torek, 18. december 2012

Kam s starimi knjigami?

Preko tviterja sem zasledil zgražanje nad uničevanjem starih knjig v imenu umetnosti in reciklaže. Naspametno uničevanje knjig vse povprek res ni najboljša ideja, se pa marsikomu kljub vsemu postavlja resno vprašanje, kam s starimi knjigami. Vsega enostavno ne moreš obdržati doma, sploh ker nekatere knjige sčasoma izgubijo praktično vso vrednost. Primer? Stari učbeniki za srednje šole, ki niso ne edinstvena izdaja, niti po n-tih letih več aktualni in točni.

Po mojem se splača iti po naslednjem seznamu. Knjige:
  1. najprej ponudiš sorodnikom in prijateljem,
  2. nato poskusiš prodati na bolšjem sejmu, vrtni razprodaji, preko oglasa na internetu ali časopisu,
  3. sicer ponudiš v dar preko strani podarimo.si,
  4. neseš v antikvariat ali knjižnico.
Če v prejšnjih korakih ni uspeha, knjige najbrž res nimajo vrednosti in jih lahko mirne volje oddaš na zbirno mesto Karitas, ki za star papir (večinoma sicer časopise, revije in pisarniški papir) od predelovalnih podjetij dobi nekaj denarja, ki ga nato namenijo ljudem v stiski; ali v skrajnem primeru odvržeš v običajen zabojnik za reciklažo papirja.


(prispevek se je založil in je objavljen z res veliko zamudo)

petek, 14. december 2012

Dostojanstvo umiranja

Kmalu bo minilo eno leto, odkar je umrla naša nona. Po eni strani so bili njeni zadnji dnevi, ko je dva tedna preležala v domači oskrbi, naporni in težki, a hkrati izjemno bogati in so nas povezali. Tudi za to izkušnjo sem hvaležen, še posebej, ker poznam tudi drugo skrajnost - prisostvovanje odklopu medicinskih aparatov v bolniški sobi.

Noni smo uredili posteljo kar v pritličju, nekoliko umaknjeno od vrveža, a blizu, da je bil vedno kdo v bližini, ko je kaj potrebovala. Izmenično smo ji nosili hrano in jo spodbujali, da je naredila vsaj par grižljajev, izmenično prevzemali nočna dežurstva. Veliko časa je ob njej presedel nono. Tako kot ju je bilo po eni strani čudovito videt - bila sta kot dva mlada zaljubljenca (res, ljubezen je tudi na stara leta lahko romantična) - mi je bilo izredno težko ob misli na njeno trpljenje in nonota, ki je trpel skupaj z njo in se bal dneva, ko bo ostal sam.

Stanje se ji je občutno slabšalo in vsi smo slutili, da konec ni več daleč. Človek, ki ima vsaj malo posluha za življenje, to čuti. Vprašanje le, če si to prizna in v strahu pred bolečino tega ne taji. Smrt je v vsakem primeru težko sprejet in ko smo bili čez teden študentje v Ljubljani, odmaknjeni od dogajanja, so se kar same pojavile misli: "vse bo v redu, ni tako hudo," čeprav sem se še v nedeljo poslovil s cmokom v grlu - s slutnjo, da jo živo vidim zadnjič.

Odšla je v petek popoldne. Domov smo vnuki prišli prepozno. Križek na čelo in poljub na lice. Zbogom, nona! Še isti večer so se pri nas zbrali sosedje na molitvi za pokojno. Bilo je skoraj slovesno. Če verjameš, da s smrtjo ni konec, je ob tem vsaj seme razloga za veselje. In olajšanje ob misli, da je trpljenje minilo. V nasprotnem primeru pa ostane zgolj nič, praznina.

križ

Res sem vesel, da smo ji po svojih najboljših močeh omogočili dostojanstven odhod. In da smo se jo odločili še naslednji dan po smrti obdržati kar na domu. Čez dan so se mnogi oglasili, se za hip ustavili in ponudili, da nam pomagajo po svojih močeh. Na vasi še obstaja nek čut za take trenutke. Samo upam lahko, da bomo znali to prenesti tudi na nove generacije.

