Zunaj ptički pojejo. Ura je 4:20 in na vzhodu se dani. Ne, nisem že tako zgodaj vstal. Nasprotno. Ni mi še uspelo prist do postelje. :D Izredne razmere pač zahtevajo nadure. Jutri/danes imam še zadnjo obveznost na faksu pred počitnicami - zagovor skupinskega projekta, ki je v zadnji fazi izdelave.
No, trenutno je crknil internet in mam pavzo, ker ne morem dostopati do SVN repozitorija. (Če smo prav natančni, ni crknil, ampak je samo odklopljen - zaradi večje stabilnosti se router vsako noč resetira - avtomatično za 15 minut izklopi iz elektrike. Sicer ne vem, zakaj za celih 15 minut, ampak zadeva se dobro obnese. Razen v takih trenutkih...) V glavnem lepa priložnost, da spišem en prispevek. (Nastaja v beležnici.)
V petek sem dobil idejo, da bi pisal o jutranjem miru. O trenutkih, ko se zbudiš sam od sebe, par ur pred budilko, spočit vstaneš in uživaš v podarjenih trenutkih. No, pa saj je trenutno skoraj enako. Večina ljudi mirno spi, tišino moti le ventilator na čarunalniku ter zvok tipkovnice pod prsti. Blažen mir. Lahko bi nemoteno razmišljal, pisal spomine, pesmice, pisma svoji ljubezni, izlival dušo, strmel skozi okno, poslušal glasbo oziroma, še boljše, petje ptic, čakal sonce... Ja vse to in še več...
Ljudje smo res čudni. Zjutraj in dopoldne spimo, zvečer in ponoči bedimo... Je pa vsaj ena pozitivna lastnost tega - zjutraj imajo ptiči mir pred nami! :)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar