sobota, 20. oktober 2012

Na lovu za vitaminom D

Včerajšnje obveznosti za službo so se tako zavlekle, da je sonce zašlo preden sem uspel pokukati iz hiše. Utrujen in nejevoljen sem zmogel le še kratek sprehod, improvizirano večerjo, nato pa sproščanje ob malo bolj divji glasbi in filmu.

Današnje popoldne se je na srečo obrnilo povsem drugače. Kar se da hitro sem se odpravil iz hiše, si privoščil okusno kosilo (po preprostih obedih čez teden se je še kako prilegla zelenjava in juha, ki ni iz vrečke:)), po njem pa zavil v bližnji park. Kakšen užitek je bilo ležat na klopci, v kratkih rokavih uživat v toplem jesenskem soncu, opazovat krošnje dreves na brezmadežno plavem nebu in slišat igrivost otrok! Prelepo! Spočite misli so dobile tudi nekaj idej. Za piko na i pa me je prijazna prodajalka povabila naprej na sicer pravkar zaprto blagajno, da mi ni bilo treba čakat v vrsti. Upam, da se bo dan še tako lepo nadaljeval ...

ponedeljek, 8. oktober 2012

Vsakemu nekaj fali 2

Čas tudi v toplicah hiti, ljudje se menjujejo in kmalu ugotoviš, da bolezni in poškodovanih ljudi zlepa ne bo zmanjkalo. Med drugim sem srečal precej takšnih s poškodbo ali bolečinami v hrbtu, še vedno pa sem šokiran ob številnih bolnikih z multiplo sklerozo.

Zadnji teden sem se zbližal s skupino paraplegikov. Nek večer se mi enostavno ni zdelo zabavno, da bi v kavarni sedel sam, in sem raje prisedel k njihovi skupini. Že po parih minutah se je razvilo sproščeno vzdušje, tako da smo si naslednje dni z veseljem delili čas pri obedih, zvečer ob pijači, pa še kdaj vmes.

Ugotavljam, da sem med ljudmi na vozičku do sedaj poznal predvsem take s cerebralno paralizo ali drugimi prirojenimi okvarami, ne pa zdravih ljudi, ki so pristali na vozičku (oziroma vozu, kot sami pravijo) po poškodbah (predvsem) hrbtenice. Zgodbe so res pretresljive: od prometnih nesreč, padca čez balkon kot posledica epileptičnega napada, smučarske tragedije, elektrifikacije ... En dan ti ni nič, naslednji pa se ti življenje obrne na glavo. Koliko moči je potrebno, da se sprijazniš s tem?!

Navdihujoče je bilo čutit, da so večinoma sprejeli svoje stanje in skušajo živet naprej. Še lepše medsebojno sprejemanje in odprtost. Mogoče nimamo prav enakih vrednot in pogledov, a ob spoštovanju drugega prav to širi obzorja in utrjuje v tistem, kar nam res pomeni. Nič nenavadnega torej, da sem zadnjo noč z velikim veseljem užival v spontanem, dolgo v noč trajajočem moškem pogovoru.

Kot da bi prišlo za mano, me je po prihodu iz toplic kar stresalo ob misli na krhkost človekovega zdravja in misli na to, kaj so ti ljudje doživljali. Na nek način sem še na daljavo čutil z njimi, postali so mi blizu. Kaj naj rečem? Face so! Upam, da se še kaj vidimo.

PS: kakšna je verjetnost, da danes v roku ene ure srečam dve nepovezani osebi iz toplic?!