Hinavščina

Je še kaj bolj hinavskega od tega, da nekdo ljudem očita, da delajo samo v svojo čast in slavo, potem pa se jim javno zahvaljuje in podeljuje priznanja?!

Pritožba

Objavljam pismo, ki sem ga naslovil na Študentske domove v Ljubljani. Če se je kdo znašel v podobnem položaju, je lepo povabljen, da tudi sam napiše pritožbo in s tem pomaga ustvariti vsaj nekaj pritiska na Študentske domove. Dovoljujem uporabo mojega sporočila za predlogo.

Spoštovani!
Zadnje dni oktobra sem na dom prejel vabilo za podpis pogodbe o subvencioniranem bivanju pri zasebnikih. V vabilu je bilo zapisano, da se moram do konca oktobra zglasiti na podpisu pogodbe, če želim subvencijo prejemati od oktobra naprej, sicer pa jo bom šele od novembra naprej. Odveč je poudarjati, da sem pismo prebral šele v petek 30.10. popoldne, ko sem se iz Ljubljane vrnil domov. (Če od koga, bi od Študentskih domov pričakoval, da se zavedate naslednjega: študenti, ki smo doma iz oddaljenih krajev, med tednom bivamo v Ljubljani in se domov vračamo le za konec tedna ali še redkeje). Možnost, da bi pogodbo podpisal do konca oktobra, je bila torej že vnaprej izgubljena.

Pogodbo sem podpisal prve dni novembra. Študenti naj bi bili upravičeni do 10 mesecev subvencioniranega bivanja na leto, zato bi pričakoval, da se bo prejemanje subvencije enostavno premaknilo za en mesec (namesto oktober-julij na november-avgust), a v pogodbi jasno piše, da pogodba velja največ do 31.7.2010. Vsi, ki smo vabilo prejeli šele zadnje dni oktobra in pogodbo podpisali novembra (ni nas malo!) smo tako oškodovani za mesec dni subvencije! Pri tem leži odgovornost in krivda povsem na vaši strani (Študentski domovi v Ljubljani). Prošnje za subvencionirano bivanje smo namreč študentje oddali že v avgustu in upravičeno pričakovali, da bomo vabila dobili v nekem razumnem času - vsaj, kot ponavadi, nekje do sredine oktobra.

V svojem imenu in v imenu vseh tako oškodovanih študentov, iz vaše strani pričakujem prevzem odgovornosti in zagotovitev polnega, 10-mesečnega prejemanja subvencije.

Lep pozdrav!

V branje priporočam še en prispevek s sorodno tematiko: Višek debilnosti.

Mlekomat

Najprej je bil zanimivost, potem poskus, sedaj pa je že navada. Vsak teden si grem natočit vsaj en liter mleka.

Zakaj mi je všeč? Ker:

• je mleko zelo dobrega okusa
• mleko ni homogenizirano
• spodbuja k večkratni (varčnejši in bolj ekološki) uporabi embalaže
  

Priporočam!

Še ena zanimiva povezava:
Kako deluje Mlekomat in kje po Sloveniji se nahajajo? (zelo zanimivi so tudi komentarji)


PS: Pravkar sem ugotovil, da je od nedavnega mlekomat postavljen tudi v našem malem domačem kraju. Očitno smo v koraku s časom. :)

Naj se zgodi

Nosila je pravo ime - Marija. Njeno življenje je bilo v znamenju ponižnosti, marljivosti, predanosti, vere in zaupanja. Rodila se je v povsem drugem času in marsikaj (tudi res težkega) preživela. Upam pa, da s(m)o ji otroci, ki sta jih z nonotom z ljubeznijo vzgojila, vnuki in pravnuki prinesli vsaj toliko veselja. Dočakala je 86 let, nato pa počasi ugasnila.

Danes (oz. včeraj, v ponedeljek) sem se, kot da bi vedel, oglasil na obisku. Ležala je v postelji, težko dihala, kot vedno pokašljevala in se brez uspeha trudila spravit nesnago, ki ji je oteževala dihanje, iz pljuč. Tako drobcena in nemočna se je zdela, kljub temu pa mirna, vdana v usodo. Pomislil sem, da najverjetneje ne bo dočakala novega leta. Mogoče je tudi sama to čutila. Poslovil sem se z mislijo, da moram v kratkem še kaj na obisk, če jo še kaj hočem videti živo ... Čez nekaj ur sem dobil klic s sporočilom: odšla je.

Nona, počivaj v miru. Po izrazu na obrazu in miru ob tvoji postelji čutim, da je temu že tako. Tam zgoraj lepo pozdravi nonota, pa tatu! Verjamem, da bo to res veselo snidenje. In ... se vidimo!

Mrk sonca

Včasih se za dobro fotografijo splača počakati na mrk sonca.

Na novem faksu med drugim obiskujem predmet o umetniški fotografiji. Profesor je umetniško filozofski tip in mu pri predstavljanju pojmov, konceptov in primerov umetniške fotografije nikakor ne zmanjka besed. Včasih lahko samo z odprtimi usti poslušaš, kaj vse najde na neki sliki. No, včasih tile umetniki pretiravajo in odkrivajo neke povezave, podrobnosti in sporočila, za katere sem 99,5% prepričan, da jih avtor fotografije ni zavestno iskal in razmišljal o njih. Če kdo, bi ravno oni morali vedet, da umetnost ni matematika, kjer vse preračunaš in premisliš!

Del predmeta je tudi to, da prinašamo svoje fotografije in jih profesor komentira. To zgleda tako, da se na platno projecira sliko, čez kakšno sekundo pa iz profesorjevih ust že leti likovna analiza. V živo! Brez predhodnega ogleda! Da nam ne bi bilo dolgčas, pa še vsake toliko dogajanje popestri s kakšno odbito izjavo, pri čemer misli povsem resno! Nekaj primerov minulega tedna (zapisano po spominu):

• (slika palčka med okrasnimi bučami, najverjetneje poslikana na domačem vrtu avtorice) "Palčki ... tega lahko vidite vedno več. Ste lahko prepričani, da tam kjer na vrtu vidite palčke, živijo ljudje, ki pojma nimajo o umetnosti!"
• (stena hiše, z okni, narisanim grafitom in malenkost motečo električno napeljavo) "Krasna slika, posneta iz nenavadnega kota, čudovito. Le avtor bi si moral vzet čas in moteči del (fizično) odstranit."
• (slika pretežno v bež barvi, ki mu očitno ni všeč) "Bež ljudje so grozni ljudje! Grozno je, če narediš karkoli, kar jim ni všeč, kar ni v pravem redu."
• (restavrirana kamnita glava, okoli nje pa rozarumeno pobarvana stena) "To je barva za vrtec!"
• (in še meni najljubša izjava) "Ta slika nima velike umetniške vrednosti. Bi bilo potrebno vsaj spremeniti svetlobo: uporabiti fleš, priti zvečer ali počakati na mrk sonca."

:)

Izgubljeno, najdeno in neizbrisljivo

Nedavno sem se nekaj igral z velikostmi particij na disku. Naenkrat se je izpisalo neko opozorilo in particija z najpomembnejšimi podatki je izginila. Ups! Hvala Bogu sem imel tokrat srečo in po kakšnem tednu mučenja diska in uporabi vrste programov za reševanje podatkov izgubljene podatke uspešno obnovil. V celoti. Ja, s tem se res ni za igrat in če sem že doslej vso glasbo in slike imel tudi na domačem računalniku, bom v prihodnje gotovo imel nekje tudi kopijo ostalih podatkov.

Popolnoma drugačna zgodba se je pripetila kolegu. Pred kakšnima dvema letom si je na osebno spletno stran naložil naslove ljudi iz skupine v kateri sodelujeva, v naivnem prepričanju, da za stran tako ali tako nihče ne ve in jo bo uporabljal za spletno kopijo podatkov, do katerih bo lahko dostopal od kjerkoli. A ker v internetu ni nič skrito, so se naši osebni podatki (naslov, gsm, email ...) sčasoma pojavili med zadetki v spletnem iskalniku. Lahko ugibate, kako sem bil srečen ko sem to izvedel! Najhuje je, ker je kolega geslo za dostop pozabil oziroma je dotičnega ponudnika brezplačnega spletnega gostovanja medtem očitno kupil Google, vsebino spletne strani prenesel na Google Pages, nato pa to storitev zaklenil. Vsebine torej ne moremo odstranit. Kaj naredit? Google svojih e-mail naslovov ne objavlja ampak uporabnike preusmerja na nepregledne forume in delno prevedeno pomoč, kjer ustrezne rešitve nisem našel. V Googlovih obrazcih za odstranitev spletne strani iz seznama zadetkov ustrezne možnosti ni (ne gre za moralno sporno vsebino, prav tako niso objavljeni podatki o kreditnih karticah... ). Pa tudi odstranitev iz seznama zadetkov ni prava rešitev. Stran bi bilo potrebno dejansko izbrisati iz strežnika. Kakšna ideja?


PS: Res dobro premisli kaj objavljaš na internet. Kar je gor, je za vedno gor, vsaj v takšnem ali drugačnem iskalniku ali arhivu.

Kostanjev piknik

Ko smo bili še mularija (osnovna in srednja šola), smo se na vasi precej družili. Predvsem klapa kakih 6 fantov smo bili res povezani, igrali pak-pum (prvoosebna streljanka ;)) in fucbal, se kopali pri Soči, hodili spat na senik, kampirali v gozdu, delali prvomajski kres, se uštimali za pusta, ušpičili kakšno neumno, pa tudi marsikaj koristnega postorili po vasi (enkrat smo recimo naredili čistilno akcijo). Na ta leta imam res lepe spomine, a o vsem tem še kdaj drugič. Vsaka od naštetih tem si namreč praktično zasluži svoj prispevek.

Zakaj sem se sploh spomnil na to? Ena izmed stvari, ki smo jih počeli, je bil tudi kostanjev piknik. Ko je močnejši jesenski dež sklestil kostanj na tla, smo se z ruzaki na rami odpravili pobirat kostanj, ga pustili sušit, potem pa po vasi raznosili vabila za piknik. Sredi vasi, pr znamenju, smo zakurili ogenj in v predelanem bobnu od pralnega stroja pekli kostanj. Ljudje so se vedno radi odzvali, prinesli še kakšen liter vina in dobro vzdušje je bilo zagotovljeno. V škatli za prostovoljne prispevke se je pa tudi vedno nabralo kar nekaj denarja.

Spoštovani vaščani!
Vabimo vas na 8. kostanjev piknik, ki bo v petek 21. oktobra 2005 na vasi. Kostanj bomo začeli pečt okoli 20h. Pečen kostanj bo kot vedno zastonj, surov kostanj pa bomo prodajali. Pobirali bomo prostovoljne prispevke. V primeru dežja žur odpade.
VABLJENI !!!

Kar nekaj let smo vztrajali, potem pa je zadeva zamrla. Tudi zaradi dejstva, da smo vsaj nekateri postali študentje in nas čez teden ni bilo doma. Zato sta bila minula petkov in sobotni večer prava nostalgija. Na vasi je namreč spet zadišalo po pečenem kostanju. Tokrat nisem imel nič pri pripravi, sem se pa z veseljem pridružil.

Druženje. Vrtenje bobna nad ognjem. Izpolnitev kvote.¹ Občasna izguba runde zaradi razsutje kostanja v ogenj (glej zadnjo sliko). Poleg običajnih stvari pa še nekaj pomembnih razlik. Pogovor z odraslimi sovaščani je potekal na povsem drugem nivoju, kot ko smo bili še otroci (med drugim sem moral poskusit sosedovo vino in z ostalimi pel ljudske in dalmatinske pesmi :)). Spoznal sem tudi, da imamo na vasi kar nekaj pevskih talentov.

Na kratko: bilo je super!

¹ kostanj mi v resnici sploh ni všeč, a sem vedno vsaj enega poskusil - za vsak slučaj, če bi mi mokast okus kdaj postal všeč. brez uspeha :)

Vsak je sam

... proti soncu seže ta, ki zna
vstati sam, ko je sam.

Teče kot po maslu

Včasih se res čudim, kako mi stvari gredo od rok. Obveznosti v šoli in na faksu sem vedno nekako speljal in to včasih več kot dobro, "denar pa tudi ni bil glih problem". Odpirajo se mi priložnosti za študentsko delo, pa tudi službo, za prihodnost se ne bojim. Živimo v miru, na krasnem koščku Zemlje, ne trpimo pomanjkanja. Večjih naravnih nesreč in bolezni ni. Večinoma čutim trdnost in sposobnost, da uresničim načrte, ki sem si jih zadal. Imam nekaj čudovitih prijateljstev, na katere se lahko zanesem. In sem hvaležen za vse našteto.

Kaj bi si torej sploh še lahko želel?!

Še vedno je ogromno možnosti, da se življenje obrne na boljše. Še posebej na področju najglobljih želja in hrepenenj. Tisto, kar nas dela izpolnjene.

Ritsuyu-kai

Včeraj se je zgodil zanimiv koncert - v Slovenijo je na gostovanje prišel japonski zbor Ritsuyu-kai. Zbor je mednarodno znan in je prejel številne nagrade.

