torek, 18. december 2012

Kam s starimi knjigami?

Preko tviterja sem zasledil zgražanje nad uničevanjem starih knjig v imenu umetnosti in reciklaže. Naspametno uničevanje knjig vse povprek res ni najboljša ideja, se pa marsikomu kljub vsemu postavlja resno vprašanje, kam s starimi knjigami. Vsega enostavno ne moreš obdržati doma, sploh ker nekatere knjige sčasoma izgubijo praktično vso vrednost. Primer? Stari učbeniki za srednje šole, ki niso ne edinstvena izdaja, niti po n-tih letih več aktualni in točni.

Po mojem se splača iti po naslednjem seznamu. Knjige:
  1. najprej ponudiš sorodnikom in prijateljem,
  2. nato poskusiš prodati na bolšjem sejmu, vrtni razprodaji, preko oglasa na internetu ali časopisu,
  3. sicer ponudiš v dar preko strani podarimo.si,
  4. neseš v antikvariat ali knjižnico.
Če v prejšnjih korakih ni uspeha, knjige najbrž res nimajo vrednosti in jih lahko mirne volje oddaš na zbirno mesto Karitas, ki za star papir (večinoma sicer časopise, revije in pisarniški papir) od predelovalnih podjetij dobi nekaj denarja, ki ga nato namenijo ljudem v stiski; ali v skrajnem primeru odvržeš v običajen zabojnik za reciklažo papirja.


(prispevek se je založil in je objavljen z res veliko zamudo)

petek, 14. december 2012

Dostojanstvo umiranja

Kmalu bo minilo eno leto, odkar je umrla naša nona. Po eni strani so bili njeni zadnji dnevi, ko je dva tedna preležala v domači oskrbi, naporni in težki, a hkrati izjemno bogati in so nas povezali. Tudi za to izkušnjo sem hvaležen, še posebej, ker poznam tudi drugo skrajnost - prisostvovanje odklopu medicinskih aparatov v bolniški sobi.

Noni smo uredili posteljo kar v pritličju, nekoliko umaknjeno od vrveža, a blizu, da je bil vedno kdo v bližini, ko je kaj potrebovala. Izmenično smo ji nosili hrano in jo spodbujali, da je naredila vsaj par grižljajev, izmenično prevzemali nočna dežurstva. Veliko časa je ob njej presedel nono. Tako kot ju je bilo po eni strani čudovito videt - bila sta kot dva mlada zaljubljenca (res, ljubezen je tudi na stara leta lahko romantična) - mi je bilo izredno težko ob misli na njeno trpljenje in nonota, ki je trpel skupaj z njo in se bal dneva, ko bo ostal sam.

Stanje se ji je občutno slabšalo in vsi smo slutili, da konec ni več daleč. Človek, ki ima vsaj malo posluha za življenje, to čuti. Vprašanje le, če si to prizna in v strahu pred bolečino tega ne taji. Smrt je v vsakem primeru težko sprejet in ko smo bili čez teden študentje v Ljubljani, odmaknjeni od dogajanja, so se kar same pojavile misli: "vse bo v redu, ni tako hudo," čeprav sem se še v nedeljo poslovil s cmokom v grlu - s slutnjo, da jo živo vidim zadnjič.

Odšla je v petek popoldne. Domov smo vnuki prišli prepozno. Križek na čelo in poljub na lice. Zbogom, nona! Še isti večer so se pri nas zbrali sosedje na molitvi za pokojno. Bilo je skoraj slovesno. Če verjameš, da s smrtjo ni konec, je ob tem vsaj seme razloga za veselje. In olajšanje ob misli, da je trpljenje minilo. V nasprotnem primeru pa ostane zgolj nič, praznina.

križ

Res sem vesel, da smo ji po svojih najboljših močeh omogočili dostojanstven odhod. In da smo se jo odločili še naslednji dan po smrti obdržati kar na domu. Čez dan so se mnogi oglasili, se za hip ustavili in ponudili, da nam pomagajo po svojih močeh. Na vasi še obstaja nek čut za take trenutke. Samo upam lahko, da bomo znali to prenesti tudi na nove generacije.

Pri nas je kaj takega (obdržati mrliča v hiši) še mogoče. V Ljubljani to ni dovoljeno - po predpisu umrlo osebo hitro odpeljejo in nato pripeljejo na pokopališče neposredno pred pogrebom. Stik s smrtjo je tako skrajšan na nujni minimum. Se je sploh kaj zgodilo? Po možnosti že pred smrtjo prepustimo skrb drugim, kakšni ustanovi. Če ima umirajoči srečo, pride v takšno (recimo Hospic), kjer vsaj malo dajo na dostojanstvo umiranja. Drugi umrejo osamljeni.

Čeprav je smrt del življenja, se pogovora o njej in misli, da se povrnemo v prah, izogibamo kot hudič križa. Znanost pač še vedno ni našla zdravila zanjo in zato je najboljše stvar odmisliti. Hrani kdo doma fotografije iz pogrebov?! Kljub vsemu se najdejo izjeme. Pred časom sem namreč zasledil ganljiv zapis fotografa, ki je na željo staršev fotografiral slovo od njunega mrtvorojenega otroka. Kako lepa gesta - četudi ni uspel zaživeti, je obstajal, žalovali smo za njim in ostal bo v spominu.

četrtek, 13. december 2012

Od Šmohorja do Rimskih toplic

S pomočjo dobrih ljudi (iskrena hvala!) sem moje bivanje v Laškem popestril tudi z ogledom okolice. Domačini so najboljši vodiči, še posebej, če te obenem še nahranijo. ;)

Rečica, Šmohor, Šmihel, Marija Gradec
Slovenija skriva ogromno lepih kotičkov. Tudi dolina Savinje in Rečice, ki se ji priključi v Laškem, ni izjema. Povsod okrog so na hribčkih posejane cerkvice (Šmohor, Šmihel, Marija Gradec ...) - nekatere že zelo stare - ki pričajo o dolgi prisotnosti krščanstva na naših treh, in s svojo lepoto tudi o zavzetosti in skrbnosti ljudi zanje. Če je ljudem všeč ali ne, cerkve so za marsikateri kraj edina kulturna znamenitost. Po starosti (mladosti) in arhitekturi precej izstopa v Plečnikovem stilu zgrajena cerkev bl. Antona Martina Slomška v Rečici.

pogled na Zgornjo Rečico)

Tudi možnosti za sprehode je veliko (ideja za naslednji obisk, tokrat nisem bil ravno za športne podvige). Med drugim na Hum ali po geološki poti Govce. Zaradi nepremišljenega rudarjenja se je namreč v vsega nekaj letih celotna nekdanja vas Govce pogreznila v zemljo. Ostale pa so zanimive geološke sledi in fosili.

Rimske toplice
Bližnje toplice z dolgo tradicijo so prav zanimivo obnovili. Staremu slogu so relativno z občutkom dodali sodobne poteze (glej galerijo slik). Bi si pa predstavljal, da na takšnem "nobel" kraju vedo, kako se pripravi zeleni čaj. No, nevednost bi v bistvu še razumel, da pa natakar arogantno prelaga krivdo na avtomat, ki pozna samo vročo vodo, pač ne.

Huda jama
V neposredni bližini Rečice in Laškega pa je tudi kraj s precej bolj grenko vsebino. Le stežka si predstavljam, kako so se počutili domačini, ki so za grozljivo množično povojno grobišče vedeli dolga leta, a o tem niso smeli govoriti. Ko se je zadeva le začela raziskovati in so jo razgrabili tudi novinarji, je posijalo upanje, da bodo grozljivi prizori in dejstva le premaknili mišljenje ljudi in bomo tudi ta težki del slovenske zgodovine predelali, a je nedokončana zadeva (izkopavanje in preiskavo so prekinili zaradi pomanjkanja denarja) hitro potihnila. Pred vhodom v rov je postavljena le skromna tabla z napisom o grobišču. Na bližji stavbi pa zabrisan grafit V nebo vpijoč zločin komunizma.

Presenetila me je izjava, da naj bi v Barbara rovu baje odkrili tudi trupla otrok, a niso smeli tega celo sedaj dati v javnost. Ne morem sodit o resničnosti izjave, sta pa misel na to in pogled na mozaik v kapelici pred vhodom prav strašljiva.

mozaik pred Hudo jamo - ženska z mrtvim otrokom

Najbolj od vsega mi v spominu ostajata molk in zgovorna tišina.

Glej tudi:
Toplice
Vsakemu nekaj fali
Vsakemu nekaj fali 2
(Skoraj) zgodovina

ponedeljek, 26. november 2012

Še o spolnosti

Brez dvoma je spolnost velika stvar, drugače nas ne bi tako prevzemala in zaposlovala ter še vedno vztrajala na meji med tabujem in hkrati popolno zlorabo v reklamne namene. So pa mnenja o njenem pomenu različna. Je namenjena zgolj razmnoževanju in je užitek samo trik evolucije za preživetje? Je lahko predvsem stvar užitka? Vsebuje neko psihično komponento, s katero se partnerja tesneje povežeta? Ali pa ima celo duhovno dimenzijo?

O tej temi je razmišljal tudi pokojni papež Janez Pavel II. v seriji okrožnic z naslovom Teologija telesa.
Če manihejska miselnost telesu in spolnosti pripisuje proti-vrednoto, krščanstvo uči, da telo in spolnost vedno tvorita vrednoto, ki ne more biti dovolj cenjena. Z drugimi besedami, če manihejstvo pravi "telo je slabo", krščanstvo pravi "telo je tako dobro, da tega ne moremo niti dojeti".
(iz knjige Teologija telesa za začetnike)

Nekoliko zakasnelo prihaja ideja teh okrožnic tudi pri nas vedno bolj v ospredje (med bolj aktivnimi so pri zavodu iskreni.net) in se bo o njej gotovo še dosti govorilo. Ideja je namreč zanimiva in marsikoga navduši, a hkrati ni tako enostavna, da bi jo opisali in dojeli v dveh odstavkih. Tudi preprostejša (gleda na celovit strokovni pregled) razlaga v knjigi Teologija telesa za začetnike potrebuje kar nekaj razmišljanja in včasih večkratno prebiranje. Se pa splača vsaj pokukat za kaj sploh gre (izšel je celo učbenik in res lepo berljiva izdaja zanjo in zanj).

Posebna izkušnja, ki jo vsakemu privoščim, je tudi iskren pogovor na temo spolnosti, v družbi, ki zna ohranit zaupnost. Preverjeno se znamo tudi moški o tem zelo resno, iskreno pogovarjat in to ne samo površinsko.
Če mož hoče resnično ljubiti svojo ženo, [je] potrebno vztrajati pri tem, da spolni odnos ne sme služiti samo kot sredstvo za dosego njegovega vrhunca. Mož mora upoštevati razliko med moškimi in ženskimi odzivi [...], tako da vrhunec lahko dosežeta oba [...] v kolikor je le mogoče, oba istočasno.
(Karol Wojtyła, kasnejši papež - Ljubezen in odgovornost)

Glej tudi:
Pornografija - izziv za starše
oddaja Trikotnik - Seks v šoli
Poenostavljanje

sreda, 21. november 2012

Ljudski zaklad

Slovenci imamo bogato tradicijo ljudskega petja in glasbe. Na žalost veliko pesmi tone v pozabo, saj jih mlajše generacije praktično ne poznajo(mo) in pojejo(mo) več. A na srečo se ne bodo (vse) povsem izgubile. Velika zasluga za to gre folklornim skupinam, ljudskim pevcem, etno glasbenim skupinam, pa tudi akademskim krogom.

Etnomuza 
Ste vedeli, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) že dolgo vrsto let (začeli so že v 30. letih prejšnjega stoletja) načrtno snema in zapisuje ljudsko izročilo? Množico starih posnetkov tudi počasi digitalizirajo, označujejo in vnašajo v računalniški sistem. Projekt se imenuje Etnomuza - digitalni arhiv slovenskih ljudskih pesmi in glasbe. V dobri meri (aplikacija za analizo in katalogiziranje) so ga izvedli pod vodstvom Matije Marolta v Laboratoriju za računalniško grafiko in multimedije UL FRI (predstavitev projekta). Škoda le, da je projekt širši javnosti nepoznan in da je arhiv (zaenkrat?) nedostopen javnosti (spletni vmesnik brez pojasnil zahteva geslo za dostop). Glede na to, da se dejavnosti financirajo iz javnega denarja, bi nekako morali biti rezultati javno dobro, a ne? Nekaj drobcev sem imel priložnost slišat in lahko rečem, da je stvar zanimiva.

Sozvočja Slovenija
Zanimiv projekt je bil tudi Sozvočja Slovenije. Mogoče bi moral pisat Miklavžu, da mi prinese CD? :)

petek, 02. november 2012

Ubogi Rudeči cvet

Ne vem a bi se smejal ali jokal. Če skušaš najti besedilo za priljubljeno pesem Rudeči cvet, naletiš na vse mogoče. Pustimo to, da jo nekateri pripisujejo Šifrerju, čeprav je gotovo najbolj znana kot uspešnica Beneških fantov. Največjo težavo očitno predstavlja del druge kitice, ki gre: "Zapeli v ranem jutru so zvonovi," - s tem se vsi strinjajo - glede nadaljevanja pa nastopi mrk in slepi poskusi prepisa besedila.

Kaj naj bi pomenili nesmisli "up je vedril", "up je včedi", "kupje veli kadore" in podobno?! Še najbližje, fonetično pravilno, je "up je vedi, Kadore" (tukaj in tukaj). Pa je zadeva zelo preprosta - zvonovi so zapeli v Pieve di Cadore! Tako je namreč ime kraju / občini v Italiji. Nekdo je to celo pogruntal in pravilno zapisal. Skoraj bi mu moral čestitat.

sobota, 20. oktober 2012

Na lovu za vitaminom D

Včerajšnje obveznosti za službo so se tako zavlekle, da je sonce zašlo preden sem uspel pokukati iz hiše. Utrujen in nejevoljen sem zmogel le še kratek sprehod, improvizirano večerjo, nato pa sproščanje ob malo bolj divji glasbi in filmu.

