Božična noč

Namesto, da bi danes zasvetile lučke, božični dan pa pobelil sneg,
lučke po ulicah že izgubljajo čar in ceste pere dež.

Mogoče pa je to znamenje, da tisto, kar je videti na zunaj, v tej noči sploh ni pomembno.

Naj plamen božje Ljubezni ogreje tvoje srce, prižge iskrice v očeh in ti pokloni mir pristnega veselja.

Če ni, ni

500 Days of Summer bi takoj po prvem ogledu najrajši izbrisal. Ne ker bi bil tako slab (nasprotno!), moralno sporen ali kaj podobnega. Zgolj zato, ker me je zadel v živec. Na trenutke sem se res počutil v koži glavnega igralca.

Pred nadaljnjim branjem priporočam najprej ogled filma!

Že na začetku film jasno opozori, da je to "zgodba o fantu, ki sreča dekle", a ni ljubezenska zgodba. Pa naj si še tako želimo, da glavna lika prideta skupaj in živita srečno do konca svojih živih dni. Enostavno ni dovolj, da je (samo) en prepričan, da je to tisto pravo. Težko razumet, kako se v svojih čutenjih lahko tako zgrešimo. Zagledani v sanje sploh ne slišimo besed, ki pravijo nasprotno. Na žalost se podobne zgodbe res dogajajo. Lastnoročno preverjeno. Ne samo enkrat. :(

Film med drugim izpostavi dve stvari:
- Predstavniki moškega spola potrebujemo jasno besedo, da nekaj sprejmemo kot resnico. Ni dovolj, da se ženski zdi, da je pa ja dovolj očitno pokazala. Vedno bomo našli še tisoče znakov, ki nakazujejo drugačno resnico in vlivajo (lažno) upanje.
- Ženske si večkrat ne upajo odkrito povedati moškemu, da si ne želijo več od prijateljstva (Ker bi ga prizadele? Ker nočejo izgubiti prijateljstva?), ali pa niso dovolj vztrajne, da bi znale tudi prekiniti stike, če niti nedvoumne besede ne razume. Še dosti slabše je, če se zgodba vleče. Ali, da ženska celo daje nasprotne signale (intimnost)!

Mislim, da bi si v teh situacijah vsi naredili zelo veliko uslugo, če bi se držali naslednjega:
- Jasno povejmo svoje občutke, misli, dvome. Mogoče bo sprva težko, a gotovo je odločitev prava. Kar je pristno, ostane. In le na iskrenosti se gradi pravo prijateljstvo.
- Besede naj bodo potrjene z dejanji.
- Čez čas je dobro pogledati nazaj in preveriti, če se slučajno ne spominjamo samo lepih strani. Hej, če se ti je že to zdelo idealno, kako bo šele lepo, ko najdeš, kar iščeš!

Filmski kotiček 3

Nekaj na kup nametanih misli o par filmih ...

Hja, vem, da sem za svetom, ker sem Avatar videl šele pred kratkim. Je navdušujoče, kako so animirali vse tiste delce v naravi. Ideja za zgodbo je sicer baje ukradena, pa mogoče me je kakšen prizor zmotil, drugače pa sem užival. Prava pravljica vrnitve iz tehnokratske družbe k naravi.

Teorija konca sveta 2012 še sama sebi ne verjame. Efekti naj bi bi bili navdušujoči? No ja ... pustimo to. In kako vemo, da takrat ne bo konca sveta? Enostavno - ker ne vemo ne dneva, ne ure. ;)

Nikoli nisem spremljal Vojne zvezd, čeprav imam znanstveno fantastiko načeloma rad. Me nekako ni vleklo in po ogledu najnovejšega (po času snemanja) Star Wars III me še manj. Že na začetku me je zmotilo par res neumnih spodrsljajev. Recimo: v vesolju poči okno, nekaj časa se držijo, da jih ne povleče v vakuum, potem pa kar naenkrat spet stojijo in na razbitinah vesoljske ladje ob odsotnosti kakršnihkoli kril ali motorjev manevrirajo pri vstopu v atmosfero. Pri odprtem oknu, seveda! Mečevanja s svetlobnimi meči ... fuj! Nasploh so filmska mečevanja eno samo nategovanje boja, ki bi se v realnosti končal po dveh zamahih. Da ne omenjam prehodov med kadri, ki delujejo, kot da bi montažer po vrsti poizkušal privzete efekte prehoda, kot mu jih ponuja najbolj poceni program za urejanje videa.

Družinski animirani film Horton v ospredje predvsem postavlja predanost, trdnost v odločitvi (kljub nasprotovanju drugih in navidezni norosti) in misel: "če nekaj ne vidim, slišim ali čutim, to še ne pomeni, da tega ni." Znano? :)

Skrivnost iz Kellsa gradi na irski mitologiji in zgodbi okoli srednjeveške Knjige iz Kellsa - iluminiranega evangeliarija, ki ima za Irce izjemen kulturni in verski pomen. Film je lepo dodelan in zanimiv, prava osvežitev na področju animiranih filmov. Edina zamera gre na račun tega, da se preveč meša irsko mitologijo in krščanstvo, ter da se dejansko nikjer ne omeni, kaj ta knjiga sploh je. Vse, kar izvemo je, da je to lepo porisana knjiga.

Zgodba o mladi nosečnici Juno je prijetna komedija z zanimivim sporočilom. Čeprav je odločitev "NE" za splav predstavljena kot posledica banalne prigode, pa se za njo vendar skriva misel: če bi nosečnice vedele, kaj dejansko pomeni splav, tega ne bi naredile. Nosečnost je lahko nevšečnost ali pa je zanimiva avantura, čudež življenja in sreča.

Zanimiva tematika je še rivalstvo dveh iluzionistov v filmu Prestiž.

Ogledal sem si tudi nekaj (zelo majhen del) filmov, ki so so se predvajali na Filofestu, v začetku meseca. Nekateri so bili kar nekaj, drugi kakovostni. Med njimi velja omeniti Trst je naš, z vsebino pa sta me najbolj nagovorila Take Care (tematika spolnih zlorab) in A Reason to Stay (cerebralna paraliza in želja po samostojnosti). Aja, pa koncert filmske glasbe, v sklopu festivala, je bil super.

Parafraza

So trenutki, ko je krasno vreme,
ure, ko je sonce,
in dnevi, ko pada dež.

* trenutki, ure, dnevi

Noč ima svojo moč

Malo nostalgije ob pomanjkanju svežih dogodkov.

spanje na seniku. briškula, tršet. ugašanje javne razsvetljave za gledanje zvezdic. rabutanje malin. nočno kopanje pr Soči. lumparije na skupnih vikendih in počitnicah. kopanje v morju, brez kopalk, v soju polne lune. nočni pogovor na okenski polici, izza zavese le bingljajoče noge. petje sredi trga, pozdravljanje mimoidočih turistov. odhod na 15-minutni pogovor, ki traja pozno v noč. plesanje valčka na DRG. tek za ježkom. klepetanje pod milim nebom, dokler te spat ne preženejo dežne kaplje. klepet v temi kapele. ples na ulici. pantomima. sprehajanje po pokopališču. pogovor v vetrovni noči, pri polni luni in pogledu na zasnežene hribe. tihotapljenje na cinglce* v Tivoliju. fotografski lov na luno. razgledni stolp v burji. slalom s kolesom med količki in med črtami na cesti. postavljanje orientacijskega teka. večurni nočni foto zimske pravljice. prepričanje prijateljice, da se uleže sredi štiripasovne ceste. serenade ob bajerju. (...)

