Danes sem bil naročen na precej rutinsko testiranje, ki se opravlja v okviru fizioterapije. Namesto rutinskega postopka pa sem bil deležen družbe mladih študentk in študenta fizioterapije ter posledično izdatne pozornosti in razlage postopkov. Z veseljem sem se prepustil v obravnavo, odgovarjal na vprašanja, kaj vprašal, poslušal razlago in se občasno muzal ob prisrčni študentski neodločnosti. Od strani je dogajanje prijazno usmerjala njihova profesorica, kdaj pa kdaj preverila njihovo znanje in jih res z ljubeznijo poučevala o umetnosti njihovega poklica. Jim kar zavidam za tako profesorico.
Navaden pregled se je tako razvil v prijetno druženje. Zame je bilo zanimivo, profesorica se mi kar ni nehala zahvaljevat za aktivno sodelovanje, pa tudi študenti so, po izrazih na obrazih sodeč, dobili precej zanimiv študijski primerek.
A ni čudovito, kako nas včasih preproste stvari razveselijo in popestrijo dan?
torek, 15. december 2009
sreda, 2. december 2009
Požigalec™
Če kdo še vedno ne ve, za kaj se gre, naj si pogleda originalno zgodbo, the movie in še eno predelavo. Za več pa imamo strica Gugla in teto TiTubo.
torek, 1. december 2009
Pot A2
Boj proti AIDU nekoliko drugače.
Vsebina se nekoliko navezuje na moje lansko razmišljanje: Poenostavljanje.
Vsebina se nekoliko navezuje na moje lansko razmišljanje: Poenostavljanje.
nedelja, 22. november 2009
Hinavščina
Je še kaj bolj hinavskega od tega, da nekdo ljudem očita, da delajo samo v svojo čast in slavo, potem pa se jim javno zahvaljuje in podeljuje priznanja?!
sobota, 21. november 2009
Pritožba
Objavljam pismo, ki sem ga naslovil na Študentske domove v Ljubljani. Če se je kdo znašel v podobnem položaju, je lepo povabljen, da tudi sam napiše pritožbo in s tem pomaga ustvariti vsaj nekaj pritiska na Študentske domove. Dovoljujem uporabo mojega sporočila za predlogo.
V branje priporočam še en prispevek s sorodno tematiko: Višek debilnosti.
Spoštovani!
Zadnje dni oktobra sem na dom prejel vabilo za podpis pogodbe o subvencioniranem bivanju pri zasebnikih. V vabilu je bilo zapisano, da se moram do konca oktobra zglasiti na podpisu pogodbe, če želim subvencijo prejemati od oktobra naprej, sicer pa jo bom šele od novembra naprej. Odveč je poudarjati, da sem pismo prebral šele v petek 30.10. popoldne, ko sem se iz Ljubljane vrnil domov. (Če od koga, bi od Študentskih domov pričakoval, da se zavedate naslednjega: študenti, ki smo doma iz oddaljenih krajev, med tednom bivamo v Ljubljani in se domov vračamo le za konec tedna ali še redkeje). Možnost, da bi pogodbo podpisal do konca oktobra, je bila torej že vnaprej izgubljena.
Pogodbo sem podpisal prve dni novembra. Študenti naj bi bili upravičeni do 10 mesecev subvencioniranega bivanja na leto, zato bi pričakoval, da se bo prejemanje subvencije enostavno premaknilo za en mesec (namesto oktober-julij na november-avgust), a v pogodbi jasno piše, da pogodba velja največ do 31.7.2010. Vsi, ki smo vabilo prejeli šele zadnje dni oktobra in pogodbo podpisali novembra (ni nas malo!) smo tako oškodovani za mesec dni subvencije! Pri tem leži odgovornost in krivda povsem na vaši strani (Študentski domovi v Ljubljani). Prošnje za subvencionirano bivanje smo namreč študentje oddali že v avgustu in upravičeno pričakovali, da bomo vabila dobili v nekem razumnem času - vsaj, kot ponavadi, nekje do sredine oktobra.
V svojem imenu in v imenu vseh tako oškodovanih študentov, iz vaše strani pričakujem prevzem odgovornosti in zagotovitev polnega, 10-mesečnega prejemanja subvencije.
Lep pozdrav!
V branje priporočam še en prispevek s sorodno tematiko: Višek debilnosti.
sreda, 18. november 2009
Mlekomat
Najprej je bil zanimivost, potem poskus, sedaj pa je že navada. Vsak teden si grem natočit vsaj en liter mleka.
Zakaj mi je všeč? Ker:
Še ena zanimiva povezava:
Kako deluje Mlekomat in kje po Sloveniji se nahajajo? (zelo zanimivi so tudi komentarji)
PS: Pravkar sem ugotovil, da je od nedavnega mlekomat postavljen tudi v našem malem domačem kraju. Očitno smo v koraku s časom. :)
Zakaj mi je všeč? Ker:- je mleko zelo dobrega okusa
- mleko ni homogenizirano
- spodbuja k večkratni (varčnejši in bolj ekološki) uporabi embalaže
Še ena zanimiva povezava:
Kako deluje Mlekomat in kje po Sloveniji se nahajajo? (zelo zanimivi so tudi komentarji)
PS: Pravkar sem ugotovil, da je od nedavnega mlekomat postavljen tudi v našem malem domačem kraju. Očitno smo v koraku s časom. :)
torek, 10. november 2009
Naj se zgodi
Nosila je pravo ime - Marija. Njeno življenje je bilo v znamenju ponižnosti, marljivosti, predanosti, vere in zaupanja. Rodila se je v povsem drugem času in marsikaj (tudi res težkega) preživela. Upam pa, da s(m)o ji otroci, ki sta jih z nonotom z ljubeznijo vzgojila, vnuki in pravnuki prinesli vsaj toliko veselja. Dočakala je 86 let, nato pa počasi ugasnila.
Danes (oz. včeraj, v ponedeljek) sem se, kot da bi vedel, oglasil na obisku. Ležala je v postelji, težko dihala, kot vedno pokašljevala in se brez uspeha trudila spravit nesnago, ki ji je oteževala dihanje, iz pljuč. Tako drobcena in nemočna se je zdela, kljub temu pa mirna, vdana v usodo. Pomislil sem, da najverjetneje ne bo dočakala novega leta. Mogoče je tudi sama to čutila. Poslovil sem se z mislijo, da moram v kratkem še kaj na obisk, če jo še kaj hočem videti živo ... Čez nekaj ur sem dobil klic s sporočilom: odšla je.
Nona, počivaj v miru. Po izrazu na obrazu in miru ob tvoji postelji čutim, da je temu že tako. Tam zgoraj lepo pozdravi nonota, pa tatu! Verjamem, da bo to res veselo snidenje. In ... se vidimo!
Danes (oz. včeraj, v ponedeljek) sem se, kot da bi vedel, oglasil na obisku. Ležala je v postelji, težko dihala, kot vedno pokašljevala in se brez uspeha trudila spravit nesnago, ki ji je oteževala dihanje, iz pljuč. Tako drobcena in nemočna se je zdela, kljub temu pa mirna, vdana v usodo. Pomislil sem, da najverjetneje ne bo dočakala novega leta. Mogoče je tudi sama to čutila. Poslovil sem se z mislijo, da moram v kratkem še kaj na obisk, če jo še kaj hočem videti živo ... Čez nekaj ur sem dobil klic s sporočilom: odšla je.
Nona, počivaj v miru. Po izrazu na obrazu in miru ob tvoji postelji čutim, da je temu že tako. Tam zgoraj lepo pozdravi nonota, pa tatu! Verjamem, da bo to res veselo snidenje. In ... se vidimo!
nedelja, 8. november 2009
Mrk sonca
Včasih se za dobro fotografijo splača počakati na mrk sonca.
Na novem faksu med drugim obiskujem predmet o umetniški fotografiji.
Profesor je umetniško filozofski tip in mu pri predstavljanju pojmov, konceptov in primerov umetniške fotografije nikakor ne zmanjka besed. Včasih lahko samo z odprtimi usti poslušaš, kaj vse najde na neki sliki. No, včasih tile umetniki pretiravajo in odkrivajo neke povezave, podrobnosti in sporočila, za katere sem 99,5% prepričan, da jih avtor fotografije ni zavestno iskal in razmišljal o njih. Če kdo, bi ravno oni morali vedet, da umetnost ni matematika, kjer vse preračunaš in premisliš!
Del predmeta je tudi to, da prinašamo svoje fotografije in jih profesor komentira. To zgleda tako, da se na platno projecira sliko, čez kakšno sekundo pa iz profesorjevih ust že leti likovna analiza. V živo! Brez predhodnega ogleda! Da nam ne bi bilo dolgčas, pa še vsake toliko dogajanje popestri s kakšno odbito izjavo, pri čemer misli povsem resno! Nekaj primerov minulega tedna (zapisano po spominu):
Na novem faksu med drugim obiskujem predmet o umetniški fotografiji.
Profesor je umetniško filozofski tip in mu pri predstavljanju pojmov, konceptov in primerov umetniške fotografije nikakor ne zmanjka besed. Včasih lahko samo z odprtimi usti poslušaš, kaj vse najde na neki sliki. No, včasih tile umetniki pretiravajo in odkrivajo neke povezave, podrobnosti in sporočila, za katere sem 99,5% prepričan, da jih avtor fotografije ni zavestno iskal in razmišljal o njih. Če kdo, bi ravno oni morali vedet, da umetnost ni matematika, kjer vse preračunaš in premisliš!Del predmeta je tudi to, da prinašamo svoje fotografije in jih profesor komentira. To zgleda tako, da se na platno projecira sliko, čez kakšno sekundo pa iz profesorjevih ust že leti likovna analiza. V živo! Brez predhodnega ogleda! Da nam ne bi bilo dolgčas, pa še vsake toliko dogajanje popestri s kakšno odbito izjavo, pri čemer misli povsem resno! Nekaj primerov minulega tedna (zapisano po spominu):
- (slika palčka med okrasnimi bučami, najverjetneje poslikana na domačem vrtu avtorice) "Palčki ... tega lahko vidite vedno več. Ste lahko prepričani, da tam kjer na vrtu vidite palčke, živijo ljudje, ki pojma nimajo o umetnosti!"
- (stena hiše, z okni, narisanim grafitom in malenkost motečo električno napeljavo) "Krasna slika, posneta iz nenavadnega kota, čudovito. Le avtor bi si moral vzet čas in moteči del (fizično) odstranit."
- (slika pretežno v bež barvi, ki mu očitno ni všeč) "Bež ljudje so grozni ljudje! Grozno je, če narediš karkoli, kar jim ni všeč, kar ni v pravem redu."
- (restavrirana kamnita glava, okoli nje pa rozarumeno pobarvana stena) "To je barva za vrtec!"
- (in še meni najljubša izjava) "Ta slika nima velike umetniške vrednosti. Bi bilo potrebno vsaj spremeniti svetlobo: uporabiti fleš, priti zvečer ali počakati na mrk sonca."
Izgubljeno, najdeno in neizbrisljivo
Nedavno sem se nekaj igral z velikostmi particij na disku. Naenkrat se je izpisalo neko opozorilo in particija z najpomembnejšimi podatki je izginila. Ups! Hvala Bogu sem imel tokrat srečo in po kakšnem tednu mučenja diska in uporabi vrste programov za reševanje podatkov izgubljene podatke uspešno obnovil. V celoti. Ja, s tem se res ni za igrat in če sem že doslej vso glasbo in slike imel tudi na domačem računalniku, bom v prihodnje gotovo imel nekje tudi kopijo ostalih podatkov.
Popolnoma drugačna zgodba se je pripetila kolegu. Pred kakšnima dvema letom si je na osebno spletno stran naložil naslove ljudi iz skupine v kateri sodelujeva, v naivnem prepričanju, da za stran tako ali tako nihče ne ve in jo bo uporabljal za spletno kopijo podatkov, do katerih bo lahko dostopal od kjerkoli. A ker v internetu ni nič skrito, so se naši osebni podatki (naslov, gsm, email ...) sčasoma pojavili med zadetki v spletnem iskalniku. Lahko ugibate, kako sem bil srečen ko sem to izvedel! Najhuje je, ker je kolega geslo za dostop pozabil oziroma je dotičnega ponudnika brezplačnega spletnega gostovanja medtem očitno kupil Google, vsebino spletne strani prenesel na Google Pages, nato pa to storitev zaklenil. Vsebine torej ne moremo odstranit. Kaj naredit? Google svojih e-mail naslovov ne objavlja ampak uporabnike preusmerja na nepregledne forume in delno prevedeno pomoč, kjer ustrezne rešitve nisem našel. V Googlovih obrazcih za odstranitev spletne strani iz seznama zadetkov ustrezne možnosti ni (ne gre za moralno sporno vsebino, prav tako niso objavljeni podatki o kreditnih karticah... ). Pa tudi odstranitev iz seznama zadetkov ni prava rešitev. Stran bi bilo potrebno dejansko izbrisati iz strežnika. Kakšna ideja?
PS: Res dobro premisli kaj objavljaš na internet. Kar je gor, je za vedno gor, vsaj v takšnem ali drugačnem iskalniku ali arhivu.