Prvi del koncerta je bil precej zahteven tudi za poslušalce. Zahtevne skladbe, primerne za tekmovanja, običajno še precej dolge, da je bilo težko ostati zbran. Zato pa je bil toliko bolj zanimiv drugi del, ko so bile skladbe nekoliko lahkotnejše in z več japonskega duha, celo z nekaj plesa. Najbolj me je navdušila Oiwake-bushiko (študija glasov iz Oiwake) - "kolaž ljudskih pesmi, ko zbor skupaj s tradicionalno japonsko bambusovo piščaljo shakuhachi počasi stopa po prostoru in ga napolnjuje z glasbo". To dejansko pomeni, da se pevci sprehajajo vse naokoli, pojejo različne japonske ljudske pesmi, poslušalci pa slišijo edinstveno mešanje glasov. Za konec so zapeli še dve pesmi za slovensko dušo - rezijansko Da j'ra ta Banerina (upam, da nisem pomešal) in Pa se sliš'.

Vsekakor je koncert vreden poslušanja. Japonski zbori ne prihajajo ravno vsak dan v Slovenijo. Če ste včerajšnji koncert zamudili, je za ljubitelje zborovske glasbe danes še ena priložnost - zvečer nastopajo v Kopru.

Deževni ponedeljek

Zjutraj sem malo predolgo spal in se še malo obotavljal. Ko sem se le odpravil iz hiše, pa se je usul dež in sodra, da sem se samo obrnil in počakal še nadaljnje pol ure. Nauk štorije: če že pozno vstajaš, a nočeš zgubljat še več časa, vsaj preveri radarsko sliko padavin in se zadosti zgodaj spravi iz hiše!

Mrzel dan je pogrelo druženje ob čajčku in kakavu. Škoda, da s _ zanimive teme vedno zgolj potipava in se nikoli ne uspeva zaplesti v globok pogovor. Najbrž je to posledica tega, da se redko vidiva in nisva nikoli imela priložnosti zares postati prijatelja.

Po diplomskem "dopustu" spet začenjam/nadaljujem s študentskim delom. Vzdušje v firmi je še vedno dobro in se po svoje zelo veselim novih izzivov. Če mi le ne bodo pobrali preveč časa.

Cimer ni bil sprejet na vzporedni študij, kar pomeni, da ga kot absolventa letos praktično ne bo nič v Ljubljani, posledično pa, da si bom očitno moral spet iskati novega cimra. :( Res škoda. V tem letu, kar sva cirma, sva se glih fajn ujela in začela uživat v skupnem cimrskem življenju. In se veliko nasmejala. Nekateri trenutki so bili res nepozabni.

Zvečer: namakanje v topli termalni vodi ... Na žalost brez družbe.

Predvidljivost

Mesto. Veliko možnosti, kup ljudi z vseh koncev, veliko dogodkov, vedno nova poznanstva, raziskovanje obstoječih odnosov, srečanja, presenečenja ... Pojmi, ki so mlademu človeku, ki (se) še išče, lahko v izziv in dajejo vedno novo upanje, da bo nekoč vendarle našel, kar išče.

Ne, ni še prišel čas, da bi šel domov in se smilil samemu sebi!

A vendarle je iskanje težko. Stresno. Veliko je razočaranj in dvomov v uspeh. Občasno se vsemu pridruži še izgubljanje cilja. Negotovost. Takrat je lepo zavit domov. Tja, kjer poznaš ljudi, poznaš dogajanje. Kjer so odnosi večinoma jasni, veš kje si. Včasih je predvidljivost dobra stvar.

Danes vzamem en dan dopusta ...

Zavese plešejo jazz balet in veter liže palmi liste,
ptice pripravljajo kovčke za na pot.
Sonce je šlo danes na izlet nekam na jug zabavat turiste
in cesta zgleda nekam zmedena brez kričanja otrok.

Danes vzamem en dan dopusta od divjega poletja in ostanem doma.

Vreme je včasih lepo tudi ko dežuje in pada voda iz oblakov
na strehe avtov in dežnikaste ljudi.
Visim na oknu kot da premišljujem s kavo v roki
vesel, da sem sam, da nihče ne govori.

Danes vzamem en dan dopusta od divjega poletja in ostanem doma.

Jesen čaka tiho, za vogalom pod kupom listja in smeti.
Jesen pride vedno, ko mi zmanjka moči.

Na posnetku je unplugged in nekoliko prirejena verzija ene mojih najljubših pesmi od Zmelkoow.

Narejeno!

