ponedeljek, 05. november 2018

In ljubezen tudi

Drago Jančar nas skozi osebna doživljanja oseb - kot tečejo misli, s prepletanjem zgodb in brez obsojanja, vedno znova opominja (podobno kot serija Band of Brothers), da vojne niso (le) epske bitke, osvajanja in zmagoslavje, temveč predvsem tragedija, beda, krutost, nespamet.
Zlo je kot neviden oblak, ki potuje nad zemeljsko površino, sluti, kje je pravo gojišče in žarišče, da se lahko razrase. Tam se spusti. Tam začne naraščati, ljudje se začnejo sovražiti. Tam je vojna. Nihče ni več, kar je bil ali kar bi hotel biti.
Priporočam v branje - z željo, da bi presegli obtoževanja, delitve na naše in vaše, dobre in slabe. Z upanjem na dan, ko bomo združeni v odločenosti, da se tovrstna tragedija ne sme več ponoviti.


sreda, 12. september 2018

Poletno zdomsko domotožje

Primorci smo znani po navezanosti na domače kraje. Kot študentje se redno vračamo za vikende domov, pa tudi kasneje vedno vemo, kje smo zares doma, ne glede na to, kam nas je popeljala življenjska pot.

Mnogi namreč delamo izza meja rodne dežele -  nekateri zgolj kot dnevni migranti, drugi kot zdomci (vožnje je ob preobremenjeni primorski AC in nekonkurenčnih železniških povezavah hitro preveč). Tovrstno zdomstvo v splošnem sploh ni težavno. Na novo okolje se navadiš, Slovenija je lepa, kamorkoli se obrneš, povsod se najdejo dobri ljudje. Tudi sam se zelo dobro počutim na svojem, večino leta je moja patriotska duša povsem zadovoljna z občasnimi obiski doma.

Razen poleti. Takrat me srce vleče domov.



Vztrajno me vleče tja, kjer diši, da duša zapoje. Kjer so odnosi preprosti in se ljudje znajo ustavit za klepet. Kjer se še čuti stik z zemljo. Kjer je siesta logična prilagoditev na vroče dneve (bolje se je malo odpočit, zadremat in kasneje nadaljevat z delom, kot vztrajat, ko te zdela vročina, po kosilu pade koncentracija in te grabi spanec). Kjer se zaveš množice drobnih lepih stvari in hrepenenje najde navdih. Nenazadnje, poletju brez Soče enostavno manjka nekaj bistvenega. Ja, pri nas je lepše!

nedelja, 26. avgust 2018

Odisej ob jamboru

Med brskanjem po knjižnici mi je v roke prišla knjiga Borisa Pahorja z naslovom Odisej ob jamboru. Gre za zbirko glos in polemičnih zapiskov, ki jo je tržaški pisatelj prvič objavil konec šestdesetih let minulega stoletja. Običajno ne posegam po tovrstnem žanru, a me je pritegnil izsek na zadnji strani, ki je presenetljivo aktualen tudi danes.


Prešeren je v svoji »Zdravljici« najprej zaklical fantom in dekletom, naj rešujejo slovenski rod, šele na koncu poudarja, naj si bodo vsi narodi dobri in vsi ljudje bratje. Slovenska povojna politika pa je Prešernovo »Zdravljico« obrnila narobe, oziroma jo postavila na glavo. Ker smo vsi bratje in vsi prisrčni sosedi, pravijo slovenski politiki, je vprašanje slovenstva že rešeno; objemajmo in pobratimo se, nobenega pomena nima, če nas je vsak dan manj, poglavitno je, da pokažemo svetu, kako človečansko globok, kako humanistično širokosrčen in požrtvovalen je slovenski narod!

Zapisi so, kot pisatelju pritiče, visoko intelektualni in poetično bogati, a stvarni. Ena ključnih tem je pomen narodne zavesti in opominjanje matične države na z mejo ločene in zapostavljene zamejce. Ob tem se, kot marsikdo dandanes, sooča z očitki, da je narodno zavedno mišljenje nazadnjaško, celo nacionalistično.
Docela zgrešeno je mišljenje, da je zahteva po narodni samobitnosti v zvezi z egoizmom. Narobe, zavest skupne usode je del notranjega bogastva, vir samozavesti, vir odpovedi in duhovne rasti.
Zakaj samo če se bodo ohranili, bodo Slovenci lahko drugim bratje.
Prav »romantičnemu modelu zavesti« je podobno, da se zanimaš za Sudan in Tanganiko, medtem ko ti slovenski živelj na Koroškem izumira.

Preseneti z odkritim intelektualnim postavljanjem po robu komunistični oblasti v Sloveniji/Jugoslaviji in izraža razočaranje nad izplenom OF oziroma narodnoosvobodilnega boja. (Predstavljam si, da si je to lahko privoščil kot državljan sosednje države, v Jugoslaviji bi si po okupatorskem taborišču prislužil še Goli otok.)
Slovenski človek ni imel nobene težave, da ne bi sprejel socializma, ki bi bil (v srcu Evrope) demokratičen in moderen. Zato se slovenski človek ne čuti prevaran, ker se je po vojski znašel v socializmu, ampak ker se je socializem razódel v taki obliki.
A kakor je bila laž, da bi slovenski ljudje z vstopom v Osvobodilno fronto prihajali v komunistično partijo, prav tako je res, da bi se zelo številni Slovenci med vojsko drugače vedli, ko bi vedeli za táko zakulisno igro.
Razločno in nedvoumno pa želimo poudariti, da smo ostali zvesti taki OF, (...) kakršno je ilegalni tisk prikazoval; in nazadnje in predvsem zvesti taki OF, kakršna je bila v srcu slovenskih ljudi, ki so zanjo znali biti veliki in požrtvovalni do zadnje kaplje krvi.

Zavzema se za laično družbo, a opozarja, da je izključevanje Cerkve nespametno in tudi škodljivo. Kliče k politični odgovornosti, nasprotuje a priori izključevanju drugače mislečih in spomni na pomembnost svobode idej in opozicije.
(...) delam to zato, da bi enkrat za zmeraj postavil piko na i, to se pravi, da bi, vsaj kar se mene tiče, opravil s slovensko vaško taktiko, ki naredi iz človeka komunista, če popije ekspresno kavo s komunistom, za vernega človeka, če popije aperitiv s kaplanom.
A do pravega razčiščenja ne bo prišlo, dokler odgovorni ljudje ne bodo priznali napak in odšli v pokoj. 

Vsekakor knjiga, ki poda zanimiv uvid v dogajanje pred pol stoletja. In zanesljiva iztočnica v zanimive pogovore z mimoidočimi.


Še nekaj drugih citatov:
Večer se je hkrati z junicami vračal z gmajne …
Tudi kulture nam manjka, prav gotovo, a predvsem nam manjka duha, ki naj naredi smiselno vse naše življenje. 
Kot beli dan je jasno, da jugoslovanski narodi ne bodo uresničili krepkega in zdravega državnega telesa z odpovedjo svoji suvereni narodni biti.
Vse namreč kaže, da se je v dveh povojnih desetletjih naredilo vse, da bi »narodna oblast« počasi, a dosledno shlapela.
Uničevanje samostojnih narodnih teles vodi Jugoslavijo v počasen, a gotov razkroj!
Težko bi bilo bolj plastično predočiti ironijo usode, ko se narod pred vsem svetom pokaže kot živ in stvariteljski s svojo vojsko, a mu jo potem kar na lepem vzamejo, njo, slovensko vojsko, ki je bila “najmočnejša manifestacija ljudske oblasti”.
Zakaj, mislim, da mi boste pritrdili, če bom rekel, da po toliko stoletjih nesamostojnosti ne zadostuje samo kratka doba osvobodilnega boja, da bi enkrat za zmeraj rešili vprašanje slovenstva, ne zadostuje, da se ovenčamo z lovorikami preteklosti.
Govoril sem o Slovencih v zamejstvu, a Slovenci v zamejstvu niso nikakršni drugorodni Slovenci, ampak samo bolj izpostavljen del slovenskega narodnega telesa, zato je ravnanje s takim delom naroda dokaz, kakšno razmerje ima voditelj do celotnega narodovega organizma.
Naj dodam, da me ne zanimajo resolucije, še manj velikopotezna srečanja, ampak bi rad kaj zvedel o kapilarnem, počasnem vztrajnem delu proti raznarodovanju.
Apostolsko je [tlačenje narodne zavesti za ideale socializma], kar je za slovenskega človeka naravno, ker svojo nacionalno majhnost daruje na oltarju občečloveškega makrokozmosa; a za narod so take sanje lahko pogubne.
Vendar je hkrati s prostostjo mladini tudi treba sklesati značaj, ji dati cilj (...) Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost.

torek, 21. avgust 2018

Klošar

Že pred časom sem od kolega prejel opazko, da sem oblečen kot klošar. Stila nisem kaj posebno spreminjal, zato opazka verjetno še vedno velja. Vprašanje pa je, ali upravičeno.

Dejstva
Kot potrošnik nisem kaj prida. Redko zaidem v trgovine z oblekami, ponavadi takrat, ko je res že nuja. Kot moški se osredotočeno napotim na želen oddelek, s pogledom plenilca preletim ponudbo, poskusim nekaj primerkov in po čim hitrejšem postopku zapustim prizorišče - v upanju, da mi podviga ne bo treba ponoviti kar se da dolgo časa.

V moji omari ni razkošja, a dovolj zaloge, da imam vedno na voljo nekaj čistih oblek. Kratkih majic dolgo časa sploh nisem kupoval, zadovoljil sem se s tistimi, ki sem jih prejel (sponzorske, društvene, kot darilo ...) Ja, nekaj izmed teh kratkih majic je starih že precej let. In, ojoj, celo kakšno majhno luknjico je bilo treba zašiti! Konec sveta?! Pa kaj, ne bom metal stran povsem uporabne obleke zgolj zato, ker ni več estetsko popolna!* Opravlja svojo nalogo (pokriva intimne dele telesa in skrbi, da mi ni mraz), mar ne?

Nedavno sem precej prečistil omaro z oblekami, jih velik kup podaril (tako ali tako so samo nabirale prah), nekaj najslabših pa je šlo v razrez za domačo zalogo cunj za enkratno uporabo - za čiščenje najhujših packarij. Proti moškemu nagonu sem celo zavil v nakupovalno središče in si kupil nekaj novih stvari. Kljub vsemu se zaradi potrošniške miselnosti drugih še vedno na trenutke počutim kot klošar, ker pač nisem vedno "nov".

Priložnosti primerno
Priznam, ko sem doma, včasih res izgledam kot klošar v izpranih, raztegnjenih oblačilih. A tako vsaj lahko brez skrbi prostorim kakšno domačo opravilo ali se brez slabe vesti valjam po travi in igram z nečaki. Tudi za kolesarjenje ali drugo športanje najraje posežem po starejših oblačilih, ki mi jih ni škoda.

Za službo se je sicer treba nekoliko bolj zrihtat, sem pa iskreno vesel, da smo lahko sproščeno oblečeni. Udobje cenim več kot lepo obleko.

Potem pa pridejo tudi posebne priložnosti: poroke, koncerti, slovesnosti, praznovanja. Za te primere seveda iz omare potegnem najboljše. Morda celo srajco in reklc. Parkrat v življenju celo kravato. A ni ravno v tem poanta - da se tudi po obleki prepozna posebne dogodke?! Če si vedno oblečen v bleščeče obleke, kako začutiš, kdaj je praznik?!

Odgovorno in spoštljivo
Razumem, da morajo nekateri zaradi službe, drugi pa za svoje dobro počutje, imeti redno nova oblačila. Se da pa tudi v tem primeru ravnati ekološko in družbeno odgovorno: rabljena oblačila lahko zamenjaš na eni izmed organiziranih izmenjav oblačil ali pa jih preprosto podariš tistim, ki si jih ne morejo privoščiti. Predvsem pa s pogledi, vedenjem in pripombami ne vzbujaj slabe vesti tistim, ki ne vsakdanje obleke ne dajemo toliko poudarka. Hvala!


* Ob trenutni modi je skoraj bolj verjetno, da je lukenj premalo in bi morale biti večje.

nedelja, 19. avgust 2018

Slovenologija

Internemu pritoževanju navkljub Slovenci nadvse radi slišimo, ko nekdo pohvali našo deželo, in tujce ob prvi priliki povprašamo, kaj si mislijo o naši kokoški. Knjiga s pomenljivim podnaslovom Življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej izpod peresa v Slovenijo poročenega Američana nam to željo poteši na sproščen in zabaven način... Imam pa dva ugovora.