Popolnoma drugačna zgodba se je pripetila kolegu. Pred kakšnima dvema letom si je na osebno spletno stran naložil naslove ljudi iz skupine v kateri sodelujeva, v naivnem prepričanju, da za stran tako ali tako nihče ne ve in jo bo uporabljal za spletno kopijo podatkov, do katerih bo lahko dostopal od kjerkoli. A ker v internetu ni nič skrito, so se naši osebni podatki (naslov, gsm, email ...) sčasoma pojavili med zadetki v spletnem iskalniku. Lahko ugibate, kako sem bil srečen ko sem to izvedel! Najhuje je, ker je kolega geslo za dostop pozabil oziroma je dotičnega ponudnika brezplačnega spletnega gostovanja medtem očitno kupil Google, vsebino spletne strani prenesel na Google Pages, nato pa to storitev zaklenil. Vsebine torej ne moremo odstranit. Kaj naredit? Google svojih e-mail naslovov ne objavlja ampak uporabnike preusmerja na nepregledne forume in delno prevedeno pomoč, kjer ustrezne rešitve nisem našel. V Googlovih obrazcih za odstranitev spletne strani iz seznama zadetkov ustrezne možnosti ni (ne gre za moralno sporno vsebino, prav tako niso objavljeni podatki o kreditnih karticah... ). Pa tudi odstranitev iz seznama zadetkov ni prava rešitev. Stran bi bilo potrebno dejansko izbrisati iz strežnika. Kakšna ideja?
PS: Res dobro premisli kaj objavljaš na internet. Kar je gor, je za vedno gor, vsaj v takšnem ali drugačnem iskalniku ali arhivu.
nedelja, 18. oktober 2009
Kostanjev piknik
Ko smo bili še mularija (osnovna in srednja šola), smo se na vasi precej družili. Predvsem klapa kakih 6 fantov smo bili res povezani, igrali pak-pum (prvoosebna streljanka ;)) in fucbal, se kopali pri Soči, hodili spat na senik, kampirali v gozdu, delali prvomajski kres, se uštimali za pusta, ušpičili kakšno neumno, pa tudi marsikaj koristnega postorili po vasi (enkrat smo recimo naredili čistilno akcijo). Na ta leta imam res lepe spomine, a o vsem tem še kdaj drugič. Vsaka od naštetih tem si namreč praktično zasluži svoj prispevek.
Zakaj sem se sploh spomnil na to? Ena izmed stvari, ki smo jih počeli, je bil tudi kostanjev piknik. Ko je močnejši jesenski dež sklestil kostanj na tla, smo se z ruzaki na rami odpravili pobirat kostanj, ga pustili sušit, potem pa po vasi raznosili vabila za piknik. Sredi vasi, pr znamenju, smo zakurili ogenj in v predelanem bobnu od pralnega stroja pekli kostanj. Ljudje so se vedno radi odzvali, prinesli še kakšen liter vina in dobro vzdušje je bilo zagotovljeno. V škatli za prostovoljne prispevke se je pa tudi vedno nabralo kar nekaj denarja.
Druženje. Vrtenje bobna nad ognjem. Izpolnitev kvote.1 Občasna izguba runde zaradi razsutje kostanja v ogenj (glej zadnjo sliko). Poleg običajnih stvari pa še nekaj pomembnih razlik. Pogovor z odraslimi sovaščani je potekal na povsem drugem nivoju, kot ko smo bili še otroci (med drugim sem moral poskusit sosedovo vino in z ostalimi pel ljudske in dalmatinske pesmi :)). Spoznal sem tudi, da imamo na vasi kar nekaj pevskih talentov.
Na kratko: bilo je super!
1 kostanj mi v resnici sploh ni všeč, a sem vedno vsaj enega poskusil - za vsak slučaj, če bi mi mokast okus kdaj postal všeč. brez uspeha :)
Zakaj sem se sploh spomnil na to? Ena izmed stvari, ki smo jih počeli, je bil tudi kostanjev piknik. Ko je močnejši jesenski dež sklestil kostanj na tla, smo se z ruzaki na rami odpravili pobirat kostanj, ga pustili sušit, potem pa po vasi raznosili vabila za piknik. Sredi vasi, pr znamenju, smo zakurili ogenj in v predelanem bobnu od pralnega stroja pekli kostanj. Ljudje so se vedno radi odzvali, prinesli še kakšen liter vina in dobro vzdušje je bilo zagotovljeno. V škatli za prostovoljne prispevke se je pa tudi vedno nabralo kar nekaj denarja.
Spoštovani vaščani!Kar nekaj let smo vztrajali, potem pa je zadeva zamrla. Tudi zaradi dejstva, da smo vsaj nekateri postali študentje in nas čez teden ni bilo doma. Zato sta bila minula petkov in sobotni večer prava nostalgija. Na vasi je namreč spet zadišalo po pečenem kostanju. Tokrat nisem imel nič pri pripravi, sem se pa z veseljem pridružil.
Vabimo vas na 8. kostanjev piknik, ki bo v petek 21. oktobra 2005 na vasi. Kostanj bomo začeli pečt okoli 20h. Pečen kostanj bo kot vedno zastonj, surov kostanj pa bomo prodajali. Pobirali bomo prostovoljne prispevke. V primeru dežja žur odpade.
VABLJENI !!!
Druženje. Vrtenje bobna nad ognjem. Izpolnitev kvote.1 Občasna izguba runde zaradi razsutje kostanja v ogenj (glej zadnjo sliko). Poleg običajnih stvari pa še nekaj pomembnih razlik. Pogovor z odraslimi sovaščani je potekal na povsem drugem nivoju, kot ko smo bili še otroci (med drugim sem moral poskusit sosedovo vino in z ostalimi pel ljudske in dalmatinske pesmi :)). Spoznal sem tudi, da imamo na vasi kar nekaj pevskih talentov.
Na kratko: bilo je super!
1 kostanj mi v resnici sploh ni všeč, a sem vedno vsaj enega poskusil - za vsak slučaj, če bi mi mokast okus kdaj postal všeč. brez uspeha :)
petek, 16. oktober 2009
sreda, 14. oktober 2009
Teče kot po maslu
Včasih se res čudim, kako mi stvari gredo od rok. Obveznosti v šoli in na faksu sem vedno nekako speljal in to včasih več kot dobro, "denar pa tudi ni bil glih problem". Odpirajo se mi priložnosti za študentsko delo, pa tudi službo, za prihodnost se ne bojim. Živimo v miru, na krasnem koščku Zemlje, ne trpimo pomanjkanja. Večjih naravnih nesreč in bolezni ni. Večinoma čutim trdnost in sposobnost, da uresničim načrte, ki sem si jih zadal. Imam nekaj čudovitih prijateljstev, na katere se lahko zanesem. In sem hvaležen za vse našteto.
Kaj bi si torej sploh še lahko želel?!
Še vedno je ogromno možnosti, da se življenje obrne na boljše. Še posebej na področju najglobljih želja in hrepenenj. Tisto, kar nas dela izpolnjene.
Kaj bi si torej sploh še lahko želel?!
Še vedno je ogromno možnosti, da se življenje obrne na boljše. Še posebej na področju najglobljih želja in hrepenenj. Tisto, kar nas dela izpolnjene.
Ritsuyu-kai
Včeraj se je zgodil zanimiv koncert - v Slovenijo je na gostovanje prišel japonski zbor Ritsuyu-kai. Zbor je mednarodno znan in je prejel številne nagrade.
Prvi del koncerta je bil precej zahteven tudi za poslušalce. Zahtevne skladbe, primerne za tekmovanja, običajno še precej dolge, da je bilo težko ostati zbran. Zato pa je bil toliko bolj zanimiv drugi del, ko so bile skladbe nekoliko lahkotnejše in z več japonskega duha, celo z nekaj plesa. Najbolj me je navdušila Oiwake-bushiko (študija glasov iz Oiwake) - "kolaž ljudskih pesmi, ko zbor skupaj s tradicionalno japonsko bambusovo piščaljo shakuhachi počasi stopa po prostoru in ga napolnjuje z glasbo". To dejansko pomeni, da se pevci sprehajajo vse naokoli, pojejo različne japonske ljudske pesmi, poslušalci pa slišijo edinstveno mešanje glasov. Za konec so zapeli še dve pesmi za slovensko dušo - rezijansko Da j'ra ta Banerina (upam, da nisem pomešal) in Pa se sliš'.
Vsekakor je koncert vreden poslušanja. Japonski zbori ne prihajajo ravno vsak dan v Slovenijo. Če ste včerajšnji koncert zamudili, je za ljubitelje zborovske glasbe danes še ena priložnost - zvečer nastopajo v Kopru.
Prvi del koncerta je bil precej zahteven tudi za poslušalce. Zahtevne skladbe, primerne za tekmovanja, običajno še precej dolge, da je bilo težko ostati zbran. Zato pa je bil toliko bolj zanimiv drugi del, ko so bile skladbe nekoliko lahkotnejše in z več japonskega duha, celo z nekaj plesa. Najbolj me je navdušila Oiwake-bushiko (študija glasov iz Oiwake) - "kolaž ljudskih pesmi, ko zbor skupaj s tradicionalno japonsko bambusovo piščaljo shakuhachi počasi stopa po prostoru in ga napolnjuje z glasbo". To dejansko pomeni, da se pevci sprehajajo vse naokoli, pojejo različne japonske ljudske pesmi, poslušalci pa slišijo edinstveno mešanje glasov. Za konec so zapeli še dve pesmi za slovensko dušo - rezijansko Da j'ra ta Banerina (upam, da nisem pomešal) in Pa se sliš'.
Vsekakor je koncert vreden poslušanja. Japonski zbori ne prihajajo ravno vsak dan v Slovenijo. Če ste včerajšnji koncert zamudili, je za ljubitelje zborovske glasbe danes še ena priložnost - zvečer nastopajo v Kopru.
ponedeljek, 12. oktober 2009
Deževni ponedeljek
Zjutraj sem malo predolgo spal in se še malo obotavljal. Ko sem se le odpravil iz hiše, pa se je usul dež in sodra, da sem se samo obrnil in počakal še nadaljnje pol ure. Nauk štorije: če že pozno vstajaš, a nočeš zgubljat še več časa, vsaj preveri radarsko sliko padavin in se zadosti zgodaj spravi iz hiše!
Mrzel dan je pogrelo druženje ob čajčku in kakavu. Škoda, da s _ zanimive teme vedno zgolj potipava in se nikoli ne uspeva zaplesti v globok pogovor. Najbrž je to posledica tega, da se redko vidiva in nisva nikoli imela priložnosti zares postati prijatelja.
Po diplomskem "dopustu" spet začenjam/nadaljujem s študentskim delom. Vzdušje v firmi je še vedno dobro in se po svoje zelo veselim novih izzivov. Če mi le ne bodo pobrali preveč časa.
Cimer ni bil sprejet na vzporedni študij, kar pomeni, da ga kot absolventa letos praktično ne bo nič v Ljubljani, posledično pa, da si bom očitno moral spet iskati novega cimra. :( Res škoda. V tem letu, kar sva cirma, sva se glih fajn ujela in začela uživat v skupnem cimrskem življenju. In se veliko nasmejala. Nekateri trenutki so bili res nepozabni.
Zvečer: namakanje v topli termalni vodi ... Na žalost brez družbe.
Mrzel dan je pogrelo druženje ob čajčku in kakavu. Škoda, da s _ zanimive teme vedno zgolj potipava in se nikoli ne uspeva zaplesti v globok pogovor. Najbrž je to posledica tega, da se redko vidiva in nisva nikoli imela priložnosti zares postati prijatelja.
Po diplomskem "dopustu" spet začenjam/nadaljujem s študentskim delom. Vzdušje v firmi je še vedno dobro in se po svoje zelo veselim novih izzivov. Če mi le ne bodo pobrali preveč časa.
Cimer ni bil sprejet na vzporedni študij, kar pomeni, da ga kot absolventa letos praktično ne bo nič v Ljubljani, posledično pa, da si bom očitno moral spet iskati novega cimra. :( Res škoda. V tem letu, kar sva cirma, sva se glih fajn ujela in začela uživat v skupnem cimrskem življenju. In se veliko nasmejala. Nekateri trenutki so bili res nepozabni.
Zvečer: namakanje v topli termalni vodi ... Na žalost brez družbe.
petek, 9. oktober 2009
Predvidljivost
Mesto. Veliko možnosti, kup ljudi z vseh koncev, veliko dogodkov, vedno nova poznanstva, raziskovanje obstoječih odnosov, srečanja, presenečenja ... Pojmi, ki so mlademu človeku, ki (se) še išče, lahko v izziv in dajejo vedno novo upanje, da bo nekoč vendarle našel, kar išče.
Ne, ni še prišel čas, da bi šel domov in se smilil samemu sebi!
A vendarle je iskanje težko. Stresno. Veliko je razočaranj in dvomov v uspeh. Občasno se vsemu pridruži še izgubljanje cilja. Negotovost. Takrat je lepo zavit domov. Tja, kjer poznaš ljudi, poznaš dogajanje. Kjer so odnosi večinoma jasni, veš kje si. Včasih je predvidljivost dobra stvar.
Danes vzamem en dan dopusta ...
Zavese plešejo jazz balet in veter liže palmi liste,
ptice pripravljajo kovčke za na pot.
Sonce je šlo danes na izlet nekam na jug zabavat turiste
in cesta zgleda nekam zmedena brez kričanja otrok.
Danes vzamem en dan dopusta od divjega poletja in ostanem doma.
Vreme je včasih lepo tudi ko dežuje in pada voda iz oblakov
na strehe avtov in dežnikaste ljudi.
Visim na oknu kot da premišljujem s kavo v roki
vesel, da sem sam, da nihče ne govori.
Danes vzamem en dan dopusta od divjega poletja in ostanem doma.
Jesen čaka tiho, za vogalom pod kupom listja in smeti.
Jesen pride vedno, ko mi zmanjka moči.
Na posnetku je unplugged in nekoliko prirejena verzija ene mojih najljubših pesmi od Zmelkoow.
