torek, 25. december 2007

Tebi...

...miru, veselja in ljubezni želim.

sobota, 22. december 2007

Sonce

Včeraj je bila Ljubljana v ledenem oklepu zime. Drevesa so bila prekrita z ledenimi kristalčki, na trenutke so iz megle pršile drobne ledene iglice... zrak je bil leden, celo meni je pašalo nosit kapo, čeprav jo praktično nikoli ne nosim.

Sredi te zime pa toplina. Toplina v srcu, iskrivi pogledi, iskreno veselje. Res, ne bi si želel drugače preživet popoldneva in večera. Bilo je prečudovito.

Vesel sem, da sem ostal še ta dodatni večer v Ljubljani. Včeraj mi je bila domača. Zelo domača. Lahko sem si vzel čas za najbližje, se v miru pripravil na prihajajoče praznike ter se še z večjim veseljem danes odpravil domov, na Primorsko!

Sivo kotlino smo pustili za sabo in sončku v srcu se je pridružilo še sonce na nebu. Čudovit je bil pogled na pobeljene iglavce, obsijane s soncem. Na žalost sem zamudil idealno priložnost za slikanje. Ah, nekaj mora ostat tudi za srce! :)

Za vas pa slikca enega izmed primorskih "simbolov".

četrtek, 20. december 2007

Nihanje, drugič

Skoraj sem že pozabil kaj je to nihanje. Jesen je bila res prekrasna, polna čudovitih trenutkov, volje, optimizma. Na žalost me december spet spominja na to, da ne morem biti ves čas "zgoraj", da je treba včasih pasti, se spustit dol, vzet zalet... da se zaženem še višje! Ne?!

Mogoče je tudi to vzrok, da se precej redkeje oglašam na blogu. Nekako sem se odvadil tarnanja. Kot da nočem ljudi morit s svojimi problemi, hočem pisat (le) o lepem, kazat vse čudovite stvari, ki so nam vsak dan dane... In jih opažam, si zapišem osnutek, potem pa gre mimo mene. In ko imam čas, nisem več v tistem razpoloženju, da bi znal povedat kar sem videl, čutil. In blog sameva.

A tudi "ta čudna" stran mene sem jaz. Ker iščem, se sprašujem, hrepenim, se bojim, jočem... Ja, vsak dan iščem, imam veliko vprašanj, hrepenenja v meni so ogromna, so trenutki strahu, duša pa vedno znova in znova zahteva čiščenje. In vem, da tega ne morem, ne smem držat v sebi. Ker razžira od znotraj.

Tisti najbližji bojo razumeli, me sprejeli tudi, če ne bom vedno dobre volje. Vem. Če ne drugega si zaslužijo iskrenost... Čudno mi zveni ta stavek. Pa saj sem bil iskren že doslej!? Ja, ampak hočem jim pokazat tudi žalost, skrbi, jok, napake...

Nisem tako trden kot si domišljal. Še vedno rastem.

ponedeljek, 17. december 2007

Belo nebo

Baje je ta pesem "za ženske" :)
No, drage moje punce, ta pesmica je prav za vas, ki mi ogromno pomenite.

Adblock

sobota, 08. december 2007

if else

if ( I.make(naloga) )
___I.happy=true;
else
___ I.happy=false;

četrtek, 06. december 2007

Ustavil bi čas

Danes sem se spet spomnil na sanjarjenja iz otroštva, zgodnje mladosti. Želel sem si namreč, da bi lahko z dvema tleskoma ustavil čas. Vse bi se ustavilo, le jaz bi se lahko svobodno gibal, delal, uporabljal stvari, mogoče z dotikom v ta vzporedni svet obudil še koga; ko bi mi postalo dolgčas, pa bi se spet vrnil nazaj, pognal čas, živel kot doslej.

O, kako prav bi mi zdaj prišlo to! Da bi se lahko naspal, v miru pojedel, se spravil delat za faks, uredil množico fotografij, zmontiral goro video posnetkov, se posvetil obveznostim in stvarem, ki me zanimajo, prebral mejle, odpisal, pa dokončal in na blogu objavil vseh 5-10 osnutkov, ki čakajo name... Ja, ideje so, časa zanje pa malo.

In potem bi si vzel čas za najlepše stvari. Recimo občudovanje sončnega zahoda do onemoglosti... :)

Vprašanje je samo, če bi si potem sploh še kdaj želel nazaj...