torek, 24. maj 2011

Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade

Tako enostavno je zabluzit. Kar se je gradilo dolgo časa, se v trenutku podre. Težko pridobljena kondicija izgine v nekaj lenobnih dnevih. Z vztrajnostjo grajen odnos se skrha. Nekaj, s čemer se že dolgo bolj ali manj uspešno bojuješ, te preseneti in porazi v trenutku slabosti. Zvrneš se v jarek ob poti. Res, 
kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade! (prim. 1 Kor 10,12)

So trenutki, ko sem res zadovoljen s svojim življenjem, vem, kaj si želim in kako to doseči, čutim, kaj je dobro in se tega kar se da držim. V zanosu svoje misli delim z drugimi, v upanju, da bo še koga nagovorilo in spodbudilo. Pa se stvari obrnejo in podvomim o mojih ugotovitvah, zmanjka mi volje za vztrajanje v tem, kar mi je bilo prej jasno, da je pravo (od tako osnovnih stvari naprej, kot je izkoriščanje časa in stik z naravo). V teh trenutkih se počutim skoraj hinavsko. Kako lahko "pridigam" drugim, če se sam tega ne zmorem držati?! Na srečo verjamem, da me razumete, ker nihče od nas ni popoln. Se pa trudimo in včasih nam nepričakovano pomaga že par besed. Zato upam, da bojo kakšni moji zapisi vseeno spodbuda - v smislu stavka:
delajte, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte.  (prim. Mt 23,3)

:-)

torek, 17. maj 2011

Kmetovanje, vrtičkarstvo in samooskrba

Nekaj normalnega je, da mlad človek študira, da odide od doma in si s svojo izobrazbo skuša zagotoviti čim boljšo zaposlitev. Počasi se osamosvoji in z lastnim prisluženim denarjem kupuje vse, kar potrebuje. Se sploh še kdo spominja časov, ko so ljudje preživeli z delom na domači kmetiji?

Včasih je bilo treba večino stvari pridelati doma. Če nisi posejal in posadil, pognojil in oplel, pobral in shranil, ni bilo nič. Danes nas to ne skrbi. Če nečesa nimamo, skočimo v trgovino in se sploh ne sprašujemo, kako da jagode uspevajo januarja ali od kje je tista eksotična hrana ...

Ne bom tožil nad starimi časi, ker se vsaj malo zavedam, koliko dela in truda je (bilo) potrebnega na kmetiji. Vseeno pa je zaskrbljujoče, da se počasi izgublja tudi znanje, kako hrano sploh pridelovati (samo za primer dva prispevka: 1, 2 :)). Obenem se še vedno gradi čez najboljša kmetijska zemljišča. Že tako ali tako imamo v Sloveniji problem s samooskrbo, boljše pa, da ne pride do kakšnih katastrof, drugače ... bomo stradali?

Danes je kmetovanje in vrtičkarstvo za večino od nas bolj rekreacija kot stvar preživetja. Pa s tem ni nič narobe. Zakaj bi bil človek od tega odvisen, če ni potrebe?!

Prejšnji vikend sem z veseljem šel na kratko pomagat pri delu v polju. Vsak človek, če je pošten in če zna prisluhnit svojemu telesu, ve, da potrebuje stik z naravo, brez katerega se vedno bolj vrti le okoli sebe, morala pa mu vztrajno pada. Gibanje in delo človeka zadovoljuje. Zakaj ne bi torej izkoristili nečesa, kar daje dvojno korist - dobro vpliva na počutje in daje hrano?! Če imate le možnost (zemljo, čas, znanje), izkoristite to! Delo se hitro blagodejno pozna tudi na denarnici.

