torek, 25. december 2007

Tebi...

...miru, veselja in ljubezni želim.

sobota, 22. december 2007

Sonce

Včeraj je bila Ljubljana v ledenem oklepu zime. Drevesa so bila prekrita z ledenimi kristalčki, na trenutke so iz megle pršile drobne ledene iglice... zrak je bil leden, celo meni je pašalo nosit kapo, čeprav jo praktično nikoli ne nosim.

Sredi te zime pa toplina. Toplina v srcu, iskrivi pogledi, iskreno veselje. Res, ne bi si želel drugače preživet popoldneva in večera. Bilo je prečudovito.

Vesel sem, da sem ostal še ta dodatni večer v Ljubljani. Včeraj mi je bila domača. Zelo domača. Lahko sem si vzel čas za najbližje, se v miru pripravil na prihajajoče praznike ter se še z večjim veseljem danes odpravil domov, na Primorsko!

Sivo kotlino smo pustili za sabo in sončku v srcu se je pridružilo še sonce na nebu. Čudovit je bil pogled na pobeljene iglavce, obsijane s soncem. Na žalost sem zamudil idealno priložnost za slikanje. Ah, nekaj mora ostat tudi za srce! :)

Za vas pa slikca enega izmed primorskih "simbolov".

četrtek, 20. december 2007

Nihanje, drugič

Skoraj sem že pozabil kaj je to nihanje. Jesen je bila res prekrasna, polna čudovitih trenutkov, volje, optimizma. Na žalost me december spet spominja na to, da ne morem biti ves čas "zgoraj", da je treba včasih pasti, se spustit dol, vzet zalet... da se zaženem še višje! Ne?!

Mogoče je tudi to vzrok, da se precej redkeje oglašam na blogu. Nekako sem se odvadil tarnanja. Kot da nočem ljudi morit s svojimi problemi, hočem pisat (le) o lepem, kazat vse čudovite stvari, ki so nam vsak dan dane... In jih opažam, si zapišem osnutek, potem pa gre mimo mene. In ko imam čas, nisem več v tistem razpoloženju, da bi znal povedat kar sem videl, čutil. In blog sameva.

A tudi "ta čudna" stran mene sem jaz. Ker iščem, se sprašujem, hrepenim, se bojim, jočem... Ja, vsak dan iščem, imam veliko vprašanj, hrepenenja v meni so ogromna, so trenutki strahu, duša pa vedno znova in znova zahteva čiščenje. In vem, da tega ne morem, ne smem držat v sebi. Ker razžira od znotraj.

Tisti najbližji bojo razumeli, me sprejeli tudi, če ne bom vedno dobre volje. Vem. Če ne drugega si zaslužijo iskrenost... Čudno mi zveni ta stavek. Pa saj sem bil iskren že doslej!? Ja, ampak hočem jim pokazat tudi žalost, skrbi, jok, napake...

Nisem tako trden kot si domišljal. Še vedno rastem.

ponedeljek, 17. december 2007

Belo nebo

Baje je ta pesem "za ženske" :)
No, drage moje punce, ta pesmica je prav za vas, ki mi ogromno pomenite.

Adblock

sobota, 08. december 2007

if else

if ( I.make(naloga) )
___I.happy=true;
else
___ I.happy=false;

četrtek, 06. december 2007

Ustavil bi čas

Danes sem se spet spomnil na sanjarjenja iz otroštva, zgodnje mladosti. Želel sem si namreč, da bi lahko z dvema tleskoma ustavil čas. Vse bi se ustavilo, le jaz bi se lahko svobodno gibal, delal, uporabljal stvari, mogoče z dotikom v ta vzporedni svet obudil še koga; ko bi mi postalo dolgčas, pa bi se spet vrnil nazaj, pognal čas, živel kot doslej.

O, kako prav bi mi zdaj prišlo to! Da bi se lahko naspal, v miru pojedel, se spravil delat za faks, uredil množico fotografij, zmontiral goro video posnetkov, se posvetil obveznostim in stvarem, ki me zanimajo, prebral mejle, odpisal, pa dokončal in na blogu objavil vseh 5-10 osnutkov, ki čakajo name... Ja, ideje so, časa zanje pa malo.

In potem bi si vzel čas za najlepše stvari. Recimo občudovanje sončnega zahoda do onemoglosti... :)

Vprašanje je samo, če bi si potem sploh še kdaj želel nazaj...

petek, 23. november 2007

Drugi dom

Koliko nam je Ljubljana domača? To vprašanje sem dobil od prijateljice v izziv, naj kaj napišem o tem... V tistem trenutku bi znal povedati marsikaj predvsem lepega, sem pa vesel, da sem še malo počakal in se vmes spomnil tudi na tiste ne tako prijetne strani, tako da bo ta prispevek bolj objektiven.

Oooo, domače!
Po nekaj letih študiranja, mesto že kar spoznaš. Bližnjo okolico stanovanja/doma, pot na faks, pot v center, nekaj prog trole... Občasno te pot zanese v Tivoli, pa na Plažo, s prijatelji se dobiš v kavarni v starem mestu, spet drugič se zapelješ čez mesto in jih obiščeš v njihovem študentskem "brlogu", najdeš si svoje bližnjice in načine, kako se izogniti gneči...
Pa te stvari sploh niso tako pomembne. Najlepše je druženje, spoznavanje, pogovori, odnosi... Na enem mestu je zbrano malo morje ljudi iz vseh vetrov, vsak s svojo zgodbo, s svojim mišljenjem, osebnostjo... Ja, predvsem odnosi in dogodki so tisti, ki dajo občutek domačnosti. In stvari, ki te spominjajo nanje... Tu se srečujemo s študentsko skupino, tam imamo pevske vaje, v tej kavarni smo se že večkrat dobili s prijatelji na prijetnem čajčkanju, v tem parku sem se predajal toplemu sončku, na tej klopci je sredi noči potekal globok pogovor, v to smer stanuje prijateljica, tu smo stali in prepevali, da so se turisti ozirali za nami, tukaj sva se s prijateljem vedno poslavljala in dolgo v noč razglabljala, ta vogal me spominja na...

Jaz, tujec
Mogoče bo kdo presenečen, a v vseh letih sem samo dva vikenda ostal v Ljubljani. Me preveč vleče domov, na lepše, kjer duša poje. Prvič sem se odhodu domov odpovedal zaradi bolezni drage osebe, drugič pa ostajam... danes. In že pogrešam dom. Pogrešam mir, naravo, počasen ritem, igranje klavirja, šumljanje Soče, pogrešam prijatelje, ki so odšli domov...
Prej sem zavil do centra in nazaj. A sredi množice ljudi sem se počutil osamljenega, tako tuje. Še huje je poleti, ko se mesto izprazni in ga zasedejo turisti. Brrr... Nisem človek za (veliko) mesto, rad imam umirjenost domačega kraja, kolone na cesti me živcirajo, pa hitenje... Ja, saj arhitektura je lepa, a brez ljudi prazna. Lahko grem v park, a kaj ko se še vedno sliši hrup mesta, sam v kavarni pa je prav bedasto sedet...


V Ljubljani res ne bi rad živel celo življenje. Kot študent pa je prav lepo - mesto je živo, polno študentov, srečuješ se s prijatelji iz vse Slovenije in... za vikend lahko greš domov! :)

torek, 20. november 2007

Jesen, zima, pomlad, poletje

... meni so pa vsi letni časi všeč. vsak ima neki, kar nima noben drug in tisto ga nrdi specialnega in zato sm js zaljubljena v vsak letni čas posebi...
poletje mi je všeč, k je tko svetlo, toplo... tisti filing slanosti na koži, ki ga ne prenašam, mi prow polepša dan... sonček, ki mi kodra laske... voda, naj bo Soča al pa Nadiža, ki mi shladi po tisti grozni vročini... večerni sprehodi ob morju, sladoled na terasi ob plesni muziki... to mi je pr poletju všeč... in zagorelost moje kože... tista čokoladna barva, ki se opazi še zdej...
jesensko vreme je toplo, tudi če včasih dežuje... ko listje rumeni, rjavi, rdeči... te tople barve... mi je všeč it v naravo, se uležt na suho listje in gledat napol gole veje dreves...
pozimi se grejem v puloverčkih in zdraven pečk... ponoči se zavijem u kovter in ko pomislim na vs tisti mraz zunej, me greje še bolj... všeč so mi rdeči noski, ki kukajo iznad šalov... in sneg... mi je všeč tisti mrzu veter, posebno ko ga slišim in sm js na toplem...
in končno pomlad... ko je vse zeleno in cvetijo rožice... narava se prebuja in meni se zdi tako lepa in nedolžna... po dežju je umita, čista...

Upam, da mi prijateljica ne bo zamerila citiranje njenih besed iz zdaj že skoraj 4 leta starega mejla. A enostavno moral sem to objavit. Je to, kar čutim. Res, potreboval sem skoraj 4 leta, da sem v polnosti dojel njene besede, a sem jih. :)

Vedno mi je bilo poletje najlepši letni čas, zasnežene zime in cvetoče pomladi takoj zadaj, jesen pa nekakšno nujno zlo. A tudi jesen je čudovita, letos se prvič zavedam tega! Hvaležen sem, da imamo to srečo in doživljamo letne čase v vsej veličini - vroča poletja, pisane jesenske dni, zasnežene zime, cvetoče pomladi...


In najlepše...
ljubezen? ljubezen spada v vsak letni čas... mogoče jo vsi pripisujejo pomladi, ker se takrat rodi narava in naj bi se z njo tudi ljubezen.... ker sta obe nekaj najlepšega in najpopolnejšega... a ljubezen je topla kot poletno sonce, je topla kot jesenske barve listja in je topla, da nas v zimskem mrazu greje... ni samo pomladno čustvo... ljubezen je večna...
(N. V., v mejlu "o študiju, veri, časih in življenju...", 13.2.2004)

Sončna pesem

Minil je že skoraj en teden, odkar sem se sredi sivega dne odpravil čez mesto, in z odzvanjajočo mislijo "Živi življenje!" v glavi spontano sestavljal mojo različico sončne pesmi.

Hvala Ti za ta siv dan - vseeno je prav lepo. Hvala za ta zrak, naravo okoli mene. Hvala za to gospo na vozičku in moža, ki skrbi zanjo - dajeta zgled poguma in skrbnosti. Hvala Ti za ta mlad par in ljubezen, ki jo vžigaš med njima. Hvala Ti za vse hiteče, nemirne ljudi - vem kaj je mir. Hvala Ti za vse umetelne stavbe, čeprav so samo bleda senca umetnin, ki si jih Ti ustvaril - še bolj se zavedam tvoje mogočnosti. Hvala ti za gnečo na pločniku, zaradi katere sem moral upočasniti vožnjo - lahko sem videl ljudi na poti, jim pogleda v obraz. Hvala Ti za neskončne kolone avtov - za vsak srečno prevožen kilometer, za to, da nas varuješ, paziš na bližnje. Hvala Ti za rdečo luč na semaforju - lahko se bom malo odpočil. Hvala za ta vetrič, ki me sicer ovira pri vožnji, a prijetno hladi. Hvala ti za ta star par, ki počasi, a vztrajno, oprijeta pod roko stopata naprej - pripeljal si ju skupaj, zavedata se sreče, da sta lahko skupaj stopala skozi življenje, v zimi se grela ob toplini skupnega ognjišča. Hvala Ti za vsa spoznanja, kako skrbiš za nas. Hvala za pogovore, prijateljstvo, čudovite ljudi, ki mi jih pošiljaš na pot. Pa kaj, če je siv dan?! Hvala Ti za sonce, ki sije v meni!

četrtek, 15. november 2007

I Believe in Love

Adblock

Dixie Chicks - I Believe in Love

I made a promise to myself
Locked it away deep down inside
Told my heart we'd wait it out
Swore we'd never compromise
Oh I'd rather be alone
Like I am tonight
Than settle for the kind of love
That fades before the morning light

Silence stared me in the face
And I finally heard its voice
It seemed to softly say
That in love you have a choice
Today I got the answer
And there's a world of truth behind it
Love is out there waiting somewhere
You just have to go and find it

I believe in love, I believe in love
A love thats real, love thats strong
Love that lives on and on
Yes I believe in love
Yes I believe in love

sreda, 14. november 2007

Živi življenje!

Več čutenja! Manj razmišljanja.

torek, 13. november 2007

Kdaj so se ti zadnjič lesketale oči?

Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?
Kdaj so se ti zadnjič lesketale oči?
(A.Šifrer)

Bolj kot se staramo, odraščamo in smo oh in sploh vedno bolj polni znanja, manj je stvari, ki bi jih srečali, videli, spoznavali prvič. Res, še vedno se učimo, hodimo na faks, nekateri poklici zahtevajo nenehno izobraževanje... A to so stvari, ki jih moramo delati zaradi preživetja. Zelo zelo malo stvari pa je takšnih, ki bi nas zaposlile z razmišljanjem, zagnanostjo, osebno željo, da bi jih spoznali, doživeli nekaj novega...

Posledica tega je, da nas zelo malo stvari osrečuje, razveseljuje, napolnjuje z otroškim veseljem, vžiga iskrice v očeh. Še posebno, če čakamo, da se stvari zgodijo same od sebe. Zato je koristno, da jih poiščemo sami. Pa čeprav je to samo razigranost, ko "ušpičimo kakšno neumnost". Preverjeno pomaga! ;)


ps: 99 objav nazaj, sem se prvič oglasil svetu na tem blogu.

nedelja, 11. november 2007

Hiša?

Nočna modrost:

-Zakaj bi zidala hišo na teh temeljih, če lahko leživa na armafleksu in gledava zvezdice?
-Ker je pozimi mraz.

Vseeno pa je pred zidanjem pomembno, da si prepričan/a čutiš, da v tej hiši res hočeš živet.

četrtek, 08. november 2007

Pazi!

Grozljivo je poslušati novice, prebirat črno kroniko. Čelno v tovornjak... Izsilil je prednost.... Ugasnilo mlado življenje... Trije mrtvi... Letos že x žrtev... Se nam res tako mudi na oni svet?!

Prosim, vozimo pametno! Tistih par minutk, ki jih pridobiš z nepremišljeno ali divjo vožnjo, res ne odtehtajo nevarnosti, v katero zaradi tega spravljaš sebe in druge!!!

Še bolj žalostno je, ko so žrtve nedolžni, nič hudega sluteči... Dovolj je nepazljivost, zamišljenost, sanjarjenje in...
Tukaj smo najbolj ranljivi pešci, kolesarji, rolerji... Čeprav se držimo pravil, se še vedno lahko zgodi nesreča in takrat je prepozno ugotavljati, kdo je kriv, zato:

Prosim, pazi! Vedno!
Tudi če sam/a mogoče ne ceniš toliko svojega življenja... ne pozabit, da so okoli tebe ljudje, ki jim ogromno pomeniš! Res, ljudje "nimamo pojma, niti najmanjšega pojma nimamo, koliko pomenimo ljudem okoli nas"... Verjemi... in pazi nase!

petek, 02. november 2007

Bustres

Vožnja z avtobusom je stresna! Pa ne samo vožnja, tudi vse ostalo povezano s tem.

Oni dan sem se izjemoma* odpravil na avtobus, na drugi konec mesta. Bil je lep dan, kar smejalo se mi je. A bolj kot sem se bližal postaji, bolj sem postajal nemiren. Kaj če mi avtobus spelje pred nosom? Ga bom moral čakati pol ure? Zavijem v ulico, imam že pogled na postajališče, živčno oprezam za zeleno barvo... In na postajališču, kakšnih 100m naprej res zagledam avtobus. Naj stečem? Ne, odpeljal mi bo pred nosom... Zakaj stoji? Mogoče pa ga ujamem... Ja, grem! Ne, je že štartal! Upočasnim korak, mirno pogledam na avtobus, ki odpelje mimo mene. Bom pa malček počakal. Saj se mi ne mudi. Imam še kakšnih 50m. Nenadoma pa zagledam še eno vozilo znane zelene barve. Je to res moja trola? Ne, sigurno je druga linija... Ampak... Ja, prava je! Dve zaporedoma! Naslednja bo gotovo šele čez pol ure! Poženem se v dir, srce prestavi v višjo prestavo, avtobus dosežem ravno v trenutku, ko hoče voznik speljat. Koliko stresa! Se me bo usmilil? Mi bo speljal pred nosom?! Na srečo sem se mu približal od spredaj in me je videl. Privlečem se na bus, zadihan padem na stol in si obljubim: Nikoli več! No... samo v skrajni sili!

Še dobro, da sem se vračal s kolesom...


*Dejansko se zelo redko zgodi, da bi šel na avtobus. Tokrat sem šel iskat moje kwlo, ki sem ga posodil prijateljici.

četrtek, 01. november 2007

Trdnost

Očetovstvo mora biti naporno delo. Medtem ko je mama sinonim za toplino, ljubezen, odpuščanje, nežnost, mora tata včasih udarit po mizi, pokazat odločnost, biti "ta grd", prepovedati, ukazati. Seveda je idealno, če sta oba starša enotna in delujeta skupaj, a ponavadi je vedno tako, da je en bolj popustljiv kot drugi.

Da ne omenim "sramote", ki jo očetje/starši delajo pubertetnikom. Saj smo vsi šli skozi obdobje vprašanj "Kako se lahko tako pameten otrok (beri: jaz) rodi tako neumnim staršem?!", ane? :D
Tudi meni je bilo večkrat neprijetno, bil sem v zadregi. A sem hvaležen tatu tudi za to. Pokazal mi je namreč, da tisto kar se drugim zdi "normalno", ni nujno tudi najboljše. Zgled trdnosti, zvestobe sebi.