Ne, nisem tako star, da bi samo obujal spomine. Kakšne stvari bomo še kdaj ponovili, druge še velikokrat in izmislili si bomo nove! Važno je samo dvoje: da je zabavno in da se ne povzroča škode.

* gugalnice

Za dušo

Minuli konec tedna je bil za dušo. Končno smo dočakali sonce! Zvabilo nas je na plan in verjetno ga ni človeka, ki ne bi izkoristil in se vsaj malo nastavil sončnim žarkom. Kljub vsem iznajdbam različnih žarnic in svetil, se vendarle nič ne more primerjati s svetlobnim spektrom sonca, čeprav je infrardeči del svetlobe v tem letnem času šibek. :)

Ker sem ostal v Ljubljani, sem izkoristil kar najbližje danosti in ugotavljal, da imamo Slovenci res srečo - malo zaviješ iz mestnih središč in že si sredi gozda ali na vasi. Če se pa še malo potrudiš, pa tudi raj ni več daleč. Ja, telo kar samo kliče po gibanju in še kako drži misel Petre Majdič, da bi bili ljudje bolj zadovoljni in imeli boljši pogled na svet, če bi manj gledali TV in se raje gibali na svežem zraku.

Dneve so mi polepšala še prijetna druženja s prijatelji, na nedeljsko kosilo pa sem se povabil k žlahti. :) Sem res hvaležen, ker se med sorodniki večinoma zelo dobro razumemo, se podpiramo, radi vidimo. Pa še nekaj se mi zdi zelo lepa lastnost - vsi imamo zelo radi otroke.

Z rezervo

Zakaj jemljem vremenarje in prometna poročila z rezervo?

V ponedeljek, ko naj bi "do jutra padavine ponehale" je že dopoldne scal dež, proti večeru pa me je pošteno opralo.

Prejšnji petek, po tistem, ko smo že 3 ure in pol tičali v večdesetkilometerskem zastoju, po radiju povejo: "na primorski avtocesti prihaja do občasnih zastojev". Občasnih!?!?! 

Da ne omenjam idiotov, ki so spet brez slabe vesti vozili po odstavnem pasu (celo v napačno smer!) in kamionov, ki so povzročili totalno štalo. V nedeljo, ko jih ni bilo na cesti, je promet lepo tekel.

Sodeluj v zaroti! ;)

Znano? Ja, še vedno se borimo za advent in pravo praznovanje božiča.

Vrečka na vrečko

Te dni poteka projekt Vrečka na vrečko, ki skuša opozoriti na problem, na katerega sem tudi jaz že enkrat ali dvakrat.

Na kratko:
- NE potrebuješ vsakič nove vrečke, ko prideš v trgovino.
- Pri nakupu določenih stvari vrečke sploh NE potrebuješ, zato jo zavrni, če ti jo na blagajni ponudijo.
- Namesto zastonj plastičnih vrečk, ki se hitro strgajo, uporabljaj vrečko iz blaga.
- Pletene košare za nakupovanje so spet v modi. ;-)
- Izrabljene plastične vrečke oddaj v koš za ločeno zbiranje in reciklažo (med embalažo).

Ideje vredne širjenja

Nadvse razveseljujoče je dejstvo, da se na TED konferencah ne zbirajo samo tehnološke, inženirske, znanstvene ideje in predstavitve (ki so nedvomno zanimive), ampak je na njih prostor tudi za družbeno kritične, odgovorne in spodbujajoče govore, ki kličejo po boljšem svetu.

Isabel Allende - Tales of passion
Zainab Salbi - Women, wartime and the dream of peace
Sunitha Krishnan - Fighting sex slavery
Jonathan Zittrain - The Web as random acts of kindness
Bono - Call to action for Africa
in še in še ...

Pot

Knjiga, ki napolnjuje s pozitivnimi mislimi, z voljo do življenja, odkrivanjem smisla in zavestjo, da je najti pot pomembnejše od iskanja ciljev. Zelo zgoščeno napisano, iskreno, s pridihom romantike, a brez olepševanja, tudi kritično - tako kot misli tečejo.

Nejc Zaplotnik je brez dvoma ena najbolj karizmatičnih osebnosti slovenskega alpinizma. Za tako oznako pač ni dovolj, da imaš za seboj kopico imenitnih vzponov v domačih in tujih gorah. Tudi ni dovolj, da so med njimi tri težke prvenstvene smeri na osemtisočake, kar ga je leta 1979 postavljalo ob bok slovitemu Messnerju. Tisto najpomembnejše je dejstvo, da je Nejc svoje življenje resnično živel tako iskreno, kot ga je opisal v Poti. Zato temu mojstrskemu tekstu ni kaj dodati niti odvzeti.
(iz spremne besede, Viki Grošelj)

sončni vzhod, Manaslu

Tudi jaz ne bom nič več dodal, ne odvzel. Le preberi knjigo ...
... in poslušaj: radijska oddaja o Nejcu Zaplotniku.

Reset

Reševanje računalniških problemov:

Na žalost velja tudi za "pametne" telefone. Mi je že prešlo v navado, da ga vsak večer resetiram. Za vsak slučaj. Prišparam na času in živcih.

Folklora

Pred časom sem pisal čez govejo muziko in se potožil, da polko in valček znajo ljudje plesat, kar je res slovensko (ljudske pesmi in plesi), pa nam kar ne gre. No, letos se je ponudila idealna priložnost, da se končno naučim kakšen slovenski ljudski ples - začel sem hodit na vaje od folklore. Nas pošteno namatrajo (nekaterih vaj najbrž nisem delal od osnovne šole naprej ;)), a uživam 100/uro!

Stvarstvo

Slišiš?

How could I say there is no God?
When all around creation calls!
A singing bird, a mighty tree,
The vast expanse of open sea.
(Brian Doerksen - Creation Calls)

Iskalec biserov

Iskalec biserov sem,
kukam v špranje trdnih lupin.
Široko odprte so prazne,
največji zakladi so skriti.

Na silo ne pridem daleč,
neučakanost je butanje z glavo v zid,
ob vsakem mojem koraku se lupina zapre.

Veliko potrpežljivosti je treba,
veliko čakanja.
Morda, morda nekoč se odpreš
in jaz prodam vse, kar imam.


"Ko najde dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi." (Mt 13, 46)

Ustvarjena potreba

Beri še: Samoumevnost zdrave vode

Izklopi!

Vsaj za vikende in vsaj v stanje hibernacije!

Burja je zakon!

Zaviješ okoli Nanosa in naenkrat si iz noči in rosenja dežja v jutru s soncem.

Vipavska dolina, danes zjutraj ob 7:17.

Zakaj imamo Primorci burjo radi?

Vsi na kolo!

Ta prizor me je pred kratkim razveselil:

Tudi jaz opažam, da se ljudje tega še niso navadili. Sam pa seveda vedno izkoristim možnost, da se postavim sredi ceste in avtomobilom pokažem hrbet. :-) Še več tega si želimo!

Zelo podpiram sveže prenovljeno pobudo Ljubljanske kolesarske mreže za prijazno kolesarsko infrastrukturo - najdete jo tukaj: http://skrci.me/kolesarji. Obenem bi bilo še vedno potrebno upoštevati tudi starejše predloge (količki, pluženje, krožišča). Da ne omenjam Mesarskega mosta, ki je za kolesarje in invalide neprjazen in žaljiv!

Mimogrede, v soboto bo potekala kolesarska parada, s katero naj bi pokazali, da si kolesarji enotno želimo boljšo prometno ureditev (ne samo v Ljubljani!). Začetek ob 11h na Bregu v Ljubljani. Greš?

Preberi še:
Pismo nekega kolesarja

Koncert in druge prigode

Malo prej sem se vrnil s koncerta Leonarda Cohena. 76-letni stric, znan po globokem basu, je že vrsto let na sceni, a še vedno priskaklja na oder in se, skupaj z ekipo, res potrudi za vsak nastop. Poleg dveh dolgih glavnih delov, vedno doda še dva do tri dodatke (vsak par pesmi). Na koncerte privablja staro in mlado - od študentov do upokojencev. (Po zadnjih kriterijih me spominja na Kreslina.) Tudi današnji koncert je bil vreden vsakega evra. (No, v bistvu sem dobil karto v dar, a bi jo tudi plačal.) Na začetku me je malo motilo ozvočenje, potem pa sem začel uživati. Do konca glavnega dela je dvorano spravil na noge, vzdušje je bilo res enkratno.

Za okus ena mojih najljubših (v praktično isti izvedbi, kot danes):

Pa še nekaj izbranih: Hey, That's No Way To Say Goodbye (posnetek iz mlajših let),  Hallelujah (na žalost bolj znana v priredbah), If It Be Your Will (v res angelski izvedbi sester Webb), Nightingale.

Koncert se je odvijal v novi dvorani v Stožicah. Moji vtisi? Na zunaj res lepa dvorana, znotraj tudi. Ozvočenje bi se mogoče dalo še malo boljše postavit, ponoči bi prav prišle osvetljene označbe vhodov (A, B, C ... ) in na splošno kakšna shema z vrisanimi vhodi. Predvsem pa: Janković, če si zrihtal dvorano, poštimaj še javni prevoz! (beri naprej)

Na postaji ob Dunajski (20-ko bi bilo verjetno nesmiselno čakat?) smo se začeli zbirat ekološko osveščeni obiskovalci koncerta. Mine četrt ure, pol ure ... trole od nikjer. Začel sem že dvomit, da bo sploh prišla. V našem "velemestu" si ponoči pač obsojen na pešačenje, kwlo ali taksi. Bus vozni pas 00-24h v središču Ljubljane zveni nekako ironično, ane? No, trola se le prikaže, a seveda nabito polna. Zadnja sploh. Na postaji pa ljudi za cel prazen avtobus! "A smo bili na podzemni v Rimu, Parizu in Londonu?" si rečem in se s skupino pogumnih skozi zadnja vrata zbašem na bus in se poistovetim s sardinami. Praktično se mi ne bi bilo treba držat. Po par metrih vožnje ugotovim, da sem se v bistvu vkrcal na "party bus" z živo glasbo iz grl razigranih brucev, ki meni in ostalim potnikom pozitivno popestrijo čas vožnje. Pa še zastonj je bila. Mi je prav žal, ma gužvanje do čitalca za urbano je bilo nemogoče. :-)

Žehta

O tem najbrž ne bi pisal, če ne bi vedel, da je še veliko ljudi (še posebej moškega spola), ki tega koraka še niso naredili.

Sklenil sem, da je skrajni čas, da naredim korak naprej in se lotim še zadnjega procesa, ki je do zdaj potekal izključno doma^* - pranja perila ... Saj veste, to je tisti postopek, ko zbašeš umazane cunje v stroj, dodaš prah/čistilo, nastaviš program, počakaš, obesiš, spraviš ... za katerega je marsikdo še vedno prepričan, da se odvija sam od sebe.

Po pravici povedano je bilo še najtežje it v trgovino in izbrat detergent. Ostalo je bilo enostavno, saj sem to doma že večkrat počel in približno vem, kaj se daje skupaj, na kakšno temperaturo, kaj je občutljivo na centrifugo ... Evo, rezultat:

Ja, mama, tudi brez likanja je večina oblek prow v redu. In očitno bom preživel. :-)


^* Ne da bi se tega bal ali ne imel možnosti, a če hodiš pogosto domov, je tako najenostavnejše.

Malo glasbe

Bachova mojstrovina v grafični predstavitvi (res smo postali vizualna kultura).

Včerajšnja Carmina Burana v izvedbi Simfoničnega orkestra Potsdam, zbora sv. Nikolaja iz Litije in zbora Viva je bila super! Seveda bi se dalo pokritizirat ne preveč akustično dvorano, pa to ali ona napako (orkestra), a na splošno smo zelo uživali.

Priporočam še zanimiv prispevek o zborovski glasbi, pa en o jazz-u. In še malo klasike. Ja, glasba je univerzalen jezik, ki združuje. Prijetno poslušanje!

Obeti

V petek in soboto ne pričakujemo nevarnih vremenskih pojavov. (vir: arso)

Če že stavkaš, stavkaj s stilom! :-)

Kaj dela civilna zaščita?

Gledam poročila in si mislim: kljub vsem (na srečo ne preveč številnim) pritožbam ob poplavah gasilci opravljajo res zahtevno in pohvale vredno delo. Hm, kaj pa dela civilna zaščita (razen daje intervjuje)? A ni naloga gasilcev predvsem gašenje in pomoč pri reševanju v prometnih nesrečah, za ukrepanje ob naravnih nesrečah pa bi morala prevzeti je odgovorna civilna zaščita?

Upam, da ste v redu, da vas ni voda zalila. Pri nas na srečo ni bilo hudega in sem za to hvaležen. Čeprav si domišljamo, da nadziramo svet in lahko počnemo kar hočemo, nam narava vedno znova dokaže kdo je gospodar. Pa naj nas v naslednjih dneh ogreje sonce in pokaže, da je življenje kljub vsemu lahko zelo lepo!

Preproste stvari

Poleg tega, da je pri nas (naj)lepše, opažam, da me še nekaj vleče domov - preprostost odnosov. Ko srečaš koga na cesti, ga pozdraviš. Vedno. S sosedom občasno malo poklepetaš. Ne razmišljaš, kdo komu kaj pomeni. In starostna razlika niti ni tako pomembna.

