sreda, 20. december 2006

Božič se bliža...

Včeraj smo se s prijatelji odpravili v kino pogledat film Zgodba o Kristusovem rojstvu. Moram priznat, da mi je bil film res všeč, predvsem pa me je nagovoril, me spomnil, kaj je bistvo Božiča in me navdal s hrepenenjem, ki mi ga je ta advent tako manjkalo. Ja, brez pomena so lučke, pravljično okrašena mesta, če je v srcu praznina!
Kar malček me je streslo, ko sem ugotovil, da sem zelo podoben ljudem, ki so pred 2000 leti čakali odrešenika - človeka, ki jih bo skozi revolucijo popeljal v lepše življenje, rešil težaškega dela, tiranskih vladarjev... A Jezus prihaja na svet kot preprost, nebogljen otrok, z željo, da mu odpremo srce, se zavemo tistega, kar je resnično pomembno in se prepustimo, da nas On vodi.
Mu bomo znali odpret vrata srca?

torek, 5. december 2006

1001 želja

Danes je Miklavžev večer in tudi jaz se že kar nestrpno sprašujem, kaj mi bo letos prinesel sveti Miklavž. Odkar sem postal malo starejši, se mi kar ne ljubi sestavljati pisma z dooooolgim spiskom želja. Če bi imel ta dobri mož vsaj e-mail, potem bi že mogoče ;)
A če dobro premislim, niti ne vem kaj bi vanj zapisal. Materialnih stvari mi ne manjka, hvala Bogu, saj živimo v svetu, kjer je lakota samo tista, ki je lačna ljubezni, pristnih odnosov, miru, veselja, pravih prijateljstev... Hm, a zmore tudi to prinesti? Dragi Miklavž, če ti ostane še kaj prostora v košu, nikar ne odlašaj in vanj stlači vsaj ljubezen in mir! Pa Boga zaprosi še za par angelčkov za pomoč, da bodo nosili semena iskrenosti in prijateljstva, ter jih vsadili v srca vseh ljudi! :)

Pa še ena pesmca (Smolar zna to povedat boljše od mene:))...
Živjo starina!
Glej spet je zima in bliža se čas,
ko novi obraz si bo leto nadelo.
Spet pišem ti jaz, saj me poznaš.
Verjetno se pismo ti znano bo zdelo,
si jih že mnogo od mene prejel.
Teh pisem in prošenj in spet bom želel,
kar rad bi od nekdaj, ne zase, za vse,
kar nas leze in gre na tem majhnem planetu.

Zdravja nam dej, pa ljubezni, topline,
kjerkoli je vojna, naj, prosim te, mine.
Odreši prepirov nas in hudobije,
odvadi pohlepa in grde favšije.
Naj končno že pamet sreča veljake
in tiste bedake, ki delajo zdrahe.
Naj vse razprtije sloga prekrije,
poštenje naj vredno bo več od kupčije.

Lačne nahrani,
nemočne obrani,
prezeblim dostavi,
priskrbi kurjavo.
Brezposelnim službo,
osamljenim družbo,
krivice popravi,
trpljenje odpravi.

Napolni vse duše ljudi le z milino,
vsa srca z dobroto, oči pa z vedrino.
Naredi, da bomo lepo vsi živeli,
iskreno drug drugemu dobro želeli.
Spremeni ta svet na lepše, na bolje,
ljudje naj skrbijo za živali in okolje.
Naj vsakdo zave se vrednote življenja,
naj nas prevevajo dobra hotenja.
Da bo človečnost vrlina človeka,
odslej pa za vedno, od veka do veka.
Da sčasoma vsi, bodo srečni na svetu,
prosim te, prosim ustrezi poetu.

Saj vem, zdaj v zadregi popravljaš si brado
in spet mi prinesel boš le - čokolado.

sobota, 25. november 2006

Ljubezen, razočaranje, prijateljstvo

Letni čas, ki je najbolj povezan z ljubeznijo, je prav gotovo pomlad. A to ne pomeni, da se v jeseni ne porajajo iskrice, sveže ljubezni, dolgoletna poznanstva ne dobivajo drugačne barve, plemenitejše korenine. Prav to pa se dogaja vsakodnevno okrog nas, le ozreti se je treba in že se lahko na lastne oči prepričamo. Jaz sem se že ;)

Življenje pa bi bilo seveda preveč lepo, če bi se srečevali samo z lepimi stvarmi. Nedavno nazaj sem bil tako soočen z neprijetnimi trenutki, ki so me postavili spet na realna tla, med drugim pa tudi precej vrgli s tira. Občutil sem razočaranje in omajalo se je zaupanje v določene ljudi. Prvič se je zgodilo, da sem se v skupini, ki mi je sicer zelo pri srcu in sem v njej preživel ogromno čudovitih trenutkov; počutil tuje! Kot da ne spadam vanjo...

Ker sem človek, ki stvari težko drži v sebi, sem izkoristil prvo priložnost in prijatelju potarnal kaj me teži na duši. Ja, čudovito je imeti nekoga, s katerim se razumeš, si lahko zaupaš in skoraj vnaprej veš kako razmišlja! Po pogovoru sem se dosti boljše počutil in za to sem res hvaležen!

Res, življenje ni tako lepo kot se zdi, a tudi ne tako grozno, kot nas slabe izkušnje učijo...

četrtek, 16. november 2006

Kako prepoznamo negativno čustvo

Malo prej me je v navalu jeze prešinila misel. Kako najlažje prepoznamo negativno čustvo? Zadeva je povsem preprosta, saj za to obstaja enostaven pokazatelj (indikator). Pesem!
Si poskusil/a kdaj v jezi zapeti pesem, mogoče nekoga "pojoče" nekam poslat? Ne gre? Te je kdaj v nevoščljivosti, ljubosumju prijelo, da bi pel? Ne?
Kaj pa takrat ko si bil/a neznansko vesel/a in bi najraje vseh objel/a? A ni v žalosti in razočaranju pesem kot obliž na rane? Da o sreči in ljubezni niti ne govorim...
Zdaj vem, zakaj so mi ljudje, ki radi pojejo, tako pri srcu ;)

sreda, 8. november 2006

Na svetu smo zato, da LJUBIMO?

Mislim, da na svetu ne obstaja človek, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju vprašal, kaj sploh počnemo na tej naši Zemljici, kam hitimo, kje je naš cilj... Čeprav tega najbrž nikoli ne bomo 100% odkrili, pa se vendarle vedno znova misli ustavijo pri eni besedi. LJUBITI. Ljubiti Boga, soljudi, sebe. Ja, tako preprosto je to. Če bi res znali brezpogojno ljubiti, bi bile vse vojne že zdavnaj preteklost, spolnjevanje zakonov pa bi se nam zdelo samoumevno, svet bi dejansko lahko občutil, kako približno izgledajo nebesa (seveda brez bolezni in slabosti, ki nas tarejo na tem svetu). A to bi bilo, seveda, že malo preveč "dolgočasno"...

ponedeljek, 6. november 2006

Odhaja dan...

"V živordeče oblake odhaja dan,
že jutri danit se gre nekam drugam..." (V.Kreslin)

nedelja, 5. november 2006

Pozor! Ukvarjanje z računalniki je stresno

Pravkar se mi je računalnik kar sam od sebe resetiral in v podatkovna nebesa je odšlo nekaj izvirnih misli, ki sem jih hotel zapisati v ta blog. Ob tem me je seveda kar pogrelo in trudoma sem se uprl skušnjavi, da se fizično lotim kište pod mizo ali pa vsaj kaj sočnega izrečem na njen račun.
Nekje sem prebral, da uporabniki računalnikov doživijo stres vsakič, ko stvar ne dela kot so si jo zamislili. Ne bi se mogel bolj strinjati, še posebej ker to doživljam skoraj vsak dan, in me včasih prav neumne stvari vržejo iz tira in spravijo v slabo voljo.
Zato poslušajte moj dobronamerni nasvet: če se le da, se računalniku izognite na daleč in svoj čas raje namenite za druženje s prijatelji, za iskrene pogovore in spanje!

ponedeljek, 30. oktober 2006

Vonj po poletju

Ko sem se pred dnevi vračal proti stanovanju in mi je veter prijetno pihljal v obraz, so mi misli kar same odplavale nekam daleč... Prijeten topel zrak je zadišal po poletju in iz prahu pozabe obudil melanholične spomine na brezskrbne poletne dni, uživanje, nepozabne večere...
Čudovito vreme nas še vedno razveseljuje, tudi ob koncu oktobra, in nam ponuja ogromno priložnosti, da dneve res izkoristimo.
Minuli vikend je bil spet nekaj posebnega. Med drugim sem odkril, da se celo fantje med sabo znamo pogovarjati o čisto resnih temah (ljubezen, vera, življenje in smrt) in ne samo o stereotipnih "moških" temah. Ko bi le večkrat našel čas za to!

ponedeljek, 23. oktober 2006

Možgančkom se kisa :)