Vem. Če bo Bog dal in bom kdaj tata, bom tudi jaz kdaj pa kdaj spravljal svoje otroke v zadrego, jim delal "sramoto". A upam, da jih bom naučil vsaj tega, kar sem se sam naučil. Predvsem pa si želim, da bi tudi skozi trdnost in odločnost začutili tisto, kar je najpomembnejše - ljubezen.

ponedeljek, 29. oktober 2007

Udomačen

Bili so mi samo ljudje, kot tisoč drugih. In nisem jih potreboval. A zdaj... Ja, udomačen sem. Pustil sem se udomačiti. Sledil sem staremu receptu: najprej sem sedel narazen in nič govoril, nato vsak dan prisedel bližje... dokler nisem bil udomačen.

Znan mi je smeh, srce mi zaigra ob znanem glasu, zvabi me iz brloga kot pesem... Vem, odgovoren sem za to, kar sem udomačil. Na srečo pa je to zelo lepa dolžnost.
Včasih bodo trenutki, ko bom jokal. Ob slovesu, ob sočustvovanju, ob preizkušnjah... Sem potem sploh kaj pridobil? Ja, pridobil sem. Zaradi zvezdic, iskrivih oči, čutečih src.

(...)

četrtek, 25. oktober 2007

svet = ...

Nekega večera se vrnem v stanovanje in slišim glasno debato. Cimer in cimra na vsak način skušata ugotovit, ali se da svet opisati z matematičnimi formulami. Pozdravim in grem v sobo se pripravit na spanje.... Pri sebi se muzam ob resnosti debate... Skoraj sem že pripravljen, da pridno skočim v posteljo, ko se končno spomnita name in vprašata po mojem mnenju, seveda vsak v upanju na potrditev svoje trditve. Jaz ju pa samo pogledam, se nasmehnem in vprašam:
Če bi vedela odgovor na vprašanje, bi bila srečnejša?!

sreda, 24. oktober 2007

Wednesday morning 3 am

Noč iz torka na sredo. Delovni teden. Ura kaže 3 ponoči. Dež. Mraz...

Mirne ljubljanske ulice? Pa kaj še! Samo na Bavarskem dvoru je bilo v vidnem območju hkrati 40-50 ljudi, a so stalno hodili novi in novi mimo! Nočni ptiči?!

Adblock


ps: Pesmica nima s prispevkom, razen imena, nič skupnega. Mi je pač všeč :)

torek, 23. oktober 2007

Zakaj imamo Primorci burjo radi?

Duhovna razlaga
Človek potrebuje, da ga vsake toliko časa prepiha in strezni.

Stereotipno-slovenska razlaga
Smeti z našega dvorišča odpihne k sosedom. Na žalost ima to pomanjkljivost, da smeti od drugega soseda prinese k nam :)

Krščanska razlaga
V bitki pri Frigidu (ad Frigidum) je burja odigrala odločilno vlogo in pripomogla k zmagi krščanskega cesarja Teodozija I. nad poganskimi uporniki, kar je dokončno utrdilo krščanstvo v Evropi.

Patriotska razlaga
Burja je značilna za Primorsko, je nekakšen simbol za naše kraje. Spominja nas na dom.

Praktična razlaga
Burja običajno pomeni lepo vreme. Primer: V nedeljo sem se vračal iz Ljubljane. Od Unca do Postojne (pa tudi drugod po Sloveniji) je snežilo, ko sem prišel do Nanosa, pa se je nebo odprlo, sijalo je sonce! Oblaki ki so pokrivali hribe severno od Vipavske doline so se trgali in burja jih je v pasovih gnala čez nebo.

četrtek, 18. oktober 2007

Tu nekje leži majhno jezero

Tu nekje leži majhno jezero.
Sam ne vem, kdaj sem se zavedel, da je tu.
Raslo je skupaj z mano.

Majhno je, a globoko.
Nikoli še nisem prišel do dna.
Dvomim, da bom kdaj prišel do dna.

Ob večerih je včasih tu samotno.
Čutim, kako jezero joče, hrepeni.
Dviga se v nebo, išče pot do drugih.

Rado bi se zlilo, rado bi govorilo o vsem, kar vidi, sliši, čuti...
Rado bi poslušalo, rado bi čutilo druge.

Včasih, včasih je noč polna zvezd.
Malo jezero je srečno.
Našlo je pot do drugih, nič več ni samo.

Zlati zvezdni sij prodira v globine.
A ne drži ga zase, deli ga z drugimi.
Bleščeča gladina, iskrice v očeh.

Tu nekje leži majhno jezero.
Moja duša.

Toplina in varnost

Zunaj (prvič od začetka študijskega leta) pada dež. Mrzel in neprijazen. Odganjam misel, da bi čez nekaj minut moral spet na faks in to samo zaradi uvoda v vaje. Rajši skušam misliti na lepše stvari, ki ogrejejo srce...

Že precej časa nazaj, sem se v pogovoru dotaknil teme, iskal odgovor na vprašanje, kaj moški in ženske iščemo v odnosih, še posebej v "tistem" odnosu. Kaj iščemo, pričakujemo, po čem hrepenimo? Kaj nas žene v iskanje, "lov", spoznavanje? Seveda je odvisno od človeka, od njegove globine, vrednot, osebnosti, prioritet (kariera ali družina)... A mislim, da smo si nekje globoko v sebi ljudje zelo podobni, si želimo isto. Od nas pa je odvisno, koliko znamo temu glasu slediti...

Prijateljica pravi, da si ženske želijo varnosti. Želijo si nekoga, ki mu resnično lahko zaupajo, se nanj zanesejo, v njegovem objemu izgubijo in pozabijo na kruti svet. Hrepenijo po gotovosti, po dokazih, da jim bo vedno v oporo, da bo odnos preživel še tako hudo preizkušnjo.

In kaj si želimo moški? Če lahko sodim po sebi, je to toplina. Tista toplina, ki ogreje ta krut in mrzel svet, toplina, ki stali še tako nepredušno zaprto moško dušo. Hočemo čutiti, da nekomu veliko pomenimo. Hrepenimo po mehkobi, pozornem in čutečem srcu... Želimo, da nekdo odkrije, da v sebi nosimo še precej več, kot si upamo pokazat na zunaj.

V pristnem objemu začutimo tako toplino kot varnost. Zato pa so objemi nekaj najlepšega.

Da iščemo ljubezen je samoumevno, zato tega nisem omenjal.

nedelja, 14. oktober 2007

Veselje

Nikoli se nisem imel za pretirano resnega, zadnjih nekaj mesecev pa sem večkrat slišal, da sem se spremenil, da sem bolj vesel, da se več hecam... Malo mi je dalo mislit in ugotovil sem, da to drži. A stvar je malček drugačna...

Po koncu srednje šole, kjer smo se v razredu dobro razumeli in veliko smejali (posebno ure telovadbe, ko smo igrali nogomet, so bile polne smeha), sem prispel v belo Ljubljano. Kljub mnogim lepim trenutkom pri zboru in študentski skupini sem postal nekoliko zadržan. Dogajalo se je, da je v pogovoru nastala mučna tišina, stvari nisem znal obrnit na hec, prav gotovo nisem sodil med ljudi, ki znajo zabavat ljudi, poskrbet za dobro vzdušje... Če je do tega prišlo, sem seveda sodeloval, nikakor pa nisem bil pobudnik. Povrhu sem se še spraševal, ali je moja pot prava, iskal voljo do študija. In tak sem se v spomin vtisnil študentski družbi...

No, zadnje čase pa sem deležen čudovitega prijateljstva, družbe v kateri se res počutim sprejetega takega kot sem. Počasi je zato na dan spet prišel moj pravi JAZ. Del mene pa je tudi odprtost, razigranost, moj smisel za humor... kar so drugi opazili.

Kaj naj rečem? Hvala vam prijatelji, da ste na dan izbrskali... mene! Hvala vam, da me vedno znova presenečate, da sem smel z vami preživeti najlepše dni počitnic, da sem z vami lahko to kar sem. Rad vas imam!


ps: To razmišljanje je večinoma nastalo med današnjim kolesarjenjem. Gibanje na svežem zraku poživlja srce in duha :)

četrtek, 11. oktober 2007

Po gobe!

Še nekaj lepega se mi je zgodilo čez vikend. Šli smo po gobe. Dobesedno! :)
Skupinica 4 ne-ravno-poznavalcev-gob smo se torej odpravili v gozd in stikali za edinimi gobami, ki smo jih poznali: jurčki in dežniki. Prvih ni bilo nič, drugih kar nekaj. Neumen kmet ima najdebelejši krompir. Po domače: začetniška sreča je precej pripomogla k teži v vrečki. :)

Gibanje na svežem zraku je zdravo, zato smo nadaljevali s kratim sprehodom in uživali v popoldanskem jesenskem soncu, ki je nekam plaho svetilo z neba, a nad pokrajino razlivalo prijetno toplo svetlobo; ter v burji, ki nas je pošteno prepihala. Nastalo je nekaj zanimivih slikc... Zgornjo sem si sposodil od prijatelja. (foto: M.K.)

torek, 09. oktober 2007

Vonj po domu

Na jesen se moje navdušenje za opazovanje narave nekoliko umiri. Še posebej v Ljubljani, kjer je mesto izrinilo naravo v parke in majhne oaze. Vrnitev domov za vikend, pa je v trenutku iz spanja prebudila moje čute, jih iz mirovanja pognala v bliskovito zaznavanje.

V zraku je bilo desetine vonjev, precej drugačnih kot poleti, a blagodejnih za dušo. Dišala je zadnja košnja, dišali so cvetovi na grmu ob poti, zakurjene peči na drva, značilen vonj je izdajal domačo žganjekuho...

Oči so opazovale kako se dan počasi preveša v večer. Sprehodil sem se po ozki uličici, pozdravil mimoidoče ljudi, s kotičkom očesa oplazil oleander, se ustavil ob grmu, ki mu je jesen nadela živo rdečo obleko, se za hip ozrl v nebo med lastovke... Smaragdna barva Soče se je mešala z motno sivkasto, kot bi sporočala, da je njene prozorne globočine še nedavno motil nevihte temne srd.

Uho je božalo šumljanje vode, žvrgolenje ptičkov... noben čut ni bil prikrajšan!

nedelja, 07. oktober 2007

Seme med plevelom

Družinski prijatelj je v bolnici, kjer okreva po možganski kapi. Na srečo se stanje izboljšuje. Stavki, ki prihajajo iz njegovih ust, so sicer malček zmedeni, besede sestavlja po zlogih, jih včasih pomeša, a se da razumet, kaj govori. Med drugim zelo rad pove zgodbo, kako je bilo, ko so ga s helikopterjem prepeljali v bolnico, spominja se vsega kar so ga vpraševali...

Ob poslušanju pa sem ugotavljal, da so mi simptomi dokaj znani. Pred kratkim je namreč po e-pošti potoval mejl, ki je opisoval znake kapi: slabost, omrtvelost čutov, nesposobnost osebe, da pove enostaven stavek, da se nasmehne...

Simptome možganske kapi je včasih zelo težko prepoznati. Vendar pa obstajajo 4 enostavni ukrepi, ki nam pri tem pomagajo.
PREBERITE IN SI SKUŠAJTE ZAPOMNITI:

Opazujte torej in hitro ukrepajte!
1. Prosite osebo, da se nasmeje (če ne more, je to znak)
2. Prosite osebo, da pove povsem navaden stavek. (npr. Danes je zelo lepo vreme.)
3. Prosite osebo, da dvigne roke nad glavo.
4. Prosite osebo, da vam pokaže jezik. Če jezik stoji ali visi nepravilno, je to lahko znak možganske kapi.

Če ima oseba katerega koli od teh znakov, takoj pokličite nujno medicinsko pomoč in opišite simptome. Žrtev ima lahko resne posledice zaradi poškodb možganov, lahko pa tudi umre, če na te simptome nismo pozorni.


Med tonami smetmi, ki jih vsakodnevno dobivamo, je očitno tudi nekaj sporočil povsem koristnih in vrednih branja. Ob poznavanju simptomov bi namreč lahko hitreje ukrepali in bi možnost dolgoročnih posledic zmanjšali.

sobota, 06. oktober 2007

Za temno nebo!

Kot sem že pred časom omenil, je v Ljubljani, pa tudi po vsej Sloveniji, močno svetlobno onesnaženje. Po raziskavah je Slovenija celo druga najbolj osvetljena država v Evropi! Obenem pa raziskave kažejo, da pretirana osvetljenost ne le otežuje opazovanje neba (Rimske ceste se praktično ne vidi!), temveč je celo zdravju škodljiva!

Pobuda za temno nebo je civilna pobuda državljanov Slovenije, ki smo zaskrbljeni zaradi naraščajočega svetlobnega onesnaženja v Sloveniji. Namen pobude je opozoriti strokovno in širšo javnost na problem svetlobnega onesnaženja in njegov negativen vpliv na astronomska opazovanja, zdravje ljudi in okolje nasploh ter doseči sprejem državne regulative, ki bi omejevala onesnaženje na razumno mero.
(Vir: http://www.temnonebo.org/)

S pobudo se kot ljubitelj zvezdic seveda zelo strinjam. Še posebej ker se ne zavzemajo za vrnitev v "črni srednji vek", ampak za razumno osvetljevanje. Res ni nobene potrebe, da obcestne svetilke svetijo v nebo! Uporabljajmo ekološke svetilke! Brez trošenja energije za svetenje v nebo, bomo prihranili na elektriki, denarju ter zmanjšali onesnaževanje.

O tej temi je bilo govora v včerajšnjih Odmevih (35. minuta).

torek, 02. oktober 2007

Ni ideje za naslov

Svet je buci buci :)
Kako soblogerko poiščeš v resničnem življenju? Pišeš komentarje, si izmenjuješ mejle, kličeš po telefonu? Ne, na obisk greš h družinskim prijateljem! :)
Natanko to se mi je zgodilo v nedeljo. Med kosilom kar naenkrat slišim znano ime, v glavi zazvoni alarm, misli skačejo, podatki se povezujejo in naenkrat... preblisk! Nasmejana oseba na drugi strani mize ni nihče drug kot "the" Nikolina :) Presenečenje iz obeh strani je prešlo v veselo srečanje, pogovor. Res te je bilo lepo srečat, Nikolina! Pa čakam, da spet kaj napišeš v svoj blog.

1.oktober
Že ptički čivkajo, da na ta dan študentje zapustimo domača gnezda in zopet odletimo v naša mala študijska gnezdeca. Učenja in izpitov se sicer ne veselimo pretirano, je pa vseeno lepo spet srečevati znance in prijatelje z vseh koncev. Spet bojo na vrsto prišla kosilca, pijačke, nova srečanja, novi pogovori... Pa tudi še tako nabasan urnik precej lepše izgleda, če v sebi nosiš optimizem. Tega mi zaenkrat ne manjka.
Aja, pa lepo je videt dekana fakultete, ki v službo pride s kolesom. Čeprav si "velika živina", res ni treba pozabit na rekreacijo pa skrb za okolje.

Pravice ni, pravica je...
Zadnje tri dni sem užival. Vsak večer je bil namreč v znamenju petja, petje pa obožujem. Sem pa ob tem spoznal, da ni nujno da je vedno večina na boljšem. Pri zborih je namreč tako, da imajo predstavniki tistega glasu, ki je številčno šibkejši, prednost in lažje pridejo v zbor. Tipičen primer je "privilegij" fantov, ki imamo ponavadi rahlo lažje vstopne pogoje :) A ne, če je selekcija znotraj nas samih! Tenorji (še posebej 1.) ter 2.basi so seveda povsod sprejeti odprtih rok, baritoni pa... niti ne tako zelo. Je že tako. Pa nisem pretirano žalosten, čeprav sem si res želel peti v zboru, kjer bi bile moje pevske sposobnosti stalno na preizkušnji ter bi imel obilo priložnosti za razvijanje glasu do njegovih mej.

Gremo naprej!

nedelja, 23. september 2007

Poudarki zadnjih dni

  • Sonček je razsvetljeval dneve, zvezdice jasne noči.
  • Tople, skoraj poletne dnevne temperature, a mrzla jutra, večeri in noči.
  • Lenobnost iztekajočih se počitnic.
  • Zadnja trgatev, jesenska opravila.
  • Prvič sem vozil traktor-kultivator, prvič prikolico. Pravzaprav oboje skupaj. In bil pri tem vesel kot otrok, ki dobi liziko :D
  • Prijetni pogovori.
  • Glasba, glasba, glasba... (petje, poslušanje, igranje)
  • Poslušanje novic o solidarnosti, pripravljenosti priskočiti na pomoč sočloveku.
  • Na tej sončni, a včasih zelo deževni strani Alp potrjeno še živijo dobri ljudje!

petek, 21. september 2007

Nepismeni

Ne maram politike in se na daleč izogibam pisanju o njej. Tudi političnih novic praktično ne berem. Vseeno me včasih kaj zbode v oči. Recimo to, da se izredno veliko politikov in novinarjev vede, kot da ne bi imeli narejene niti osnovne šole.

Iz SSKJ:
prislúh -a m (u)
1. slušna zaznava brez stvarne
podlage

prisluškovánje -a s (a)
glagolnik od prisluškovati

prisluškováti -újem nedov. (á u)
1. skrivaj poslušati, kaj kdo govori

Nazaj v osnovno šolo, pravim jaz!

ponedeljek, 17. september 2007

Skriti talent

So ljudje, ki nočejo peti, ker imajo v glavo prepričanje, da nimajo posluha. In so ljudje, ki res nimajo razvitega posluha*, imajo pa zelo veliko željo po prepevanju. Obojih poznam kar nekaj.

