četrtek, 20. september 2012

Vsakemu nekaj fali

V toplicah srečaš raznolike ljudi. Največ je seveda starejših in upokojencev, ne manjka pa tudi srednje generacije in nekaj mladih. Za vse pa velja - kot se je izrazila neka gospa: "Vsakemu nekaj fali, drugače ne bi bili tukaj."
 
Če spadaš med mlajše, se dokaj hitro spoznaš s predstavniki iz svoje generacije. Primorci se tudi hitro prepoznamo in postanemo domači. Je pa prijetno poklepetati tudi z drugimi - zadnjič recimo s starejšo uglajeno gospo, ki si je na 2 cm bližine na telefonu ogledovala neko podrobnost na sliki, in paraplegikom, ki je po nekaj težkih letih po nesreči začel spet ustvarjati in je celo prejel patent za bazensko invalidsko dvigalo, s katerim lahko upravlja invalid sam in mu zato omogoča samostojnost in daje samozavest. (glej prispevek na str. 14)

Če bi površno ocenil in posploševal, bi rekel, da se ženske precej več pritožujejo, moški pa radi pohecajo. (No, povsem možno je, da se moški pač dobro počutimo v večinoma ženski družbi terapevtskega osebja in tako pozabimo na kakšno slabo stvar.) Dejansko je tukaj precej gobčnih moških s smislom za humor, tako da so skupinske vaje prav zabavne. Se pa seveda najdejo tudi protiprimeri sitnih dedcev in zabavnih jezikavih babnic (v ljubkovalnem pomenu besede). Prijetno presenečen sem bil na primer nad skupino žensk v srednjih letih, ki se soočajo z neprijetno boleznijo multipla skleroza, a se rade hecajo, na življenje gledajo pozitivno in s hvaležnostjo za to, kar jim ni bilo odvzeto.

Da je vsakemu naložen samo tako težak križ, kot ga zmore nosit, je zlajnana fraza in slaba tolažba za človeka, ki trpi. Res pa je tudi, da zmoremo precej več, kot si predstavljamo. In resnično smo lahko hvaležni, če nam zdravje služi.

torek, 18. september 2012

Toplice

Počasi bo čas, da se postavim na noge, zato me je specialist poslal na zdravljenje v toplice. Napotek sem sprejel z veseljem. Prav paše malo spremembe okolja, zdraviliške oskrbe in namakanja v vodi. Me pa nono že pogreša in hoče slišat po telefonu - se je razvadil, ker sem bil toliko časa doma.

Na žalost se najbrž počasi približujemo drugim državam in je treba za vedno več stvari doplačat. ZZZS pač da nek delež, ponudniki pa se znajdejo in za doplačilo ponujajo to in ono. Recimo doplačilo 8,5€/dan za "boljšo" sobo (s TV in kopalno haljo) in samopostrežne vsekarlahkopoješ obede1, oziroma 15€/dan, če si morda želiš še pogled na reko (namesto na glasno prometno cesto), pa doplačilo za enoposteljno sobo ... Sicer čakaš še na prosti termin. Drugače se sicer ni pretirano za pritoževat: nastanitev s polnim penzionom (samopostrežba vsekarlahkopoješ)1, zdravljenje, prost vstop na bazen, internet ...

Ja, med prvimi stvarmi sem preveril, če omogočajo dostop do interneta. Po sobah je brezplačno brezžično omrežje, juhej! Na žalost nezavarovano (odprta omrežja omogočajo prisluškovanje), zato pazim, da je brskanje kriptirano, pri čemer je v veliko pomoč razširitev Https Everywhere (na voljo za Firefox in Chrome), ki za številne strani samodejno izbere šifrirano povezavo, če jo le-ta omogoča.

Naravnost navdušen sem nad prijaznostjo in ustrežljivostjo natakarjev (vsaj v samopostrežni jedilnici1). Pri obrokih na primer z veseljem pomagajo vsem, ki si ne morejo sami prinesti hrano na mizo (nekateri se ubadamo z berglami, drugi so na vozičku ...).

