Čudovit dan je za nami. Topel, sončen, pomladni. Kar vleklo je ven.
In tako sem sedel, se predajal sončnim žarkom in z veseljem poslušal, kako se mi po žilah spet začenja pretakati tista "romantična" kri, ki sem jo zadnje mesece kar pogrešal.
Neka anekdota pravi, da smo po stvarjenju Slovenci skoraj ostali brez koščka Zemlje, kjer bi lahko živeli. Zemlja je bila že razdeljena med ostale narode, ko so se Slovenci le opogumili in pocukali Boga za rokav. Bog si je v zadregi popraskal brado, nato pa Slovencem prepustil košček Zemlje, ki ga je hotel prišparati zase. In tako smo Slovenci dobil najlepši košček sveta.
Sem samo jaz danes začutil, da res živimo v pravem raju na zemlji? Ste pogledali okoli sebe? Imamo prekrasno naravo, ugodno klimo, več kot dovolj hrane in vode, živimo v miru, svobodi... Imamo vse pogoje za srečo.
In zakaj potem nismo srečni?! Zakaj ne znamo v vsem tem videti razlogov za hvaležnost in srečo?! Mogoče zato, ker jo iščemo v napačni smeri?
Ko sem tako posedal, užival v lepem dnevu in razmišljanju, sem spet vsaj drobceno začutil, kako najdeš srečo. Mogoče zveni zlajnano, ampak je res: Ne rabiš zadnjih iznajdb znanosti, najnovejše mode, visoke izobrazbe, slave in denarja. Lahko si najpreprostejši pastir na drugem koncu sveta. Potrebnih je le nekaj stvari, od katerih se večino ne da kupiti. Nekaj takega: zadovoljene osnovne življenjske potrebe + čas zase, za Boga in pristne medčloveške odnose + narava. Preprosto.
Lep dan je bil. Edino nekaj je manjkalo. Srečo je treba deliti. No, saj nekaj podobnega poskušam s to objavo... :)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar