petek, 24. december 2010

Božična noč

Namesto, da bi danes zasvetile lučke, božični dan pa pobelil sneg,
lučke po ulicah že izgubljajo čar in ceste pere dež.

Mogoče pa je to znamenje, da tisto, kar je videti na zunaj, v tej noči sploh ni pomembno.

Naj plamen božje Ljubezni ogreje tvoje srce, prižge iskrice v očeh in ti pokloni mir pristnega veselja.

četrtek, 23. december 2010

Če ni, ni

500 Days of Summer bi takoj po prvem ogledu najrajši izbrisal. Ne ker bi bil tako slab (nasprotno!), moralno sporen ali kaj podobnega. Zgolj zato, ker me je zadel v živec. Na trenutke sem se res počutil v koži glavnega igralca.


Pred nadaljnjim branjem priporočam najprej ogled filma!

Že na začetku film jasno opozori, da je to "zgodba o fantu, ki sreča dekle", a ni ljubezenska zgodba. Pa naj si še tako želimo, da glavna lika prideta skupaj in živita srečno do konca svojih živih dni. Enostavno ni dovolj, da je (samo) en prepričan, da je to tisto pravo. Težko razumet, kako se v svojih čutenjih lahko tako zgrešimo. Zagledani v sanje sploh ne slišimo besed, ki pravijo nasprotno. Na žalost se podobne zgodbe res dogajajo. Lastnoročno preverjeno. Ne samo enkrat. :(

Film med drugim izpostavi dve stvari:
- Predstavniki moškega spola potrebujemo jasno besedo, da nekaj sprejmemo kot resnico. Ni dovolj, da se ženski zdi, da je pa ja dovolj očitno pokazala. Vedno bomo našli še tisoče znakov, ki nakazujejo drugačno resnico in vlivajo (lažno) upanje.
- Ženske si večkrat ne upajo odkrito povedati moškemu, da si ne želijo več od prijateljstva (Ker bi ga prizadele? Ker nočejo izgubiti prijateljstva?), ali pa niso dovolj vztrajne, da bi znale tudi prekiniti stike, če niti nedvoumne besede ne razume. Še dosti slabše je, če se zgodba vleče. Ali, da ženska celo daje nasprotne signale (intimnost)!

Mislim, da bi si v teh situacijah vsi naredili zelo veliko uslugo, če bi se držali naslednjega:
- Jasno povejmo svoje občutke, misli, dvome. Mogoče bo sprva težko, a gotovo je odločitev prava. Kar je pristno, ostane. In le na iskrenosti se gradi pravo prijateljstvo.
- Besede naj bodo potrjene z dejanji.
- Čez čas je dobro pogledati nazaj in preveriti, če se slučajno ne spominjamo samo lepih strani. Hej, če se ti je že to zdelo idealno, kako bo šele lepo, ko najdeš, kar iščeš!

sreda, 22. december 2010

Filmski kotiček 3

Nekaj na kup nametanih misli o par filmih ...

Hja, vem, da sem za svetom, ker sem Avatar videl šele pred kratkim. Je navdušujoče, kako so animirali vse tiste delce v naravi. Ideja za zgodbo je sicer baje ukradena, pa mogoče me je kakšen prizor zmotil, drugače pa sem užival. Prava pravljica vrnitve iz tehnokratske družbe k naravi.

Teorija konca sveta 2012 še sama sebi ne verjame. Efekti naj bi bi bili navdušujoči? No ja ... pustimo to. In kako vemo, da takrat ne bo konca sveta? Enostavno - ker ne vemo ne dneva, ne ure. ;)

Nikoli nisem spremljal Vojne zvezd, čeprav imam znanstveno fantastiko načeloma rad. Me nekako ni vleklo in po ogledu najnovejšega (po času snemanja) Star Wars III me še manj. Že na začetku me je zmotilo par res neumnih spodrsljajev. Recimo: v vesolju poči okno, nekaj časa se držijo, da jih ne povleče v vakuum, potem pa kar naenkrat spet stojijo in na razbitinah vesoljske ladje ob odsotnosti kakršnihkoli kril ali motorjev manevrirajo pri vstopu v atmosfero. Pri odprtem oknu, seveda! Mečevanja s svetlobnimi meči ... fuj! Nasploh so filmska mečevanja eno samo nategovanje boja, ki bi se v realnosti končal po dveh zamahih. Da ne omenjam prehodov med kadri, ki delujejo, kot da bi montažer po vrsti poizkušal privzete efekte prehoda, kot mu jih ponuja najbolj poceni program za urejanje videa.

Družinski animirani film Horton v ospredje predvsem postavlja predanost, trdnost v odločitvi (kljub nasprotovanju drugih in navidezni norosti) in misel: "če nekaj ne vidim, slišim ali čutim, to še ne pomeni, da tega ni." Znano? :)

Skrivnost iz Kellsa gradi na irski mitologiji in zgodbi okoli srednjeveške Knjige iz Kellsa - iluminiranega evangeliarija, ki ima za Irce izjemen kulturni in verski pomen. Film je lepo dodelan in zanimiv, prava osvežitev na področju animiranih filmov. Edina zamera gre na račun tega, da se preveč meša irsko mitologijo in krščanstvo, ter da se dejansko nikjer ne omeni, kaj ta knjiga sploh je. Vse, kar izvemo je, da je to lepo porisana knjiga.