Nad nikomer ne obupajmo!

Prijatelj je spadal v to drugo skupino, zato se je v tej svoji želji pridružil našemu domačemu mladinskemu zboru. Ker ni pretirano izstopal, smo ga sprejeli. Zakaj bi mu vzeli to veselje?!

Čas je tekel, vaje so se vrstile, večkrat smo ga posedli med dva zanesljiva pevca, ki sta mu na uho pela melodijo, da bi le prijel pravo višino, vadili ločeno po glasovih... Počasi smo začeli opažati, da je njegovo brundanje vedno manj izstopajoče in vedno bolj uglašeno. Pravzaprav je bilo njegovo petje že povsem normalno. In nato še pika na i - spoznanje, da dosega spodobne globine (včeraj je brez upevanja in vaj za globino z lahkoto zapel veliki D). Razvija se v spodobnega 2.basa! Ogrožena vrsta "kevder basov" ima torej novega člana. :D
Res sem vesel zanj!

Predvsem nikoli ne obupaj nad sabo!

Pa še to: ko se boš naslednjič branil/a prepevanja, ker "nimaš posluha", pomisli, če nisi morda podoben skriti talent. Pogumno!


*Ljudi popolnoma brez posluha najbrž ni. So le taki z omejenim posluhom.

nedelja, 16. september 2007

Kraji preko meje

Danes sem se z Obale vračal proti domu. Pot do Gorice sem ubral po Italijanski strani meje - ob poznavanju cest je namreč ta pot krajša in cenejša (ni cestnine), kot čez Kras.

Ti kraji pa niso (bili) vedno italijanski. Slovenska prisotnost je vidna na skoraj vsakem koraku. Mimo bežijo kraji: Dolina, Opčine, Bazovica, Prosek, Zgonik, Sisljan, Tržič, Doberdob, Palkišče, Devetaki, Rupa, Peč... Zveni italijansko?! Prav žalostno je, da večina teh krajev, ki že v imenu kažejo na slovenske korenine, še vedno ne premore dvojezičnih napisov. Večinoma lahko beremo samo italijanske popačenke. Mogoče bo z veljavo (in izvajanjem!) predolgo pričakovanega zaščitnega zakona za slovensko manjšino kaj boljše...

Kako zelo so ti kraji povezani s Slovenci in Slovenijo pa je gotovo najbolj vidno v "stari" Gorici. Če se voziš ob meji proti severu, lahko vsako drugo ulico ob pogledu v smeri proti meji odkriješ prehod čez mejo (Vrtojba, Šempeter, Rožna dolina, Rafut, Erjavčeva ulica, skupni trg z Novo Gorico, Solkan...), takoj za mejo pa naselja, ki bi se naravno zlila z mestom, če jih od njega ne bi ločila meja, ki je po 2.svetovni vojni zarisala črto čez deželo.

Včeraj je bil praznik: 60.obletnica priključitve vrnitve (dela) Primorske matični domovini. Izredno pomemben praznik za vse nas, ki bi drugače ostali odrezani od domovine, Slovenije. Ne smemo pa pozabit, da onkraj meje živi še veliko Slovencev.

Pa da se za konec še malo pohvalim z ekonomično vožnjo. 102 kilometra sem prevozil v uri in pol, pri tem pa imel porabo vsega 4,5l/100km! In to z vožnjo po avtocesti (kjer je), večinoma povsod z maksimalno dovoljeno hitrostjo, ter s petvratno limuzino in 1,9 litrskim (turbo dizel) motorjem. Tako preprosto je to!


Beri še: Kje so meje Primorske? in Pokrajine.

sreda, 12. september 2007

Mladost

Mladost ne merimo v letih.
Prepoznamo jo po iskricah v očeh.

Pesem

Glasba me spremlja vsepovsod. Je tolažba, služi za izlivanje žalosti, izraža hrepenenje, nosi veselje, v zaljubljenosti zveni v glavi...

Svojevrstno melodijo pa sestavlja tudi vsak sam s svojim življenjem. Včasih gre lepo v ušesa, včasih zveni razglašeno, drugič kot plagiat, nato pa spet prijetno in nežno. Ne glede na zahtevnost življenjske melodije pa je najlepše, ko to pesem prepevaš skupaj s prijatelji.

Prijateljstvo

Tole majčko sem dobil včeraj, kot darilo od dobrih prijateljev:
Pogled od blizu:
Kdo jih prepozna? ;)

Neizmerno hvaležen za prijateljstvo! Hvala!!!


Ps: Priporočeno branje: Sreča je...

nedelja, 09. september 2007

Jesen, hvaležnost, modrost

Včasih je potrebno, da neko stvar izgubiš, da se spet zaveš njene prave vrednosti, lepote.
Ste v začetku tedna kaj pogrešali poletno sonce in tople temperature? Jaz sem! Sem pa bil toliko bolj vesel, ko se je proti koncu tedna spet prikazalo. Od veselja me je kar vleklo ven in tako sem se eno popoldne odpravil malček višje, sedet na klopco obrnjeno proti zahodu, s čudovitim pogledom na naš kraj. Dan se je počasi poslavljal, strehe pod mano so se pokrivale z dolgimi sencami... jaz sem pa še kar užival v božanju večernega sončka.

Na sosednjo klopco sta prisedli stara nona in mlajša deklica ter se začeli pogovarjati. Nehote sem prisluhnil pogovoru in presenetila me je modrost v besedah te deklice. Naključje? Ali pa imajo pametne besede korenine v poslušanju, poslušanju starih ljudi?

Jesen in starost radi povezujemo, ju enačimo. Oboje pomeni čas, ko se neko življenje izteka... A starost je tudi čas modrosti, jesen čas pobiranja sadov, oboje čas hvaležnosti. V obojem je nekaj lepega, če ga le znamo videti.

Tell Me There's A Heaven


Ker brez upanja ne moremo živeti...

sreda, 05. september 2007

Kaj me ujezi?

Tole:
In tole:

Delavci razkopavajo in polagajo nove cevi. Iz kupov zemlje pa štrlijo stare azbestne salonitne cevi. Z lomljenjem in drobljenjem le-teh se v zrak sprošča ogromno nevarnega azbesta.

Očitno nas slabe izkušnje, stotine umrlih in obolelih za azbestozo, nič ne naučijo.
Imamo res preveč zdravja, da ga takole uničujemo?!

torek, 04. september 2007

Ko zmanjka elektrike

Pred uro in pol smo v našem kraju doživeli električni mrk. Ves kraj je potonil v temo, za trenutek se je vse ustavilo. Stopil sem na balkon in užival v pogledu na spokojne hiške. Še lepši pa je bil pogled v nebesne višave. Tisti del neba, ki ga niso prekrivali oblaki je bil poln drobnih zvezdic, lepo se je videlo rimsko cesto... In velik utrinek! Tak, ki ti vzame dih in da čas, da ga občuduješ.

Mislil sem si, da bo to kot ponavadi trajalo nekaj trenutkov, a čas je kar mineval. V soju svečke sva z bratom razmišljala, da ni čudno, da so včasih hodili "s kurami spat". Drugega v temi, brez elektrike, itak ne moreš počet. Mene pa spanje še ni mikalo, zato sem izkoristil edini elektronski pripomoček, ki je delal (uf, zdaj pa res vidim, da sem odvisen od elektronike:)) - mobitel, in poklical prijateljico. Minute so minevale v prijetnem pogovoru. Začel sem uživat. Minila je že skoraj ura elektromrka, ko sem se spomnil, da bi bilo neumno zapravit takšno priložnost, da ne bi šel ležat pod zvezdnato nebo, naredil par slik... In sem se bojno opravil in odkorakal na temno ulico. Rezultat je viden na spodnjih slikah.

Pogled iz našega balkona:


Naslednji dve sliki sem poslikal iz parkirišča, jaz sem ležal na teh poleg fotoaparata :) Na desni sliki se v spodnjem desnem kotu (kjer ni zvezd) vidi streho bloka, nad njo pa je kasiopea.


Na žalost je kmalu elektrika spet osvetlila naš kraj. Spodaj je ujet trenutek, ko so se obcestne svetilke počasi prižigale, po stanovanjih pa še niso prižgali vseh luči.
Prvič v življenju sem bil razočaran, ko smo spet dobili elektriko...

Poletje odhaja

Žalosten sem, da moram to napisat, a poletje počasi odhaja iz naših krajev, se poslavlja za letos... Na to nas spominjajo mrzle noči in večeri, ki prav nič več ne dišijo po poletju. Pa dež in veter, občutno krajši dnevi, nizke temperature...

