih belo okostje
sije potomcem v neprijazno temò.
Lepa je moja dežela. Lepa do muke.
Samo tu gruli prsteno grlo rim.
Samo tu so tudi groze manj hude.
Samo tu lahko živim.
sreda, 27. april 2016
Kako daleč so nebesa?
Današnje zimsko mrzlo vreme je z znanstvenega in teološkega vidika pravzaprav dobrodošlo. Končno lahko namreč izračunamo, kako daleč so nebesa! Poglejmo.
Predpostavimo, da:
Predpostavimo, da:
- smo za sneg najbolj goreče molili dan pred božičem,
- prošnje potujejo s svetlobno hitrostjo 299.792.458 m/s,
- je Bog (glede na količino snega) prošnje za white christmas uslišal danes,
- se božja odločitev uresniči hipoma (ne potrebuje časa za "potovanje" nazaj).
sobota, 5. marec 2016
Enakovrednost in enakopravnost ja, enakost ne
Težko bi spregledal velike plakate, ki nas te dni po Sloveniji obveščajo o neravnovesju zastopanosti moških in žensk na vodilnih položajih v gospodarstvu in pozivajo k podpiranju enakosti. Na prvi pogled hvalevredna poteza, a pomanjkljiva (ne bom trdil zavajajoča) in z zgrešenim izrazoslovjem.
Gre za dejansko težavo?
Podatek o zastopanosti posameznega spola na vodilnih mestih je goli statistični podatek, vzet iz konteksta. Lahko nakazuje resnično težavo ali pa tudi ne. Brez dodatnih dejstev ne moremo presoditi ali drži eno ali drugo. Poznati moramo še najmanj naslednje podatke:
Poglejmo (povsem izmišljen) primer. Če je recimo razpisanih 100 delovnih mest in se nanje prijavi 35 žensk in 250 moških (predpostavimo, da jih približno enak delež izpolnjuje pogoje glede izobrazbe in izkušenj), zaposlitev pa dobi 25 žensk in 75 moških, ali lahko govorimo o diskriminaciji? Kaj pa na področjih, kjer je razmerje ravno obrnjeno (vrtci, osnovnošolsko izobraževanje, zdravstvena nega ...)?
Neskladja
Ironično je akcija sponzorirana skozi norveški finančni mehanizem. Poznan je namreč norveški paradoks enako(pravno)sti - v državi, ki že vrsto let vztraja v samem vrhu držav z največjo enakopravnostjo spolov, bi namreč lahko pričakovali tudi ravnovesno zastopanost obeh spolov v različnih poklicih. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Po nekaterih mnenjih zato, ker se lahko v enakopravni družbi vsak posameznik svobodno odloča za tisti poklic, ki mu najbolj ustreza. Izkaže se, da so po naravi nekateri poklici bolj pisani na kožo moškim, drugi pa ženskam. In s tem ni nič narobe! Če si ženske želijo vodilnih položajev in so za to usposobljene, si zaslužijo vso našo podporo, a ne silimo jih nekam, kamor si morda ne želijo!
Skoraj istočasno z omenjenimi plakati, ki ponekod celo z visenjem razglašajo "katastrofalno stanje", sem na internetu zasledil, da se je Slovenija v "enakosti" spolov povzpela na zavidljivo 9 mesto na svetu. Kako gre to skupaj?!
V dokumentu je omenjen napredek na področju zastopanosti žensk v slovenski politiki. Zelo verjetno je to posledica ženskih kvot, ki pa po mojem mnenju predstavljajo medvedjo uslugo. Delež žensk se res poveča, a kvote spodkopavajo verodostojnost tudi tistim, ki so bile izvoljene zaradi svojih sposobnosti in trdega dela.
Enakosti ni
Zmotila me je še neposrečena terminologija. Ministrstvo namreč na plakatu in svojih spletnih straneh dosledno (napačno) uporablja izraz enakost spolov (in s tem, kot nekateri opozarjajo, podpira t.i. teorijo spolov).