Ne, ni še prišel čas, da bi šel domov in se smilil samemu sebi!
A vendarle je iskanje težko. Stresno. Veliko je razočaranj in dvomov v uspeh. Občasno se vsemu pridruži še izgubljanje cilja. Negotovost. Takrat je lepo zavit domov. Tja, kjer poznaš ljudi, poznaš dogajanje. Kjer so odnosi večinoma jasni, veš kje si. Včasih je predvidljivost dobra stvar.
Danes vzamem en dan dopusta ...
Zavese plešejo jazz balet in veter liže palmi liste,
ptice pripravljajo kovčke za na pot.
Sonce je šlo danes na izlet nekam na jug zabavat turiste
in cesta zgleda nekam zmedena brez kričanja otrok.
Danes vzamem en dan dopusta od divjega poletja in ostanem doma.
Vreme je včasih lepo tudi ko dežuje in pada voda iz oblakov
na strehe avtov in dežnikaste ljudi.
Visim na oknu kot da premišljujem s kavo v roki
vesel, da sem sam, da nihče ne govori.
Danes vzamem en dan dopusta od divjega poletja in ostanem doma.
Jesen čaka tiho, za vogalom pod kupom listja in smeti.
Jesen pride vedno, ko mi zmanjka moči.
Na posnetku je unplugged in nekoliko prirejena verzija ene mojih najljubših pesmi od Zmelkoow.
ponedeljek, 28. september 2009
četrtek, 24. september 2009
Korenje
Včeraj sem napovedal vojno korenju in z računalnika počistil korenski komplet (rootkit). No, vsaj upam, da sem vse počistil. (Imel naj bi vsaj to in zlobno verzijo winlogon.) Te stvari so prefinjene in se znajo dobro skrivat. Antivirusni program ga namreč sploh ni zaznal, posumil sem zgolj zaradi sumljivega delovanja sistema: počasno kopiranje, izginile so "možnosti mape", zagon v start meniju, za določene operacije (urejanje storitev in registra) naj bi se kar naenkrat moral obrniti na skrbnika (l'administrateur c'est moi!!!) ...
Na srečo se je ravno včeraj v Ljubljano vrnil moj cimer. Po stari navadi se mi je najprej smejal v obraz, potem je miška nekajkrat plavala hrbtno (kako pokazat, da se je računalnik obesil? miška crkne in obleži na hrbtu =D) in sva oba cepala od smeha, nato pa mi je pomagal, da sva iztrebila golazen.
Uporabni programčki za to početje: Sophos Anti-Rootkit, RootRepeal, Dr. Web CureIt!, FixPolicies, ComboFix ...
SpyBot S&D (na sliki) je v takih primerih nemočen. Sicer je opazil, da je nekaj narobe, a odpravil samo posledice in ne vzroka.
ps: Vsem, ki ste si od mene v zadnjem času sposojali USB, priporočam, da pregledate svoj računalnik. Pa izklopite autoplay, ki omogoča, da se zlobni programi samodejno poženejo takoj ko priklopiš okužen zunanji podatkovni nosilec!
ps2: Po pregledu drugega USB ključka in domačega računalnika (sta ok) sumim, da sem nesnago najverjetneje staknil šele v ponedeljek, ko sem šel v kopirnico tiskat diplomsko nalogo.
Na srečo se je ravno včeraj v Ljubljano vrnil moj cimer. Po stari navadi se mi je najprej smejal v obraz, potem je miška nekajkrat plavala hrbtno (kako pokazat, da se je računalnik obesil? miška crkne in obleži na hrbtu =D) in sva oba cepala od smeha, nato pa mi je pomagal, da sva iztrebila golazen.
Uporabni programčki za to početje: Sophos Anti-Rootkit, RootRepeal, Dr. Web CureIt!, FixPolicies, ComboFix ...
SpyBot S&D (na sliki) je v takih primerih nemočen. Sicer je opazil, da je nekaj narobe, a odpravil samo posledice in ne vzroka.
ps: Vsem, ps2: Po pregledu drugega USB ključka in domačega računalnika (sta ok) sumim, da sem nesnago najverjetneje staknil šele v ponedeljek, ko sem šel v kopirnico tiskat diplomsko nalogo.
sreda, 23. september 2009
Observatorij
Konec avgusta smo s prijatelji obiskali observatorij pri Črnem vrhu. Observatorij upravlja skupina ljubiteljev astronomije, večinoma strokovnjaki na področjih od fizike do računalništva. 
Rezultat naveze strokovnega znanja in ljubiteljske zagnanosti je zelo zmogljiv, skoraj povsem avtomatski in na daljavo upravljan sistem, ki vsako jasno noč s 60-cm Cichocki teleskopom slika nebo in išče asteroide ter komete v našem osončju. Po odkritjih so najuspešnejši observatorij v Sloveniji. Odkrili so kopico asteroidov in prvi komet odkrit iz Slovenije - po odkritelju poimenovan komet Matičič.
Gospod Herman Mikuž nam je prijazno razkazal observatorij, razložil s čim se ukvarjajo in kako delujejo. Videli smo njihov glavni teleskop v akciji, nato pa se skozi manjši teleskop najprej zazrli v Luno. Pri različnih povečavah smo na edinem Zemljinem naravnem satelitu opazovali kraterje in daljše sence na področju kjer je vstajalo sonce. Ko smo se nagledali Lune, smo teleskop usmerili proti Jupitru. Pri 200x optični povečavi se je že lepo videlo črte na tem plinastem orjaku, občutek sem imel, da vidim Veliko rdečo pego, poleg tega se je videlo tudi tri Jupitrove lune (najverjetneje tri od štirih največjih lun, ki jih je odkril že Galilei). Zares zanimivo. Pa vendar je najlepše še sledilo.
Teleskop smo usmerili v kroglasto zvezdno kopico M13. Vse kar lahko rečem je samo: WAU!
Z odprtimi usti sem občudoval čudovit pogled na razsute zvezdice. Zakon! Na mojo željo smo poiskali še galaksijo v Andromedi, ki pa me je razočarala. Ne vem, mogoče sem imel samo jaz probleme, ampak iz tistega koščka neba mi res ni uspelo razbrat galaksije, še manj dveh galaksij (poleg Andromede je še ena manjša). Za konec nas je gospod Herman, ki je vseskozi z izredno zagnanostjo razlagal in prijazno odgovarjal na naša vprašanja, odpeljal v nadzorno sobo, kjer smo preko računalnika teleskopu ukazali slikanje omenjene galaksije. Na žalost se je nebo med našim obiskom že pošteno pooblačilo, zato rezultat ni bil ravno najboljši. Za občutek pa vseeno je (slika je negativ):
Bilo je res zanimivo in vredno še kdaj ponoviti. Aja, fotografiranje s flešem je bilo prepovedano, ker bi zmotilo delo observatorija, stativa pa (še vedno) nimam, zato na žalost pomanjkanje slik.
Rezultat naveze strokovnega znanja in ljubiteljske zagnanosti je zelo zmogljiv, skoraj povsem avtomatski in na daljavo upravljan sistem, ki vsako jasno noč s 60-cm Cichocki teleskopom slika nebo in išče asteroide ter komete v našem osončju. Po odkritjih so najuspešnejši observatorij v Sloveniji. Odkrili so kopico asteroidov in prvi komet odkrit iz Slovenije - po odkritelju poimenovan komet Matičič.Gospod Herman Mikuž nam je prijazno razkazal observatorij, razložil s čim se ukvarjajo in kako delujejo. Videli smo njihov glavni teleskop v akciji, nato pa se skozi manjši teleskop najprej zazrli v Luno. Pri različnih povečavah smo na edinem Zemljinem naravnem satelitu opazovali kraterje in daljše sence na področju kjer je vstajalo sonce. Ko smo se nagledali Lune, smo teleskop usmerili proti Jupitru. Pri 200x optični povečavi se je že lepo videlo črte na tem plinastem orjaku, občutek sem imel, da vidim Veliko rdečo pego, poleg tega se je videlo tudi tri Jupitrove lune (najverjetneje tri od štirih največjih lun, ki jih je odkril že Galilei). Zares zanimivo. Pa vendar je najlepše še sledilo.
Teleskop smo usmerili v kroglasto zvezdno kopico M13. Vse kar lahko rečem je samo: WAU!
Z odprtimi usti sem občudoval čudovit pogled na razsute zvezdice. Zakon! Na mojo željo smo poiskali še galaksijo v Andromedi, ki pa me je razočarala. Ne vem, mogoče sem imel samo jaz probleme, ampak iz tistega koščka neba mi res ni uspelo razbrat galaksije, še manj dveh galaksij (poleg Andromede je še ena manjša). Za konec nas je gospod Herman, ki je vseskozi z izredno zagnanostjo razlagal in prijazno odgovarjal na naša vprašanja, odpeljal v nadzorno sobo, kjer smo preko računalnika teleskopu ukazali slikanje omenjene galaksije. Na žalost se je nebo med našim obiskom že pošteno pooblačilo, zato rezultat ni bil ravno najboljši. Za občutek pa vseeno je (slika je negativ):
Bilo je res zanimivo in vredno še kdaj ponoviti. Aja, fotografiranje s flešem je bilo prepovedano, ker bi zmotilo delo observatorija, stativa pa (še vedno) nimam, zato na žalost pomanjkanje slik.
nedelja, 20. september 2009
Opozorilo
V moje bloge večkrat vključim glasbo. Večinoma je res povezana z zapisom ali dogajanjem tistega dne, resničnimi osebami, vendar ... V enem dnevu se mi običajno zgodi veliko stvari, srečam precej ljudi. Včasih mi misli uhajajo na pretekle dogodke ali prihodnost. Melodija se mi včasih enostavno poje v mislih, brez posebnega razloga. Zato: ne sklepaj prehitro, kaj sem hotel s tem povedati. Rajši vprašaj. :) Velja tudi za ostale zapise.
petek, 18. september 2009
Tutto ciò che è amore rimane.
Misel, ki me zadnje dni spremlja. In pesem, ki na najlepši način govori o ljubezni na stara leta. O ljubezni, ki ne mine.
sreda, 16. september 2009
Minevava ...
Anžej Dežan ni glih moj najljubši pevec, ma ta pesem je pa vrhunska. V pravem stilu slovenske popevke. In primerna za ta deževni večer...
Anžej Dežan - Šopek maka
(Milan Dekleva / Patrik Greblo)
Anžej Dežan - Šopek maka
(Milan Dekleva / Patrik Greblo)
ponedeljek, 14. september 2009
ponedeljek, 7. september 2009
Poslanice
Ob začetku šolskega leta sta minister za šolstvo in predsednik države nagovorila šolarje s svojima poslanicama. Ena izmed ministrovih misli je bila: " ... samo znanje omogoča, da boste v prihodnosti lahko izživeli svoje sanje."
Kaj pa, če ni problem v pomanjkanju znanja, ampak v pomanjkanju sanj?!
Kaj pa, če ni problem v pomanjkanju znanja, ampak v pomanjkanju sanj?!
sreda, 26. avgust 2009
Zaradi upanja
Pusti kar se ni zgodilo.
Dovolj je to, kar je že bilo.
Ko potegneš skoz z ravnilom,
Vidiš, da je bilo res težko.
Brez veze ves ta čas.
Brez veze dvigat glas.
Brez veze vse je razen sreče v nas.
Zakaj.. vztrajava v tem, če nama lomi srca v prah?
Zakaj.. človek sploh moli, če obstaja od prej še strah?
Zakaj.. sklonjene glave, če bi lahko vzravnana odšla?
Brez veze ves ta čas.
Brez veze dvigat glas.
Brez veze vse je razen sreče v nas.
Zapri oči, umiri dušo.
Ostaniva najina.
Stvari se bodo razdelile,
Lažje kot sva se kdajkoli midva.
Brez veze ves ta čas.
Brez veze dvigat glas.
Brez veze vse je razen sreče v nas.
Zakaj.. vztrajava v tem, če nama lomi srca v prah?
Zakaj.. človek sploh moli, če obstaja od prej še strah?
Zakaj.. sklonjene glave, če bi lahko vzravnana odšla?
Zakaj.. so rože na oknih, če ne zaradi upanja?
ponedeljek, 24. avgust 2009
Rebrnice
V odgovor na Kosoblejka: Avtocesta.
Novi odsek hitre ceste čez Rebrnice so odprli. Končno! V soboto sem se prvič zapeljal po njem. Po eni strani super, po drugi pa...
Gradit avtocesto po isti strani kot teče sedanja pošteno načeta cesta, je bila res neumnost. Se že bojim, da bojo čez par mesecev začeli s popravili, ker se bo cesta premaknila. Če bi poslušali domačine in strokovnjake, bi gradili po kraški strani in ne bi imeli problemov s posedanjem. Pa še sigurno bi prej končali z deli. Bo najbrž res nekaj na tem, da so nekateri hoteli mastno zaslužit z zemljišči, ki so si jih prej nakupili... (Še en tipičen slovenski primer, ko itak vsi vejo za nepravilnosti in lumparije, a nihče pa ne odgovarja.)
Cesta je res precej strma in, kar je še hujše, ozka in ovinkasta, da se sploh ni prijetno vozit po njej. Me spominja na obupne stare italijanske avtoceste. Italijani so na takih odsekih ponekod začeli vzporedno graditi nove, manj ovinkaste avtoceste. Pri nas pa to postavijo v letu 2009?!
V predorih asfalt?! Brez zaščite pred burjo?!
Iztek za vozila ob okvari zavor bi bil tudi dobrodošel.
Ko sem slišal, da ni dodatnega, tretjega pasu za počasna vozila, sem mislil, da se kdo zafrkava. So nori?! Pri takem strmem in dolgem klancu je že praktično jasno, da bo vozni pas zaseden s kamijoni, če pa se pojavi še kak počasnež na prehitevalnem pasu ali se spravi nek nori kamijonar prehitevat/vozit vštric, se bomo kmalu čez Rebrnice spet vozili max 60 km/h.
Razočaranje. Očiten poskus, kako ljudem prodat nekaj kot suho zlato. Nekako v stilu: če pustiš človeka več let stradati, bo naposled verjel, da je košček plesnivega kruha vrhunska jed francoske kuhinje. Nekaj časa bo, potem pa nas čaka streznitev:
a) nenehna popravila
b) počasne kolone
c) prepoved vožnje kamijonom zaradi burje
d) zaprtje zaradi močnega posedanja tal
d) gradnja nove avtoceste po kraški strani
e) vse našteto
Nekako se nagibam k odgovoru e.
Novi odsek hitre ceste čez Rebrnice so odprli. Končno! V soboto sem se prvič zapeljal po njem. Po eni strani super, po drugi pa...
Gradit avtocesto po isti strani kot teče sedanja pošteno načeta cesta, je bila res neumnost. Se že bojim, da bojo čez par mesecev začeli s popravili, ker se bo cesta premaknila. Če bi poslušali domačine in strokovnjake, bi gradili po kraški strani in ne bi imeli problemov s posedanjem. Pa še sigurno bi prej končali z deli. Bo najbrž res nekaj na tem, da so nekateri hoteli mastno zaslužit z zemljišči, ki so si jih prej nakupili... (Še en tipičen slovenski primer, ko itak vsi vejo za nepravilnosti in lumparije, a nihče pa ne odgovarja.)
Cesta je res precej strma in, kar je še hujše, ozka in ovinkasta, da se sploh ni prijetno vozit po njej. Me spominja na obupne stare italijanske avtoceste. Italijani so na takih odsekih ponekod začeli vzporedno graditi nove, manj ovinkaste avtoceste. Pri nas pa to postavijo v letu 2009?!
V predorih asfalt?! Brez zaščite pred burjo?!
Iztek za vozila ob okvari zavor bi bil tudi dobrodošel.
Ko sem slišal, da ni dodatnega, tretjega pasu za počasna vozila, sem mislil, da se kdo zafrkava. So nori?! Pri takem strmem in dolgem klancu je že praktično jasno, da bo vozni pas zaseden s kamijoni, če pa se pojavi še kak počasnež na prehitevalnem pasu ali se spravi nek nori kamijonar prehitevat/vozit vštric, se bomo kmalu čez Rebrnice spet vozili max 60 km/h.
Razočaranje. Očiten poskus, kako ljudem prodat nekaj kot suho zlato. Nekako v stilu: če pustiš človeka več let stradati, bo naposled verjel, da je košček plesnivega kruha vrhunska jed francoske kuhinje. Nekaj časa bo, potem pa nas čaka streznitev:
a) nenehna popravila
b) počasne kolone
c) prepoved vožnje kamijonom zaradi burje
d) zaprtje zaradi močnega posedanja tal
d) gradnja nove avtoceste po kraški strani
e) vse našteto
Nekako se nagibam k odgovoru e.
četrtek, 13. avgust 2009
nedelja, 9. avgust 2009
Ko bi imel ...
Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. (...)
Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo. Ljubezen nikoli ne mine. (1Kor 13,1-3.8)
sobota, 8. avgust 2009
Radio
Utrinki iz včerajšnjega elektromagnetnega valovanja na frekvencah med 87.5 in 108.0 MHz.
- Ob omembi obletnice rojstva odkritelja antibiotikov, je pametna napovedovalka omenila kako je to spremenilo svet na bolje ter da se še danes poznajo koristi, recimo pri zdravilih proti novi gripi... (še kdo slučajno ne ve, da antibiotiki ubijajo bakterije, gripo pa povzroča virus?!)
- V kake pol ure sem (na dveh različnih postajah) dvakrat slišal isto pesem.
- Prej kot sem se usedel v avto, sem si mrmral eno pesmico. Odprem radio in se ravno predvaja! (nekakšna hrvaška verzija Iz Goričkega v Piran :) Ko pa prideš ti... :))
- 64 let nazaj je bila kot orožje v vojni prvič uporabljena atomska bomba.
- Spomnili so me na festival trubačev v Guči. V tem mestecu z 2000 ljudmi se baje v času festivala zbere kar do 300.000 ljudi!
nedelja, 2. avgust 2009
Srečanja
Včasih so naključna srečanja neznanih ljudi na ulici tisto, kar naredi dan drugačen od povprečja ali pa ga še dodatno začini.
Zadnjič sem recimo ob 2h ponoči pospremil tuje turiste do hostla, za katerega prej nisem vedel, da obstaja. Na fotografskem pohodu v okolici toplic sem najprej poklepetal s srčnim bolnikom, ki se je počasi sprehajal okoli, nato pa ob lotosovem ribniku primerjal fotografsko opremo s fotografsko podkovanim nonotom. Na vrhu ljubljanskega gradu sem srečal Latvijce. Občasno si vzamem čas za pogovor s tistimi, ki prosjačijo na ulici. Imam občutek, da jim kdaj tako še več podarim, kot če bi iz denarnice izbrskal nekaj drobiža. Imel sem tudi že izkušnjo, kako me je en skesano prosil, da mu pomagam, da gre nazaj na odvajanje od alkohola, potem pa s kombinacijo solz in igranja užaljenosti hotel od mene izbrskati še nekaj denarja za pijačo. Spet drugi, ki ga je imel malo pod kapo, je tekel za dvema puncama iz zbora, ki sta prestrašeno bežali pred njim. Ko pa je zagledal mene in fanta od ene izmed punc, kako sva skupaj stopila proti njemu, se je prestrašeno obrnil in pijanotekel odskakljal čez stopnice in zdraven skozi zobe, med katerimi je stiskal cigareto, stokal "o jej jej jej jej". Seveda sva mu malo popridgala, kaj se to pravi, da tako straši punce. :) Pa še ena prigoda (čeprav jih je še dosti): med odklepanjem kolesa se mi približajo štirje mladci, pravijo da so makedonski študentje medicine na izmenjavi ter da jih zanima kje je kakšna javna hiša. Sem se jim samo nasmehnil in jim povedal, da so se za te informacije na napačnega obrnili. Nepomemben dogodek, a še zdaj se nasmehnem, ko se spomnim na to. (Na)smeh je pa zdrav. :)
Zadnjič sem recimo ob 2h ponoči pospremil tuje turiste do hostla, za katerega prej nisem vedel, da obstaja. Na fotografskem pohodu v okolici toplic sem najprej poklepetal s srčnim bolnikom, ki se je počasi sprehajal okoli, nato pa ob lotosovem ribniku primerjal fotografsko opremo s fotografsko podkovanim nonotom. Na vrhu ljubljanskega gradu sem srečal Latvijce. Občasno si vzamem čas za pogovor s tistimi, ki prosjačijo na ulici. Imam občutek, da jim kdaj tako še več podarim, kot če bi iz denarnice izbrskal nekaj drobiža. Imel sem tudi že izkušnjo, kako me je en skesano prosil, da mu pomagam, da gre nazaj na odvajanje od alkohola, potem pa s kombinacijo solz in igranja užaljenosti hotel od mene izbrskati še nekaj denarja za pijačo. Spet drugi, ki ga je imel malo pod kapo, je tekel za dvema puncama iz zbora, ki sta prestrašeno bežali pred njim. Ko pa je zagledal mene in fanta od ene izmed punc, kako sva skupaj stopila proti njemu, se je prestrašeno obrnil in pijano
sobota, 1. avgust 2009
Pogrešam ...
vonj po pokošeni travi, nežno nočno škrebljanje dežja, spanje na seniku, Sočo, brezskrbnost, otroškost, gledanje zvezdic, vonj dežja na razgretih tleh, vonj tople kože, dotik, pogovore, smeh, zaupanje vase, solze, vero, iskrice v očeh, spontanost, ljubezen, trdnost, cilj, smisel, ideje, sproščenost, zaupanje, potrpežljivost, odločnost, voljo, pogum, objem, sprejemanje, mir, prijatelje, prave besede, čudenje, hvaležnost, sanje ...
petek, 31. julij 2009
Kako si priden!
Verjetno je vsakdo v življenju večkrat slišal pohvalo, podobno zgornjemu stavku. Še posebej v otroštvu in od raznih starejših tet in stricev. No, meni to ni bilo nikoli pretirano všeč. Mogoče sem bil kdaj pač skromen, spet drugič se mi je zdelo, 
da ni moderno biti priden, čedalje bolj pa se mi zdi nepremišljeno hvaljenje pridnosti tudi zgrešeno.
Pohvale so seveda pomemben del vzgoje. Poleg običajnega učenja ter oštevanja za lumparije, je pomembno, da starši otroka pohvalijo, ko naredi nekaj dobrega. S tem spoznava, da je to dobro ter da ljudje to opazijo in cenijo. Ob starših imajo isto nalogo tudi učitelji ter tisti, ki otroke spremljajo in se z njimi ukvarjajo, jih poznajo.
Kako pa te lahko hvali nekdo, ki te vidi samo občasno?! Primer: mali zmajček na obisku pri teti tiho sedi na stolu, zato ga teta pohvali, da je priden, in mu da kup čokoladic. Doma pa je razgrajanje, kričanje, pretepanje in nič spoštovanja avtoritete. Kaj se je otrok s tem naučil? Da lahko razgraja kakor hoče, le pred drugimi se mora na zunaj pokazati dobrega, pa bo dobil, kar si želi!?
Ko odraščamo in postajamo vedno bolj kompleksna oseba, je problem še skoraj hujši. Me kar zmrazi, če zdaj od kakšne tetke zaslišim, da sem priden. Ej, pa saj me ne poznaš! Ne veš kakšen sem v resnici, kakšna osebnost sem, kakšne maske imam, kaj vse nosim s seboj. Še prijatelji me le delno poznajo, še sam se ne poznam!
Zna pa biti prava pohvala kdaj tudi zdravilna. Kaj je lepšega, kot da ti v trenutku, ko globoko dvomiš vase, prijatelj pove kaj vse čudovitega nosiš v sebi, katere so tvoje dobre lastnosti, zaradi česa te ceni, zakaj ima rad?! Ja, cenim in sem hvaležen za vse utemeljene pohvale. Zato ne pozabi na pohvale, a hvali samo tistega, ki ga poznaš, in samo tisto, kar poznaš.
da ni moderno biti priden, čedalje bolj pa se mi zdi nepremišljeno hvaljenje pridnosti tudi zgrešeno.Pohvale so seveda pomemben del vzgoje. Poleg običajnega učenja ter oštevanja za lumparije, je pomembno, da starši otroka pohvalijo, ko naredi nekaj dobrega. S tem spoznava, da je to dobro ter da ljudje to opazijo in cenijo. Ob starših imajo isto nalogo tudi učitelji ter tisti, ki otroke spremljajo in se z njimi ukvarjajo, jih poznajo.
Kako pa te lahko hvali nekdo, ki te vidi samo občasno?! Primer: mali zmajček na obisku pri teti tiho sedi na stolu, zato ga teta pohvali, da je priden, in mu da kup čokoladic. Doma pa je razgrajanje, kričanje, pretepanje in nič spoštovanja avtoritete. Kaj se je otrok s tem naučil? Da lahko razgraja kakor hoče, le pred drugimi se mora na zunaj pokazati dobrega, pa bo dobil, kar si želi!?
Ko odraščamo in postajamo vedno bolj kompleksna oseba, je problem še skoraj hujši. Me kar zmrazi, če zdaj od kakšne tetke zaslišim, da sem priden. Ej, pa saj me ne poznaš! Ne veš kakšen sem v resnici, kakšna osebnost sem, kakšne maske imam, kaj vse nosim s seboj. Še prijatelji me le delno poznajo, še sam se ne poznam!
Zna pa biti prava pohvala kdaj tudi zdravilna. Kaj je lepšega, kot da ti v trenutku, ko globoko dvomiš vase, prijatelj pove kaj vse čudovitega nosiš v sebi, katere so tvoje dobre lastnosti, zaradi česa te ceni, zakaj ima rad?! Ja, cenim in sem hvaležen za vse utemeljene pohvale. Zato ne pozabi na pohvale, a hvali samo tistega, ki ga poznaš, in samo tisto, kar poznaš.
četrtek, 30. julij 2009
Na sončni strani Alp
Sem izkoristil priložnost, če sem že v Ljubljani, in skočil na Trnfest. Danes je bila projekcija kratkih slovenskih igranih filmov. Prvi film je bil tipični slovenski: zamorjen, s slabo sliko in katastrofalnim zvokom. Žalostno je le, da bi bil scenarij lahko povsem realen. Drugi je bil nekoliko manj zamorjen, a povsem slovensko nič posebnega. Mi je pa bilo všeč, da so govorili štajersko. Za tretjega bi lahko rekel, da je bil utrgan in zanimiv. Nekaj res dobrih posnetkov s kamero, nekaj bizarnih idej, na splošno pa odprtost brez strogih okvirjev... Edino NI mi bilo všeč, ker so govorili se matrali govorit po primorsko. In če tudi so te prvi trije filmi pustili hladnega, je četrti navdušil: prikaz slovenske idile (čudovita narava, goveja juha, goveja muzika, zavidanje sosedu nov avto, žaganje veje, ki s sosedovega vrta visi na naše dvorišče, ter seveda hoja na Triglav), začinjen z eno majhno razliko - vsi Janezi so črnci. :)
Po zaključnem prizoru, ko na vrhu Triglava glavni junak potreplja svojega sina po rami in reče "No, zdaj si pa pravi Slovenec!", se je (po edinem od predvajanih filmov) spontano razlegel aplavz. Dovolj zgovorno. :)
Po zaključnem prizoru, ko na vrhu Triglava glavni junak potreplja svojega sina po rami in reče "No, zdaj si pa pravi Slovenec!", se je (po edinem od predvajanih filmov) spontano razlegel aplavz. Dovolj zgovorno. :)
Drugi dom, drugič
Danes sem se za nekaj dni spet preselil v drugi dom, z namenom, da spremenim okolje in se mogoče le spravim k nadaljevanju pisanja diplome.