Ura se že nagiba krepko v noč, jaz pa še vedno ždim pred čarunalnikom ;) in le počasi zbiram voljo za težko odločitev - spravit se spat!
V bistvu me to kar čudi. Odkar sem študent sem se namreč precej polenil in zelo rad zjutraj odspim kakšno uro al dve več. Če mi je torej preživljanje časa v topli postelji pri srcu, zakaj se je izogibam do nočnih ur, ko se celo naša prestolnica umiri in na cesti ni žive duše, luči so skoraj povsod že pogašene? V glavi mi odzvanja odgovor: "ko pa je še toliko stvari, ki bi jih lahko naredil!" Ja, idej in dela res ne bo nikoli zmanjkalo... možgani pa vseeno potrebujejo počitek. Drugače se hitro zgodi, da v svoj blog pišeš take neumnosti. :D

torek, 17. oktober 2006

Živela ohcet!

V soboto je bil čudovit dan! Ne le, da je sijalo sonce, dan je bil napolnjen z ljubeznijo, veseljem. Kako je lepo videt, da si dva pred Bogom in ljudmi izrečeta večno ljubezen in zvestobo. (In pri tem niti malček ne škilita na "plonkec", ampak se gledata v oči!) Še toliko lepše je, ko se poročita osebi, ki sta ti blizu. Ja, čudovit je občutek, biti navzoč ob tem trenutku, se veselit z njima in se zavedat, da sta tudi ona srečna, ker se lahko veselita v družbi prijateljev.
Hvala vama, novoporočenca, za povabilo, za ta krasen dan, za čudovit zgled iskanja in vztrajanja v ljubezni, poguma in prijateljstva. Res sem se imel lepo, kot že dolgo ne, se spet zavedel lepote življenja, se zavrtel na plesišču (in ugotovil, da mi kakšna urica vaje ne bi prav nič škodila ;)) in nasploh imel nepozaben dan.
In naj vama še enkrat zaželim: Ogromno ljubezni! Če pa to ne bo dovolj - potrpljenja, zaupanja, odkritih pogovorov, vere, opore v prijateljih. Bog naj vaju vedno blagoslavlja!

četrtek, 12. oktober 2006

Zakaj blog?

Mogoče bo koga začudilo, da se šele v tretji objavi na tem blogu vprašam o vzroku in namenu le-tega. V čem je sploh smisel pisanja svojih občutij na spletu? Vsem na očeh, vsem v vpogled, mogoče kritiko, nestrinjanje, norčevanje...
Ne vem, mogoče je to le modna muha in me bo kmalu minilo, čisto mogoče bo ta blog sameval, obstaja pa celo možnost, da postane prepoznaven, javno poznan. Pa si tega sploh želim? V času interneta je zasebnosti zmeraj manj in zakaj bi stvar samo še poslabševal?
Po drugi strani pa mi je prav zanimivo vsakotoliko prebrati zanimiv prispevek kakšnega izmed tisočih blogerjev. Brati o izkušnjah, občutkih, idejah... ki so dejansko lahko celo koristne in včasih celo sooblikujejo moje gledanje na svet.
In potem sanjam, razmišljam, kako bi bilo, da bi bil jaz ta bloger... in si rečem: "No pa poskusimo kako to izgleda."
In sem poskusil ;)

četrtek, 5. oktober 2006

Nimam pojma

Ko nastopijo problemi, je najslabša možnost, da nič ne narediš in obupuješ. Še tako velike težave se z malo, no, z veliko dobre volje odpravi.
A kaj nardit, ko te nekaj muči, pa ne veš kje je problem?! Dan je poln čudnih občutkov, zmeda v srcu uničuje odnose, srečanja... Kako se spopasti z nečem, kar ne vidiš, poznaš? Pa res ne vem, kje je problem, ali ga nočem videti?!?!?!

Življenje je kot nočno nebo...

So trenutki ko se zamislim in čudim in se sprašujem. Pravzaprav je takih trenutkov veliko. Včasih me hitro mine in samo zamahnem z roko "bo že kako", spet drugič me neka stvar tako pravzame, da jo znova in znova premlevam, iščem odgovore, obupujem nad omejenostjo našega uma...
Ja, življenje je res čudno: nepozabno lepi trenutki se prepletajo z veliko žalostjo, iz veselja se rojeva zamorjenost, brezvoljnost, obup, ljubezen v srcu je hitro utišana, vsakdanje skrbi jo potisnejo stran...
In takrat se spomnim na misel, ki se mi je utrnila neke poletne noči: Življenje je kot nočno nebo - veliko je teme, pa tudi svetlih točk, ki dajo vsemu čar, brez teme pa jih ne bi niti opazili...