Povsem očitno je namreč, da smo si moški in ženske med seboj različni. Ravno v tem je bogastvo. Lahko in moramo se truditi za enakopravnost in enakovrednost, o enakosti pa nikakor ne moremo govoriti. Kdor tega ne razume in vidi, naj gre prosim še enkrat poslušat biologijo v osnovno šolo. Pika.
Sorodni prispevki:
 |
| vir slike |
Podatek o zastopanosti posameznega spola na vodilnih mestih je goli statistični podatek, vzet iz konteksta. Lahko nakazuje resnično težavo ali pa tudi ne. Brez dodatnih dejstev ne moremo presoditi ali drži eno ali drugo. Poznati moramo še najmanj naslednje podatke:
- koliko kandidatov ženskega in moškega spola se je za delovna mesta sploh potegovalo,
- kakšne so bile izkušnje in usposobljenost prijavljenih oseb,
- ali so bili enakovredni kandidati pri končni izbiri diskriminirani na podlagi spola.
Poglejmo (povsem izmišljen) primer. Če je recimo razpisanih 100 delovnih mest in se nanje prijavi 35 žensk in 250 moških (predpostavimo, da jih približno enak delež izpolnjuje pogoje glede izobrazbe in izkušenj), zaposlitev pa dobi 25 žensk in 75 moških, ali lahko govorimo o diskriminaciji? Kaj pa na področjih, kjer je razmerje ravno obrnjeno (vrtci, osnovnošolsko izobraževanje, zdravstvena nega ...)?
Neskladja
Ironično je akcija sponzorirana skozi norveški finančni mehanizem. Poznan je namreč norveški paradoks enako(pravno)sti - v državi, ki že vrsto let vztraja v samem vrhu držav z največjo enakopravnostjo spolov, bi namreč lahko pričakovali tudi ravnovesno zastopanost obeh spolov v različnih poklicih. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Po nekaterih mnenjih zato, ker se lahko v enakopravni družbi vsak posameznik svobodno odloča za tisti poklic, ki mu najbolj ustreza. Izkaže se, da so po naravi nekateri poklici bolj pisani na kožo moškim, drugi pa ženskam. In s tem ni nič narobe! Če si ženske želijo vodilnih položajev in so za to usposobljene, si zaslužijo vso našo podporo, a ne silimo jih nekam, kamor si morda ne želijo!
Skoraj istočasno z omenjenimi plakati, ki ponekod celo z visenjem razglašajo "katastrofalno stanje", sem na internetu zasledil, da se je Slovenija v "enakosti" spolov povzpela na zavidljivo 9 mesto na svetu. Kako gre to skupaj?!
These are the world's most gender equal countries https://t.co/z50LlGkYT6 #gendergap pic.twitter.com/3fzyJPasgs— World Economic Forum (@wef) February 20, 2016
V dokumentu je omenjen napredek na področju zastopanosti žensk v slovenski politiki. Zelo verjetno je to posledica ženskih kvot, ki pa po mojem mnenju predstavljajo medvedjo uslugo. Delež žensk se res poveča, a kvote spodkopavajo verodostojnost tudi tistim, ki so bile izvoljene zaradi svojih sposobnosti in trdega dela.
Enakosti ni
Zmotila me je še neposrečena terminologija. Ministrstvo namreč na plakatu in svojih spletnih straneh dosledno (napačno) uporablja izraz enakost spolov (in s tem, kot nekateri opozarjajo, podpira t.i. teorijo spolov).
Če sta namreč spola enaka, torej med njima ni razlik, je popolnoma vseeno ali si moški ali ženska, in še bolj vseeno je, če je 99,99% moških na vodilnih položajih in nobene ženske. (A. M Poznič - Izprazni, spremeni, zlorabi)
Povsem očitno je namreč, da smo si moški in ženske med seboj različni. Ravno v tem je bogastvo. Lahko in moramo se truditi za enakopravnost in enakovrednost, o enakosti pa nikakor ne moremo govoriti. Kdor tega ne razume in vidi, naj gre prosim še enkrat poslušat biologijo v osnovno šolo. Pika.
Sorodni prispevki:
Naročite se na:
Objave (Atom)