Dopoldneve sem večinoma zaposlen s terapijami - masirajo, razgibavajo in namakajo me, da je veselje - popoldne pa je čas za bazen. Poleg plavanja (že sama voda dobro deluje na telo) si z veseljem privoščim podvodne masaže. Mehurčki pa to. Od vseh so mi brez dvoma najbolj všeč tiste bolj nasilne stvari: močne šobe za hrbet, umetni slapovi (tu jih sicer pogrešam) za enakomerno masažo ramen in, še posebej, podvodni bruhalniki, pri katerih komaj stojiš na miru, ti premikastijo celo telo in zabijejo kopalne hlače tja do pod pazduhe. :-) Ena najboljših stvari je tudi nočno kopanje. Mir, prazen bazen, lučke ... in zvezde!

Se nadaljuje ...

1posodobitev: izvedel sem, da so gostje, ki niso pristali na doplačilo, deležni precej slabše postrežbe in hrane. 

ponedeljek, 17. september 2012

Nečaku

Hej!
Danes sem tudi uradno postal tvoj stric. Sicer sem to že kakšnih 9 mesecev (saj se spomniš tistega, ki ga kar nisi hotel brcnit, čeprav si še malo prej razsajal v maminem trebuščku?), a odrasli imajo radi stvari dodelane in jih živcira, če ne morejo določiti točnega začetka (pa tudi da si mirijo vest, a o tem kdaj drugič), zato so za uradni začetek tvojega življenja določili rojstvo. No, da se ne bi po nepotrebnem zapletali (saj veš: odraslim je treba zmeraj razlagati), naj jim bo. Dobrodošel na svet!

Dobil si odgovor na vprašanje ali obstaja življenje po rojstvu. Kako se ti zdi? Ja, na žalost se bo treba privadit, da zna bit naporno, a v splošnem je kar lepo. Stvarstvo je naravnost čudovito, nedoumljivo lepo! Ljudje so večinoma dobri, se pa najdejo takšni, ki ne razumejo, da smo si poslani, da si pomagamo in drug drugemu lepšamo življenje. Sčasoma se boš gotovo znal sam prav odločati, za začetek pa zaupaj mami in tatu, da bosta presodila, kaj je dobro zate. Pa saj to itak že veš!

Imam občutek, da se bova dobro razumela. Po sliki sodeč si mi malo podoben, rojstna dneva imava dokaj blizu, za prihod na svet si izbral podobno uro. Komaj čakam, da se spoznava! Z veseljem bom s teboj raziskoval svet, ti povedal o tem in onem, pa prisluhnil. In vedno, če bo le možno, bom tu za oporo.

Naj te Bog obilno blagoslavlja!

nedelja, 16. september 2012

Zvezdogled

Čudovito je bilo vsaj osnovno poskrbet za re-romantizacijo duše.
(Dopolnitev k objavi o letošnjem poletju.)

Prvič sem se sredi noči splazil iz hiše v času največje aktivnosti perzeidov. Za prebujanje nisem potreboval budilke, dovolj je bil open-air rave party v bližini, ki se je slišal, kot da bi imeli zelo glasen žur le nekaj hiš stran (brez heca!). Kot tat sem se potem odpravil iskat primerno, ne preveč oddaljeno in poškodovancu dostopno mesto za ležanje pod nebesnim svodom. Oblaki niso pretirano motili, zato sem videl kar nekaj utrinkov. Kmalu sem pri ležanju na travi dobil še družbo - soseda (brat in sestra), ki sta se vračala z rave partija. Bilo je prav zabavno, še posebej, ker je pupa zamudila veliko utrinkov, ker je medtem šarila po telefonu, in se potem glasno jezila. Kaj sem si zaželel ob utrinkih, vam ne bom povedal. Lahko le namignem, da se želja skozi leta ni ne vem kako spreminjala, tako da statistično gledano zvezde niso najboljše izpolnjevalke želja. ;)

Drugič sem iz mehke postelje vstal čez nekaj dni, ko se je v naši okolici zgodil izpad elektrike. (Hm, sestra ima kar prav, ko pravi, da spim na elektriko. Že kot otrok sem se sam od sebe zbujal, ko je zmanjkalo elektrike. Ker sem se teme zelo bal, so tudi drugi lahko vodili evidenco izpadov. :)) Tokrat sem se ulegel kar v bližini hiše, izkoristil odsotnost svetlobnega onesnaženja in naredil nekaj fotografij. Bilo je že proti jutru, tako da je na zaporedju slik jasno videti, kako se počasi dani, čeprav so bile narejene ena za drugo. Kljub improvizaciji so dobro uspele. Na spodnji sliki se na primer lepo vidijo ozvezdje Gostosevci (desno zgoraj), Aldebaran in Jupiter (nižje in nekoliko levo) ter - kot najsvetlejša "zvezda danica" - Venera (zamegljena zaradi oblaka).

