petek, 30. april 2010

Odklop

Prvomajskih počitnic sploh nisem imel v načrtu, a me je premamilo počitniško vzdušje. Odpovedal sem vse aktivnosti in Ljubljani brez slabe vesti obrnil hrbet.

Te dni je res lepo. Dnevi so dolgi kot konec avgusta, skoraj poletno (zelo) topli. Tudi ponoči ni mraza, tako da me že mamijo večerna posedanja zunaj. Narava cveti, v zraku je vonj po prvi pokošeni travi. Vse diši po domu. V takih dneh se zavem, zakaj me vedno vleče domov.

Poleg počitniškega "brezdelja" sem te dni precej postoril okoli hiše, pa malo kmetoval. :) In najlepše: popoln odklop skrbi in uživanje.

Tudi vam privoščim!


P.S.: Naj odkrijejo že enkrat prenos vonja na daljavo! Rad bi delil z vami tudi vse čudovite vonje.

Izklopljen?

Včeraj zvečer sem dobil lep SMS. Želel sem nanj odgovoriti, a kot se rado zgodi v ravno nepravih trenutkih, mi je zmanjkalo baterije, telefon je mrknil. Grrr, sem bil jezen in iskal načine kako bi vseeno odgovoril. Preko računalnika? Ne bo šlo - pri nonotu in noni interneta nimamo, sosedje pa tudi nimajo brezžičnega. Aha, do interneta lahko pridem preko telefona! Hm ja, prazna baterija, se še spomniš? Nič ne bo. Arrrrggghhh!


Hej, pozabljaš, da smo povezani tudi brez elektronike?!

sreda, 28. april 2010

23:59

Kdaj se konča nek dan in začne nov? Zame osebno se dan konča takrat, ko grem spat. Ni važno, če je že 2h ponoči, zame je to npr. še vedno sreda in ne četrtek. Čas enostavno spada še k staremu in ne novemu dnevu. Polnoč je le neka družbeno določena meja.

Pozorni bralci ste verjetno opazili, da je pri mojih objavah večkrat zapisana ura objave 23:59. Seveda nisem tako točen, da bi vedno ob isti uri objavljal. S tem časom označujem tiste prispevke, ki so nastali že po polnoči, a spadajo k prejšnjemu dnevu. 

Izjema je ta prispevek, ki je tako objavljen bolj za hec. :)

torek, 27. april 2010

Panika!

Pri prvem otroku: ob prvem znaku nemira – vzdihu ali nagubanem čelu – otroka vzamete v naročje, da se prepričate, če je z njim vse v redu.
Pri drugem otroku: otroka vzamete v naročje takrat, ko se vam zdi, da bi utegnil zbuditi starejšega bratca ali sestrico.
Pri tretjem otroku: vašega štiriletnika naučite kako se ziba zibelko in kdaj vstavi dudo.
(Starševstvo - Razlike med prvim, drugim in tretjim otrokom)

Napisano (glej celotno besedilo, ne samo citata) po mojem kar drži. Pa ne samo pri nosečnosti in otrokovih prvih letih. Podobno je tudi, ko otroci prilezejo do poroke. Ko se prvi izmed otrok odloči, da je čas za poroko, so mame vse iz sebe in paničarijo (pri porokah naslednjih pa so, upajmo, bolj mirne). To "krasno" izkušnjo "prvega" bo pri nas očitno prvi doživel "ta mali", ki je naznanil, da se naslednje leto poroči.

Nekako leto dni pred poroko, so k nam na obisk prišli njeni starši in brat. Naša mama se je že par dni prej vrgla v priprave, treba je bilo postoriti to in ono, pripravit tretje ... Skratka - panikaaaa! Seveda je meddružinsko srečanje "uspelo" in smo se imeli fajn. Ampak, si predstavljate, kaj bo šele naslednjo leto?! :D

ponedeljek, 26. april 2010

Potepanje ob meji

Branje knjige Po sledeh Ernesta Hemingwaya me je spomnilo na to, da doline mejne reke Idrije in slovenskih krajev v Benečiji skorajda ne poznam. Na včerajšnji lep nedeljski popoldne sem zato dal predlog, da gremo malo raziskovat. In smo šli odkrivat dolino Idrije.


Dolina je "raj" za ljubitelje miru in narave. Vzporedno z reko tečeta dve cesti, vsaka na svoji strani meje. Je pa samo italijanska asfaltirana. Nasploh je na naši strani, zaradi slabših prometnih povezav, stanje precej klavrno. Če so me na desnem bregu navdušile nekatere lepo obnovljene hiše, pa so na slovenski strani meje vasi prazne, v ruševinah, življenja skoraj ni. Res škoda, saj ti kraji sploh niso daleč od Gorice in Čedada, a jih je meja grobo odrezala. No, če smo natančni, tudi na drugi strani meje stanje ni rožnato. O tem nekoliko kasneje.