Prav zanimivo, kako mi je v teh letih moja študentska sobica dejansko postala domača. Nič več ni le kraj, kjer preživim teden in grem domov, ampak mi je res postala nekakšen drugi dom, moj košček v mestu. Vse nujne vsakdanje stvari imam tako doma kot tukaj. Stene niso več dolgočasno bele, ampak polepljene z listki, slikami, mislimi, ki mi pomenijo. Ob koncu tedna se mi ne mudi pretirano domov ...
To ne pomeni, da mi ni lepo it domov ali da sem kaj manj patriotski Primorc, opažam le, da si doma tam, kjer se domače počutiš. In trenutno se domače počutim tam, kjer čutim svobodo, kjer stojim na lastnih nogah. Ptički letijo iz gnezda, ali kako že?
p.s.: le jogi mi ni nič domač in bi ga bilo treba zamenjat ...
Prav zanimivo, kako mi je v teh letih moja študentska sobica dejansko postala domača. Nič več ni le kraj, kjer preživim teden in grem domov, ampak mi je res postala nekakšen drugi dom, moj košček v mestu. Vse nujne vsakdanje stvari imam tako doma kot tukaj. Stene niso več dolgočasno bele, ampak polepljene z listki, slikami, mislimi, ki mi pomenijo. Ob koncu tedna se mi ne mudi pretirano domov ...
To ne pomeni, da mi ni lepo it domov ali da sem kaj manj patriotski Primorc, opažam le, da si doma tam, kjer se domače počutiš. In trenutno se domače počutim tam, kjer čutim svobodo, kjer stojim na lastnih nogah. Ptički letijo iz gnezda, ali kako že?
p.s.: le jogi mi ni nič domač in bi ga bilo treba zamenjat ...
Družina
- Dokler si mlad in samski, si lahko enostavno (brez skrbi, ne toliko zaradi denarja) privoščiš selitve, potovanja, menjave služb, neurejeno življenje.
- V tem času naj bi spoznali, kaj nas veseli, kaj si želimo, za kaj je vredno živet. Če gre po sreči, najdemo tudi tisto osebo.
- Družina je lepota in odgovornost. Potrebno je usklajevanje časa za družino s časom za obveznosti, želje ...
- Ni toliko važno kje živiš, važno je s kom živiš.
- Otroke je dobro imeti čim prej. Starejši smo, bolj smo popustljivi in bolj so otroci razvajeni.
sreda, 29. julij 2009
Moderna religija - znanost
Preberi tudi: Znanost, moderna religija.
V zadnji Soboti je objavljen intervju z voditeljem sekte Raëljancev, ki verjamejo, da so življenje na Zemlji ustvarili ljudje iz drugega planeta ter da je kloniranje, s prenosom spomina v novo telo, ključ do večnega življenja. Obenem naj bi z ustvarjanjem življenja iz nič (torej, brez kloniranja) dokazali, da duša ne obstaja, posledično pa tudi ne Bog.
Verjamem, da je marsikdo samo zamahnil z roko nad temi norci, pa tudi jaz sem bolj na hitro prebral članek. A kdor se kdaj pa kdaj sprašuje, od kod smo in kaj je smisel in cilj, je lahko v tem dobil novo pobudo za razmišljanje.
Z nekaterimi mislimi iz intervjuja bi se lahko strinjal. Recimo s tisto, da je povečevanje prebivalstva v neskončnost nesmiselno. Pa da so učbeniki prepolni vojn in osvajalcev, premalo pa se govori o ljudeh, ki so delali za mir.
Po drugi strani se mi zdi neumno, da je nekdo kar načeloma proti, kot je to razumeti iz stavka "podpiram vse, čemur papež nasprotuje". Tudi odgovor na vprašanje "Kdo je ustvaril Elohim?", da gre za neskončen cikel in da bi isto lahko vprašali za Boga, je za lase privlečen. A ni bistvo Boga v tem, da ga ni nihče ustvaril? Poleg tega, ali bi neki znanstveniki pri naseljevanju planeta res ustvarili na milijarde različnih živih bitij? Ali pa je bilo življenje dejansko prisotno že prej ter z njim evolucija, ki je mogoče pripeljala do človeka?
Vsekakor je ta sekta tesno povezana z znanostjo. ("Znanost bi morala postati nova religija človeštva.") Opirajo se na znanost, ki naj bi dokazala njihov prav (predvsem glede ustvarjanja življenja), brez znanstvenih dokazov pa jih čez 50 let ne bo nihče več resno jemal. Dvomim, da jim bo uspelo, bi pa to vsekakor povzročilo neslutene posledice.
In ko/če tudi bomo vedeli vse odgovore na KAKO, bomo razumeli tudi ZAKAJ in ČEMU?!
V zadnji Soboti je objavljen intervju z voditeljem sekte Raëljancev, ki verjamejo, da so življenje na Zemlji ustvarili ljudje iz drugega planeta ter da je kloniranje, s prenosom spomina v novo telo, ključ do večnega življenja. Obenem naj bi z ustvarjanjem življenja iz nič (torej, brez kloniranja) dokazali, da duša ne obstaja, posledično pa tudi ne Bog.
Verjamem, da je marsikdo samo zamahnil z roko nad temi norci, pa tudi jaz sem bolj na hitro prebral članek. A kdor se kdaj pa kdaj sprašuje, od kod smo in kaj je smisel in cilj, je lahko v tem dobil novo pobudo za razmišljanje.
Z nekaterimi mislimi iz intervjuja bi se lahko strinjal. Recimo s tisto, da je povečevanje prebivalstva v neskončnost nesmiselno. Pa da so učbeniki prepolni vojn in osvajalcev, premalo pa se govori o ljudeh, ki so delali za mir.Po drugi strani se mi zdi neumno, da je nekdo kar načeloma proti, kot je to razumeti iz stavka "podpiram vse, čemur papež nasprotuje". Tudi odgovor na vprašanje "Kdo je ustvaril Elohim?", da gre za neskončen cikel in da bi isto lahko vprašali za Boga, je za lase privlečen. A ni bistvo Boga v tem, da ga ni nihče ustvaril? Poleg tega, ali bi neki znanstveniki pri naseljevanju planeta res ustvarili na milijarde različnih živih bitij? Ali pa je bilo življenje dejansko prisotno že prej ter z njim evolucija, ki je mogoče pripeljala do človeka?
Vsekakor je ta sekta tesno povezana z znanostjo. ("Znanost bi morala postati nova religija človeštva.") Opirajo se na znanost, ki naj bi dokazala njihov prav (predvsem glede ustvarjanja življenja), brez znanstvenih dokazov pa jih čez 50 let ne bo nihče več resno jemal. Dvomim, da jim bo uspelo, bi pa to vsekakor povzročilo neslutene posledice.
In ko/če tudi bomo vedeli vse odgovore na KAKO, bomo razumeli tudi ZAKAJ in ČEMU?!
Ohranitveni nagon
Čeprav je povečevanje prebivalstva v neskončnost nesmiselno (če ne drugega, bi prej ali slej na Zemlji zmanjkalo vode in hrane za vse), pa je potrebno kar nekaj rojstev, da se nek narod sploh ohrani. Če jih ni dovolj, je narod obsojen na izumrtje. Nam Slovencem uspeva v tem boju za obstanek? Najbrž že veste odgovor.
Zakaj pa se prebivalstvo v Sloveniji in Evropi ne zmanjšuje (občutno)?
Spodnji filmček deluje sicer nekoliko paranoično in usmerjeno proti muslimanom, prikaže pa, kam gremo.*
Kaj nam je storiti? Lahko imamo več otrok. A če res drži, da je, ko pade celotna stopnja rodnosti pod 1.3, ohranitev nemogoča, potem lahko samo še skrbno zapisujemo o našem narodu, da se bodo lahko o nas učili, ko nas ne bo več. Lahko pa se sprijaznimo z dejstvom in začnemo skupaj s priseljenci in "tujci" graditi skupno kulturo (tudi za to mora biti stopnja rodnosti višja kot danes, drugače bomo pač enostavno postali manjšina). Če je svet globalna vas, praktično noben narod ni izoliran, potovanja, preseljevanje in življenje na drugem koncu sveta pa so nekaj vsakdanjega, potem je mogoče to logična posledica.
*In me spominja na uno:
A: "Trst je naš!"
B: "Ne, je od Kitajcev." (baje jih je v Trstu ogromno)
Zakaj pa se prebivalstvo v Sloveniji in Evropi ne zmanjšuje (občutno)?
Spodnji filmček deluje sicer nekoliko paranoično in usmerjeno proti muslimanom, prikaže pa, kam gremo.*
Kaj nam je storiti? Lahko imamo več otrok. A če res drži, da je, ko pade celotna stopnja rodnosti pod 1.3, ohranitev nemogoča, potem lahko samo še skrbno zapisujemo o našem narodu, da se bodo lahko o nas učili, ko nas ne bo več. Lahko pa se sprijaznimo z dejstvom in začnemo skupaj s priseljenci in "tujci" graditi skupno kulturo (tudi za to mora biti stopnja rodnosti višja kot danes, drugače bomo pač enostavno postali manjšina). Če je svet globalna vas, praktično noben narod ni izoliran, potovanja, preseljevanje in življenje na drugem koncu sveta pa so nekaj vsakdanjega, potem je mogoče to logična posledica.
*In me spominja na uno:
A: "Trst je naš!"
B: "Ne, je od Kitajcev." (baje jih je v Trstu ogromno)
Kako očistiti državo v enem dnevu?
Vsaka čast! Samo upamo lahko, da se kaj podobnega zgodi v Sloveniji.
ponedeljek, 27. julij 2009
nedelja, 26. julij 2009
Verjemi v ljubezen
Čeprav sem trenutno bolj v obdobju V ljubezen vere nimam, je za ta lep poletni večer dosti primernejša ta pesmica (pa še delček je zapet v slovenščini!):
Puljska arena je res lepa. Mora bit nepozabno doživetje, da nastopaš v takem vzdušju, pred toliko ljudmi.
Puljska arena je res lepa. Mora bit nepozabno doživetje, da nastopaš v takem vzdušju, pred toliko ljudmi.
Video mojster
Dve leti sem se pripravljal k temu, da bi presnel posnetke iz videokaset v digitalno obliko. A z videom je križ - vzame ogromno časa, živcev, prostora na disku (ne-stisnjen video se meri v desetinah GB), zahteva hiter računalnik, kljub vsej previdnosti se še vedno rado zgodi, da gre kaj narobe. Govorim seveda o snemanju, obdelavi in stiskanju (kodiranju) videa, predvajanje je za današnje uporabnike in računalnike mačji kašelj, če ne gre ravno za visoko ločljivostne posnetke (na primer 1080p). Po dveh letih pa se je začel kup VHS kaset končno manjšati in spreminjati v vitke CD-je.
Postopek je naslednji: Najprej je potrebno povezati videorekorder in računalnik preko tv-kartice oziroma namenske kartice za zajem analognega videa. Na videorekorderju začnemo predvajati in hkrati na računalniku snemati video na disk (v nekem neizgubnem formatu, recimo Huffyuv). To traja toliko, kot je dolg posnetek. Ustvarjena datoteka je na koncu velika približno 15-40GB, kar je seveda za normalno uporabo in shranjevanje neuporabno. In če bomo datoteko že obdelovali, potem se splača hkrati narediti še nekaj osnovnih popravkov. Skoraj obvezno je na primer odrezati moteče neželene dele posnetka na začetku in na koncu (in reklame, če so vmes) ter moteče robove, dodatno (če imamo voljo in/ali nekaj osnovnega znanja) lahko poskusimo izboljšati sliko z razpletanjem slike, barvnimi popravki, izostritvijo ... Na koncu je potem potrebno video še stisnit in zapečt na CD ali DVD. Lahko naredimo filmski DVD, ki ga lahko predvajamo na vseh DVD predvajalnikih, ali pa uporabimo XviD ali podoben kodek. Opisani postopek na spodobno hitrem računalniku vzame kar nekaj ur, večino na račun obdelave in kodiranja videa, ko v bistvu samo čakamo, da računalnik opravi delo. Prav zaradi tega dejstva, se velik del (večina) obdelave in kodiranja video dogaja čez noč.
Po pravici povedano, bi lahko celotno stvar v svoji osnovi, torej presnemavanje v digitalno obliko, izpeljal že zdavnaj. Nekateri programi (recimo Windows Media Center ali Power Cinema, ki sem ga dobil poleg tv-kartice), znajo ob pomoči kartice s strojnim kodiranjem v MPEG2 (recimo moja ATI Theater 550 Pro), zajeti video neposredno v zapis, ki ga uporabljajo filmski DVD-ji. Po kliku na gumba "snemaj" in "ustavi snemanje", nas do DVD-ja potem loči le še en preprost korak - peka na DVD. Enostavno, ane? Ja ... a tudi neuporabno, vsaj zame. Pri snemanju namreč težko zadeneš točen začetek in konec posnetka, pri strani je črn rob, na dnu se skoraj vedno pojavljajo moteče črte ... Če se že ukvarjam s tem, naj bo vsaj kvalitetno posneto! (Obdelava in ponovno shranjevanje v formatu MPEG2 je problem iz dveh razlogov- ker se načeloma obdeluje nestisnjen video in ker je MPEG2 komercialen (plačljiv) kodek.) To pa je bil tudi glavni razlog, zakaj s tem postopkom nisem bil zadovoljen in sem iskal in iskal boljšo rešitev.