Današnje popoldne se je na srečo obrnilo povsem drugače. Kar se da hitro sem se odpravil iz hiše, si privoščil okusno kosilo (po preprostih obedih čez teden se je še kako prilegla zelenjava in juha, ki ni iz vrečke:)), po njem pa zavil v bližnji park. Kakšen užitek je bilo ležat na klopci, v kratkih rokavih uživat v toplem jesenskem soncu, opazovat krošnje dreves na brezmadežno plavem nebu in slišat igrivost otrok! Prelepo! Spočite misli so dobile tudi nekaj idej. Za piko na i pa me je prijazna prodajalka povabila naprej na sicer pravkar zaprto blagajno, da mi ni bilo treba čakat v vrsti. Upam, da se bo dan še tako lepo nadaljeval ...

ponedeljek, 08. oktober 2012

Vsakemu nekaj fali 2

Čas tudi v toplicah hiti, ljudje se menjujejo in kmalu ugotoviš, da bolezni in poškodovanih ljudi zlepa ne bo zmanjkalo. Med drugim sem srečal precej takšnih s poškodbo ali bolečinami v hrbtu, še vedno pa sem šokiran ob številnih bolnikih z multiplo sklerozo.

Zadnji teden sem se zbližal s skupino paraplegikov. Nek večer se mi enostavno ni zdelo zabavno, da bi v kavarni sedel sam, in sem raje prisedel k njihovi skupini. Že po parih minutah se je razvilo sproščeno vzdušje, tako da smo si naslednje dni z veseljem delili čas pri obedih, zvečer ob pijači, pa še kdaj vmes.

Ugotavljam, da sem med ljudmi na vozičku do sedaj poznal predvsem take s cerebralno paralizo ali drugimi prirojenimi okvarami, ne pa zdravih ljudi, ki so pristali na vozičku (oziroma vozu, kot sami pravijo) po poškodbah (predvsem) hrbtenice. Zgodbe so res pretresljive: od prometnih nesreč, padca čez balkon kot posledica epileptičnega napada, smučarske tragedije, elektrifikacije ... En dan ti ni nič, naslednji pa se ti življenje obrne na glavo. Koliko moči je potrebno, da se sprijazniš s tem?!

Navdihujoče je bilo čutit, da so večinoma sprejeli svoje stanje in skušajo živet naprej. Še lepše medsebojno sprejemanje in odprtost. Mogoče nimamo prav enakih vrednot in pogledov, a ob spoštovanju drugega prav to širi obzorja in utrjuje v tistem, kar nam res pomeni. Nič nenavadnega torej, da sem zadnjo noč z velikim veseljem užival v spontanem, dolgo v noč trajajočem moškem pogovoru.

Kot da bi prišlo za mano, me je po prihodu iz toplic kar stresalo ob misli na krhkost človekovega zdravja in misli na to, kaj so ti ljudje doživljali. Na nek način sem še na daljavo čutil z njimi, postali so mi blizu. Kaj naj rečem? Face so! Upam, da se še kaj vidimo.

PS: kakšna je verjetnost, da danes v roku ene ure srečam dve nepovezani osebi iz toplic?!

četrtek, 20. september 2012

Vsakemu nekaj fali

V toplicah srečaš raznolike ljudi. Največ je seveda starejših in upokojencev, ne manjka pa tudi srednje generacije in nekaj mladih. Za vse pa velja - kot se je izrazila neka gospa: "Vsakemu nekaj fali, drugače ne bi bili tukaj."
 
Če spadaš med mlajše, se dokaj hitro spoznaš s predstavniki iz svoje generacije. Primorci se tudi hitro prepoznamo in postanemo domači. Je pa prijetno poklepetati tudi z drugimi - zadnjič recimo s starejšo uglajeno gospo, ki si je na 2 cm bližine na telefonu ogledovala neko podrobnost na sliki, in paraplegikom, ki je po nekaj težkih letih po nesreči začel spet ustvarjati in je celo prejel patent za bazensko invalidsko dvigalo, s katerim lahko upravlja invalid sam in mu zato omogoča samostojnost in daje samozavest. (glej prispevek na str. 14)

Če bi površno ocenil in posploševal, bi rekel, da se ženske precej več pritožujejo, moški pa radi pohecajo. (No, povsem možno je, da se moški pač dobro počutimo v večinoma ženski družbi terapevtskega osebja in tako pozabimo na kakšno slabo stvar.) Dejansko je tukaj precej gobčnih moških s smislom za humor, tako da so skupinske vaje prav zabavne. Se pa seveda najdejo tudi protiprimeri sitnih dedcev in zabavnih jezikavih babnic (v ljubkovalnem pomenu besede). Prijetno presenečen sem bil na primer nad skupino žensk v srednjih letih, ki se soočajo z neprijetno boleznijo multipla skleroza, a se rade hecajo, na življenje gledajo pozitivno in s hvaležnostjo za to, kar jim ni bilo odvzeto.

Da je vsakemu naložen samo tako težak križ, kot ga zmore nosit, je zlajnana fraza in slaba tolažba za človeka, ki trpi. Res pa je tudi, da zmoremo precej več, kot si predstavljamo. In resnično smo lahko hvaležni, če nam zdravje služi.

torek, 18. september 2012

Toplice

Počasi bo čas, da se postavim na noge, zato me je specialist poslal na zdravljenje v toplice. Napotek sem sprejel z veseljem. Prav paše malo spremembe okolja, zdraviliške oskrbe in namakanja v vodi. Me pa nono že pogreša in hoče slišat po telefonu - se je razvadil, ker sem bil toliko časa doma.

Na žalost se najbrž počasi približujemo drugim državam in je treba za vedno več stvari doplačat. ZZZS pač da nek delež, ponudniki pa se znajdejo in za doplačilo ponujajo to in ono. Recimo doplačilo 8,5€/dan za "boljšo" sobo (s TV in kopalno haljo) in samopostrežne vsekarlahkopoješ obede1, oziroma 15€/dan, če si morda želiš še pogled na reko (namesto na glasno prometno cesto), pa doplačilo za enoposteljno sobo ... Sicer čakaš še na prosti termin. Drugače se sicer ni pretirano za pritoževat: nastanitev s polnim penzionom (samopostrežba vsekarlahkopoješ)1, zdravljenje, prost vstop na bazen, internet ...

Ja, med prvimi stvarmi sem preveril, če omogočajo dostop do interneta. Po sobah je brezplačno brezžično omrežje, juhej! Na žalost nezavarovano (odprta omrežja omogočajo prisluškovanje), zato pazim, da je brskanje kriptirano, pri čemer je v veliko pomoč razširitev Https Everywhere (na voljo za Firefox in Chrome), ki za številne strani samodejno izbere šifrirano povezavo, če jo le-ta omogoča.

Naravnost navdušen sem nad prijaznostjo in ustrežljivostjo natakarjev (vsaj v samopostrežni jedilnici1). Pri obrokih na primer z veseljem pomagajo vsem, ki si ne morejo sami prinesti hrano na mizo (nekateri se ubadamo z berglami, drugi so na vozičku ...).

Dopoldneve sem večinoma zaposlen s terapijami - masirajo, razgibavajo in namakajo me, da je veselje - popoldne pa je čas za bazen. Poleg plavanja (že sama voda dobro deluje na telo) si z veseljem privoščim podvodne masaže. Mehurčki pa to. Od vseh so mi brez dvoma najbolj všeč tiste bolj nasilne stvari: močne šobe za hrbet, umetni slapovi (tu jih sicer pogrešam) za enakomerno masažo ramen in, še posebej, podvodni bruhalniki, pri katerih komaj stojiš na miru, ti premikastijo celo telo in zabijejo kopalne hlače tja do pod pazduhe. :-) Ena najboljših stvari je tudi nočno kopanje. Mir, prazen bazen, lučke ... in zvezde!

Se nadaljuje ...

1posodobitev: izvedel sem, da so gostje, ki niso pristali na doplačilo, deležni precej slabše postrežbe in hrane. 

ponedeljek, 17. september 2012

Nečaku

Hej!
Danes sem tudi uradno postal tvoj stric. Sicer sem to že kakšnih 9 mesecev (saj se spomniš tistega, ki ga kar nisi hotel brcnit, čeprav si še malo prej razsajal v maminem trebuščku?), a odrasli imajo radi stvari dodelane in jih živcira, če ne morejo določiti točnega začetka (pa tudi da si mirijo vest, a o tem kdaj drugič), zato so za uradni začetek tvojega življenja določili rojstvo. No, da se ne bi po nepotrebnem zapletali (saj veš: odraslim je treba zmeraj razlagati), naj jim bo. Dobrodošel na svet!

Dobil si odgovor na vprašanje ali obstaja življenje po rojstvu. Kako se ti zdi? Ja, na žalost se bo treba privadit, da zna bit naporno, a v splošnem je kar lepo. Stvarstvo je naravnost čudovito, nedoumljivo lepo! Ljudje so večinoma dobri, se pa najdejo takšni, ki ne razumejo, da smo si poslani, da si pomagamo in drug drugemu lepšamo življenje. Sčasoma se boš gotovo znal sam prav odločati, za začetek pa zaupaj mami in tatu, da bosta presodila, kaj je dobro zate. Pa saj to itak že veš!

Imam občutek, da se bova dobro razumela. Po sliki sodeč si mi malo podoben, rojstna dneva imava dokaj blizu, za prihod na svet si izbral podobno uro. Komaj čakam, da se spoznava! Z veseljem bom s teboj raziskoval svet, ti povedal o tem in onem, pa prisluhnil. In vedno, če bo le možno, bom tu za oporo.

Naj te Bog obilno blagoslavlja!

nedelja, 16. september 2012

Zvezdogled

Čudovito je bilo vsaj osnovno poskrbet za re-romantizacijo duše.
(Dopolnitev k objavi o letošnjem poletju.)

Prvič sem se sredi noči splazil iz hiše v času največje aktivnosti perzeidov. Za prebujanje nisem potreboval budilke, dovolj je bil open-air rave party v bližini, ki se je slišal, kot da bi imeli zelo glasen žur le nekaj hiš stran (brez heca!). Kot tat sem se potem odpravil iskat primerno, ne preveč oddaljeno in poškodovancu dostopno mesto za ležanje pod nebesnim svodom. Oblaki niso pretirano motili, zato sem videl kar nekaj utrinkov. Kmalu sem pri ležanju na travi dobil še družbo - soseda (brat in sestra), ki sta se vračala z rave partija. Bilo je prav zabavno, še posebej, ker je pupa zamudila veliko utrinkov, ker je medtem šarila po telefonu, in se potem glasno jezila. Kaj sem si zaželel ob utrinkih, vam ne bom povedal. Lahko le namignem, da se želja skozi leta ni ne vem kako spreminjala, tako da statistično gledano zvezde niso najboljše izpolnjevalke želja. ;)

Drugič sem iz mehke postelje vstal čez nekaj dni, ko se je v naši okolici zgodil izpad elektrike. (Hm, sestra ima kar prav, ko pravi, da spim na elektriko. Že kot otrok sem se sam od sebe zbujal, ko je zmanjkalo elektrike. Ker sem se teme zelo bal, so tudi drugi lahko vodili evidenco izpadov. :)) Tokrat sem se ulegel kar v bližini hiše, izkoristil odsotnost svetlobnega onesnaženja in naredil nekaj fotografij. Bilo je že proti jutru, tako da je na zaporedju slik jasno videti, kako se počasi dani, čeprav so bile narejene ena za drugo. Kljub improvizaciji so dobro uspele. Na spodnji sliki se na primer lepo vidijo ozvezdje Gostosevci (desno zgoraj), Aldebaran in Jupiter (nižje in nekoliko levo) ter - kot najsvetlejša "zvezda danica" - Venera (zamegljena zaradi oblaka).

četrtek, 13. september 2012

Čudež

Verjameš v čudeže? Si že kakšnega doživel/a?
čúdež -a m (ȗ) 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže
(iz SSKJ)
Nekaj je gotovo: bolj kot je dogodek oddaljen (časovno, prostorsko ali številu ljudi preko katerih je novica potovala do nas), bolj dvomimo o čudežnosti. Pojavljajo se vedno nove in nove razlage in teorije. Seveda se izkaže, da je veliko "čudežnih" dogodkov zgolj običajnih, za katere v tistem trenutku nismo poznali vseh okoliščin. Obstajajo pa tudi takšni, ki še po letih in množici raziskav okoliščin ostajajo brez hipotez in obrazložitev. Recimo čudežne ozdravitve, ob katerih so zdravniki jasno povedali, da se tega ne da pojasniti z (obstoječo, eksaktno) znanostjo.

Govorit o čudežih je v današnjem svetu silno neprijetno. Saj vendar znamo praktično vse pojasniti z znanostjo, kar pa ne, pa še bomo! Deloma se strinjam. Vedno več stvari bomo znali razložiti in še marsikatera naša predstava bo padla v vodo. Vseeno pa hočem verjeti, da bo nekaj nepoznanega in skrivnostnosti vedno ostalo - da obstaja še nekaj več od golih vzrokov in posledic.

In končno: če nekoga prepričanje v čudež navdaja z veseljem in mu daje moč, da je boljši človek - kdo sem jaz, da bi mu/ji sejal dvom in razbijal sanje?!

ponedeljek, 10. september 2012

Izginil je kot ...

Pod roke mi je prišel star izvod gimnazijske revije. Kar nasmejalo me je, ko sem med rubriko "Taresnične" ponovno odkril to zgodbo:

Kocka je pada ali izginil je kot ...