Danes zjutraj sem se v Ljubljano odpravil z vlakom. Kljub dolgi vožnji, ki je večkrat eno samo cincanje, mi tokrat ni bilo dolgčas. Družbo mi je delal starejši možakar iz sosednje vasi, s katerim sva občasno poklepetala.

Vlak se je počasi polnil. Največ je bilo dijakov. Po koncu gimnazije sem se nalezel študentske "večvrednosti" in se nekaj časa počutil tuje med njimi. Danes pa sem jih opazoval in z veseljem ugotavljal, da mi počasi spet priraščajo h srcu. Pri delu z mladimi je predvsem pomembno, da jih imaš rad, da nanje ne gledaš kot na kup problematičnih oseb, drugače te prej ali slej spravijo ob živce. Hm, mogoče pa kdaj celo nanese pot, da bi jih poučeval. Zakaj pa ne?

Sava Bohinjka je preprosto lepa in me vedno navduši s svojo zeleno barvo.

Na sosednji sedež je prisedel mlad oče s hčerko. Iz njegovih gest se je čutila ljubezen. Nasproti prisede nekoliko živčna mamica s hčerko, ki je v srcu kar klicala po nežnosti, objemu, sprejetosti. Zaželim si, da bi mama to videla. Otroka se začneta gledati, počasi se tudi mama umiri, stisne hčerko h sebi. Mislim, da se je nalezla dobrega vzdušja okolice.

Videl sem sonce. 

Vstalo je in sijalo nad mano, 

dokler se nisem potopil v belo meglo.

Dobro vzdušje jutra mi je skoraj pokvaril le voznik trole, ki je očitno slep in gluh. Pred izstopno postajo sem pritisnil na gumb STOP, a je kar pospešil mimo postajališča. Ko sem zaklical, ali ne misli ustavit, mi je rekel, da nisem oziroma sem prepozno pritisnil gumb. Ko sem vztrajal, da sem še pred križiščem pritisnil in je tudi zazvonil zvonček, je rekel, da je tudi pogledal, če kdo stoji pred vrati, in da če mislim, da je slep, če nosi očala ... Hm?! Kot da nisem stal pred vrati, v cestarsko oranžni majici!? No ja, sem imel malo daljši sprehod, drugače pa ni bilo hudega.

Pesto

Ena zelo dobra omaka za pašto je pesto (alla genovese). Dokaj enostavno ga je naredit tudi doma.

V kuharski knjigi piše tako:

Za 450 ml:
45 g opranih bazilikinih listov
6 olupljenih strokov česna
40 g pinjol
125 g naribanega parmezana
175 ml oljčnega olja
sol in poper

Baziliko, česen, pinjole in parmezan zmečkamo z 2-3 žlicami oljčnega olja. Pri vključenem strojčku počasi prilijemo preostalo olje, da dobimo enakomerno maso. Posolimo in popopramo.
(Vir: Anne Willan - Velika šola kuhanja)

Mi pa ga (količinsko) pripravljamo bolj po občutku. Včasih recimo tako:
škaf bazilike

krožnik česnika (na sliki je približno polovica uporabljenega)

1/4 kg (250 g) pinjol
skleda parmezana (v bistvu smo porabili polovico)

sorazmerno več oljčnega olja, soli in popra.

Pri taki količini je seveda treba postopek priprave ponoviti večkrat z manjšimi količinami.

Tokrat sicer ni povsem uspel, je imel že kdaj boljši okus (najbrž bo krivo olje), a mislim, da bo vseeno teknil.

Spremembe

Z dežjem in mrazom minulega vikenda se je pravo poletje dokončno poslovilo. Seveda bodo še topli dnevi pa indijansko poletje (oz. poletje sv. Mihaela?), a to ni to. V četrtek sem se zadnjič to sezono kopal pri Soči, počasi se vračam v Ljubljano, naslednji teden začnem spet delat preko študenta. Obenem se ravno selim v enoposteljno sobo. Ne, ni mi problema delit sobo, sem navajen od doma, pa imel sem 3 cimre, s katerimi sem se dobro razumel. Le ne da se mi več iskat novega, pa tudi, po pravici povedano, je super občutek, da bom prvič v življenju zares imel svojo sobo. Sem pač prišel do točke, ko si že večinoma oblikovana osebnost, s svojim ritmom, navadami in željami in si želiš na svoje oziroma, če so pogoji, načrtuješ skupno življenje z življenjskim partnerjem. In ja, september je.

Življenje in smrt

Iz ugašajočih oči je sijalo življenje.
Oči so ugasnile. Življenje živi.

1 Kor 15,16-20

Osnovnošolska poezija

Zadnjič sem v predalu odkril nekaj pesmic, ki so nastale že kar nekaj let nazaj - v osnovnošolskih (in gimnazijskih) časih, ko pojma nismo imeli o ljubezni, a smo mislili, da vemo že vse. Hm, a ni zdaj enako?

Zakaj?
Zakaj si tako lepa?
Zakaj ne morem pozabiti tvojega nasmeha?
Tvoje oči me spremljajo povsod, a kje si ti?
Zakaj te ob meni ni?
Zakaj te ne morem imeti?
Mi je usojeno trpeti?
Zakaj?!

Brez naslova
Mislil sem, da druge ljubim,
a le tebe sem iskal.
In, da te bi ne izgubil,
sem to pesem skup' spacal.

Pol srca si mi vzela,
jaz ti drug' pol dam.
Rad bi nekaj ti povedal:
jaz te rad imam.

Ljubiš me, ne ljubiš,
to je zdaj vprašanje.
Vsako noč se tiho
prikradeš mi v sanje.

Hočem ljubiti

Seveda, tudi moški jočemo. Ob res težkih trenutkih, smrti ljubljene osebe, včasih pa celo ob filmih, še posebej, če govorijo o tistem, kar nosimo globoko v sebi in le izjemoma pride na dan. Malo prej sem imel solzne oči. Krivec je bil film, ki sem ga v dar prejel že davno nazaj in me je kar malo sram, da sem ga pogledal šele zdaj - The Notebook. Sama zgodba o zaljubljanju in vztrajnem čakanju je lepa, a prava lepota je v prikazu ljubezni, ki se ji človek ves preda in zato ne zbledi niti na stara leta.

Vem, kaj si želim. Hočem ljubiti iz vsega srca, brez najmanjše zadržanosti. Seveda imam rad sorodnike, prijatelje, v življenju marsikaj naredim iz ljubezni do bližnjega, a to še ni to. Nisem še zgradil odnosa, v katerem bi se res dal cel, v polnosti. To iščem in sanjam.

Čikorja an kafe

Mlakar je zakon! Itak. Edini, od katerega imam vse (original!) CD-je.

Pa še zanimiv uvod v zgoraj objavljen film.

Dopust

Če me kdo vpraša, če sem čez poletje kaj v Ljubljani, mu z nasmehom povem, da sem si vzel dopust. Ne, ne pogrešam prometa, razgretega betona, izpraznjenih stanovanj, kupov turistov (še posebej italijanskih), ki se postavljajo na pot kolesarjem, ogovarjanja (od domačinov!) po angleško ...

Le s prijatelji se, na žalost, manj vidimo ...