Razveseljivo je dejstvo, da sem po dolgem iskanju in mnogih razočaranjih rešitev našel v prosti in odprtokodni programski opremi. Za zajem videa priporočam preprost in učinkovit program VirtualVCR, za linearno urejanje (rezanje, razpletanje, barvni popravki, povečave ...) VirtualDub (zelo zmogljivo orodje, med drugim ima tudi možnost snemanja, a tudi nepregledno množico nastavitev ter posledično več možnosti, da kaj narobe nastaviš), za stiskanje v končno datoteko pa kodek XviD in program AutoGordianKnot, ki je res enostaven, pregleden in učinkovit.
Za novonastale CD-je sem se odločil, da si privoščim varnostno kopijo na oddaljeni lokaciji - eno kopijo obdržim jaz, drugo podarim nekomu, za katerega vem, da bo tega vesel. :)
Ko izpraznim naš kup videokaset, pa odprem domačo obrt presnemavanja. ;)
Postopek je naslednji: Najprej je potrebno povezati videorekorder in računalnik preko tv-kartice oziroma namenske kartice za zajem analognega videa. Na videorekorderju začnemo predvajati in hkrati na računalniku snemati video na disk (v nekem neizgubnem formatu, recimo Huffyuv). To traja toliko, kot je dolg posnetek. Ustvarjena datoteka je na koncu velika približno 15-40GB, kar je seveda za normalno uporabo in shranjevanje neuporabno. In če bomo datoteko že obdelovali, potem se splača hkrati narediti še nekaj osnovnih popravkov. Skoraj obvezno je na primer odrezati moteče neželene dele posnetka na začetku in na koncu (in reklame, če so vmes) ter moteče robove, dodatno (če imamo voljo in/ali nekaj osnovnega znanja) lahko poskusimo izboljšati sliko z razpletanjem slike, barvnimi popravki, izostritvijo ... Na koncu je potem potrebno video še stisnit in zapečt na CD ali DVD. Lahko naredimo filmski DVD, ki ga lahko predvajamo na vseh DVD predvajalnikih, ali pa uporabimo XviD ali podoben kodek. Opisani postopek na spodobno hitrem računalniku vzame kar nekaj ur, večino na račun obdelave in kodiranja videa, ko v bistvu samo čakamo, da računalnik opravi delo. Prav zaradi tega dejstva, se velik del (večina) obdelave in kodiranja video dogaja čez noč.
Po pravici povedano, bi lahko celotno stvar v svoji osnovi, torej presnemavanje v digitalno obliko, izpeljal že zdavnaj. Nekateri programi (recimo Windows Media Center ali Power Cinema, ki sem ga dobil poleg tv-kartice), znajo ob pomoči kartice s strojnim kodiranjem v MPEG2 (recimo moja ATI Theater 550 Pro), zajeti video neposredno v zapis, ki ga uporabljajo filmski DVD-ji. Po kliku na gumba "snemaj" in "ustavi snemanje", nas do DVD-ja potem loči le še en preprost korak - peka na DVD. Enostavno, ane? Ja ... a tudi neuporabno, vsaj zame. Pri snemanju namreč težko zadeneš točen začetek in konec posnetka, pri strani je črn rob, na dnu se skoraj vedno pojavljajo moteče črte ... Če se že ukvarjam s tem, naj bo vsaj kvalitetno posneto! (Obdelava in ponovno shranjevanje v formatu MPEG2 je problem iz dveh razlogov- ker se načeloma obdeluje nestisnjen video in ker je MPEG2 komercialen (plačljiv) kodek.) To pa je bil tudi glavni razlog, zakaj s tem postopkom nisem bil zadovoljen in sem iskal in iskal boljšo rešitev.
Razveseljivo je dejstvo, da sem po dolgem iskanju in mnogih razočaranjih rešitev našel v prosti in odprtokodni programski opremi. Za zajem videa priporočam preprost in učinkovit program VirtualVCR, za linearno urejanje (rezanje, razpletanje, barvni popravki, povečave ...) VirtualDub (zelo zmogljivo orodje, med drugim ima tudi možnost snemanja, a tudi nepregledno množico nastavitev ter posledično več možnosti, da kaj narobe nastaviš), za stiskanje v končno datoteko pa kodek XviD in program AutoGordianKnot, ki je res enostaven, pregleden in učinkovit.
Za novonastale CD-je sem se odločil, da si privoščim varnostno kopijo na oddaljeni lokaciji - eno kopijo obdržim jaz, drugo podarim nekomu, za katerega vem, da bo tega vesel. :)
Ko izpraznim naš kup videokaset, pa odprem domačo obrt presnemavanja. ;)
sobota, 25. julij 2009
Globalno srečni
Afrika si te dni lahko oddahne, saj je podjetje Seacom objavilo, da je dokončalo izgradnjo istoimenskega 17.000-kilometrskega podmorskega optičnega kabelskega sistema z zmogljivostjo 1,28 terabajta na sekundo (TB/sek), ki povezuje južno in vzhodno Afriko prek Indije in Evrope s svetovnimi omrežji. (...) izboljšanje kakovosti življenja na celotnem kontinentu (...) Gre za prebivalce Afrike, da se jim omogoči dostop do omrežij, gre za spreminjanje življenj in izboljšanje načina, kako države načrtujejo svoje javne storitve, zdravstvo, prevoz, gradnjo in celo športne prireditve.
(novica, video)
Je res tako preprosto?
Mehiške telenovele v vsak slovenski kokošnjak,
v visoke nedostopne predele Himalaje vas odpelje naš nuklearni vlak.
Hamburger in kokakola v vsako bušmansko vas,
nič hudega če ste izgubili boga, ameriški predsednik misli na vas.
Domorodcem je treba omogočit dostop do informacij, kaj vse še rabijo!
Holivudski filmi, top-šop, CNN so pogoj za globalno srečno populacijo.
Srečo, zdravje in ljubezen nudimo na internetu, v paketu le za vas,
zavedati se moramo da se azijska finančna kriza tiče tudi nas.
Vse je kul, vse je IN, vsi smo lepi, vsi smo srečni, vse štima kot v škatlici,
imamo znanost in denar in oddelek za razvoj, mi živimo kot v pravljici.
Vse je oh, vse je ah, ni nobenih težav, naši vodje so pošteni in pametni,
brez dodanih konzervansov so tablete, ki jih žremo, glej za nas ni meja in ne ovir.
Govedo v finih oblekah,
ovce v visokih petah,
na velikem gala plesu, vse polne nakita,
vse je super, dokler je čreda sita.
(Zmelkoow - Globalno srečni)
v visoke nedostopne predele Himalaje vas odpelje naš nuklearni vlak.
Hamburger in kokakola v vsako bušmansko vas,
nič hudega če ste izgubili boga, ameriški predsednik misli na vas.
Domorodcem je treba omogočit dostop do informacij, kaj vse še rabijo!
Holivudski filmi, top-šop, CNN so pogoj za globalno srečno populacijo.
Srečo, zdravje in ljubezen nudimo na internetu, v paketu le za vas,
zavedati se moramo da se azijska finančna kriza tiče tudi nas.
Vse je kul, vse je IN, vsi smo lepi, vsi smo srečni, vse štima kot v škatlici,
imamo znanost in denar in oddelek za razvoj, mi živimo kot v pravljici.
Vse je oh, vse je ah, ni nobenih težav, naši vodje so pošteni in pametni,
brez dodanih konzervansov so tablete, ki jih žremo, glej za nas ni meja in ne ovir.
Govedo v finih oblekah,
ovce v visokih petah,
na velikem gala plesu, vse polne nakita,
vse je super, dokler je čreda sita.
(Zmelkoow - Globalno srečni)
četrtek, 23. julij 2009
15°C
Končno - počitnice!
Izogibanje diplomi ima pozitiven učinek: človek začne uživat/živet počitnice. Kaj je lepšega kot zbujanje (relativno) zgodaj, ker si spočit, kopica manjših opravkov, lenarjenje, kratke hlače in sandale, kopanje, igranje s kamenčki, strmenje v modrino neba, čudoviti poletni večeri ... ?! No, na žalost (še) ni tistega klasičnega idiličnega poletnega ritma, a mogoče ga počasi začenjam čutiti.
Pravega poletja brez kopanja v Soči ZAME NI. (Oziroma, ko me nekoč sploh ne bo več vleko k temu, bom uradno postal star. :)) Letos je bilo vreme bolj slabo (in še vedno se najdejo napovedovalci, ki z veseljem oznanijo ohladitev sredi poletja?!), zato sem šele danes šel preverit, koliko je Sočatopla mrzla. Otvoritev sezone je bila nedvomno osvežujoča. 3 metre od brega, na 40 cm globine je termometer pokazal 15°C. Seveda ne moremo kunkurirati Trenti, ma če je komu vroče, je dobrodošel. :) Škoda le (ja, tudi posledica stalnih padavin), ker je trenutno v vodi precej svinjarije (vejice, listi, alge).
Izogibanje diplomi ima pozitiven učinek: človek začne uživat/živet počitnice. Kaj je lepšega kot zbujanje (relativno) zgodaj, ker si spočit, kopica manjših opravkov, lenarjenje, kratke hlače in sandale, kopanje, igranje s kamenčki, strmenje v modrino neba, čudoviti poletni večeri ... ?! No, na žalost (še) ni tistega klasičnega idiličnega poletnega ritma, a mogoče ga počasi začenjam čutiti.
Pravega poletja brez kopanja v Soči ZAME NI. (Oziroma, ko me nekoč sploh ne bo več vleko k temu, bom uradno postal star. :)) Letos je bilo vreme bolj slabo (in še vedno se najdejo napovedovalci, ki z veseljem oznanijo ohladitev sredi poletja?!), zato sem šele danes šel preverit, koliko je Soča
sreda, 22. julij 2009
Za štedilnikom
Rezultat večletnega nabiranja prahu, politih tekočin in izgubljenih predmetov pri kuhanju:
Pred in po čiščenju:
Pred in po čiščenju:
sreda, 15. julij 2009
Koliko časa še imaš?
Bah, sem se moral zadnjič nekaj hvalit, da mi gre pisanje diplome?! Minil je teden in v vmesnem času nisem skoraj nič naredil. Sej je bilo res nekaj obveznosti in opravkov, ma predvsem nisem uspel izkoristit preostalega časa.
V ponedeljek zvečer/ponoči sem bil nekam razmišljujoče navdahnjen. Predvsem v smislu novice, ki sem jo nekje zasledil, z naslovom Večina mladih meni, da ne bo dočakala starosti1. Tudi v meni se je že večkrat pojavil občutek, da ne bom dočakal starosti. Pač, lahko te juti povozi avto ali strmoglaviš z letalom, lahko se to zimo nalezeš skrivnostne nove viroze, lahko te čez tri leta pobere rak ... Pri sedanjem naraščanju pogostosti te bolezni ne bi bilo to prav nič nenavadnega. Pa, roko na srce, nič od tega ne bi/bo pomenilo konca sveta. Res, ljudem je vedno vsaj malo2 težko ob smrti (naj)bližjih, a svet se še vedno vrti naprej, mrtvi pa ničesar ne zamujajo. Me je pa kar malo stisnilo ob misli, kaj bi rekel Bogu, če bi se zdaj prikazal pri njemu? "Po srcu nisem slab dečko, le zadnjih par let bluzim, še posebej pa zadnja dva meseca"?!
To je res obup. Namesto gledanja zvezd, pozno v noč bedim za računalnikom. Uživam v naravi, a se ne znam spravit iz stanovanja. Obožujem pogovore, a se zapiram in čakam, da me bo kdo našel. Ko sem deležen lepih trenutkov, ne znam v njih uživati in z mislimi že bežim naprej ... !?!?!?
Rešitev je seveda preprosta: Živi vsak dan, kot da je tvoj zadnji! Delaj in sledi tistemu, kar si želiš in čutiš, da je prav, in nikoli ti ne bo žal, da si kaj zamudil, nikoli se ne boš bal priti pred Boga. Kot zapisano, rešitev je preprosta in, upam si trditi, univerzalna. Mora pa do tega priti vsak sam, sam doumeti pomen ter se sam odločiti, da bo tako živel. Jaz sem šele nekje med odkritjem rešitve in doumevanjem pomena. Upam, da gre vam bolje...
1 ali nekaj podobnega
2 v določenih primerih (recimo po dolgotrajni težki bolezni) smrt pomeni olajšanje
V ponedeljek zvečer/ponoči sem bil nekam razmišljujoče navdahnjen. Predvsem v smislu novice, ki sem jo nekje zasledil, z naslovom Večina mladih meni, da ne bo dočakala starosti1. Tudi v meni se je že večkrat pojavil občutek, da ne bom dočakal starosti. Pač, lahko te juti povozi avto ali strmoglaviš z letalom, lahko se to zimo nalezeš skrivnostne nove viroze, lahko te čez tri leta pobere rak ... Pri sedanjem naraščanju pogostosti te bolezni ne bi bilo to prav nič nenavadnega. Pa, roko na srce, nič od tega ne bi/bo pomenilo konca sveta. Res, ljudem je vedno vsaj malo2 težko ob smrti (naj)bližjih, a svet se še vedno vrti naprej, mrtvi pa ničesar ne zamujajo. Me je pa kar malo stisnilo ob misli, kaj bi rekel Bogu, če bi se zdaj prikazal pri njemu? "Po srcu nisem slab dečko, le zadnjih par let bluzim, še posebej pa zadnja dva meseca"?!