četrtek, 13. september 2012

Čudež

Verjameš v čudeže? Si že kakšnega doživel/a?
čúdež -a m (ȗ) 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže
(iz SSKJ)
Nekaj je gotovo: bolj kot je dogodek oddaljen (časovno, prostorsko ali številu ljudi preko katerih je novica potovala do nas), bolj dvomimo o čudežnosti. Pojavljajo se vedno nove in nove razlage in teorije. Seveda se izkaže, da je veliko "čudežnih" dogodkov zgolj običajnih, za katere v tistem trenutku nismo poznali vseh okoliščin. Obstajajo pa tudi takšni, ki še po letih in množici raziskav okoliščin ostajajo brez hipotez in obrazložitev. Recimo čudežne ozdravitve, ob katerih so zdravniki jasno povedali, da se tega ne da pojasniti z (obstoječo, eksaktno) znanostjo.

Govorit o čudežih je v današnjem svetu silno neprijetno. Saj vendar znamo praktično vse pojasniti z znanostjo, kar pa ne, pa še bomo! Deloma se strinjam. Vedno več stvari bomo znali razložiti in še marsikatera naša predstava bo padla v vodo. Vseeno pa hočem verjeti, da bo nekaj nepoznanega in skrivnostnosti vedno ostalo - da obstaja še nekaj več od golih vzrokov in posledic.

In končno: če nekoga prepričanje v čudež navdaja z veseljem in mu daje moč, da je boljši človek - kdo sem jaz, da bi mu/ji sejal dvom in razbijal sanje?!

ponedeljek, 10. september 2012

Izginil je kot ...

Pod roke mi je prišel star izvod gimnazijske revije. Kar nasmejalo me je, ko sem med rubriko "Taresnične" ponovno odkril to zgodbo:

Kocka je pada ali izginil je kot ...

Včasih, davno, ko so profesorji še napovedovali spraševanje, se je utrnil ta prizor. Bilo je nekega megleno-deževnega, predvsem pa mračnega petka.1 Dijaki so bili napovedani le 4 dni pred sodnim dnem, po zakonu pa bi morali biti napovedani najmanj 7 dni [vna]prej. Slednje so seveda izvedeli prepozno, kar ni nič novega za naš šolski sistem. Zgodba se je zapletla in razpletla nekako tako:

A ... profesorica [zgodovine]
B ... Jakob
() ... vsevedni pripovedovalec
C ... glas iz razreda2

A: No, Jakob, pridi k tabli!
B: Profesor'ca, vi ste nas napovjdla samo 4 dni prej, bi nas mogli 7 dni prej, zato zdej ne moremo bit prašani!
A: Tisto je bilo sklenjeno šele tisti dan na konferenci popoldne. No, pridi!
(Če ne gre zlepa, gre pa zgrda.)
B: Ne, ne grem k tabli!
A: Potem ti pa dam 1!
(Naš junak je že precej zafrustriran.)
B: Nimaste pravice!
A: Kako, če sem te najavila!
B: Ne, jst ne bom pršu, jst kar grem!
(Naš junak vstane in se približa vratom.)
A: Kaj si ti misliš!?
B: Ben, jst grem!
C: Kocka je padla!
(Junak odpre vrata, zapusti razred in jih nato "vljudno" zapre.
Profesorica zre v zaprta vrata z odprtimi usti.)

Zapisala: K. M. in M. D.

1 mislim, da je bil v resnici torek, po petkovi konferenci
2 znan po svojih humornih vložkih

The Prettiest Smiles

The prettiest smiles hide the deepest secrets.The prettiest eyes have cried the most tears. And the kindest hearts have felt the most pain. (lažni Morgan Freeman)

nedelja, 09. september 2012

Iščem naprej

Upam, da vas z včerajšnjim zapisom brez olepševanja nisem preveč prestrašil. Brez skrbi: ne razmišljam o kakšni samodestruktivni, sebični potezi. (Samovoljno končanje lastnega življenja je na nek način zelo sebično - druge pustiš v isti godlji, pa še v žalovanju.)

