sobota, 25. november 2006

Ljubezen, razočaranje, prijateljstvo

Letni čas, ki je najbolj povezan z ljubeznijo, je prav gotovo pomlad. A to ne pomeni, da se v jeseni ne porajajo iskrice, sveže ljubezni, dolgoletna poznanstva ne dobivajo drugačne barve, plemenitejše korenine. Prav to pa se dogaja vsakodnevno okrog nas, le ozreti se je treba in že se lahko na lastne oči prepričamo. Jaz sem se že ;)

Življenje pa bi bilo seveda preveč lepo, če bi se srečevali samo z lepimi stvarmi. Nedavno nazaj sem bil tako soočen z neprijetnimi trenutki, ki so me postavili spet na realna tla, med drugim pa tudi precej vrgli s tira. Občutil sem razočaranje in omajalo se je zaupanje v določene ljudi. Prvič se je zgodilo, da sem se v skupini, ki mi je sicer zelo pri srcu in sem v njej preživel ogromno čudovitih trenutkov; počutil tuje! Kot da ne spadam vanjo...

Ker sem človek, ki stvari težko drži v sebi, sem izkoristil prvo priložnost in prijatelju potarnal kaj me teži na duši. Ja, čudovito je imeti nekoga, s katerim se razumeš, si lahko zaupaš in skoraj vnaprej veš kako razmišlja! Po pogovoru sem se dosti boljše počutil in za to sem res hvaležen!

Res, življenje ni tako lepo kot se zdi, a tudi ne tako grozno, kot nas slabe izkušnje učijo...

četrtek, 16. november 2006

Kako prepoznamo negativno čustvo

Malo prej me je v navalu jeze prešinila misel. Kako najlažje prepoznamo negativno čustvo? Zadeva je povsem preprosta, saj za to obstaja enostaven pokazatelj (indikator). Pesem!
Si poskusil/a kdaj v jezi zapeti pesem, mogoče nekoga "pojoče" nekam poslat? Ne gre? Te je kdaj v nevoščljivosti, ljubosumju prijelo, da bi pel? Ne?
Kaj pa takrat ko si bil/a neznansko vesel/a in bi najraje vseh objel/a? A ni v žalosti in razočaranju pesem kot obliž na rane? Da o sreči in ljubezni niti ne govorim...
Zdaj vem, zakaj so mi ljudje, ki radi pojejo, tako pri srcu ;)

sreda, 08. november 2006

Na svetu smo zato, da LJUBIMO?

Mislim, da na svetu ne obstaja človek, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju vprašal, kaj sploh počnemo na tej naši Zemljici, kam hitimo, kje je naš cilj... Čeprav tega najbrž nikoli ne bomo 100% odkrili, pa se vendarle vedno znova misli ustavijo pri eni besedi. LJUBITI. Ljubiti Boga, soljudi, sebe. Ja, tako preprosto je to. Če bi res znali brezpogojno ljubiti, bi bile vse vojne že zdavnaj preteklost, spolnjevanje zakonov pa bi se nam zdelo samoumevno, svet bi dejansko lahko občutil, kako približno izgledajo nebesa (seveda brez bolezni in slabosti, ki nas tarejo na tem svetu). A to bi bilo, seveda, že malo preveč "dolgočasno"...

ponedeljek, 06. november 2006

Odhaja dan...

"V živordeče oblake odhaja dan,
že jutri danit se gre nekam drugam..." (V.Kreslin)

nedelja, 05. november 2006

Pozor! Ukvarjanje z računalniki je stresno

Pravkar se mi je računalnik kar sam od sebe resetiral in v podatkovna nebesa je odšlo nekaj izvirnih misli, ki sem jih hotel zapisati v ta blog. Ob tem me je seveda kar pogrelo in trudoma sem se uprl skušnjavi, da se fizično lotim kište pod mizo ali pa vsaj kaj sočnega izrečem na njen račun.
Nekje sem prebral, da uporabniki računalnikov doživijo stres vsakič, ko stvar ne dela kot so si jo zamislili. Ne bi se mogel bolj strinjati, še posebej ker to doživljam skoraj vsak dan, in me včasih prav neumne stvari vržejo iz tira in spravijo v slabo voljo.
Zato poslušajte moj dobronamerni nasvet: če se le da, se računalniku izognite na daleč in svoj čas raje namenite za druženje s prijatelji, za iskrene pogovore in spanje!