Ker smo bili že ravno v bližini, smo zavili do Stare Gore (Castelmonte), utrdbe in romarskega svetišča, ki je z Marijinim Celjem (Lig) in Sveto Goro (nad Gorico) povezana s Povezovalno potjo treh svetišč. Povezovalna pot je vsaj na naši strani lepo označena in opisana - na pot se lahko odpravimo peš, s kolesom, na konju ali z avtom. Območje Beneške Slovenije je bilo že od nekdaj mejno, zato utrdba Stare Gore ne preseneča.


Nazaj v dolino smo se spustili po ozki stranski cesti skozi vas Kodermaci. Srečali smo starejši par (oba Slovenca, on domačin, Benečan) in se z veseljem odzvali povabilu na pijačo. Povabila domačinov se vedno splača sprejeti, saj imaš tako priložnost videt hiše tudi od znotraj, ob pogovoru pa izveš marsikaj o njihovem življenju. Mož nam je tako razlagal, kako je že kot mlad s harmoniko nastopal po okoliških vaseh, kako je včasih v harmoniki švercal cigarete (na našem koncu se je vedno kaj švercalo :)), potožil nad težkim življenjem med vojno, ko so se bali tako Nemcev kot partizanov, z žalostjo ugotavljal, da otrokom slovenščina "ni šla v uho", pa z grenkobo potrdil, da so vasi večinoma prazne.

Po dolgem času sem lahko spontano naredil par portretnih fotografij, brez bojazni, da bi me kdo preganjal. Hvala Bogu, da še obstajajo preprosti ljudje!


Kot zadnje smo se ustavili v Britofu, pri znameniti mali vaški cerkvici sv. Kancijana (pobrskaj malo nižje po strani). Cerkev je s svojo bogato notranjostjo pravi kulturni spomenik. Ko greš tukaj mimo, se vsekakor splača ustaviti in domačine poprositi za ključ. Na žalost je bila že tema, tako da bo treba priti še enkrat.


Tako. Upam, da sem koga navdušil za potepanje. Za orientacijo po stranskih poteh pa le vzemite s seboj atlas Slovenije. Google in GPS ne bosta dovolj.

P.s: Odkar smo v Schengenskem območju je res zakon. Lahko se po mili volji sprehajaš čez mejo, pa te noben nič ne vpraša.

sobota, 24. april 2010

Izbirčnost

Ne, nisem ravno v stiku z najnovejšimi novicami. Televizijo gledam zelo poredko. Dnevnih časopisov ne spremljam. Na internetu redno prebiram le nekaj blogov in nekaj strani s pretežno strokovno vsebino. Sem zato kaj prikrajšan? Sploh ne! Prej nasprotno - nisem zamorjen s slabimi novicami. Stalno gledanje nasilja te naredi kvečjemu neobčutljivega do teh problemov in vdanega v usodo. Pomembne in najbolj odmevne novice tako ali tako pridejo do mene. Seveda si takrat vzamem čas, pobrskam po internetu, preberem časopis in pogledam poročila. Sem pač predstavnik novejše generacije, ki je postala izbirčna glede informacij. Vsega je preveč, želim le tisto, kar me zanima.

Vseeno je včasih prijetno v miru prelistati sveži časopis (recimo Primorske novice, z nekoliko bolj lokalno obarvanimi novicami). Še skoraj rajši pa imam priloge v stilu Sobote, Sobotne priloge in Dnevnikovega Objektiva, ki na določeno tematiko pogledajo nekoliko bolj od daleč, iz distance, oziroma širijo splošno izobrazbo. Tako sem na primer bral o naravnih porodih, o dostojanstvenem umiranju, o potrošništvu, dvomih o prevladujočih mnenjih glede podnebnih sprememb, v današnji izdaji Objektiva pa je članek o (Zgornjem) Posočju ...

Zelo zanimiva so razna spletna predavanja. Na tem področju je s slovenskim znanjem nastal dober portal videolectures.net, iz tujine pa so se tudi k nam razširila TED(x) predavanja, s sloganom "Ideas worth spreading". Samo nekaj na hitro izbranih zanimivih posnetkov: 1, 2, 3, 4, 5. Vse te vsebine so prosto dostopne!

Kaj želim povedat? Ne pusti, da te novice in informacije zasujejo! V neobvladljivi količini informacij se vendarle najdejo tudi zelo kakovostne in tebi osebno zanimive vsebine. To išči! Izbirčnost ni vedno slaba lastnost. ;)


P.S.: Seveda je vedno dobro imet zdravo mero kritičnosti in ne verjet kar vsemu kar pravijo in pišejo. Kot pravi Mlakar: "Na tem svjtu samo tw je gvišno, d člowk rjs gvišn prow u nobeno rjč me mwre bit."