Včasih, davno, ko so profesorji še napovedovali spraševanje, se je utrnil ta prizor. Bilo je nekega megleno-deževnega, predvsem pa mračnega petka.1 Dijaki so bili napovedani le 4 dni pred sodnim dnem, po zakonu pa bi morali biti napovedani najmanj 7 dni [vna]prej. Slednje so seveda izvedeli prepozno, kar ni nič novega za naš šolski sistem. Zgodba se je zapletla in razpletla nekako tako:

A ... profesorica [zgodovine]
B ... Jakob
() ... vsevedni pripovedovalec
C ... glas iz razreda2

A: No, Jakob, pridi k tabli!
B: Profesor'ca, vi ste nas napovjdla samo 4 dni prej, bi nas mogli 7 dni prej, zato zdej ne moremo bit prašani!
A: Tisto je bilo sklenjeno šele tisti dan na konferenci popoldne. No, pridi!
(Če ne gre zlepa, gre pa zgrda.)
B: Ne, ne grem k tabli!
A: Potem ti pa dam 1!
(Naš junak je že precej zafrustriran.)
B: Nimaste pravice!
A: Kako, če sem te najavila!
B: Ne, jst ne bom pršu, jst kar grem!
(Naš junak vstane in se približa vratom.)
A: Kaj si ti misliš!?
B: Ben, jst grem!
C: Kocka je padla!
(Junak odpre vrata, zapusti razred in jih nato "vljudno" zapre.
Profesorica zre v zaprta vrata z odprtimi usti.)

Zapisala: K. M. in M. D.

1 mislim, da je bil v resnici torek, po petkovi konferenci
2 znan po svojih humornih vložkih

The Prettiest Smiles

The prettiest smiles hide the deepest secrets.The prettiest eyes have cried the most tears. And the kindest hearts have felt the most pain. (lažni Morgan Freeman)

nedelja, 09. september 2012

Iščem naprej

Upam, da vas z včerajšnjim zapisom brez olepševanja nisem preveč prestrašil. Brez skrbi: ne razmišljam o kakšni samodestruktivni, sebični potezi. (Samovoljno končanje lastnega življenja je na nek način zelo sebično - druge pustiš v isti godlji, pa še v žalovanju.)

Seveda je resnično: če te ne bi bilo, ne bi nič pogrešal/a. Tako kot tudi umrli gotovo ne tožijo za trenutki, ki jih niso doživeli. A če si že postavljen/a na ta svet, poskušaj iz tega kaj dobrega naredit, pustit svoj edinstven pečat!

Verjetno so potrebni tudi taki trenutki, ko se počutimo izgubljene - da se zamislimo, začnemo spraševati in iskati svojo smer. Morda ob tem s svojo ostrino prebudimo še koga, ki je pozabil čemu živi ...

sobota, 08. september 2012

2B|!2B

Danes me zaposlujejo eksistencialne misli. Večinoma bi, kot že pred časom na prijateljevo vprašanje, jasno odgovoril, da sem kljub vsemu vesel, da živim. Trenutno v to precej dvomim. Res, bilo je veliko lepega in zanimivega, a če me ne bi bilo, tega ne bi pogrešal, ker ... me pač enostavno ne bi bilo. Vsekakor pa ne bi niti malo jokal za težkimi stvarmi, bolečimi izkušnjami, občutki osamljenosti, razočaranji, morečimi kompleksi, neizpolnjenostjo ... In absolutno ne bi pogrešal šutaste (pre)izkušnje, ki se vleče že skoraj pol leta!

Obenem razmišljam o človeški težnji po razmnoževanju. Otroke je fino imet, prinašajo veselje, poskrbijo, da nam ni dolgčas, pa dobro je imet nekoga, ki bo najverjetneje poskrbel za nas na starost ... Hm, niso to zgolj sebični razlogi? Koliko staršev ima otroke ker dejansko verjamejo, da je ta svet čudovit in ga zato privoščijo čim več osebam?!

Res mi manjkata smisel in smer.

četrtek, 06. september 2012

Dolgo, vroče poletje

Za vikend sem po več mesecih spet oblekel dolge hlače iz bioloških vzgibov in ne zaradi estetike ali morale. ;-) Ja, pravo poletje se brez dvoma poslavlja. Lepo je bilo, dokler je trajalo, čeprav ga nisem mogel dobro izkoristit. Vsekakor je bilo drugačno kot prejšnja leta.

Penzionistično morje
Ne bi mislil, da bom kdaj kot/z upokojenci hodil na morje zgodaj zjutraj in se še pred gnečo in vročino vračal domov. A za terapijo - baje je dobro migat v slani vodi - se potrpi. Bilo je sicer verjetno smešno videt človeka, kako ob pomoči in z berglami koraka v vodo, drugače pa niti ni bilo tako slabo. Začuda sem kar užival in precej plaval. Lebdenje v vodi, daleč od brega in brez opore, je bilo tudi zanimiva iztočnica za filozofske asociacije na življenje in negotovost, ki jo večkrat čutim. In ugotovitev: predvsem brez panike, pa bo še dobro.

No, proti koncu avgusta mi je uspelo celo nekajkrat se kopat pri Soči. Ah, užitek! Brez tega pa res ne bi bilo pravo poletje.

Žlahtánje
Družinski kvartopirski večeri so po krivici zapostavljeni. Zadnjič smo prav uživali ob briškuli in tršetu! Lepo se je tudi dobit s sorodniki na žlahtniškem pikniku. Smo pa brez dvoma izgubili status najmlajše generacije - ta najmlajša sestrična je že na faksu, moji bratranci in sestrične imajo skupaj že 9 otrok, še približno trije so na poti!

Provincial'c s ponosom
Kako lepo je opazovat kmeta, ki z veseljem opravlja svoje delo! In poslušat, kako z ljubeznijo govori o stiku z naravo in zadovoljstvu, ki ga pošteno delo daje. Vsakdanje delo prinaša veliko izkušenj, ki jih mestni človek ne bo nikoli dobil. (Ravno zadnjič se je stric hecal, da je naš svak, mestni človek, pobiral krompir kot Cigani v naglici - malo tu, malo tam, pa samo po površju. :)) Vedno bolj sem hvaležen, da je nekaj tovrstnih izkušenj prišlo tudi meni v kri. Še boljše pa je najti ravnovesje: spoštovat kmečko delo in poznat mestno življenje, potovat po svetu in čutit pristno domoljubje, obvladat tehniko in imeti vsaj malo stika z naravo ... za to sem res hvaležen.

Dopolnitev: Zvezdogled

petek, 10. avgust 2012

Poletna modrovanja

Redna tema vsakodnevnih pogovorov je v teh dneh brez dvoma vročina in suša. Ljudje se malo potarnajo drug drugemu in pripomnijo kakšno modro. Suša je del poletij, enih bolj, drugih manj. Kdor je v stiku z naravo, se tega zaveda, zato se vsaj pri nas nihče pretirano ne razburja. Je pa res, da se izključno s kmetijstvom nihče več ne preživlja. No, brez dvoma je letos eno izrazitejših sušnih poletij. Na našem koncu je listje zaenkrat še zeleno ali rumeno, medtem ko je že na pol poti do Gorice pogled na rjava posušena drevesa precej bolj žalosten.