Pa še en nekoliko povezan zanimiv intervju o tistem najbolj okusnem delu - kuhanju in uživanju hrane.

ponedeljek, 09. maj 2011

Breginj

Po velikem potresu leta 1976, ki je na področju Slovenije največjo moč dosegel v Breginjskem kotu, se je tedanja oblast odločila za hitro pomoč - poškodovane hiše v Breginju so porušili in postavili nove, montažne hiše in skupen hlev. S tem so povsem spremenili podobo vasi in uničili veliko kulturno dediščino. Ohranilo se je le cerkev, župnišče in nekaj hiš, ki sedaj tvorijo muzej / kulturni spomenik.
V obliki gruče strnjeno pozidani stari Breginj je veljal za biser edinstvene beneško slovenske arhitekture. (...) Breginjski muzej, edini ohranjeni delček starega vaškega jedra, kompleks dvonadstropnih, z ganki prepletenih kamnitih hiš, pa je danes edina priča o podobi nekdanje vasi.
(vir: http://breginjski-kot.com/)

Včeraj smo bili v bližini in šli samo na kratko izvidnico. Se pa v kraje ob Nadiži gotovo še vrnem.


Še pogled na Krn (iz Starega sela). Pravijo, da je podoben Valentinu Staniču (visoko čelo, nos).

petek, 06. maj 2011

Zlati čas

Odkar nimam več predavanj, uživam 100 na uro. Podobno kot v času absolventskega statusa, le da sedaj boljše izkoriščam podarjen čas. Ob različnih aktivnostih mi nikakor ni dolgčas, pa tudi preveč zapolnjeno ni, da ne bi imel časa dihat. Skratka, idealno.

Zelo pametna je bila odločitev, da se trudim hodit spat ob polnoči (no, predvsem je pomembno, da ugasnem računalnik, naprej gre samo od sebe po naravni poti) in vstajat okoli 8h. Tako ne ponočujem pretirano in ne prespim preveč jutra. Mogoče bom zvenel kot stari ljudje, a človeku dejansko zelo dobro dene, če ima nek ustaljen ritem. Seveda so izjeme in če se pojavi priložnost za kakšne nočne vragolije, se jih ne branim. Da prejšnjega tedna, ki smo ga prežurali, niti ne omenjam. :)

Ko smo že pri ritmu dneva in noči ... Nekaj najlepšega je, ko imaš zjutraj čas, da se počasi zbudiš, po potrebi skočiš pod tuš, v miru poješ zajtrk, narediš jutranjo telovadbo, si vzameš trenutke za duhovnost ... Bogastvo!

Če sem priden, se dopoldne kmalu spravim kaj delat (za faks ali podobno). Za kosilo sem zelo vesel družbe, a tudi sam mi ni težko iti ven ali si kaj skuhati (kar je sicer redko zaradi študentskih bonov). Popoldnevi in večeri med tednom pa so napolnjeni s prijetnimi obveznostmi: še vedno pojem pri zboru, plešem pri folklori, vpisal sem se na tečaj kitare, sodelujem kot prostovoljec, redno se dobivamo s prijatelji ... Razmišljam še o čem novem. Aja, pa za branje za dušo si z veseljem spet kdaj vzamem čas.

Mogoče prvič v življenju zares znam biti hvaležen in uživat vsakdanjost v tem, kar sem, kjer sem, čeprav tudi kdaj zabluzim, življenje ni popolno in ostajajo neizpolnjena hrepenenja. Živim.

V tem obdobju mi je šele postalo jasno, zakaj ljudje govorijo o študentskih letih kot o tistih najlepših ... No, verjamem, da bo še ogromno lepega in iskreno upam, da najlepši trenutki še pridejo, verjetno pa bo res težko še kdaj imeti takšno idealno kombinacijo količine prostega časa, mladostne moči, volje, zaupanja, občutka izpolnjenosti. Zato se trudim uživat vsak trenutek. Privoščim pa tudi vam, da se imate vsaj tako lepo kot jaz!

četrtek, 05. maj 2011

Pisma izkušenega hudiča

V roke mi je prišla zanimiva knjiga, v kateri so vse stvari obrnjene na glavo. Satan je poimenovan kot "Naš Oče", dobro in slabo imata ravno nasproten pomen, Boga pa se imenuje "Sovražnik". Ob branju pisem izkušenega kolega hudičku vajencu spoznavamo taktike zavajanja skozi oči peklenščka. Miselni preskok v marsičem zelo odpira oči, vmes pa nehote izvemo še kaj o Bogu.

Zasači ga v trenutki, ko je resnično ubog v duhu, in vtihotapi v njegov razum razveseljivo misel: "Hudirja! Zdajle sem pa ponižen," in skoraj pri priči se bo prikazal napuh - napuh zaradi njegove lastne ponižnosti.
Zakaj to dejanje stvarjenja pušča prostor za njihovo svobodno voljo, je vprašanje vseh vprašanj, skrivnost zadaj za Sovražnikovim nesmislom o "Ljubezni". Kako da to tako deluje, sploh ni vprašanje; Sovražnik namreč ne vidi vnaprej, kako človeška bitja svobodno sodelujejo v prihodnosti, temveč jih vidi, kako to delajo v Njegovi brezmejni Zdajšnjosti. In jasno, da gledati človeka, kako nekaj počenja, ni isto kakor prisiliti ga k temu.

Najlepše pa je sporočilo med vrsticami, da je kljub vsem trudu zlo še vedno nemočno proti Njemu. Oziroma, kot je lepo povedala prijateljica: živimo med "dnevom D" in podpisom kapitulacije - vojna je že dobljena, čeprav se sovražnik še upira in se moramo še boriti. :)

Pogumno naprej!


PS: pisatelj C. S. Lewis je verjetno bolj znan kot avtor Zgodb iz Narnije.

torek, 03. maj 2011

Prton

Beseda prton (tudi porton, prtwn, klwna ...) izhaja iz besede porta (lat. vrata) in običajno označuje s kamnitim obokom pokrita (ali brez njega) vhodna vrata na dvorišče. Najbolj značilen primer so vhodi v kraške domačije.

Beseda pa ima še drug pomen. V naših koncih obstaja navada, da se pred poroko ženinu in nevesti na domu postavi prton - nekakšen okrašen slavolok iz smrečja. Na Vipavskem in Krasu temu rečejo klwna (o tem je že pisala Kosoblejka), pri nas klwna označuje samo posamezen steber za prton, drugje pa mislim, da te navade ni in se postavlja samo mlaje. Seveda ne gre samo za delo - postavljanje prtona je priložnost za druženje in praznovanje celotne vasi, nihče ne ostane lačen in žejen, fešta pa traja pozno v noč.

Če na kratko povzamem postopek postavljanja (ki se razlikuje od vasi do vasi):
- fantje gredo čez dan po smrečje,
- smrečje se naseka na krajše vejice,
- vejice se nabere v šope in z njimi oplete dva trama in zgornjo stranico,
- obe klwni se postavi pokonci in pritrdi še zgornjo stranico,
- med tem časom gredo punce po okolici nakrast rože (razumljivo se pričakuje, da se tega početja ne preganja pretirano),
- postavljen prton se obreže, oblikuje in okrasi z rožami,
- nanj se pritrdi še desko z napisom ("Srečno" ali "Živela ženin in nevesta" ali kaj podobnega),
- med posameznimi koraki se večkrat vzame odmor za hrano in pijačo.
(Delno sem si pomagal s tem zapisom.)

V četrtek se je vse to dogajalo pri nas. Še več - bila je dvojna fešta, saj se je postavljalo dva prtona hkrati - pri sosedovih so namreč praznovali zlato poroko in ker pred 50-imi leti mladoporočenca nista imela prtona, s(m)o jim sedaj pripravili presenečenje. Dogajanje je bilo zelo pestro, veselo, predvsem pa smo si vzeli cajt. Delo se je sicer zaključilo okoli 4h ponoči, a najbolj vztrajni še ob 7h zjutraj niso hoteli domov in je blo treba narezat pršut za zajtrk! :) Še dobro, da se je prton postavljalo en dan prej in ne v petek, drugače bi se lahko samo še obleki in šli na poroko.

Še dve sliki:
šolski primer prtona, en najlepših, kar sem jih videl, brez pretirane okrasitve

poskus drugačne oblike (zaradi večje širine), slikano sredi noči, ko prton še ni bil dokončno okrašen

Edina stvar, ki me je razočarala, je bilo dejstvo, da so ljudje (celo mladina) hoteli poslušat samo govejo muziko. Tako sem moral izbrskat vseh 20 komadov goveje muzike, kar jih imam in dal na ponavljanje. Ker je itak vse isto in ker ljudem kronično primanjkuje kritičnosti, večinoma sploh niso opazili, da se komadi samo ponavljajo, kaj šele doumeli sarkazem v komadu "Čreva na plot", ki sem ga dodal zraven.