Žebljico zadene avtor z ugotovitvijo, da je vsakdo, ki je bil nekoč vsaj približno znan in je sedaj star več kot šestdeset let, opisan kot legenda. Pa s predpisanem voščilom za rojstni dan, od katerega odstopanje ni zaželeno (vse najboljše).

Za razliko od Američanov Slovenci kupujemo precej manj knjig, jih pa zato bolj cenimo. Smo pretežno zadovoljni, redko kdo pa bi zase rekel, da je resnično srečen. Strinjam se, da žal nimamo neke široko prepoznavne arhitekturne ikone. Zanimiva je še primerjava med angleškim/ameriškim (jasnost, slikovitost, anekdote) in evropskim načinom pisanja (komplicirano, da izgleda učeno).

O šnopsu zapiše:
To je tisto pravo, če ste prehlajeni, imate vročino, vas boli želodec ... pred obrokom spodbudi tek, to velja tudi za zajtrk, po obroku pa pomaga pri prebavi.
 O pivu pa:
Količina piva, ki jo lahko prenese slovenski moški, ne da bi deloval pijano, bi osramotila sicer pregovorno močne pivce, kakršni naj bi bili mi, jenkiji.
Ne samo moški, bi dodal. Tudi slovenske ženske po 3 velikih pivih delujejo povsem normalno.

In sedaj k ugovoroma:
  1. Res se za pozornost v decembru borijo kar trije dobri možje, a je Božiček zgolj najnovejši uvozni artikel, tradicionalno pa daril za božič ni.
  2. Slovensko zdravstvo je relativno kakovostno in dostopno (ja, vsi smo veseli, da ne živimo v ZDA), a predvsem po zaslugi predanih ljudi, ne zaradi sistema samega. Pritožujemo pa se zato, ker se zadeve občutno slabšajo, s čakalnimi dobami in korupcijo na čelu. (nedavno je izšel odličen članek na to temo)

Slovenija vztrajno izgublja status skritega bisera, izraža se že zaskrbljenost pred (pre)množičnim turizmom. Dober glas se pač širi, čari naše dežele enostavno niso mogli ostati skriti. V negotovem času vlogo gotovo igrata tudi mir in varnost. Znamo raj pod Triglavom ceniti tudi sami?

    sobota, 18. avgust 2018

    Ugasnil luči bi

    Ugasnil luči bi,
    svetilke ob cestah
    in v oknih vseh hiš,
    da utonem v nebesno globino -
    src tiho gorečih morjé.

    Zgubljen,
    manjši kot prah,
    izpraznjen in nem.

    Dovolj, glej, srce
    čuteče ob meni,
    pa najdem pristan,
    zaplešem z vesoljem,
    spet ljubim, živim.

    četrtek, 16. avgust 2018

    Nov list

    Ko nimaš navdiha za pisanje, piši o tem.
    Nekajkrat me je prijelo, da bi za vedno upokojil ta moj blog. Bloganje ni več "in", zdaj smo vsi na družbenih omrežjih. Spisat par stavkov, objavit fotografijo, všečkat, osrčit in delit dalje je pač neznansko enostavneje. Kdo pa si lahko dandanes vzame čas za razmislek in pisanje zaokroženih misli?!

    Pa vendar mi srce ne da miru. Morda tudi nostalgija. S ponosom in veseljem se namreč spominjam preteklih objav. Nekatere so prav posrečene, zabavne ali globoke, upam si reči celo navdihujoče (glej stranski razdelek Izložba). Predvsem pa ti zapisi ostajajo in pričujejo o neki duši v teku časa.



    Po študentskih letih se socialni krog ljudi zoži, odrasel človek dobi občutek, da so mu stvari jasne. Redkokdaj se še čemu čudi, slabe izkušnje pa dušijo sanje in hrepenenja. Zaradi lenobe še knjig skoraj ne bere in pesniške zbirke ostajajo zgolj na seznamu želja. Nič čudnega, da ni navdiha!

    A to stanje ni dokončna usoda. Duša želi novih poti, občasno še vedno obstanemo odprtih ust, večerni vetrič nepričakovano prebudi hrepenenja. Tej svežini želim pustiti odprta vrata. Nisem še rekel zadnje besede.