Mt 11,25

Sredi množice. V meni nemir in dvom. Kam hodimo, čemu sledim? Pogledam okoli sebe in zagledam nasmejan obraz mongoloidne osebe z Downovim sindromom. Smeji se z zaupanjem in veseljem, da smo na poti. Tudi v moji duši zaveje delček miru. Nasmehnem se. Ja, Mt 11,25.

Taborski zvonovi

S poletjem sem si končno spet vzel čas za branje leposlovja. Prva knjiga na seznamu je bil roman Taborski zvonovi, ki sem se ga enkrat že lotil, potem pa je branje za nekaj časa obstalo. Ne morem se spomnit, kaj je bil razlog, saj je roman res dobro napisan in neustavljivo vleče k branju. Če malo poznaš kraje in ti v telesu bije primorsko srce, še toliko bolj. Poleg tega je, kar mi je znano, zgodba nastala na podlagi resničnih dogodkov.

V pisateljski resnici in podobi zaživi primorski človek s svojimi ljubeznimi, trmami, z jezikom, ki poje celo v prozi – tudi v narečju, kadar hoče pisatelj poudariti tipičnost primorske duše.
(iz spremne besede)

Toplo priporočam!

Cilj in pot

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil s seboj.
(Nejc Zaplotnik - Pot)

Ugotavljam, da sem v življenju precej ciljno usmerjen. Ko imam nek cilj/ideal/željo, točno vem, kaj hočem in moram narediti, vključno s stvarmi, ki so nujno zlo (služenje denarja, recimo). In mi ni nič težko. Potem pa se cilj umakne, zamegli, včasih tudi izpolni in ne vem, kaj bi s sabo, se izgubljam in se mi rušijo že zgrajene stvari. Prav rado se to zgodi med počitnicami, ko je veliko prostega časa. Po kratki krizi prejšnjega tedna pa se spet postavljam na noge in uživam - v poti.

Vroče!

Zelo rad imam poletje, sonce, vročino. Tako kot zima brez snega ni prava zima, tudi poletje brez vročine ni pravo poletje. Je pa res, da nas zadnje čase res pošteno cvre (včeraj naj bi bilo 36°C, danes pa ne bo dosti drugače, prej hujše). Kar je treba postorit, je treba zgodaj zjutraj, po 9h praktično nimaš kaj delat zunaj. In smo lepo zaprti v zatemnjenih prostorih, lenarimo. Šele okoli 16h se odpravim ven, se pohladit v Sočo. Res, v teh dneh sem neizmerno hvaležen, da nisem zaposlen, da lahko uživam počitnice in se kopam pr' Soči. (Mimogrede, mi zmeraj rečemo, da se gremo kopat h Soči in ne v Sočo.) Za razliko od lani, ko je nad mano visela obveznost pisanja diplome, so letošnji poletni dnevi res pravi počitniški. Juhej!

Sobota

Sobota je en mojih najljubših dni. Zjutraj lahko spim dokler se mi zdi (zadnje čase ne pretiravam in vstanem ob skoraj istem času kot za delovnik, je škoda jutra), čez dan primem za kakšna opravila pri hiši, se usedem za klavir, kolesarim, grem na večerni sprehod, poklepetam s sosedi, pokličem prijatelje ali enostavno lenarim ... V glavnem - uživam v preprostosti dneva in pristnosti življenja.

Ta zapis v počitniškem času ne pride povsem do izraza, a je pač izvedba ideje šele zdaj prišla na vrsto.

Počitnice!

Študijske obveznosti opravljene. Na delu seznanjeni, da me najmanj do septembra ne vidijo. Kratke hlače. Sandale. Sonce. Počitnice!

Hjumn fiš

Čompe - Človeška ribica / Human fish

Rasti. Uspevaj.

Pusti mi bližje. Ne boj se.
Čutim s tabo. Negotovost in smeh.
Rasti. Podpiram te.
Uspevaj. Ne brani se toplega sonca in malih pozornosti.
Ne sprašuj, ali je zasluženo. Podarjeno je.

O iskanju

Nekaj misli, ki izvirajo iz mojih doživljanj, razmišljanj in misli drugih.

Različnost je privlačna, a obstajajo vrednote in najgloblje želje, v katerih se enostavno moraš strinjati.

Če je en odločen, ve kaj si želi in je to dal jasno vedeti, drugi pa kar razmišlja in zelo dolgo vleče z odločitvijo, je škoda energije in časa s čakanjem. Za tisto ta pravo si upaš tvegati.

Če ti je veliko ljudi blizu, a nihče tako, da v vsakem trenutku, v vsakem pogovoru, v vsaki družbi veš, kdo je prvi v tvojem srcu, potem si še zelo zelo v iskanju. (...)

Predvsem je pomembno ujemanje na osebnem nivoju, a če se dva zelo dobro razumeta, imata podobno razmišljanje, vrednote, želje ... to še ne pomeni, da se morata poročit. A ne veljajo iste lastnosti za prijatelje? Mora biti še nekaj več - privlačnost, iskrice in "globoko hrepenenje po drugem" (citat je iz ust poročene žene). Mogoče je vloga iskric na začetku res v tem, da se dva začneta zanimat za drugega. Kasneje pa dajejo iskrice in hrepenenje moč in voljo za vztrajanje v odločitvi za skupno življenje.

V odnosu morata biti dve samostojni osebi.
("Znam živet sam, a s tabo mi je lepše!" - preberi: Smisel partnerstva in prijateljstva)

Za odnos je potrebno obojestransko vlaganje, oziroma vsaj, da ti drugi pusti, da ga ljubiš in sprejema ljubezen, čeprav je v tistem trenutku ni sposoben vračati.

Nevihta

Gledam v nebo in čakam ...
Obožujem poletne nevihte: najprej nemir, nato vonj kapljic na razgretih tleh ... jaz pa ... na varnem skrit :)

Malo prej sem spet užival v opazovanju prihajajoče nevihte. Kot takrat ...

Izbira in odločitev

Začel bom z mislijo mojega prijatelja: "O, kako si želim, da bi se punce/ženske zavedale, da ste lepe in čudovite osebe!" Res, vsaka ženska je po svoje zanimiva in privlačna. Škoda je, da se nekatere tega ne zavedajo ali pa imajo celo drugačno mnenje o sebi. Seveda so, hvala Bogu, okusi različni in so nam nekatere bolj všeč kot druge, kar pa ne spremeni zgoraj navedene trditve.

Ok, obstaja izjema.

Rajši bom stanoval z levom in zmajem,

kakor prebival pri hudobni ženski.

Hudobija ženske spremeni njeno zunanjost,

njen obraz zamrači, da je podobna medvedki.

Vsaka druga hudobija je majhna v primerjavi s hudobijo ženske.