Pri nas je kaj takega (obdržati mrliča v hiši) še mogoče. V Ljubljani to ni dovoljeno - po predpisu umrlo osebo hitro odpeljejo in nato pripeljejo na pokopališče neposredno pred pogrebom. Stik s smrtjo je tako skrajšan na nujni minimum. Se je sploh kaj zgodilo? Po možnosti že pred smrtjo prepustimo skrb drugim, kakšni ustanovi. Če ima umirajoči srečo, pride v takšno (recimo Hospic), kjer vsaj malo dajo na dostojanstvo umiranja. Drugi umrejo osamljeni.

Čeprav je smrt del življenja, se pogovora o njej in misli, da se povrnemo v prah, izogibamo kot hudič križa. Znanost pač še vedno ni našla zdravila zanjo in zato je najboljše stvar odmisliti. Hrani kdo doma fotografije iz pogrebov?! Kljub vsemu se najdejo izjeme. Pred časom sem namreč zasledil ganljiv zapis fotografa, ki je na željo staršev fotografiral slovo od njunega mrtvorojenega otroka. Kako lepa gesta - četudi ni uspel zaživeti, je obstajal, žalovali smo za njim in ostal bo v spominu.

četrtek, 13. december 2012

Od Šmohorja do Rimskih toplic

S pomočjo dobrih ljudi (iskrena hvala!) sem moje bivanje v Laškem popestril tudi z ogledom okolice. Domačini so najboljši vodiči, še posebej, če te obenem še nahranijo. ;)

Rečica, Šmohor, Šmihel, Marija Gradec
Slovenija skriva ogromno lepih kotičkov. Tudi dolina Savinje in Rečice, ki se ji priključi v Laškem, ni izjema. Povsod okrog so na hribčkih posejane cerkvice (Šmohor, Šmihel, Marija Gradec ...) - nekatere že zelo stare - ki pričajo o dolgi prisotnosti krščanstva na naših treh, in s svojo lepoto tudi o zavzetosti in skrbnosti ljudi zanje. Če je ljudem všeč ali ne, cerkve so za marsikateri kraj edina kulturna znamenitost. Po starosti (mladosti) in arhitekturi precej izstopa v Plečnikovem stilu zgrajena cerkev bl. Antona Martina Slomška v Rečici.

pogled na Zgornjo Rečico)

Tudi možnosti za sprehode je veliko (ideja za naslednji obisk, tokrat nisem bil ravno za športne podvige). Med drugim na Hum ali po geološki poti Govce. Zaradi nepremišljenega rudarjenja se je namreč v vsega nekaj letih celotna nekdanja vas Govce pogreznila v zemljo. Ostale pa so zanimive geološke sledi in fosili.

Rimske toplice
Bližnje toplice z dolgo tradicijo so prav zanimivo obnovili. Staremu slogu so relativno z občutkom dodali sodobne poteze (glej galerijo slik). Bi si pa predstavljal, da na takšnem "nobel" kraju vedo, kako se pripravi zeleni čaj. No, nevednost bi v bistvu še razumel, da pa natakar arogantno prelaga krivdo na avtomat, ki pozna samo vročo vodo, pač ne.

Huda jama
V neposredni bližini Rečice in Laškega pa je tudi kraj s precej bolj grenko vsebino. Le stežka si predstavljam, kako so se počutili domačini, ki so za grozljivo množično povojno grobišče vedeli dolga leta, a o tem niso smeli govoriti. Ko se je zadeva le začela raziskovati in so jo razgrabili tudi novinarji, je posijalo upanje, da bodo grozljivi prizori in dejstva le premaknili mišljenje ljudi in bomo tudi ta težki del slovenske zgodovine predelali, a je nedokončana zadeva (izkopavanje in preiskavo so prekinili zaradi pomanjkanja denarja) hitro potihnila. Pred vhodom v rov je postavljena le skromna tabla z napisom o grobišču. Na bližji stavbi pa zabrisan grafit V nebo vpijoč zločin komunizma.

Presenetila me je izjava, da naj bi v Barbara rovu baje odkrili tudi trupla otrok, a niso smeli tega celo sedaj dati v javnost. Ne morem sodit o resničnosti izjave, sta pa misel na to in pogled na mozaik v kapelici pred vhodom prav strašljiva.

mozaik pred Hudo jamo - ženska z mrtvim otrokom

Najbolj od vsega mi v spominu ostajata molk in zgovorna tišina.

Glej tudi:
Toplice
Vsakemu nekaj fali
Vsakemu nekaj fali 2
(Skoraj) zgodovina