Lepo je bilo, dokler je trajalo. Res lepo. Vem, da mi bojo čudoviti trenutki tega poletja še dolgo v spodbudo in me greli v mrzli zimi. Pa kaj, če je zunaj mraz?! Važno, da je pri srcu toplo.

sobota, 01. september 2007

Dežek

Predvčerajšnjim sem malo pred kosilom stopil na balkon in s pogledom spremljal temne oblake, ki so se hitro valili čez nebo. Priganjal jih je hladen veter, ki je k tlom pritiskal rože in zibal drevesa. Ptice so divje in zmedeno letele sem in tja, še zadnje trenutke pred ploho izkoriščale za nabiranje hrane. In potem so z vetrom prišle kapljice. Dež.

Nemo sem opazoval ta divji ples. Vse je hitelo, se gibalo sem in tja, ljudje so odpirali dežnike in hiteli pod streho. Jaz pa... samo stal sem in gledal. Mirno. Kot bi se zame ustavil čas, svet pa bi divje odplesal naprej... In mir.

Zdramile so me mrzle kapljice. Skočil sem pod streho in odbrzel s svetom naprej...

Packarija

Ne maram surovih pomidorov (paradižnikov)!
Še posebej sovražim gnile in zdrizaste! Fuj!

Ker pa so pomidori nepogrešljivi v golažu, pici, rižoti... je včeraj na vrsto prišlo čiščenje in kuhanje, ter polnjenje pridobljene mezge v kozarce. Mučno opravilo je spremljal še ogaben vonj, da mi je na trenutke šlo kar na bruhanje. Nekako sem preživel. Za zdaj ;)

Upam, da bojo vsaj v golažu dobri...

torek, 28. avgust 2007

Čakalnica

Danes sem bil na preventivnem pregledu... Usedel sem se torej v čakalnico in potrpežljivo čakal vrsto. (Hehe, sem se spomnil kako nam je asistent ekonomike razlagal razliko med podjetji in zavodi. Pri prvih moramo vse plačati, a se potrudijo za nas, da ne bi preveč čakali, pri drugih pa je večina storitev zastonj, so pa vrste :))

Nekajurno čakanje bi kaj hitro po stari navadi lahko postalo mučno, še posebej ker naivno nisem imel nič branja s seboj. Tišina v čakalnici. Pa povprašam gospo, ki je sedela pred mano, če se vrsta kaj premika. Beseda da besedo, pogovor steče in čas mineva. Med drugim ugotovim, da je iz sosednjega kraja, da si na stara leta želi spoznavanja z računalnikom, da pozna mojo mamo in nonota, da je njena hčerka bila moja "tovarišica" v osnovni šoli, ter da ji je (hčerka) vedno pravila, kako se mora zame izmišljati dodatne naloge, ker običajne prehitro rešim :D Hja, včasih sem bil priden ;)

Poanta? Tudi klišejsko dolgočasna opravila lahko postanejo prijetna, če si vzamemo čas za pogovor in sočloveka.

Ps: Svet je res majhen

ponedeljek, 27. avgust 2007

V tišini in temi

Slepota ločuje človeka od predmetov,
gluhota ločuje človeka od človeka,
gluhoslepota vodi v izolacijo. (Helen Keller)

Pred kratkim sem prebral pretresljiv članek o gluhoslepoti. Ne vem kako da še nikoli nisem pomislil tudi na to kombinacijo dveh bolezni, ki sta že sami po sebi težki (a ne pogubni), skupaj pa...

Včasih pomislim, kako bi bilo, če bi bil slep. V otroštvu me je to še posebej morilo, saj me je bilo teme izredno strah in me je bilo groza že samo pomisliti na to. Z leti sem se na temo navadil. Še vedno se sicer precej boljše počutim, če je kje vsaj kakšna mala medla lisa svetlobe, a vem, da bi nekako preživel. Zagotovo pa bi znal še bolj ceniti vse pogovore, z največjim veseljem prisluhnil opisovanju sveta okoli mene, ljubil nežne dotike...

Misel na svet v tišini je zame prav tako neprijetna. Ljubim glasbo! Ljubim globoke pogovore, šumljanje vode, šumenje vetra, petje ptic... V gluhoti pa tega ni! Zgolj tišina. A če dobro pomislim, bi tudi to nekako preživel. Branje ustnic, znakovna govorica, sms-i ter pisanje in branje omogočata spodobno komunikacijo. Včasih pa so tako ali tako besede odveč, ko ljubeč pogled in nežen dotik povesta vse!

Skupaj pa...

Vsakič, ko odpremo oči, se srečamo z ogromnim številom informacij, ki se množijo skozi ves dan in bogatijo naše življenje. Gluhoslepi ne vedo, ali žvrgolijo ptiči ali škreblja dež, ali se je zvečerilo, ali so sami ali je še kdo ob njih.
(iz članka V tišini, temi in pravni praznini; Dnevnikov Objektiv, 25.8.2007)

V grlu mi je nastal cmok, besed zmanjkuje... Ne zmorem si predstavljati takega življenja... Kako prepoznaš osebo, ki te obišče? O čem razmišljaš cele dneve v tišini, temi in samoti?! Kakšna misel te vodi, da vstaneš v nov dan? Je to sploh življenje?!

V resnici se ne zavedamo, česa smo deležni, kaj vse nam je bilo podarjeno! Vsa moja stokanja, žalost nad "nerešljivimi" problemi se mi v tem trenutku zdijo navadno otroško cmerjenje, brezveznost!
Vse mi je bilo dano, čuti mi vedno znova sporočajo kako lep je svet, z lahkoto lahko prejemam in delim ljubezen!

Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen!
(Ps 139,14)

Ob tem razmišljanju so se vame ponovno vrnile sanje o tem, kaj si želim postati v življenju. Ob moji zagnanosti za študij se sicer zdijo čisto pravljične, a včasih se tudi sanje uresničijo...

nedelja, 26. avgust 2007

Gnoj je zlato

Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.
(Srečko Kosovel, Kons. 5)

Smo ljudje res zahrbtni izkoriščevalci soljudi? Nam gre res samo za zadovoljevanje lastnih potreb, vse kar gradimo na prijateljstvu, medsebojnih odnosih, spoštovanju in ljubezni pa je zgolj sredstvo za dosego tega cilja?

Mogoče. Velika večina odnosov je res takih - sranje. A sranje je gnoj in gnoj je zlato. Brez tega ne moremo živeti.

Pa se sploh splača tako živet?
Ja! Zaradi tistih pravih prijateljstev, prave ljubezni, ki ne gradi na sebičnosti. Zaradi odnosov, kjer lastna zadovoljenost izvira iz sreče drugega.

Trebuščki

Med najlepše ženske prav gotovo spadajo nosečnice in mlade mamice. Pa ne samo zaradi seksi okroglega trebuščka ;)
Pogled v žareč obraz in iskrive oči je tisto, kar me vedno znova razveseljuje. Kot da bi spet našle tisto že precej oddaljeno otroštvo in mladost...

Zavedam se, da niso vse zgodbe srečne. Vem, da obstajajo nosečnice, ki mesece preživijo v depresiji in zaskrbljenosti zase in nerojenega otroka, vem, da se mnoge mamice težko preživljajo, niso deležne pomoči in ljubezni partnerja, potem so tu še nezaželjeni in prizadeti otroci...

Večinoma pa naraščaj v družino prinese veselje, novo upanje, smisel. Z veseljem opažam, da se tega počasi (ponovno?) zavedamo tudi Slovenci, upadanje rojstev se umirja. Le stereotipnemu "Najprej štal'ca, pol pa krav'ca" se po mojem še vedno daje preveč poudarka. Ste mogoče že slišali za kakšen par, ki bi bankrotiral, ker se je družina razširila z novim članom?! Jaz ne!

Srčno upam, da bom tudi jaz nekoč tega deležen, predvsem pa, da bom imel razumevanje ter znal vsak dan znova, vsak trenutek svoji najdražji povedat, kako neizmerno lepa je...

nedelja, 19. avgust 2007

Noro lepi dnevi

Za mano je par res neopisljivo lepih dnevov! Vsako moje pisanje bo samo bleda senca vsega lepega, a moja sreča je prevelika, da bi jo držal zase.

Konec minulega tedna so na nekajdnevni obisk prišli moji res dobri prijatelji. Prav zanimiva druščina smo - dobesedno vsak iz svojega konca Slovenije, vsak s svojim posebnim značajem, povezani s skupnimi vrednotami, željami, pa z nagnjenostjo k smejanju in globokim pogovorom... ;)

Obvezen del je bilo seveda kopanje in veslanje po Soči, spali pa smo na seniku, v vonju tisočerih rož. Nekakšen kavbojsko-romantični stil :) Na mojo pobudo smo si en dan vzeli za kolesarjenje po najlepšem delu moje najljubše kolesarske ture v okolici, predvsem pa uživali v drobnih trenutkih.

In najlepše? Gledanje zvezdic pozno v noč, globoki iskreni pogovori, igrivost, petje, smeh, prijateljstvo. Imeli smo se čudovito!!! Nepozabno!!! Le dnevi so prehitro minili!



