Drugi dom

Koliko nam je Ljubljana domača? To vprašanje sem dobil od prijateljice v izziv, naj kaj napišem o tem... V tistem trenutku bi znal povedati marsikaj predvsem lepega, sem pa vesel, da sem še malo počakal in se vmes spomnil tudi na tiste ne tako prijetne strani, tako da bo ta prispevek bolj objektiven.

Oooo, domače!
Po nekaj letih študiranja, mesto že kar spoznaš. Bližnjo okolico stanovanja/doma, pot na faks, pot v center, nekaj prog trole... Občasno te pot zanese v Tivoli, pa na Plažo, s prijatelji se dobiš v kavarni v starem mestu, spet drugič se zapelješ čez mesto in jih obiščeš v njihovem študentskem "brlogu", najdeš si svoje bližnjice in načine, kako se izogniti gneči...
Pa te stvari sploh niso tako pomembne. Najlepše je druženje, spoznavanje, pogovori, odnosi... Na enem mestu je zbrano malo morje ljudi iz vseh vetrov, vsak s svojo zgodbo, s svojim mišljenjem, osebnostjo... Ja, predvsem odnosi in dogodki so tisti, ki dajo občutek domačnosti. In stvari, ki te spominjajo nanje... Tu se srečujemo s študentsko skupino, tam imamo pevske vaje, v tej kavarni smo se že večkrat dobili s prijatelji na prijetnem čajčkanju, v tem parku sem se predajal toplemu sončku, na tej klopci je sredi noči potekal globok pogovor, v to smer stanuje prijateljica, tu smo stali in prepevali, da so se turisti ozirali za nami, tukaj sva se s prijateljem vedno poslavljala in dolgo v noč razglabljala, ta vogal me spominja na...

Jaz, tujec
Mogoče bo kdo presenečen, a v vseh letih sem samo dva vikenda ostal v Ljubljani. Me preveč vleče domov, na lepše, kjer duša poje. Prvič sem se odhodu domov odpovedal zaradi bolezni drage osebe, drugič pa ostajam... danes. In že pogrešam dom. Pogrešam mir, naravo, počasen ritem, igranje klavirja, šumljanje Soče, pogrešam prijatelje, ki so odšli domov...
Prej sem zavil do centra in nazaj. A sredi množice ljudi sem se počutil osamljenega, tako tuje. Še huje je poleti, ko se mesto izprazni in ga zasedejo turisti. Brrr... Nisem človek za (veliko) mesto, rad imam umirjenost domačega kraja, kolone na cesti me živcirajo, pa hitenje... Ja, saj arhitektura je lepa, a brez ljudi prazna. Lahko grem v park, a kaj ko se še vedno sliši hrup mesta, sam v kavarni pa je prav bedasto sedet...


V Ljubljani res ne bi rad živel celo življenje. Kot študent pa je prav lepo - mesto je živo, polno študentov, srečuješ se s prijatelji iz vse Slovenije in... za vikend lahko greš domov! :)