(Sir 25,16-17.19a)

;)

Moški smo nepoboljšljivi vsaj v eni stvari. Če bomo srečali zanimivo predstavnico ženskega spola, ji bomo za nekaj trenutkov gotovo sledili s pogledom. S tem ni načeloma nič narobe. Saj lahko občudujemo božjo stvaritev, a ne? Važno je le, da poznaš prioritete svojega srca. Lepih in prijetnih je ogromno, izbira težka. In čeprav se včasih v misli prikrade znan refren "Preveč, preveč je lepih deklet. Zakaj, zakaj ne morem vseh imet?", je čudovit občutek, ko se zaveš, da si se, zaradi ene same, pripravljen odpovedati vsem drugim. Ja, na koncu gre za odločitev.

Jutro

Zadnje čase se (brez budilke) zbujam okoli 5:30 zjutraj. Večinoma se sicer, kot sredi noči, samo obrnem in zaspim naprej. Včasih pa vstanem in grem k oknu, gledam, kako se se prebuja dan, poslušam ptičje petje (tudi sedaj je še jutranja ura, a se ptičkov skoraj ne sliši več!), v soboto sem šel celo na jutranji sprehod. Prekrasna so ta jutra. In res smo ljudje čudni, da zjutraj in dopoldne spimo, zvečer in ponoči bedimo...

Mislim, da bom začel počasi spet postajati bolj jutranji človek. Počasi ... že pol ure se pozna.

Straniščni humor

Jaz pa vem, da ti si moja

Samo ena je mama

Domov ne kličem prav pogosto. Če ne drugega, zaradi ljubega miru. Če mamo enkrat razvadiš, ker stalno kličeš domov, le enkrat pozabiš in je že vsa iz sebe in zaskrbljena.

Pred odhodom na jadranje pa sem se odločil, da ji vseeno sporočim. Ko smo sredi noči štartali, sem ji napisal SMS "zdej pa zares odhajamo. se vrnemo nekje do srede." z meni očitnim sporočilom, da se naslednjič javim šele po tem, ko se vrnemo. Čez nekaj ur pa dobim njen SMS: "Kje ste zdaj?" Hm?! Ah, mame ... :)

Pa še malo za hec:

Učiteljica je dala učencem za domačo nalogo spis z naslovom: "Samo ena je mama." Naslednji dan so učenci brali svoje spise in na vrsto je prišel tudi Janezek, ki je prebral: "Ko sem prišel domov je mama skupaj z očetom sedela na kavču in gledala TV. Poslala me je v kuhinjo po dve pločevinki piva, toda v kuhinji je bila samo ena pločevinka, zato sem rekel: "Samo ena je, mama!"

Pravilno postavljanje vejic je pomembno. ;)

Jadranje

Dalmacija, 29.5.-1.6.2010

Sreda

Sreda je dan, ko so moji večeri predvsem namenjeni petju. Res, ena mojih najboljših odločitev, ki je niti malo ne obžalujem, je bila, da sem se še kot bruc pridružil študentskemu zboru, kjer je kakovost petja sicer pomembna, a še toliko bolj naše druženje, sklepanje prijateljstev, povezanost, mladostna razigranost, duhovnost ... In z veseljem vztrajam, četudi se generacije počasi menjajo in bo nedvomno tudi zame počasi prišel čas odhoda. Še posebej ob dnevih, kot je bil danes, se zavem, kako neizmerno hvaležen sem za ta dar in vse ljudi, ki sestavljajo to čudovito zgodbo.

Žalosten sem ...

ker se da množico tako preprosto naščuvati,
ker večina protestnikov sploh ne ve, kakšna je dejanska vsebina predloga zakona (pa naj bo ta slabši ali boljši), a so šli vseeno protestirat in obmetavat parlament,
ker od wannabe intelektualcev res nisem pričakoval vandalizma,
ker pade zaradi takih dogodkov slaba luč na celotno študentsko populacijo ("imajo kup privilegijev, dolgo študirajo, na faks hodijo bolj malo, ne razmišljajo s svojo glavo, na veliko ga pijejo in žurirajo").

Imamo jajca. Na fasadi parlamenta.
Fino je biti proti.
Kakšen bi moral biti študentski protest.

Kako lahko, po tednih ostre propagande in večurnem ščuvanju množice s sovražnim govorom, izjaviš, da nisi kriv za posledice?! Kot študent zahtevam od organizatorjev, da prevzamejo odgovornost in iz lastnih žepov poravnajo nastalo škodo!

Poslanstvo prijateljstva

Poslanstvo prijateljstva je tudi v tem,
da vzajemno, ko drugi tega ne zmore,
molimo, zaupamo in verjamemo.

Ponedeljek

Veliki večini ljudi je ponedeljek neprijeten dan, saj je treba ponovno v službo, na faks ... Meni pa je zadnje čase (recimo zadnje leto) kar všeč. Ko se zjutraj zbudim, si rečem: "Nov teden je pred tabo, nove možnosti, nove izkušnje." Nad posteljo me pozdravi kartica "Kaj me osreči? Jutro ... ker mi daje novo možnost." In grem z upanjem v dan, na delo. Saj je nato večkrat povsem običajen dan, a tega občutka nepopisanega lista si ne pustim odvzeti.

Utrinek današnjega dne: martinčkanje na zahajajočem soncu, s kuliso čudovitih oblakov.

Nedoumljivost

Potovanje do roba znanega vesolja in nazaj.

Interaktivna primerjava velikosti od kvantov do ocenjene velikosti vesolja.

Ostajam brez besed ...

Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. (1 Mz 1,31)

Ko gledam nebo, delo tvojih prstov,
luno in zvezde, ki si jih utrdil:
Kaj je človek, da se ga spominjaš? (Ps 8, 4-5a)

Ko človek misli, da je prišel do konca, je šele na začetku,
in ko se bo ustavil, bo še vedno v zagati. (Sir 18, 7)

Kriptonit

Upam, da ne uporabljaš te stare šare.

Znamenja

Vsak iskren odnos je po svoje tveganje. A četudi včasih boli, mi nikoli ni bilo niti najmanj žal, ko sem sledil srcu - delal to, kar sem čutil, da je prav. V pristnih odnosih rastemo, zaradi njih sem takšen, kot sem.

Verjamem, da smo si z nekaterimi ljudmi še posebej poslani, da skupaj iščemo in napredujemo ... Zato se vedno splača sledit znamenjem, tvegati in graditi odnose, ki vodijo v novo rast.

20010

Eni so talenti za parkiranje.

Drugi pa so za prvo desetletje 21. stoletja natisnili preveč plakatov, a jih želijo vseeno porabiti. No ja, bolj ekološko je že, kot tiskanje novih. :)

Praznik dela

Sem predstavnik generacije, ki bo do upokojitve najverjetneje morala zelo dolgo delati. Če bomo upokojitev sploh dočakali. Zato se mi za zdaj še nikakor ne mudi v redno službo. Delam pa dokaj redno preko študentskega dela, zato že približno slutim, kaj pomeni biti zaposlen.

Delo (zaposlitev) je, kljub naporom in večkrat ne ravno idealnim pogojem dela in plačila, vseeno vrednota. Pomeni stati na svojih nogah, pomeni dostojanstvo, določeno trdnost in preskrbljenost.