Ta teden pa smo s študentsko skupino na počitniško-duhovnem bivanju uživali v hiški, Bogu za hrbtom, v miru, prelepi naravi, druženju... No, Bogu za hrbtom je v bistvu povsem zgrešen opis. Prav zaradi te oddaljenosti od civilizacije, smo mu namreč bili neizmerno blizu.

Prvi dan smo se držali bolj v hiši in skozi okno opazovali dežne kapljice. Takoj naslednji dan smo izkoristili za dve uri tišine, razmišljanja in opazovanja. Sprehod po gozdu, brezpotju je bil čista poezija. Še dež ki se je ulil, me ni motil. Vedril sem pod smreko in počakal, da je svet spet obarvalo sonce. :)

V sredo smo sončno vreme izkoristili za sprehod. Šli smo malček po občutku in seveda zgrešili pot, 12-krat prečkali potok, grizli kolena v nerazumno strm klanec, po naključju našli makadamsko cesto in v smehu ugotovili, da smo naredili prav zanimiv krog okoli hiše. Popoldan je bil rezerviran za pogovor na dišečem seniku. Pogovor in dan smo zaključili z doživeto mašo, prav tako na seniku!

Kot je že navada, so bili naši dnevi tudi v znamenju kulinaričnih dobrot. Fantje smo se potrudili s palačinkami, zadnji dan pa se vsi skupaj vrgli v delanje odličnih žlikrofov. Njami!


Pa naj kdo reče, da življenje ni lepo!

Pokrajine

Slovenija se pospešeno pripravlja na ustanovitev pokrajin. Pri tem pa prihaja tudi do precejšnjih problemov in negodovanj ljudi. Dotaknil se bom samo tistih, ki se tičejo Primorcev, saj ostalih ne poznam.
(Vedno sem bil zelo ponosen, da sem Primorc, da Primorci držimo skupaj, smo ponosni, odprti ljudje. Kot kaže se delitvi med različne pokrajine ne bomo uspeli izognit. Pa to samo po sebi ni narobe. Napačne pa so nekatere druge poteze.)

V Ilirski Bistrici nočejo pod Notranjsko pokrajino, saj se čutijo Primorce. Notranjci nočejo Postojne za sedež Notranjske pokrajine. Postojnci pa se tudi ne morejo odločit, ali so Notranjci ali Primorci. Zakaj torej vztrajati pri taki delitvi?!

Naši kraji bodo pripadali Goriški pokrajini. Najprej me je ime motilo, a dejstvo je, da je Goriška zgodovinsko ime. Pa naj bo! Sem pa trdno proti poimenovanju južnega dela Primorske kot Primorska pokrajina!!! Ker Primorska ni samo njen južni del!!!

Res, imajo pravico do tega imena, saj so tako kot mi Primorci, a to ni pravično do vseh ostalih, ki iz tega izpademo in avtomatično nismo več smatrani kot Primorci!!! Primernejše ime bi bilo Istrsko-kraška pokrajina. Tako v nobenem imenu ni omenjena Primorska, ki tako ostaja nekaj več, nekaj kar povezuje vse Primorce, ohranja svoj pomen. Upam, da se tega zavedajo tudi primorski župani!

sobota, 18. avgust 2007

Toplice

Toplice. Kraj uživanja, lenarjenja, namakanja v topli vodi, predajanja masažnim šobam, brbotanja mehurčkov, opazovanja zanimivih mimoidočih osebkov ;)
A toplice so tudi kraj, kjer na dan radi pridejo kompleksi, tudi tisti, za katere smo mislili, da smo jih že pospravili na varno.

Pri tem ne mislim samo tistih banalnih pubertetniških kompleksov. Obsedenost z vitkostjo (shiranostjo) je v veliki večini že bolezen. Predvsem pa neumnost. Verjamem, da je bilo povedano že stokrat, a se očitno še ni povsem prijelo: fantom mogoče najbolj debelušne res ne izgledajo najbolj privlačne, a prav tako odbijajoč je pogled na punco/žensko, od katere je ostala samo kost in koža. Resnica je, kot ponavadi, nekje vmes. Obline so privlačne! Pa tudi malček odstopanja, v to ali drugo stran, ni konec sveta.

Kdor se zaljubi samo v telo, itak ni vreden tvoje ljubezni!

Sam se spopadam z nekoliko bolj utemeljenimi kompleksi. Poletje pač ne razkriva samo suhic in debelušk.
Vem, da se zaradi zgoraj odebeljeno napisane misli ne bi smel sekirat, a nelogodja se je pač težko znebit, če veš, da v bazenu zelo očitno (opazno) izstopaš.

Se ne vdam!
Mogoče me boste kdaj našli na robu kakšnega bazena, z zamišljenim izrazom na obrazu, a brez panike! Najbrž zbiram pogum, da z dvigneno glavo stopim iz bazena in odidem novim dogodivščinam naproti...

sreda, 15. avgust 2007

No, zdaj bo(m) pa lahko dihal!

V začetku meseca je začel veljati dolgo napovedani in pričakovani novi "protikadilski zakon". Vsekakor modra poteza, da je zakon začel veljati poleti, ko stres zaradi prepovedi kajenja v vseh javnih prostorih ni tako hud, saj se radi zadržujemo na prostem.

Tudi pasivno kajenje je dokazano zelo škodljivo zdravju!
Za nas, nekadilce, ta zakon pomeni veliko olajšanje, saj bomo končno lahko uživali na pijači, kosilu ali zabavi, brez da bi nas obdajali oblaki škodljivega dima. Mogoče bom celo začel hodit na žure ;)
No, mi smo vsaj imeli izbiro. Da niti ne omenjam gostincev, ki so morali ure in ure preživeti v nezdravem okolju...

Nestrpnost? Nikakor ne!
Kadilcem je zakon seveda nekoliko otežil življenje, a to je pač svobodna odločitev posameznika, ali bo kadil ali ne. S tem, ko se kadilce preganja "na zrak", se jim ne dela nikakršne krivice ali omejuje svobode. Če želijo, še vedno lahko prižigajo cigarete, a NA PROSTEM! Nimajo pa nikakršne pravice uničevati zdravja soljudi!

Komur se bo zaradi zakona "življenski standard" nevzdržno zmanjšal, pa naj pomisli, da ga od rešitve vseh težav reši zgolj odločitev za slovo od nezdrave razvade. Tudi pomoč se najde...

Zakaj ne bom nikoli prižgal cigarete

Zato ker:
  • je dokazano nezdravo
  • nočem postat odvisnik
  • me vonj odvrača
  • kadilci smrdijo (hujše kot prepoten maratonec!)
  • me izkušnja kajenja ne bo v ničemer obogatila
  • je potrata denarja
  • nočem ogrožati zdravja soljudi
  • sem trden v svojih stališčih.

torek, 14. avgust 2007

Norveška, 3.del

Nov dan je resnično prinesel izboljšanje. Sonce je sijalo, veter je sušil zemljo... Punce so se že navsezgodaj potrudile, da "fantje ne bi stradali", prav tako so pripravile odlično kosilo in okusno večerjo. Razlika glede na prejšnji dan je bila nepredstavljiva! Hvala, punce! Z veseljem sem pomagal pomit posodo.
Po celodnevni vožnji smo v bližini Stavangerja odkrili krasen prostor za kampiranje. V večernem soncu in pihljanju vetra je bilo postavljanje šotorov pravi užitek. Pet minut sedenja na zahajajočem sončku je poplačalo vse hudo prejšnjega dne.


(Na žalost se je pripetila tudi manjša nesreča. Pri igranju frizbija, je veter odnesel frizbi, ta pa je nato poletel do nič hudega sluteče punce in jo zadel tik ob levo oko. Potrebno je bilo šivanje, a na srečo vsaj oko ni bilo poškodovano. Dobra stvar dogodka: punca je spoznala, kako izgleda reševalno vozilo in ambulanta na norveških otokih. Zdravnik je namreč v bližino prispel z reševalnim čolnom in "operacijo" opravil kar na krovu.)

Bilo bi prelepo, če bi trajalo, zato je že naslednji dan ponovno začel padat dež. Ogled Stavangerja smo zato skrajšali, vzpon na Preikestolen pa preložili. Po vrnitvi v kamp je zemljo neusmiljeno namakal dež, ki ga je nosil veter. Že samo stanje par minut na dežju (pod dežnikom), te je stalo povsem premočenih hlač. Na našo neizmerno hvaležnost nam je lastnik kampa dovolil vedritev v menzi, kjer smo preždeli naslednje štiri ure. Pojedli smo pico, igrali karte, klepetali... potem pa se počasi odpravili spat. Da pa ne bi že s kurami zaspali, smo v šotoru še nekaj časa bolj ali manj uglašeno peli :) Uspavalo nas je škrebljanje dežja...

Zbudili smo se v sonce in... luže! Vseeno lepše kot dež...

Na vrsto je prišel prestavljen vzpon na Preikestolen - razgledno točko nad lokalnim fjordom. Pot je bila pošteno naporna, pa tudi neprijetna, saj je večino hoje/vzpona po mokrih skalah, ki so postavljene nad razmočeno zemljo. (Le del poti je po lesenih potkah, ki prečkajo močvirnat predel.) Iz omenjenih razlogov sem se raje na polovici poti obrnil in se počasi vrnil. Pa kaj, če nisem bil na razgledni točki. Važno, da sem se vrnil v enem kosu.

Sonce nas je spremljalo čez cel dan. Za zadnje taborjenje smo zato imeli čudovite razmere. Šotore smo postavili v lep kamp, obdan z jezeroma na levi in desni. Najlepše pa je bilo, ko se je stemnilo. Posedli smo se ob jezero in tiho opazovali čudovito nebo. Zvezde so sijale, luči jih niso motile. (Vseeno se niso tako močno videle, kot bi si lahko predstavljali iz zapisanega. Nebo je bilo preveč svetlo. Beri naprej!) Še bolj kot zvezde, je bilo zanimivo nebo na severu. Sonce na Norveškem poleti opiše na nebu bolj nagnjeno/elipsi podobno pot, zato na njem vztraja dlje, zahaja pa na severozahodu. Svetloba res počasi bledi, še ob polnoči so jasno vidni svetli obrisi! In najzanimivejše - ob 1h ponoči po poletnem času (tj. polnoč po sončnem času), ko naj bi bilo najtemnejše, je svetloba na severozahodu res že skoraj zbledela, a se je že začelo svetlikat na severovzhodu!!! Nepozabno!!! Res sem si z lahkoto predstavljal, kako izgleda polarni dan. (Glej sliko na desni. Sever je naravnost na sredini. Uporabljen je bil precej dolg čas.)

Naše potovanje se je neusmiljeno bližalo koncu. Pot smo nadaljevali do Kristiansanda, kjer bi se morali vkrcati na trajekt, a smo bili preveč lahkoverni - trajekti so bili rezervirani vsaj tri dni v naprej. Tako nam ni ostalo drugega, kot precej daljša vožnja okoli - preko Švedske, čez most na Dansko in spet s trajektom v Nemčijo. Omembe vredno je edino še kosilo, ki smo si ga privoščili (skuhali) na plaži v Mossu.

Pot čez Nemčijo se je vlekla in še enkrat smo se prepričali, kako čudovita je Norveška, kjer imaš praktično na vsakem koraku priložnost za pašo oči, Nemčija pa je iz avtobusa videti kot ena sama dolgočasna dežela prepredena z avtocestami.

Srce je toplo zaigralo, ko smo prispeli v Slovenijo. Ko sem v Ljubljani zapuščal avtobus (Dolenjska ni ravno v smeri mojega doma ;)) je večina sladko spala in kar nekam hudo mi je bilo, ker se nisem mogel osebno poslovit od vsakega, stisnit roko in se zahvalit. Potovanje ne bi bilo niti približno tako lepo brez dobre družbe!
Hvala! Z veseljem se vam še kdaj pridružim!

Konec. Za fotografije velja CC.

ponedeljek, 13. avgust 2007

Norveška, 2.del

Tokrat bom opisal par precej kritičnih dni za našo odpravo.

Pot smo nadaljevali proti zahodu, si v Lomu pogledali znamenito, zelo staro leseno cerkev, proti večeru pa poiskali kamp. Vreme se je očitno odločilo, da se bo kisalo, zato smo šotore postavljali na mokra tla, večerjo pa pojedli na vlažnem in mrzlem zraku. V zraku se je čutila napetost. Delno zaradi utrujenosti in vremena, delno zaradi hrane, ki ni bila vsem po godu, delno pa tudi zaradi občutka, da vodstvu stvari malček uhajajo iz rok.

Naslednji dan smo si lahko pošteno napasli oči. Pot se je najprej dvignila na slikovit prelaz, podoben Mangrtskem sedlu, le da z ledenikom in jezerom ob strani, nato pa vijugasto spustila naravnost do enega najlepših norveških fjordov, v kraj Geiranger. Vkrcali smo se na trajekt in približno eno uro vožnje po fjordu z odprtimi usti občudovali lepote. To je tisto, kar sem čakal! Popoldne smo zavili še do (in se skoraj dotaknili) jezika ledenika Jostendal, nato pa poiskali kamp. Spet je bilo mokro, podlaga trda, spat nas je pregnalo nadležno rosenje. Mimogrede, na Norveškem prevladuje granit, neprepustna kamnina, zato smo vsakih nekaj deset metrov lahko opazovali, kako iz vrha hribov tečejo hudourniki in slapovi.

Ponedeljek je bil najbolj kritičen dan. Vstali smo v deževno jutro, hitro pospravili šotore in se brez zajtrka odpeljali naprej. Med čakanjem na trajekt smo sicer imeli malico, a ni bilo isto. Vožnja je bila zaradi dežja in megle dolgočasna, malček je dogajanje popestrilo le kepanje na zaplati nestopljenega snega. Kosilo se nam je spet izmaknilo, saj je takoj po maši spet začel padat dež, zato smo se z avtobusom odpeljali naprej.

Prispeli smo v Bergen, si vzeli čas za sprehod po tržnici, si pogledali mestni akvarij, nato pa se spet podali na lov za kamping prostor. A v bližini Bergna so bili kampi že zasedeni, manjša prosta mesta razmočena, ura pa je neusmiljeno hitela proti uri, ko se recepcije kampov zapirajo. Po dolgem prigovarjanju so nam priskrbeli prostor v nekoliko oddaljenem kampu (po poti nazaj!). Ura je bila že okoli 23h, ko smo končno začeli postavljati šotore. Tako kot nam je takrat prijala župca, pa še nikoli! Utrujeni in malček slabe volje smo zlezli v šotore in zaspali v upanju na boljši dan...

Ni še konec... Slike so objavljene pod licenco CC.

Norveška, 1 del

Malček sem žalosten. Danes naj bi namreč mrgolelo utrinkov, a jih zaradi oblačnosti ne morem opazovat :( Sem pa bil minuli teden priden in spisal vtise iz mojega dvotedenskega pohajanja.

Najprej se moram zahvalit skupini mladih Dolenjcev, ki so me toplo sprejeli medse in dva tedna skupaj prenašali vse lepote in tegobe potovanja in taborjenja. Čas, ki nam ga ni pobrala vožnja, smo torej izkoristili za raziskovanje južnega dela Norveške (vedno smo bili južneje od arktičnega kroga, o Nordcapu nismo niti sanjali).

Odpravili smo se z avtobusom, ter se najprej ustavili v Københavnu. Poleg nekaj zanimivih stavb in znamenite Morske deklice, je omembe vredna še kolesarska zagnanost tamkajšnjih prebivalcev, ki so kljub neprijaznemu vremenu veselo kolesarili po mestu. (V bistvu sem jim kar podoben. Tudi jaz po Ljubljani kolesarim v vseh vremenskih razmerah - sonce, veter, dež ali sneg mi ne delajo preglavic.) Verjetno k velikemu številu kolesarjev prispeva tudi dejstvo, da je v Danski prestolnici zelo dobro poskrbljeno zanje. Kolesarji so enakovredni udeleženci v prometu in imajo pogosto, poleg kolesarskih stez, tudi poseben pas za zavijanje v križišču, ob boku z avtomobili (slika desno).


Na Danskem smo se ustavili še na Hamletovem dvorcu, nato pa končno prek Švedske prispeli na Norveško. V srcih nam je kar zaigralo ob toplem slovenskem sprejemu. Taborjenje na vrtu norveškega Slovenca je bilo res prijetno, povrhu vsega nam je prijazno odstopil kopalnico, puncam zgornje nadstropje, ter ponudil dostop do interneta! Dve noči smo tako taborili, z vnemo bili boj z množico komarjev (je precej vlažno okolje), prvič začutili, da je dan na Norveškem poleti občutno daljši, si vmes pogledali norveško glavno mesto Oslo, nato pa pot nadaljevali proti severu.


Naslednja naša postaja je bil Lillehammer, olimpijsko mesto 1994. Mestece me je navdušilo. Že vzpon na skakalnico in čudovit pogled sta naredila svoje, poseben pečat pa je so dale urejene, barvite ulice in vtis domačnosti. Spet nam je (citiram našega vodjo) "padla sekira v med" - prenočišče smo dobili pri prijazni gospe Ani, po očetu Slovenki. Bilo je dobesedno idilično: koči podobna hiška na planoti stran od civilizacije, s pogledom na jezero. Neumni bi bili, če večera ne bi izkoristili za sprehod do jezera, petje, sedenje in uživanje ob pogledu na nebo, ki kar ni hotelo utoniti v temi, čeprav se je ura že krepko bližala polnoči. Nepozabno!

Se nadaljuje... Vse fotografije so moje delo. Dovoljena uporaba pod licenco CC.