Absolventski cilji (z manjšimi popravki) izpolnjeni! Tri dni sem brez statusa. :)

Korenje

Včeraj sem napovedal vojno korenju in z računalnika počistil korenski komplet (rootkit). No, vsaj upam, da sem vse počistil. (Imel naj bi vsaj to in zlobno verzijo winlogon.) Te stvari so prefinjene in se znajo dobro skrivat. Antivirusni program ga namreč sploh ni zaznal, posumil sem zgolj zaradi sumljivega delovanja sistema: počasno kopiranje, izginile so "možnosti mape", zagon v start meniju, za določene operacije (urejanje storitev in registra) naj bi se kar naenkrat moral obrniti na skrbnika (l'administrateur c'est moi!!!) ...

Na srečo se je ravno včeraj v Ljubljano vrnil moj cimer. Po stari navadi se mi je najprej smejal v obraz, potem je miška nekajkrat plavala hrbtno (kako pokazat, da se je računalnik obesil? miška crkne in obleži na hrbtu =D) in sva oba cepala od smeha, nato pa mi je pomagal, da sva iztrebila golazen.

Uporabni programčki za to početje: Sophos Anti-Rootkit, RootRepeal, Dr. Web CureIt!, FixPolicies, ComboFix ...
SpyBot S&D (na sliki) je v takih primerih nemočen. Sicer je opazil, da je nekaj narobe, a odpravil samo posledice in ne vzroka.

ps: Vsem, ki ste si od mene v zadnjem času sposojali USB, priporočam, da pregledate svoj računalnik. Pa izklopite autoplay, ki omogoča, da se zlobni programi samodejno poženejo takoj ko priklopiš okužen zunanji podatkovni nosilec!

ps2: Po pregledu drugega USB ključka in domačega računalnika (sta ok) sumim, da sem nesnago najverjetneje staknil šele v ponedeljek, ko sem šel v kopirnico tiskat diplomsko nalogo.

Observatorij

Konec avgusta smo s prijatelji obiskali observatorij pri Črnem vrhu. Observatorij upravlja skupina ljubiteljev astronomije, večinoma strokovnjaki na področjih od fizike do računalništva. Rezultat naveze strokovnega znanja in ljubiteljske zagnanosti je zelo zmogljiv, skoraj povsem avtomatski in na daljavo upravljan sistem, ki vsako jasno noč s 60-cm Cichocki teleskopom slika nebo in išče asteroide ter komete v našem osončju. Po odkritjih so najuspešnejši observatorij v Sloveniji. Odkrili so kopico asteroidov in prvi komet odkrit iz Slovenije - po odkritelju poimenovan komet Matičič.

Gospod Herman Mikuž nam je prijazno razkazal observatorij, razložil s čim se ukvarjajo in kako delujejo. Videli smo njihov glavni teleskop v akciji, nato pa se skozi manjši teleskop najprej zazrli v Luno. Pri različnih povečavah smo na edinem Zemljinem naravnem satelitu opazovali kraterje in daljše sence na področju kjer je vstajalo sonce. Ko smo se nagledali Lune, smo teleskop usmerili proti Jupitru. Pri 200x optični povečavi se je že lepo videlo črte na tem plinastem orjaku, občutek sem imel, da vidim Veliko rdečo pego, poleg tega se je videlo tudi tri Jupitrove lune (najverjetneje tri od štirih največjih lun, ki jih je odkril že Galilei). Zares zanimivo. Pa vendar je najlepše še sledilo.

Teleskop smo usmerili v kroglasto zvezdno kopico M13. Vse kar lahko rečem je samo: WAU! Z odprtimi usti sem občudoval čudovit pogled na razsute zvezdice. Zakon! Na mojo željo smo poiskali še galaksijo v Andromedi, ki pa me je razočarala. Ne vem, mogoče sem imel samo jaz probleme, ampak iz tistega koščka neba mi res ni uspelo razbrat galaksije, še manj dveh galaksij (poleg Andromede je še ena manjša). Za konec nas je gospod Herman, ki je vseskozi z izredno zagnanostjo razlagal in prijazno odgovarjal na naša vprašanja, odpeljal v nadzorno sobo, kjer smo preko računalnika teleskopu ukazali slikanje omenjene galaksije. Na žalost se je nebo med našim obiskom že pošteno pooblačilo, zato rezultat ni bil ravno najboljši. Za občutek pa vseeno je (slika je negativ):


Bilo je res zanimivo in vredno še kdaj ponoviti. Aja, fotografiranje s flešem je bilo prepovedano, ker bi zmotilo delo observatorija, stativa pa (še vedno) nimam, zato na žalost pomanjkanje slik.