To je res obup. Namesto gledanja zvezd, pozno v noč bedim za računalnikom. Uživam v naravi, a se ne znam spravit iz stanovanja. Obožujem pogovore, a se zapiram in čakam, da me bo kdo našel. Ko sem deležen lepih trenutkov, ne znam v njih uživati in z mislimi že bežim naprej ... !?!?!?
Rešitev je seveda preprosta: Živi vsak dan, kot da je tvoj zadnji! Delaj in sledi tistemu, kar si želiš in čutiš, da je prav, in nikoli ti ne bo žal, da si kaj zamudil, nikoli se ne boš bal priti pred Boga. Kot zapisano, rešitev je preprosta in, upam si trditi, univerzalna. Mora pa do tega priti vsak sam, sam doumeti pomen ter se sam odločiti, da bo tako živel. Jaz sem šele nekje med odkritjem rešitve in doumevanjem pomena. Upam, da gre vam bolje...
1 ali nekaj podobnega
2 v določenih primerih (recimo po dolgotrajni težki bolezni) smrt pomeni olajšanje
torek, 14. julij 2009
petek, 10. julij 2009
Idioti
Po naših cestah je vozi nekaj res idiotskih voznikov. Poleg znanih, še dva primera, ki sem jih sam doživel:
1. Vozimo po avtocesti, zaradi del na cesti se začne nabirat kolona, ki se počasi zgošča, nakar obstanemo v zastoju in se premikamo po polžje. Nekaj voznikom pa očitno ni jasno, da se po odstavnem pasu ni dovoljeno vozit in nas prehitevajo po desni. Zapeljemo iz voznega pasa malo na desno, da bi malenkost zaprli pot, predvsem pa opomnili, da to ni prav. Nekaj ljudi zastopi in se umakne nazaj na vozni pas. Pa se najde nek manijak v cestnem terencu (ki so, mimogrede, najbolj neumna pogruntavščina avtomobilske industrije, že v imenu nosijo protislovje) vozi 5 cm za ritjo in žmiga z lučmi, naj se mu umaknemo. Seveda se ne menimo za to, zato zavije na levo in se zrine med nas in avto na prehitevalnem pasu! Za povrhu še odpre okno in začne grozit: "A ti veš kdo sem jaz?" Hm ... neee! Koga briga kdo si, sej vsi vidimo, da si idiot! Ker me je totalno razjezil, pokličem policijo, opišem situacijo, povem registrsko tablico, policaj pa me samo vpraša: "Boste pričali?" Halo?! Tip se je izrinil naprej, po prehitevalnem pasu prišel do bencinske črpalke in se elegantno izognil policijski kontroli, ki je nadzirala promet na koncu gradbišča. Grem stavit, da tipa niti preverili niso, kaj šele pogledali na varnostne kamere, ki jih tudi na naših avtocestah ni tako malo.
2. V Ljubljani v križišču zavijemo desno, sekundo zatem nas en tip prehiti s polnim gasom čez polno črto v nepregledni ovinek, ki je takoj za križiščem. Brat, ki je vozil, popiska, tip pa zažlajfa (zavre), ustavi avto in pride ven težit! Smo se samo zaklenili in počakali, da je povedal svoje in šel naprej. Kaj pa bi naredili?!
In Slovenci se imamo za dobre (in strpne) voznike?!
Lahko bi povedal še kaj o tovornjakih, ki vozijo vštric in si domišljajo da prehitevajo, pa o občasno res katastrofalni postavitvi prometnih znakov (in potem se čudijo, da jih nihče ne upošteva?!), ma naj bo zadosti. Se odpravljam proti domu. Zaželite mi srečno pot pa nič idiotov na cesti!
1. Vozimo po avtocesti, zaradi del na cesti se začne nabirat kolona, ki se počasi zgošča, nakar obstanemo v zastoju in se premikamo po polžje. Nekaj voznikom pa očitno ni jasno, da se po odstavnem pasu ni dovoljeno vozit in nas prehitevajo po desni. Zapeljemo iz voznega pasa malo na desno, da bi malenkost zaprli pot, predvsem pa opomnili, da to ni prav. Nekaj ljudi zastopi in se umakne nazaj na vozni pas. Pa se najde nek manijak v cestnem terencu (ki so, mimogrede, najbolj neumna pogruntavščina avtomobilske industrije, že v imenu nosijo protislovje) vozi 5 cm za ritjo in žmiga z lučmi, naj se mu umaknemo. Seveda se ne menimo za to, zato zavije na levo in se zrine med nas in avto na prehitevalnem pasu! Za povrhu še odpre okno in začne grozit: "A ti veš kdo sem jaz?" Hm ... neee! Koga briga kdo si, sej vsi vidimo, da si idiot! Ker me je totalno razjezil, pokličem policijo, opišem situacijo, povem registrsko tablico, policaj pa me samo vpraša: "Boste pričali?" Halo?! Tip se je izrinil naprej, po prehitevalnem pasu prišel do bencinske črpalke in se elegantno izognil policijski kontroli, ki je nadzirala promet na koncu gradbišča. Grem stavit, da tipa niti preverili niso, kaj šele pogledali na varnostne kamere, ki jih tudi na naših avtocestah ni tako malo.
2. V Ljubljani v križišču zavijemo desno, sekundo zatem nas en tip prehiti s polnim gasom čez polno črto v nepregledni ovinek, ki je takoj za križiščem. Brat, ki je vozil, popiska, tip pa zažlajfa (zavre), ustavi avto in pride ven težit! Smo se samo zaklenili in počakali, da je povedal svoje in šel naprej. Kaj pa bi naredili?!
In Slovenci se imamo za dobre (in strpne) voznike?!
Lahko bi povedal še kaj o tovornjakih, ki vozijo vštric in si domišljajo da prehitevajo, pa o občasno res katastrofalni postavitvi prometnih znakov (in potem se čudijo, da jih nihče ne upošteva?!), ma naj bo zadosti. Se odpravljam proti domu. Zaželite mi srečno pot pa nič idiotov na cesti!
Filmski kotiček 2
Na splošno gledam zelo malo italijanskih filmov. Zato me je (že pred časom) še toliko bolj navdušil Roberto Benigni s svojim filmom Tiger in sneg. Kake ideje! Za cepat od smeha. Prvi del filma La vita e bella (ki je, mimogrede, starejši, a sem ga gledal šele pred kratkim) je povsem v tem stilu. Drugi del pa se dotakne tragičnega dogajanja 2.svetovne vojne - holokavsta, a tudi skozi ta del skuša dogajanje obrniti na svetlo stran. Nekateri so ga sicer kritizirali, saj gre vseeno za zelo tragično zgodovino, a film nikakor ne zanika holokavsta, pač pa skuša prikazati neizmerno moč upanja in ljubezni. Na koncu je film prejel več nagrad, med drugim tudi oskarja za najboljši tujejezični film (na podelitvi je Benignija razganjalo od veselja).
Butterfly Effect temelji na znameniti teoriji, da lahko zamah metulja s krili povzroči uničujoč vihar na drugem koncu sveta. Majhna sprememba dogodka v zgodovini -> popolnoma drugačna sedanjost. Na koncu pride do sklepa, da se ni pametno igrati Boga. Kar je bilo, je bilo, takšni kot smo sedaj, smo zaradi tega, kar smo preživeli. Kljub vsemu težkemu v življenju, ne bi hotel spreminjat svojih odločitev. Mislim, da do tega sklepa pride vsakdo, če je le v življenju sledil temu, kar je čutil, da je prav...
Star Trek (2009). Luštna znanstvena fantastika. Za sprostitev.
V srednji šoli, še posebej v 4. letniku, sem zelo rad gledal Urgenco. Zaradi nje bi se skoraj vpisal na medicino. ;) Tistim, ki jim je všeč tematika bolnic, zdravnikov, reševanja življenj, moralnih vprašanj ter življenja in smrti, bo najverjetneje zanimiva tudi serija House M.D. V ospredju je ciničen in asocialen specialist diagnostične medicine. Že sama pojava zagotavlja komične vložke, povrhu pa prileti še kakšen tak stavek: (medtem ko se dva prepirata, House izjavi) "Okay, you two grab some scalpels and settle this like doctors." :) Znotraj trdega oklepa pa se vendar skriva dobra duša, ki bi naredil vse, da bi razrešil nepojasnjen primer. Mogoče mi edino ni všeč, da malo preveč eksperimentirajo, poskušajo z nekimi zdravili, čeprav v bistvu ne vejo, kaj je bolezen, pa uporaba CT in MRI je tudi abnormalna. Ne bi bilo slabo, če bi resnično vsi imeli možnost takih preiskav, a so na žalost še vedno izredno drage, čakalne vrste pa dolge.
Butterfly Effect temelji na znameniti teoriji, da lahko zamah metulja s krili povzroči uničujoč vihar na drugem koncu sveta. Majhna sprememba dogodka v zgodovini -> popolnoma drugačna sedanjost. Na koncu pride do sklepa, da se ni pametno igrati Boga. Kar je bilo, je bilo, takšni kot smo sedaj, smo zaradi tega, kar smo preživeli. Kljub vsemu težkemu v življenju, ne bi hotel spreminjat svojih odločitev. Mislim, da do tega sklepa pride vsakdo, če je le v življenju sledil temu, kar je čutil, da je prav...
Star Trek (2009). Luštna znanstvena fantastika. Za sprostitev.
V srednji šoli, še posebej v 4. letniku, sem zelo rad gledal Urgenco. Zaradi nje bi se skoraj vpisal na medicino. ;) Tistim, ki jim je všeč tematika bolnic, zdravnikov, reševanja življenj, moralnih vprašanj ter življenja in smrti, bo najverjetneje zanimiva tudi serija House M.D. V ospredju je ciničen in asocialen specialist diagnostične medicine. Že sama pojava zagotavlja komične vložke, povrhu pa prileti še kakšen tak stavek: (medtem ko se dva prepirata, House izjavi) "Okay, you two grab some scalpels and settle this like doctors." :) Znotraj trdega oklepa pa se vendar skriva dobra duša, ki bi naredil vse, da bi razrešil nepojasnjen primer. Mogoče mi edino ni všeč, da malo preveč eksperimentirajo, poskušajo z nekimi zdravili, čeprav v bistvu ne vejo, kaj je bolezen, pa uporaba CT in MRI je tudi abnormalna. Ne bi bilo slabo, če bi resnično vsi imeli možnost takih preiskav, a so na žalost še vedno izredno drage, čakalne vrste pa dolge.
Swing bajk in druge utrgane ideje
Včeraj zvečer sem se ustavil na Prešernovem trgu. Tako kot množico drugih, je tudi mene pritegnila glasba iz bližnjega lokala. Bend, ki je igral, je restural, da se je praktično vsak mimoidoči vsaj za hip ustavil. Ob nažiganju znanih rock uspešnic so noge kar same začele migat po ritmu, nekateri pa so se celo lotili plesat.
In ko sem tako stal in poslušal, sta se mimo pripeljala dva frajerja na doma izdelanem swing bajku. Nikoli slišali za to? Jaz tudi ne, do včeraj. Poglej ta posnetek in ti bo jasno. Noro!
Kul, a? Kot navdušenemu kolesarju, mi je po glavi šla samo ena misel: hočem poskusit! Na poti proti stanovanju sem dohitel enega izmed prej omenjenih frajerjev kako se je važil in vozil z enim kolesom po pločniku, z drugim na cesti. Seveda sem ga ustavil in izprašal ter vprašal za poskusit. Prvi vtis? Sploh ni lahko! Že speljat je problem, še posebej če ti je preveliko. Zaenkrat sem ostal pri speljevanju, mogoče pa si kdaj v prihodnosti res to nabavim in naučim vozit. Mimogrede, če koga zanima, majster mi je dal telefonsko številko, baje po naročilu za 400€ zrihta tak swing bajk.
Pa to sploh ni edina nora ideja. Klik! Kaj vse si ljudje ne izmislijo?! :)
In ko sem tako stal in poslušal, sta se mimo pripeljala dva frajerja na doma izdelanem swing bajku. Nikoli slišali za to? Jaz tudi ne, do včeraj. Poglej ta posnetek in ti bo jasno. Noro!
Kul, a? Kot navdušenemu kolesarju, mi je po glavi šla samo ena misel: hočem poskusit! Na poti proti stanovanju sem dohitel enega izmed prej omenjenih frajerjev kako se je važil in vozil z enim kolesom po pločniku, z drugim na cesti. Seveda sem ga ustavil in izprašal ter vprašal za poskusit. Prvi vtis? Sploh ni lahko! Že speljat je problem, še posebej če ti je preveliko. Zaenkrat sem ostal pri speljevanju, mogoče pa si kdaj v prihodnosti res to nabavim in naučim vozit. Mimogrede, če koga zanima, majster mi je dal telefonsko številko, baje po naročilu za 400€ zrihta tak swing bajk.
Pa to sploh ni edina nora ideja. Klik! Kaj vse si ljudje ne izmislijo?! :)
Srečno pot!