četrtek, 22. april 2010

Po sledeh Ernesta Hemingwaya

Vsi smo se v šolah učili o 1. svetovni vojni in Soški fronti. Je ostalo še kaj znanja o tem v glavi? Najbrž se spomnite vsaj opisov desetine nesmiselnih ofenziv, ko se je bojna črta premaknila za kvečjemu par kilometrov, pa slavnega preboja pri Kobaridu, ko so združene avstro-ogrske in nemške sile nagnale italijansko vojsko daleč nazaj do reke Piave.1

Pa veste kaj se je v tem času dogajalo v osrednjem Posočju?2 Najbrž ne ali pa zelo bežno. Tudi jaz sem vedel zelo malo. Še tega, da je slavni pisatelj Hemingway napisal roman, ki deloma dogaja prav tu, prej nisem slišal. Zato sem s še toliko večjim veseljem prebral knjigo, ki se na lahek in berljiv način dotakne tedanjega dogajanja na tem prostoru in s patriotsko pozornostjo predstavi kraje, skozi katere naj bi potoval junak omenjenega romana.
Knjiga Po sledeh Ernesta Hemingwaya je zgodovinska monografija, ki obravnava povezavo literarnega dela "Zbogom orožje" pisatelja Ernesta Hemingwaya z osrednjim Posočjem in še zlasti z občino Kanal ob Soči. V njej sta avtorja Branko Drekonja in Aleksander J. Potočnik na podlagi razpoložljivega literarnega in zgodovinskega gradiva ter številnih terenskih ogledov rekonstruirala poti, ki jih v Posočju opravi glavni junak romana, poročnik Henry. Ob primerjavi arhivskih in današnjih fotografij spoznavamo kraje ob teh poteh, takšne kot naj bi jih videl omenjeni literarni junak in kakršni so videti danes. (vir)


Priporočam v branje!


1 Pustimo zaenkrat dejstvo, da so Italijani izgubili praktično vse vojne, a ker so se priskledili na pravo stran, so vedno dobili kakšen lep kos tujega ozemlja, na primer Južno Tirolsko, Benečijo, Primorsko, Trst ... In potem za vsak poraz praznujejo "dan zmage".
2 med Tolminom in Gorico

sobota, 17. april 2010

Slovenija je samo še lepša!

Danes je bil krasen dan. Krasen zaradi sonca, krasen zaradi čistilne akcije in krasen zaradi prijetnega vzdušja med ljudmi, ki smo bili danes res enotni.

Nekakšen uvod v čistilno akcijo sem imel že včeraj, ko sem iz stanovanja odnesel smeti in v zbirni center odpeljal star odslužen sesalec. Danes pa je šlo zares. Sem bil kar optimističen pred akcijo, ampak, ste si predstavljali okoli 250.000 sodelujočih in ogromne količine odpadkov, ki so bile danes pobrane iz divjih odlagališč, potokov, rek, gozdov in okolice naselij? V meni prevladujejo ponos, veselje, domoljubje, a hkrati tudi čudenje in nejevolja, ko spoznavam koliko ogromno odpadkov je bilo in je še vedno v naravi. Dejansko bi bilo potrebno narediti vsaj še eno takšno akcijo, da bi približno počistili divja odlagališča.

V naši neposredni okolici (pridružil sem se ekipi naše vasi) ni nekih velikih odlagališč, zato smo se bolj osredotočili na t.i. razpršene odpadke ob cesti, v gozdu, ob potoku in ob železnici. Prva ugotovitev je bila, da bo ločevanje odpadkov (ki ga seveda zelo zelo podpiram) v tolikšni meri, kot so si zamislili organizatorji, precej težavno. Če skupina ljudi pregleduje odlagališče, ali hodi ob cesti/železnici (tu so prevladovale pločevinke in plastenke) še nekako gre, pri čiščenju gozda in potoka pa je težje. No, če ne štejem starega železa, ki ga je bilo ogromno in bo najbrž prispevalo velik del (teže) odpadkov.

Seveda smo si vmes privoščili odmor za kosilo in pogovor z vozniki, ki so vozili odpadke na zbirna mesta (kjer so jih prevzemala komunalna podjetja). Tudi oni se niso mogli načuditi gori odpadkov. Odzvali smo se še prijaznemu povabilu na pijačo v sosednjo vas, pa izkoristili priložnost za vožnjo na prikolici pickup-a (ah, spomini na Madagaskar!).

Ves čas se je čutilo zelo pozitivno vzdušje in sami lahko vidite, kaj se da z dobro voljo doseči. Bravo, Slovenija!

nedelja, 04. april 2010

Tretji dan

Lk 24,1-12