Seveda je resnično: če te ne bi bilo, ne bi nič pogrešal/a. Tako kot tudi umrli gotovo ne tožijo za trenutki, ki jih niso doživeli. A če si že postavljen/a na ta svet, poskušaj iz tega kaj dobrega naredit, pustit svoj edinstven pečat!

Verjetno so potrebni tudi taki trenutki, ko se počutimo izgubljene - da se zamislimo, začnemo spraševati in iskati svojo smer. Morda ob tem s svojo ostrino prebudimo še koga, ki je pozabil čemu živi ...

sobota, 08. september 2012

2B|!2B

Danes me zaposlujejo eksistencialne misli. Večinoma bi, kot že pred časom na prijateljevo vprašanje, jasno odgovoril, da sem kljub vsemu vesel, da živim. Trenutno v to precej dvomim. Res, bilo je veliko lepega in zanimivega, a če me ne bi bilo, tega ne bi pogrešal, ker ... me pač enostavno ne bi bilo. Vsekakor pa ne bi niti malo jokal za težkimi stvarmi, bolečimi izkušnjami, občutki osamljenosti, razočaranji, morečimi kompleksi, neizpolnjenostjo ... In absolutno ne bi pogrešal šutaste (pre)izkušnje, ki se vleče že skoraj pol leta!

Obenem razmišljam o človeški težnji po razmnoževanju. Otroke je fino imet, prinašajo veselje, poskrbijo, da nam ni dolgčas, pa dobro je imet nekoga, ki bo najverjetneje poskrbel za nas na starost ... Hm, niso to zgolj sebični razlogi? Koliko staršev ima otroke ker dejansko verjamejo, da je ta svet čudovit in ga zato privoščijo čim več osebam?!

Res mi manjkata smisel in smer.

četrtek, 06. september 2012

Dolgo, vroče poletje

Za vikend sem po več mesecih spet oblekel dolge hlače iz bioloških vzgibov in ne zaradi estetike ali morale. ;-) Ja, pravo poletje se brez dvoma poslavlja. Lepo je bilo, dokler je trajalo, čeprav ga nisem mogel dobro izkoristit. Vsekakor je bilo drugačno kot prejšnja leta.

Penzionistično morje
Ne bi mislil, da bom kdaj kot/z upokojenci hodil na morje zgodaj zjutraj in se še pred gnečo in vročino vračal domov. A za terapijo - baje je dobro migat v slani vodi - se potrpi. Bilo je sicer verjetno smešno videt človeka, kako ob pomoči in z berglami koraka v vodo, drugače pa niti ni bilo tako slabo. Začuda sem kar užival in precej plaval. Lebdenje v vodi, daleč od brega in brez opore, je bilo tudi zanimiva iztočnica za filozofske asociacije na življenje in negotovost, ki jo večkrat čutim. In ugotovitev: predvsem brez panike, pa bo še dobro.

No, proti koncu avgusta mi je uspelo celo nekajkrat se kopat pri Soči. Ah, užitek! Brez tega pa res ne bi bilo pravo poletje.

Žlahtánje
Družinski kvartopirski večeri so po krivici zapostavljeni. Zadnjič smo prav uživali ob briškuli in tršetu! Lepo se je tudi dobit s sorodniki na žlahtniškem pikniku. Smo pa brez dvoma izgubili status najmlajše generacije - ta najmlajša sestrična je že na faksu, moji bratranci in sestrične imajo skupaj že 9 otrok, še približno trije so na poti!

Provincial'c s ponosom
Kako lepo je opazovat kmeta, ki z veseljem opravlja svoje delo! In poslušat, kako z ljubeznijo govori o stiku z naravo in zadovoljstvu, ki ga pošteno delo daje. Vsakdanje delo prinaša veliko izkušenj, ki jih mestni človek ne bo nikoli dobil. (Ravno zadnjič se je stric hecal, da je naš svak, mestni človek, pobiral krompir kot Cigani v naglici - malo tu, malo tam, pa samo po površju. :)) Vedno bolj sem hvaležen, da je nekaj tovrstnih izkušenj prišlo tudi meni v kri. Še boljše pa je najti ravnovesje: spoštovat kmečko delo in poznat mestno življenje, potovat po svetu in čutit pristno domoljubje, obvladat tehniko in imeti vsaj malo stika z naravo ... za to sem res hvaležen.

Dopolnitev: Zvezdogled