Znanost, moderna religija

Večkrat sem se spraševal, v čem se razlikujemo od ljudi, ki so živeli tisočletja nazaj.

Če berem malo zgodovinske in verske knjige, bi lahko sklepal, da takrat praktično ni bilo človeka, ki ne bi bil pripadnik tega ali onega verovanja, sekte, religije. Ponavadi so bili kar tiste vere, kateri je pripadal, oziroma jo je zaukazal lokalni voditelj. Pa se ljudje niso upirali na vso moč. Vera jim je dajala odgovore na najbolj temeljna vprašanja o življenju, dogodkih in stvareh, ki jih niso razumeli.

A niso to vprašanja, ki nas še danes begajo? Obstaja človek, ki se ne sprašuje, kako je nastal svet, kaj je smisel življenja, kaj je po smrti ali kaj se skriva za nerazložljivimi pojavi?!

Dandanes se veliko ljudi šteje med ateiste. Da torej v "nič" ne verujejo. Verovati v neke nadnaravne sile pač ni več moderno. A v bistvu pravih ateistov ni. V človeku vedno ostaja iskanje. In vsakdo verjame v nekaj.

Marsikdo verjame v znanost. Da bodo znanstveniki slej ko prej našli odgovore na še tako zapletena vprašanja, nerazložljive pojave, nejasnosti, odgovore na vsa naša iskanja, rešitve za naše probleme, zdravila za vse bolezni. V znanost se vlaga vedno več in več truda, časa in sredstev. Celo poustvarjanje velikega poka se igramo. Vse z namenom, da bi odgovorili na ta vprašanja. Znanost je prevzela vlogo religije na tako prefinjen način, da večina sploh ne ve, da ji pripada.

Da ne bo pomote. Podpiram znanost, če je le v dobro človeštva. (Konec koncev sem tudi jaz na poti, da morda postanem del znanstvenih krogov.) Prav je, da raziskujemo in skušamo iskati odgovore, rešitve, usmeritve k boljšemu svetu. A včasih se mi zdi, da nekaj raziskujemo, samo da bi dokazali našo vsevednost, vsemogočnost.

Pa lahko delček spozna celoto?! Lahko človek spozna resnico o svetu?!

In ko/če tudi bo vse pojasnjeno, popisano, opisano, razloženo, preračunano... bomo znali občudovati veličino stvarstva in se vprašati kdo je pognal veliki pok?!