Želim si, da bi bili vsi deležni ustrezne zaposlitve. Ne obupuj brez dela in ne vztrajaj za vsako silo v tem, kjer si. Precej bolj sposobni in prilagodljivi smo, kot si mislimo. Zato se včasih splača tvegati, poskusiti nekaj novega, netipičnega, nepoznanega. Le pogumno!

Odklop

Prvomajskih počitnic sploh nisem imel v načrtu, a me je premamilo počitniško vzdušje. Odpovedal sem vse aktivnosti in Ljubljani brez slabe vesti obrnil hrbet.

Te dni je res lepo. Dnevi so dolgi kot konec avgusta, skoraj poletno (zelo) topli. Tudi ponoči ni mraza, tako da me že mamijo večerna posedanja zunaj. Narava cveti, v zraku je vonj po prvi pokošeni travi. Vse diši po domu. V takih dneh se zavem, zakaj me vedno vleče domov.

Poleg počitniškega "brezdelja" sem te dni precej postoril okoli hiše, pa malo kmetoval. :) In najlepše: popoln odklop skrbi in uživanje.

Tudi vam privoščim!

P.S.: Naj odkrijejo že enkrat prenos vonja na daljavo! Rad bi delil z vami tudi vse čudovite vonje.

Izklopljen?

Včeraj zvečer sem dobil lep SMS. Želel sem nanj odgovoriti, a kot se rado zgodi v ravno nepravih trenutkih, mi je zmanjkalo baterije, telefon je mrknil. Grrr, sem bil jezen in iskal načine kako bi vseeno odgovoril. Preko računalnika? Ne bo šlo - pri nonotu in noni interneta nimamo, sosedje pa tudi nimajo brezžičnega. Aha, do interneta lahko pridem preko telefona! Hm ja, prazna baterija, se še spomniš? Nič ne bo. Arrrrggghhh!


Hej, pozabljaš, da smo povezani tudi brez elektronike?!

23:59

Kdaj se konča nek dan in začne nov? Zame osebno se dan konča takrat, ko grem spat. Ni važno, če je že 2h ponoči, zame je to npr. še vedno sreda in ne četrtek. Čas enostavno spada še k staremu in ne novemu dnevu. Polnoč je le neka družbeno določena meja.

Pozorni bralci ste verjetno opazili, da je pri mojih objavah večkrat zapisana ura objave 23:59. Seveda nisem tako točen, da bi vedno ob isti uri objavljal. S tem časom označujem tiste prispevke, ki so nastali že po polnoči, a spadajo k prejšnjemu dnevu. 

Izjema je ta prispevek, ki je tako objavljen bolj za hec. :)

Panika!

Pri prvem otroku: ob prvem znaku nemira – vzdihu ali nagubanem čelu – otroka vzamete v naročje, da se prepričate, če je z njim vse v redu.
Pri drugem otroku: otroka vzamete v naročje takrat, ko se vam zdi, da bi utegnil zbuditi starejšega bratca ali sestrico.
Pri tretjem otroku: vašega štiriletnika naučite kako se ziba zibelko in kdaj vstavi dudo.
(Starševstvo - Razlike med prvim, drugim in tretjim otrokom)

Napisano (glej celotno besedilo, ne samo citata) po mojem kar drži. Pa ne samo pri nosečnosti in otrokovih prvih letih. Podobno je tudi, ko otroci prilezejo do poroke. Ko se prvi izmed otrok odloči, da je čas za poroko, so mame vse iz sebe in paničarijo (pri porokah naslednjih pa so, upajmo, bolj mirne). To "krasno" izkušnjo "prvega" bo pri nas očitno prvi doživel "ta mali", ki je naznanil, da se naslednje leto poroči.

Nekako leto dni pred poroko, so k nam na obisk prišli njeni starši in brat. Naša mama se je že par dni prej vrgla v priprave, treba je bilo postoriti to in ono, pripravit tretje ... Skratka - panikaaaa! Seveda je meddružinsko srečanje "uspelo" in smo se imeli fajn. Ampak, si predstavljate, kaj bo šele naslednjo leto?! :D

Potepanje ob meji

Branje knjige Po sledeh Ernesta Hemingwaya me je spomnilo na to, da doline mejne reke Idrije in slovenskih krajev v Benečiji skorajda ne poznam. Na včerajšnji lep nedeljski popoldne sem zato dal predlog, da gremo malo raziskovat. In smo šli odkrivat dolino Idrije.

Dolina je "raj" za ljubitelje miru in narave. Vzporedno z reko tečeta dve cesti, vsaka na svoji strani meje. Je pa samo italijanska asfaltirana. Nasploh je na naši strani, zaradi slabših prometnih povezav, stanje precej klavrno. Če so me na desnem bregu navdušile nekatere lepo obnovljene hiše, pa so na slovenski strani meje vasi prazne, v ruševinah, življenja skoraj ni. Res škoda, saj ti kraji sploh niso daleč od Gorice in Čedada, a jih je meja grobo odrezala. No, če smo natančni, tudi na drugi strani meje stanje ni rožnato. O tem nekoliko kasneje.

Ker smo bili že ravno v bližini, smo zavili do Stare Gore (Castelmonte), utrdbe in romarskega svetišča, ki je z Marijinim Celjem (Lig) in Sveto Goro (nad Gorico) povezana s Povezovalno potjo treh svetišč. Povezovalna pot je vsaj na naši strani lepo označena in opisana - na pot se lahko odpravimo peš, s kolesom, na konju ali z avtom. Območje Beneške Slovenije je bilo že od nekdaj mejno, zato utrdba Stare Gore ne preseneča.

Nazaj v dolino smo se spustili po ozki stranski cesti skozi vas Kodermaci. Srečali smo starejši par (oba Slovenca, on domačin, Benečan) in se z veseljem odzvali povabilu na pijačo. Povabila domačinov se vedno splača sprejeti, saj imaš tako priložnost videt hiše tudi od znotraj, ob pogovoru pa izveš marsikaj o njihovem življenju. Mož nam je tako razlagal, kako je že kot mlad s harmoniko nastopal po okoliških vaseh, kako je včasih v harmoniki švercal cigarete (na našem koncu se je vedno kaj švercalo :)), potožil nad težkim življenjem med vojno, ko so se bali tako Nemcev kot partizanov, z žalostjo ugotavljal, da otrokom slovenščina "ni šla v uho", pa z grenkobo potrdil, da so vasi večinoma prazne.

Po dolgem času sem lahko spontano naredil par portretnih fotografij, brez bojazni, da bi me kdo preganjal. Hvala Bogu, da še obstajajo preprosti ljudje!

Kot zadnje smo se ustavili v Britofu, pri znameniti mali vaški cerkvici sv. Kancijana (pobrskaj malo nižje po strani). Cerkev je s svojo bogato notranjostjo pravi kulturni spomenik. Ko greš tukaj mimo, se vsekakor splača ustaviti in domačine poprositi za ključ. Na žalost je bila že tema, tako da bo treba priti še enkrat.

Tako. Upam, da sem koga navdušil za potepanje. Za orientacijo po stranskih poteh pa le vzemite s seboj atlas Slovenije. Google in GPS ne bosta dovolj.