Odkar so nam zamenjali dotrajan vodovod in namestili števce, je bistveno manj izgub in zapravljanja vode, zato smo še 14 dni nazaj v vaškem zbiralniku imeli višek. Pametne "vaške starešine" so že pred časom ta višek, ki se preliva preko zbiralnika, po cevi speljale na priročno mesto, kjer si (ko je vode dovolj) lahko vsakdo prosto natoči vodo za pitje ali zalivanje. Najbrž ni treba omenjati, da je bilo to mesto do nedavnega zelo priljubljeno. Kot v starih časih ob vodnjakih in potokih! :) Perila sicer nismo prali, zato pa ni manjkalo cistern in flašk, v katere smo "zajemali" vodo. Z zadovoljstvom smo še kimali, kako ima ta voda, ki se je praktično izmuznila kloriranju, boljši okus.

Vlaganje v dober vodovod je vsekakor smiselno. Pred leti so že ob manj sušnih poletjih zapirali in omejevali porabo, letos pa se šele v zadnjih dneh kažejo težave. Večinoma težave rešijo gasilci z občasnim dovozom vode, pred kakšnim dnevom proti večeru pa je pritisk tako zelo padel, da sem pod tušem opravil le najnujnejše izpiranje umazanije. Dober opomnik na to, da ni vse samoumevno!

Viška vode v zbiralniku ni več, zato je za zalivanje ostala le še možnost črpanja vode iz Soče. Lepo je videt, da so razmere povezale ljudi - občasno se kmetje zmenijo in gedo skupaj črpat vodo, pri čemer enkrat en, drugič drugi zagotovi črpalko. Je pa vprašanje, koliko časa si bomo sploh še lahko tako pomagali. Baje je črpanje iz potokov in rek prepovedano? To je vsekakor razumljivo pri majhnih potokih in rekah ter za prekomerna črpanja, povsem zvezat roke ljudem in jim onemogočit, da si pomagajo, pa ni ravno prijazno ... Ravno danes sem v Primorskih novicah bral, da se nam obeta še privatizacija dobave vode. Kam gremo!? Napovedi o vojnah (ali nemirih) zaradi vode se mi sploh ne zdijo pretirane niti v Evropi.

Rad imam poletja, sonce in vročino, privoščim pa tudi olajšanje žejni zemlji. Bi se dalo, da bi dež redno zalival le ponoči?

četrtek, 09. avgust 2012

Roka pravice

Še zadnji bzzz ...
in PLOSK!
Kri se razlije.
Obsodba je prehitela dokaze.
Ni pravne države za napite komarje.

sreda, 08. avgust 2012

Okruški sveta

Med brskanjem po domači knjižni polici sem med naletel na pesniško zbirko Ervina Fritza - Okruški sveta. Ne bi je sicer imenoval za nek presežek poezije, a tu in tam daje mislit. Sploh pa paše malo spremembe po tednih in mesecih, ko sem predvsem obdan z brezštevilnimi strokovnimi članki in tehnološkimi novicami.
Tudi vam se zgodi
V sanjah plezate čez prepad
po pisani lojtrici.
Na lepem začnete padati v jamo,
groza vas pokosi,
strah vam zategne vrat.
Presunjeni s to melodramo
se zbudite, celi, nič vam ni.
Le smrt je obesila svoj plakat
na plot vaše duše. Tako, za reklamo.
Zenit
In končno rečem: dobro je, da živim, kajti dobro je živeti.
In rečem: zrel sem in to je prav, treba je dozoreti.
In rečem: dobro je, da imam to telo, navadil sem se nanj.
In rečem: dobro je, da je v meni smrt; bojim se je, a vse manj.

In roko pomočim v življenje, ki me odnaša.
Ne vprašam se, odkod in kam: kdor ve, več ne vpraša.
In čutim žile in kri, ki mi v žilah bije,
in vem: zdajle sem v zenitu, sonce mi v tême sije.

In pravim: zdajle, morda, je čas, da se trenutek ustavi.
Svetel je in visok in edini; torej je pravi.
In rečem, naj se ustavi. In glej, vse je obstalo:
luč in tema in med njima veliko nihalo.

In začutim: brez teže sem; slap, ki več ne pada;
življenje sem, ki se sámo s sabo sklada;
lebdim kot mavrica, ki se pne čez nebo.
In sredi neba nad menoj lebdi zlato sončno kolo.

Tišina. Vse strmi. Brezčasja prijazna jasa.
Telesa brez senc. Neskončna spirala časa
je skrita v malem polžku, ki je v davnini okamenel.
Le hip. In svet in zvezdni lestenec nad njim se bo spet zavrtel.

četrtek, 26. julij 2012

Boločitnikovanje

Proti koncu lanskega poletja, še posebej ob septembrskem kopanju pri Soči, me je prevzemala mešanica neizmerne hvaležnosti, pa tudi otožnosti. Kot da bi slutil, da bo letošnje poletje zelo drugačno. Predstavljal sem si sicer, da bom predvsem omejen s količino dopusta, a se je stvar obrnila nekoliko drugače.

Se zgodi, da se poškoduješ. Nič nenavadnega. Če imaš srečo - kot jaz - pa ti uspe poškodbo ponoviti in bolovanje razvleči na več mesecev. Ironično, več časa sem že na bolniški kot na delovnem mestu! Vsekakor sem hvaležen za zaposlitev. Mi teče vsaj delovna doba in prejemam del plače. Kaj bi mi zdaj pomagali študentski boni?!

V tem času sem se navadil na marsikaj. Od bergel, katerih uporaba je že skoraj podzavestna in način življenja, pa do špikanja z rutinsko predpisanimi preventivnimi drogiljami proti krvnim strdkom. Razum in nagon se malo kregata, ma se navadiš.

Dane razmere poskušam kar se da izkoristiti. Tako recimo sem uspel prebrati precej shranjenih člankov in pogledal nekatere filme, ki jih imam že dolgo časa na seznamu, uživam umirjenost vaškega življenja (ko je vročina, je pri nas bistveno boljše kot v Ljubljani), ustvarjam, igram klavir, skrbim za nonota, hodim na kratke sprehode ... Nenavaden občutek, ko bi 92 letni nono zmogel precej daljšo pot od tebe (roke pač niso namenjene nošenju telesa). Še bolj, ko ga komaj dohajaš, čeprav vozi še (ne pretirano) naloženo krjolo!