Zgodba o mladi nosečnici Juno je prijetna komedija z zanimivim sporočilom. Čeprav je odločitev "NE" za splav predstavljena kot posledica banalne prigode, pa se za njo vendar skriva misel: če bi nosečnice vedele, kaj dejansko pomeni splav, tega ne bi naredile. Nosečnost je lahko nevšečnost ali pa je zanimiva avantura, čudež življenja in sreča.

Zanimiva tematika je še rivalstvo dveh iluzionistov v filmu Prestiž.

Ogledal sem si tudi nekaj (zelo majhen del) filmov, ki so so se predvajali na Filofestu, v začetku meseca. Nekateri so bili kar nekaj, drugi kakovostni. Med njimi velja omeniti Trst je naš, z vsebino pa sta me najbolj nagovorila Take Care (tematika spolnih zlorab) in A Reason to Stay (cerebralna paraliza in želja po samostojnosti). Aja, pa koncert filmske glasbe, v sklopu festivala, je bil super.

Parafraza

So trenutki, ko je krasno vreme,
ure, ko je sonce,
in dnevi, ko pada dež.


* trenutki, ure, dnevi

Noč ima svojo moč

Malo nostalgije ob pomanjkanju svežih dogodkov.

spanje na seniku. briškula, tršet. ugašanje javne razsvetljave za gledanje zvezdic. rabutanje malin. nočno kopanje pr Soči. lumparije na skupnih vikendih in počitnicah. kopanje v morju, brez kopalk, v soju polne lune. nočni pogovor na okenski polici, izza zavese le bingljajoče noge. petje sredi trga, pozdravljanje mimoidočih turistov. odhod na 15-minutni pogovor, ki traja pozno v noč. plesanje valčka na DRG. tek za ježkom. klepetanje pod milim nebom, dokler te spat ne preženejo dežne kaplje. klepet v temi kapele. ples na ulici. pantomima. sprehajanje po pokopališču. pogovor v vetrovni noči, pri polni luni in pogledu na zasnežene hribe. tihotapljenje na cinglce* v Tivoliju. fotografski lov na luno. razgledni stolp v burji. slalom s kolesom med količki in med črtami na cesti. postavljanje orientacijskega teka. večurni nočni foto zimske pravljice. prepričanje prijateljice, da se uleže sredi štiripasovne ceste. serenade ob bajerju. (...)

Ne, nisem tako star, da bi samo obujal spomine. Kakšne stvari bomo še kdaj ponovili, druge še velikokrat in izmislili si bomo nove! Važno je samo dvoje: da je zabavno in da se ne povzroča škode.

* gugalnice

ponedeljek, 13. december 2010

Za dušo

Minuli konec tedna je bil za dušo. Končno smo dočakali sonce! Zvabilo nas je na plan in verjetno ga ni človeka, ki ne bi izkoristil in se vsaj malo nastavil sončnim žarkom. Kljub vsem iznajdbam različnih žarnic in svetil, se vendarle nič ne more primerjati s svetlobnim spektrom sonca, čeprav je infrardeči del svetlobe v tem letnem času šibek. :)

Ker sem ostal v Ljubljani, sem izkoristil kar najbližje danosti in ugotavljal, da imamo Slovenci res srečo - malo zaviješ iz mestnih središč in že si sredi gozda ali na vasi. Če se pa še malo potrudiš, pa tudi raj ni več daleč. Ja, telo kar samo kliče po gibanju in še kako drži misel Petre Majdič, da bi bili ljudje bolj zadovoljni in imeli boljši pogled na svet, če bi manj gledali TV in se raje gibali na svežem zraku.

Dneve so mi polepšala še prijetna druženja s prijatelji, na nedeljsko kosilo pa sem se povabil k žlahti. :) Sem res hvaležen, ker se med sorodniki večinoma zelo dobro razumemo, se podpiramo, radi vidimo. Pa še nekaj se mi zdi zelo lepa lastnost - vsi imamo zelo radi otroke.

petek, 03. december 2010

Z rezervo

Zakaj jemljem vremenarje in prometna poročila z rezervo?

V ponedeljek, ko naj bi "do jutra padavine ponehale" je že dopoldne scal dež, proti večeru pa me je pošteno opralo.

Prejšnji petek, po tistem, ko smo že 3 ure in pol tičali v večdesetkilometerskem zastoju, po radiju povejo: "na primorski avtocesti prihaja do občasnih zastojev". Občasnih!?!?! 

Da ne omenjam idiotov, ki so spet brez slabe vesti vozili po odstavnem pasu (celo v napačno smer!) in kamionov, ki so povzročili totalno štalo. V nedeljo, ko jih ni bilo na cesti, je promet lepo tekel.