P.s: Odkar smo v Schengenskem območju je res zakon. Lahko se po mili volji sprehajaš čez mejo, pa te noben nič ne vpraša.

Izbirčnost

Ne, nisem ravno v stiku z najnovejšimi novicami. Televizijo gledam zelo poredko. Dnevnih časopisov ne spremljam. Na internetu redno prebiram le nekaj blogov in nekaj strani s pretežno strokovno vsebino. Sem zato kaj prikrajšan? Sploh ne! Prej nasprotno - nisem zamorjen s slabimi novicami. Stalno gledanje nasilja te naredi kvečjemu neobčutljivega do teh problemov in vdanega v usodo. Pomembne in najbolj odmevne novice tako ali tako pridejo do mene. Seveda si takrat vzamem čas, pobrskam po internetu, preberem časopis in pogledam poročila. Sem pač predstavnik novejše generacije, ki je postala izbirčna glede informacij. Vsega je preveč, želim le tisto, kar me zanima.

Vseeno je včasih prijetno v miru prelistati sveži časopis (recimo Primorske novice, z nekoliko bolj lokalno obarvanimi novicami). Še skoraj rajši pa imam priloge v stilu Sobote, Sobotne priloge in Dnevnikovega Objektiva, ki na določeno tematiko pogledajo nekoliko bolj od daleč, iz distance, oziroma širijo splošno izobrazbo. Tako sem na primer bral o naravnih porodih, o dostojanstvenem umiranju, o potrošništvu, dvomih o prevladujočih mnenjih glede podnebnih sprememb, v današnji izdaji Objektiva pa je članek o (Zgornjem) Posočju ...

Zelo zanimiva so razna spletna predavanja. Na tem področju je s slovenskim znanjem nastal dober portal videolectures.net, iz tujine pa so se tudi k nam razširila TED(x) predavanja, s sloganom "Ideas worth spreading". Samo nekaj na hitro izbranih zanimivih posnetkov: 1, 2, 3, 4, 5. Vse te vsebine so prosto dostopne!

Kaj želim povedat? Ne pusti, da te novice in informacije zasujejo! V neobvladljivi količini informacij se vendarle najdejo tudi zelo kakovostne in tebi osebno zanimive vsebine. To išči! Izbirčnost ni vedno slaba lastnost. ;)


P.S.: Seveda je vedno dobro imet zdravo mero kritičnosti in ne verjet kar vsemu kar pravijo in pišejo. Kot pravi Mlakar: "Na tem svjtu samo tw je gvišno, d člowk rjs gvišn prow u nobeno rjč me mwre bit."

Po sledeh Ernesta Hemingwaya

Vsi smo se v šolah učili o 1. svetovni vojni in Soški fronti. Je ostalo še kaj znanja o tem v glavi? Najbrž se spomnite vsaj opisov desetine nesmiselnih ofenziv, ko se je bojna črta premaknila za kvečjemu par kilometrov, pa slavnega preboja pri Kobaridu, ko so združene avstro-ogrske in nemške sile nagnale italijansko vojsko daleč nazaj do reke Piave.¹

Pa veste kaj se je v tem času dogajalo v osrednjem Posočju?² Najbrž ne ali pa zelo bežno. Tudi jaz sem vedel zelo malo. Še tega, da je slavni pisatelj Hemingway napisal roman, ki deloma dogaja prav tu, prej nisem slišal. Zato sem s še toliko večjim veseljem prebral knjigo, ki se na lahek in berljiv način dotakne tedanjega dogajanja na tem prostoru in s patriotsko pozornostjo predstavi kraje, skozi katere naj bi potoval junak omenjenega romana.

Knjiga Po sledeh Ernesta Hemingwaya je zgodovinska monografija, ki obravnava povezavo literarnega dela "Zbogom orožje" pisatelja Ernesta Hemingwaya z osrednjim Posočjem in še zlasti z občino Kanal ob Soči. V njej sta avtorja Branko Drekonja in Aleksander J. Potočnik na podlagi razpoložljivega literarnega in zgodovinskega gradiva ter številnih terenskih ogledov rekonstruirala poti, ki jih v Posočju opravi glavni junak romana, poročnik Henry. Ob primerjavi arhivskih in današnjih fotografij spoznavamo kraje ob teh poteh, takšne kot naj bi jih videl omenjeni literarni junak in kakršni so videti danes. (vir)

Priporočam v branje!


¹ Pustimo zaenkrat dejstvo, da so Italijani izgubili praktično vse vojne, a ker so se priskledili na pravo stran, so vedno dobili kakšen lep kos tujega ozemlja, na primer Južno Tirolsko, Benečijo, Primorsko, Trst ... In potem za vsak poraz praznujejo "dan zmage".
² med Tolminom in Gorico

Slovenija je samo še lepša!

Danes je bil krasen dan. Krasen zaradi sonca, krasen zaradi čistilne akcije in krasen zaradi prijetnega vzdušja med ljudmi, ki smo bili danes res enotni.

Nekakšen uvod v čistilno akcijo sem imel že včeraj, ko sem iz stanovanja odnesel smeti in v zbirni center odpeljal star odslužen sesalec. Danes pa je šlo zares. Sem bil kar optimističen pred akcijo, ampak, ste si predstavljali okoli 250.000 sodelujočih in ogromne količine odpadkov, ki so bile danes pobrane iz divjih odlagališč, potokov, rek, gozdov in okolice naselij? V meni prevladujejo ponos, veselje, domoljubje, a hkrati tudi čudenje in nejevolja, ko spoznavam koliko ogromno odpadkov je bilo in je še vedno v naravi. Dejansko bi bilo potrebno narediti vsaj še eno takšno akcijo, da bi približno počistili divja odlagališča.

V naši neposredni okolici (pridružil sem se ekipi naše vasi) ni nekih velikih odlagališč, zato smo se bolj osredotočili na t.i. razpršene odpadke ob cesti, v gozdu, ob potoku in ob železnici. Prva ugotovitev je bila, da bo ločevanje odpadkov (ki ga seveda zelo zelo podpiram) v tolikšni meri, kot so si zamislili organizatorji, precej težavno. Če skupina ljudi pregleduje odlagališče, ali hodi ob cesti/železnici (tu so prevladovale pločevinke in plastenke) še nekako gre, pri čiščenju gozda in potoka pa je težje. No, če ne štejem starega železa, ki ga je bilo ogromno in bo najbrž prispevalo velik del (teže) odpadkov.

Seveda smo si vmes privoščili odmor za kosilo in pogovor z vozniki, ki so vozili odpadke na zbirna mesta (kjer so jih prevzemala komunalna podjetja). Tudi oni se niso mogli načuditi gori odpadkov. Odzvali smo se še prijaznemu povabilu na pijačo v sosednjo vas, pa izkoristili priložnost za vožnjo na prikolici pickup-a (ah, spomini na Madagaskar!).

Ves čas se je čutilo zelo pozitivno vzdušje in sami lahko vidite, kaj se da z dobro voljo doseči. Bravo, Slovenija!

Tretji dan

Lk 24,1-12