Ždenje doma ima še eno svetlo stran. Magistrsko delo počasi napreduje. Predvsem sem vesel, da se je teoretični del praktično že izoblikoval, nekaj praktičnega dela pa je tudi za mano. Res si že želim zaključit to stvar. Sej je lepo bit študent, ma izpitov in pisanja sem sit.
I love being at university, but I hate writing papers. (Linus Torvalds)
Mogoče se komu zdi, da vso zgodbo s poškodbo in prisilnimi počitnicami še preveč dobro prenašam (med drugim sem do nadaljnjega prikrajšan za ples in vožnjo avtomobila). Saj mi v bistvu ne preostane drugega. V tragikomiki se je boljše smejat, drugače ti hitro ostane samo še jok. No, nedavno sem sanjal, da je mama prevzela oblast, razglasila diktaturo in nam pobrala dokumente, da ne bi zbežali čez mejo. Hm, mogoče mi je pa ta omejenost in odvisnost od drugih vseeno prišla v kosti ... ;-)

torek, 24. julij 2012

Pričakovanje

Če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile. (P. Coelho, Alkimist)

Zadnjič sem se moral prav smejati. Na obisku je bila naša še ne polnoletna sestrična v drugem kolenu. Ker se punca navdušuje nad fotografiranjem, sem ji v roko potisnil moj fotoaparat in smo šli z nonotom na sprehod po vasi. Vse lepo in prav, dokler nas nista dva vaška mulota začela spraševati, če je ona moja punca (ko ju je začela slikati, sta se sicer hitro skrila), čez par metrov pa so z velikim zanimanjem isto vprašali še sosedje. Seveda je sledilo pojasnilo o sorodstvenih vezeh. No, pa tudi - sej je lepa pupa, ma se vam ne zdi malo premlada? ;-)

Vsekakor jim nisem zameril vprašanja. Prav z veseljem bi svojo izbranko popeljal po poteh, da bi spoznala kraje in ljudi, ki so del mojega življenja. Vem, da bi se veselili skupaj z mano. Je bilo lepo čutit iskrico veselja v njihovih očeh, čeprav le za hip, preden ga je ugasnilo golo dejstvo. Kot da bi se podzavestno moje čakanje preneslo še na druge ...

sreda, 11. julij 2012

Nekoč boš prišla

Bova šla po poteh,
ki čakale so tvojih korakov,
da njih zven bi se z mojimi zlil;
poslušala čričkov orkester -
prav zate je vadil najlepši napev.

Bo vetrič te končno poljubil,
dišala opojno poletna bo noč.
In rože - zavidale tvojo lepoto,
zvezde nebesne sijaj v očeh.

Slišiš Sočo šumljati ljubezni šepet?

Tam končno se najdeta srci,
ujameta ritem za ples.
Utopljena v globino neba
obstala, vedela bova: naprej!



Navdih za ponovno ustvarjanje sem dobil ob pesmi Ivana Minattija - Čakam te, pa seveda ob čudovitih poletnih večerih pri nas, ko duša poje in majhno jezero hrepeni.

nedelja, 22. april 2012

Ravnovesja

Očitno življenje vedno išče neka ravnovesja. Po dolgem suhem obdobju pridejo dnevi obilnih padavin. Nekje je vsega v izobilju, drugje stiske. Na eni strani veselje, na drugi strani grenkoba neuresničenih hrepenenj. Pa rojstva in smrti. Nekje ti vzame, drugje da.

Nedavno nazaj sem se veselil, da sem deležen številnih lepih reči in mi gredo stvari od rok. Pa se je življenje začelo obračati v nepredvidljivo smer in v kratkem času nabirati ne tako prijetni dogodki. Pa ne samo meni, tudi ljudem, ki so mi blizu. Priznam, trenutno ne pokam od optimizma. Ždenje na bolniški in prekrižani načrti za mesec ali dva niso ravno vir veselja. Verjamem pa, da bo tudi iz tega kaj dobrega.

Danes ponoči sem po dolgem času spet sanjal nekaj (relativno) lepega. Glede na siceršnje precej običajne brezvezne sanje upam, da se mogoče počasi tudi tu začne zadeva uravnovešat - v lepšo stran! Želim si lepih sanj in želim si upati, da se vsaj nekatere uresničijo.

Po dežju posije sonce, kaj ne?

petek, 13. april 2012

Spremembe

Pa sem dočakal svojo prvo plačilno listo in si napravil osnovni načrt za dopust.

Najbolj pozorni ste najbrž opazili, da v moji predstavitvi ne omenjam več, da sem študent, čeprav me zaključno dejanje tega obdobja še čaka. A od marca se je začelo neko novo obdobje v mojem življenju. Po pravici povedano se mi ni nikamor mudilo in bi prav z veseljem še malo izkoristil vse privilegije, ki pripadajo študentom, vendar se mi zdi, da bi bilo zelo neodgovorno, če bi zavrnil na pladnju prineseno ponudbo za redno zaposlitev. In to ne kakršnokoli, ampak dobro ponudbo!

Poslovil sem se tudi od študentskih bonov. Baje sicer ne preverjajo redno, kdo do njih ni več upravičen, pa vendar: a nismo lastnoročno podpisali izjavo, da bomo sami sporočili takšne spremembe?! Koliko velja naša beseda? Mimogrede, z novim elektronskim sistemom se da tudi zelo enostavno analizirati zgodovino koriščenja subvencij. Najpomembnejše pa je to: če poštenost pričakujem od drugih, bi bilo skrajno zahrbtno, da se sam tega ne bi držal. Res je nezanemarljiv psihološki učinek, ko po kosilu plačaš (vsaj) dvakrat večji znesek. Res pa je tudi, da če ne hodiš ravno v najdražje restavracije in je tvoj dodatek za prehrano soliden, gre iz tvojega žepa za kosilo še manj kot je vrednost bona, občasno pa si v bistvu še plačan, da greš jest. :)

Zaenkrat se res ne morem pritoževati. Sodelavci so fajn, delo zanimivo. Smo pa že začeli jamrati zaradi občasno nerazumevajočih šefov. ;)

Očistimo Slovenijo, upajmo zadnjič!

Med mojim blogovskim mrkom se je zgodila še druga čistilna akcija Očistimo Slovenijo.

Najprej naj zapišem, da sem izredno vesel, ker je pobuda spet združila Slovence. Bila je tudi odlična priložnost za druženje in (še posebej na podeželju) za krepitev dobrih sosedskih odnosov.

Po mojih opažanjih se je je udeležilo nekoliko manj ljudi. V naši okolici se je pobralo manj (razpršenih) odpadkov, a iskreno povedano so se imele tudi manj časa nabirati in jih je bilo tako še vedno žalostno veliko. Vsaj na lokalnem področju je bila organizacija slabša - dobili smo premalo vrečk, predvidenega ni bilo skoraj nič sortiranja. Azbestnih odpadkov naj se ne bi pobiralo, a nekatere manjše smo vendarle pobrali - res malo tvegamo, a tvegamo v dobri veri za mlajše rodove, drugače bodo azbestni kosi ostali prav tam in se samo še bolj drobili.

Razžalostil me je tudi neuspeli poskus, da bi očistili odlagališče v neposredni bližini, ki je še od prejšnje akcije ostalo neočiščeno (za to sploh nisem vedel, čeprav smo ga imeli praktično pred nosom - očitno nismo bili dovolj zagnani popisovalci). Izvlekli smo dva avtomobila, par pralnih strojev, zamrzovalno skrinjo, kup železa in še nekaj šare, potem pa morali odnehati. Nemočni smo obstali ob pogledu na velike kupe salonitk. Azbest je res rakova rana naših krajev.