Zjutraj se na pot na južno poloblo odpravlja letošnja skupina prostovoljcev. Srečno pot ter doživeto in prekrasno izkušnjo želim vsem!
torek, 7. julij 2009
Absolventsko poletje
Prejle, v ta hujši nevihti, me je prijelo za poslušat to pesmico. :)
Sploh nimam občutka, da so že prišle počitnice. Najbrž zaradi dejstva, da temperature in vreme niso ravno poletne, pa tudi čez celo leto sem imel dosti prostega časa in ni tistega običajnega občutka, ko se po izpitih oddahneš, vržeš knjige in zvezke na kup, spakiraš večino stvari iz študentske sobice in se za najmanj dva meseca odpraviš domov in na lepše - lenarit, potovat, delat vse, za kar prej ni bilo časa ...
Letos bo vsaj julij precej drugačen (od tega). Sem si pač zadal, da septembra diplomiram in je treba pisat diplomo. Marsikateri dan je zato zgolj mešanica naslednjega: spanje, prehranjevanje, pisanje, iskanje literature na internetu, branje mejlov, ogled kakega filma, poslušanje glasbe, lenarjenje... Večinoma sem zadnja dva tedna kar priden - je dosti lažje, ko imaš že nekaj napisanega in dopolnjuješ, dodajaš - čeprav se ravno ne kadi od hitrosti. :)
Kako gre pa tebi?
Sploh nimam občutka, da so že prišle počitnice. Najbrž zaradi dejstva, da temperature in vreme niso ravno poletne, pa tudi čez celo leto sem imel dosti prostega časa in ni tistega običajnega občutka, ko se po izpitih oddahneš, vržeš knjige in zvezke na kup, spakiraš večino stvari iz študentske sobice in se za najmanj dva meseca odpraviš domov in na lepše - lenarit, potovat, delat vse, za kar prej ni bilo časa ...
Letos bo vsaj julij precej drugačen (od tega). Sem si pač zadal, da septembra diplomiram in je treba pisat diplomo. Marsikateri dan je zato zgolj mešanica naslednjega: spanje, prehranjevanje, pisanje, iskanje literature na internetu, branje mejlov, ogled kakega filma, poslušanje glasbe, lenarjenje... Večinoma sem zadnja dva tedna kar priden - je dosti lažje, ko imaš že nekaj napisanega in dopolnjuješ, dodajaš - čeprav se ravno ne kadi od hitrosti. :)
Kako gre pa tebi?
sobota, 4. julij 2009
Energija sonca
Greenpeace calculates that the exploitation of less than 1% of the total solar thermal potential of the sun would be enough to stabilise the world climate through massive carbon dioxide reductions. (vir: Ecoworldly)
Solar power is by far the Earth's most available energy source, easily capable of providing many times the total current energy demand. (vir: Wikipedia)O sončnih elektrarnah ste gotovo že slišali. Njihov namen je pretvorba sončne svetlobe/energije v električno energijo. Delijo se na dve skupini: fotovoltaične, ki proizvajajo elektriko neposredno (sončne celice), ter "zbiralne" sončne elektrarne, ki s sistemom zrcal in leč zbirajo sončno svetlobo iz velikega področja ter jo usmerjajo v ozek žarek velike moči. Le-tega lahko potem uporabimo kot vir toplote za običajne elektrarne, na primer segrevamo vodo, ki poganja turbino termalne elektrarne. Lahko pa pa ga tudi usmerimo na sončne celice.
Fotovoltaične elektrarne:
Zbiralne elektrarne:
Sončna energija je res še zelo neizkoriščena. Tako za potrebe ogrevanja kot pridobivanja elektrike. Upam, da bo v prihodnosti znanost v tej smeri še napredovala in pripomogla k skrbi za naš planet.
Prva in tretja liga
Včeraj sem prebral zanimivo kolumno o novem standardu slovenske tipkovnice.
Ko se je prvič začelo govorit o novem standardu (oziroma osnutku standarda), sem začel zmajevat z glavo. Predlagana je bila kopica sprememb, med njimi nekaj res bizarnih. Po nekaj mesecih je bil potrjen nov standard, ki naj ne bi bil pretirano drugačen od sedanjega, "jugo-standarda". Še največ premetavanja naj bi bilo pri črkah ć, š, đ ter znakih € in @. Po prebiranju novice na žalost nisem šel takoj preverit dejanskih sprememb in še včeraj zvečer napisal, da je standard najbrž sprejemljiv za večino Slovencev, saj pogosteje uporabljamo € in @ kot ć in đ.
Zato pa me je skoraj šok, ko sem danes šel preverit dejanski standard.
Samo nekaj najočitnejših pripomb:
- V čem naj bi bila € in @ lažje dosegljiva? Še vedno potrebuješ dve tipki, da ju dosežeš in je potemtakem vseeno ali pritisneš shift ali alt gr, kot sedaj.
- Se mi samo zdi ali se znaki ponavljajo? Recimo < > { } [ ]. Zakaj je to potrebno?! Naj se jih pusti samo po en primerek in to tam, kjer so. Bog vari pa, da bi zavite {} in oglate [] oklepaje preselili tja, kjer so narisani na sliki! Ker potem je taka tipkovnica za programerje neuporabna! Za dosego { bi bilo potrebno pritisniti kar tri tipke!!! (oziroma štiri, če namesto alt gr pritisneš ctrl + alt)
- Z narekovaji res pretiravajo. Poleg zgornjega in spodnjega (res se ne bom nikoli sprijaznil, da naj bi v slovenščini citirali s spodnjim in zgornjim narekovanjem), je na voljo tudi desni zgornji narekovaj ter desni in levi sredinski narekovaj!?
-Poleg minusa/vezaja še stični in dolgi pomišljaj?! (pustimo to, da večina Slovencev sploh ne loči pomišljaja in vezaja, ter da znajo urejevalniki besedila sami prilagoditi vezaj v pomišljaj, če ga zapišemo nestično)
If it ain't broke, don't fix it!
No, standard je neobvezen in se mogoče sploh ne bo prijel (zaradi majhnosti trga verjetno ne bo dosti izdelovalcev, ki bi posebej za nas izdelovali posebno označene tipkovnice). Če se pa bo, se bomo nanj pač morali privaditi, kot smo se na evre in se bomo še na kaj drugega. Alternative za upornike in jugo-nostalgike: tipkanje na dobrih starih tipkovnicah, lepljenje nalepkic* čez tipke ali nakup nove čez mejo, pri južnih sosedih.
* Za vsako tipkovnico se seveda da nastaviti poljuben razpored znakov, ne glede na to, kaj je na tipkah narisano.
Ko se je prvič začelo govorit o novem standardu (oziroma osnutku standarda), sem začel zmajevat z glavo. Predlagana je bila kopica sprememb, med njimi nekaj res bizarnih. Po nekaj mesecih je bil potrjen nov standard, ki naj ne bi bil pretirano drugačen od sedanjega, "jugo-standarda". Še največ premetavanja naj bi bilo pri črkah ć, š, đ ter znakih € in @. Po prebiranju novice na žalost nisem šel takoj preverit dejanskih sprememb in še včeraj zvečer napisal, da je standard najbrž sprejemljiv za večino Slovencev, saj pogosteje uporabljamo € in @ kot ć in đ.
Zato pa me je skoraj šok, ko sem danes šel preverit dejanski standard.
Samo nekaj najočitnejših pripomb:- V čem naj bi bila € in @ lažje dosegljiva? Še vedno potrebuješ dve tipki, da ju dosežeš in je potemtakem vseeno ali pritisneš shift ali alt gr, kot sedaj.
- Se mi samo zdi ali se znaki ponavljajo? Recimo < > { } [ ]. Zakaj je to potrebno?! Naj se jih pusti samo po en primerek in to tam, kjer so. Bog vari pa, da bi zavite {} in oglate [] oklepaje preselili tja, kjer so narisani na sliki! Ker potem je taka tipkovnica za programerje neuporabna! Za dosego { bi bilo potrebno pritisniti kar tri tipke!!! (oziroma štiri, če namesto alt gr pritisneš ctrl + alt)
- Z narekovaji res pretiravajo. Poleg zgornjega in spodnjega (res se ne bom nikoli sprijaznil, da naj bi v slovenščini citirali s spodnjim in zgornjim narekovanjem), je na voljo tudi desni zgornji narekovaj ter desni in levi sredinski narekovaj!?
-Poleg minusa/vezaja še stični in dolgi pomišljaj?! (pustimo to, da večina Slovencev sploh ne loči pomišljaja in vezaja, ter da znajo urejevalniki besedila sami prilagoditi vezaj v pomišljaj, če ga zapišemo nestično)
If it ain't broke, don't fix it!
No, standard je neobvezen in se mogoče sploh ne bo prijel (zaradi majhnosti trga verjetno ne bo dosti izdelovalcev, ki bi posebej za nas izdelovali posebno označene tipkovnice). Če se pa bo, se bomo nanj pač morali privaditi, kot smo se na evre in se bomo še na kaj drugega. Alternative za upornike in jugo-nostalgike: tipkanje na dobrih starih tipkovnicah, lepljenje nalepkic* čez tipke ali nakup nove čez mejo, pri južnih sosedih.
* Za vsako tipkovnico se seveda da nastaviti poljuben razpored znakov, ne glede na to, kaj je na tipkah narisano.
petek, 26. junij 2009
Filmski kotiček
Zadnje čase sem pogledal / so me nagovorili naslednji filmi.
Gran Torino. Govori predvsem o nesmislu nasilja in rasizma. Na trenutke začinjen s sarkazmom, a vendar film, ki te pripravi do razmišljanja. Kako to, da je še vedno toliko nestrpnosti, čeprav vsi vemo, da vodi zgolj v začaran krog nasilja?! Smo res slepi, da podpiramo prizadevanja za enakopravnost črncev, latino ter azijskih priseljencev v ZDA, še vedno pa smo (z mano vred) nestrpni do južnjakov v Sloveniji?! (saj res, enkrat si moram vzet čas za prebrat Čefurji raus!)
Slumdog Millionaire. Zanimiva zgodba, obilo dogajanja, realen prikaz Indije (tako pravi prijatelj od prijatelja - je Indijec), brez nepotrebnih izrazitih prizorov nasilja ali spolnosti, malenkost začinjeno s humorjem, zanimiva glasba, predvsem pa "zgodba o neminljivi veri v ljubezen" (by: B.H.).
Seven Pounds. Will Smith mi je bil vedno všeč kot igralec. Zadnje čase pa še prijetno preseneča z izborom zahtevnejših, ne več lahkotnih, akcijskih ali zabavnih vlog. Na koncu sicer ostane vprašanje, (kdor noče izvedeti konca, naj ne bere tega drobnega tiska ;)) ali si ima človek res pravico vzeti življenje, drugače pa nagovorljiva zgodba o človeku, ki se je odločil soljudem nesebično pomagati in jim spremeniti življenje na bolje.
Battlestar Galactica (serije z uvodnim filmom, webizodami in še enim filmom vmes). Epska zgodba, ki me je prikovala za ekran in totalno navdušila. Bistvena lastnost serije je, da niso v ospredju vesoljske bitke, ampak družbeni odnosi, boj za preživetje (in s tem povezano vprašanje ali smo res vredni preživetja), etika in vera, iskanje smisla in kaj je res pomembno v življenju, kam nas lahko vodi razvoj ... Ustvarjalci serije so bili celo povabljeni na okroglo mizo v organizaciji Združenih narodov! Še ena misel iz zaključne epizode: "If there's one thing that we should have learned, it's that ... you know ... our brains have always outraced our hearts. Our science charges ahead. Our souls lag behind. Let's start a new!"
Gran Torino. Govori predvsem o nesmislu nasilja in rasizma. Na trenutke začinjen s sarkazmom, a vendar film, ki te pripravi do razmišljanja. Kako to, da je še vedno toliko nestrpnosti, čeprav vsi vemo, da vodi zgolj v začaran krog nasilja?! Smo res slepi, da podpiramo prizadevanja za enakopravnost črncev, latino ter azijskih priseljencev v ZDA, še vedno pa smo (z mano vred) nestrpni do južnjakov v Sloveniji?! (saj res, enkrat si moram vzet čas za prebrat Čefurji raus!)
Slumdog Millionaire. Zanimiva zgodba, obilo dogajanja, realen prikaz Indije (tako pravi prijatelj od prijatelja - je Indijec), brez nepotrebnih izrazitih prizorov nasilja ali spolnosti, malenkost začinjeno s humorjem, zanimiva glasba, predvsem pa "zgodba o neminljivi veri v ljubezen" (by: B.H.).
Seven Pounds. Will Smith mi je bil vedno všeč kot igralec. Zadnje čase pa še prijetno preseneča z izborom zahtevnejših, ne več lahkotnih, akcijskih ali zabavnih vlog. Na koncu sicer ostane vprašanje, (kdor noče izvedeti konca, naj ne bere tega drobnega tiska ;)) ali si ima človek res pravico vzeti življenje, drugače pa nagovorljiva zgodba o človeku, ki se je odločil soljudem nesebično pomagati in jim spremeniti življenje na bolje.
Battlestar Galactica (serije z uvodnim filmom, webizodami in še enim filmom vmes). Epska zgodba, ki me je prikovala za ekran in totalno navdušila. Bistvena lastnost serije je, da niso v ospredju vesoljske bitke, ampak družbeni odnosi, boj za preživetje (in s tem povezano vprašanje ali smo res vredni preživetja), etika in vera, iskanje smisla in kaj je res pomembno v življenju, kam nas lahko vodi razvoj ... Ustvarjalci serije so bili celo povabljeni na okroglo mizo v organizaciji Združenih narodov! Še ena misel iz zaključne epizode: "If there's one thing that we should have learned, it's that ... you know ... our brains have always outraced our hearts. Our science charges ahead. Our souls lag behind. Let's start a new!"
ponedeljek, 22. junij 2009
Naročite se na:
Objave (Atom)