Romantike je brez dvoma konec. Čeprav podpiram takšne akcije, ker nočem živet v zasvinjanem svetu, tudi jaz iskreno upam, da se je takšna akcija izvajala zadnjič. Skrajni čas bi bil, da se zadeva sistemsko uredi - strokovno počisti smetišča, kaznuje tiste, ki svinjajo, mlade rodove vzgaja v skrbi za okolje, vse odpadke pa začne obravnavat kot surovine in tako naredit pravilno odlaganje odpadkov tudi finančno privlačno. Sanjam o dnevu, ko bom lahko domače, pravilno ločene, odpadke prodal najboljšemu ponudniku? :)

četrtek, 16. februar 2012

Nindža smučanje

Za vikend smo smučali na Voglu. V petek in soboto je bilo res mraz - veter in temperature okoli -16°C, tako da nam ni preostalo drugega, kot se pošteno oblečt. Zaviti v vse mogoče smo spominjali na barvite nindže. Še nikoli v življenju nisem bil tako napravljen, da niti delček kože ni bil neposredno izpostavljen mrazu! Na sebi sem imel 14 kosov oblačil, pri čemer pancerji in očala niso všteti! Pa niti nisem bil najbolj oblečen.


Vseeno je bilo prijetno. Dobra družba, smučišča večinoma prazna, na žičnicah nič vrste. Ko je v nedeljo posijalo sonce, je pa sploh bilo lepo. Pri -12°C nam je bilo že skoraj toplo. :) Da ne omenjam prijetnega odtajanja v bazenu. :)

P.S. Nekaj prog je primernih tako za družine, kot začetnike. Ni pa smučišče ravno prijazno do borderjev. Če je proga vsaj delno označena kot lahka (plava), pomeni da je treba čez položne dele štamfati.

petek, 27. januar 2012

Čajčkanje

S pravim čajem sem se prvič srečal, ko se je mama vrnila iz potovanja v London, kjer se je navdušila nad pitjem angleškega črnega čaja. Seveda sem poskusil, a okus mi ni bil všeč, ne s sladkorjem, ne z mlekom. Leta so minevala, a zadeva me ni nikoli prepričala, četudi sem večkrat poskusil, če se mi je spremenil okus.

Potem pa je bil enkrat pri nas na obisku stric, ki mi je odkril nov svet: čaj se lahko pije brez dodatkov (sladkor, mleko), poleg si privoščiš le košček (sladke) čokolade! Od takrat mi je postal pravi čaj všeč in pitje je počasi postalo vsakdanji užitek, ki ga uspešno širim tudi med znanci. Namig: pitje čaja je lahko družabni dogodek ali pa odlična rešitev za čas po kosilu, ko bi se najedel sladkega ali kar zaspal. Čaj, košček čokolade, nekaj minut uživanja (mogoče kakšen krajši del priljubljene nadaljevanke) in že si pripravljen za nadaljnje delo.

Sadnih čajev v vrečkah sploh ne morem več videt! Vsi so isti: hibiskus z aromami in barvili. Kar poglej na škatlo! Strogo gledano, to sploh niso čaji, ampak zgolj razni poparki. Čaj se kuha iz listov čajevca. (Več o tem in o razlikah med črnim, zelenim, belim čajem si preberi na wikipediji)

Kakšen čaj izbrati? Odvisno od okusa. Za začetnike je ena najbolj "varnih" izbir zelena pina colada* ter podobne mešanice zelenega aromatiziranega čaja, ki niso močne in lepo dišijo. Meni je recimo pri srcu še sladki ingver (ingver, kokos), odlična sta bila tudi borovnica-aloa vera in ingver-evkaliptus, ki pa ju nikakor ne morem izsledit, od kje smo ju dobili. Najbolj blagi (in zdravi) so beli čaji. Počasi tudi začneš vedno bolj ceniti naravne okuse nearomatiziranih čajev. Zelo cenjeni so recimo črni čaj Ceylon, Yunnan, Darjeeling (poimenovani po pokrajinah, od koder prijahajo). English breakfast in podobne mešanice mene niso prepričale, je pa res stvar posameznega okusa. Vrst in mešanic čajev je drugače malo morje. Se niti ne slepim, da jih poznam veliko.

Privošči si!

Glej tudi:
The Cofee Lover's Guide to Tea

* imena se lahko razlikujejo od dobavitelja/prodajalca

torek, 24. januar 2012

Jaz vas ne sovražim

Odličen odgovor Svetlani Makarovič. (objavljeno v tedniku Družina, pisma bralcev)
Spoštovana gospa Svetlana Makarovič!

Moje ime je Ana in nikoli me še niste srečali. Ne poznate me. A zdaj vem, da me sovražite. Nikoli se še niste pogovarjali z mano, niti videli me niste. Tudi jaz z vami nisem imela nobenega stika. A vi me sovražite. Pa sploh ne veste, kdo sem!? Tako kot sovražite mnogo Slovencev, ki smo Cerkev.

Vaša izjava, da sovražite Cerkev, se tiče tudi mene in me je prizadela. Žal mi je, ker sovražite toliko ljudi, ne da bi jih sploh poznali.
Jaz vas ne sovražim.

Ana Vidic

ponedeljek, 16. januar 2012

Filmski kotiček 5 (slovenska scena)

Na novoletni dan so na TV predvajali slovensko mladinsko uspešnico Gremo mi po svoje. Moram povedat, da sem bil prijetno presenečen nad kakovostnimi posnetki in da me je film nasmejal. Pohvalil bi še govor, ki ni sterilen knjižni jezik in ni očitno nadležna ljubljanščina (ki jo še na državnem radiju in televiziji uporabljajo novinarji, slepo misleč, da uporabljajo slovenščino), ampak nemoteča pogovorna slovenščina. Se pa tudi jaz sprašujem, ali film ne dela sramote tabornikom, oziroma si taborniki sami delajo sramoto v primerjavi s skavti? Za samo zgodbo tudi ni bilo nič usodnega, če bi izpustili budistično navdihnjenega dedka in razkazovanje jošk. Aja, pravite, da potem ne bi mogli v napovedniku vabiti z "erotiko" in bi film prišlo gledat manj ljudi?!

Ob filmu Traktor, ljubezen in rock'n'roll (scenarij po knjigi Ferija Lainščka - Vankoštanc) sem se spomnil na misel, da (naj)boljše slovenske filme snema Bosanec. :) Prizori iz filma so poželi veliko smeha. Še posebej prvi del, ko se stvari odvijajo hitro, je zelo zabaven. Tudi tukaj mi je bila všeč uporaba jezika oziroma prekmurskega narečja. Podnapisi so mestoma prišli prav, bi jih pa lahko tudi izpustili, da bi se ljudje malo potrudili z razumevanjem tega zanimivega narečja. V drugem delu se tempo na žalost umiri in tudi film postaja bolj resen in vnese par nelogičnosti: recimo kovača s švohcenimi rokami in otroka, ki kar noče rasti in še po več mesecih obzirno skrbi za vitkost nosečnice. Pa naj še kdo reče, da se v filmu vse odvija hitro! :)




Še misel iz napovednika filma Izlet:
Če si proti Cerkvi, si 'razsvetljen',
če si študent, ki meče granitne kocke na parlament, si 'upornik',
vse ti sme it na k..., samo cigani in pedri ne.
O kakovosti filma ne morem sodit, misel pa nazorno opisuje stanje slovenske družbe. Žal.