sreda, 14. februar 2007

Valentinova poslanica

Danes je valentinovo. Ne, nisem eden izmed tistih, ki na ta dan mrzlično hitijo na šoping, kupujejo predmete, ki naj bi dokazali kako znajo biti pozorni... Pravzaprav tega praznika niti ne praznujem, mogoče napišem kakšno sporočilo osebam nasprotnega spola, večinoma pa gre mimo mene. Mogoče tudi zaradi tega, ker verjamem, da je veliko dragocenejše, če se nekomu posvečaš vedno, ne le na en dan v letu.

No, letos je vseeno malček drugače. Pravkar (nekaj minut čez polnoči) sem prejel moje prvo (vsaj kar mi možgančki še delajo) pisemce za valentinovo :) Zanimiv občutek, hvala J.!
V njem je čudovito sporočilo: naj ti bo ljubezen več kot le imeti fanta/dekle....
Je sploh kaj za dodat?!

Zato vam želim, draga dekleta (pa tudi fantje), točno to - da bi vam bila ljubezen nekaj najlepšega, nekaj izredno dragocenega, nekaj za kar se je vredno trudit. Da bi je bili vredni in deležni. In pa, ne samo na današnji dan, ogromno prijaznih pogledov, toplih objemov, iskrenih poljubov!

torek, 06. februar 2007

Študij vs Medsebojni odnosi

Danes mi je prišla na misel želja izpred par let. Takrat mi je namreč na faksu šlo odlično, dobre ocene so padale kot domine, na žalost pa sem trpel za pomanjkanjem pristnih odnosov in pogovorov. In sem razmišljal, da bi rajši na faksu malček manj "restural", a več časa namenil za tisto, kar mi je bilo vedno pomembnejše od faksa - prijateljstvo.

In sedaj ugotavljam, da se je to dejansko zgodilo. Izpitno obdobje, ki se počasi izteka, zame namreč ni bilo preveč uspešno (no vsaj ne tako kot sem upal), po drugi strani pa se s prijatelji res razumem, medsebojni odnosi so večinoma razčiščeni...

A zakaj me potem muči nezadovoljstvo?!

Najbrž zato, ker sem... človek! Ker si kot človek vedno želiš še lepših stvari, še prijetnejše bivanje na tej zemljici, še več ljubezni... Najbrž ni nič narobe s tem, da strmim k temu. Vseeno pa obstaja nevarnost, da ne bom znal prepoznati lepih stvari, ki sem jih v tem trenutku deležen...
Vedno je namreč lahko tudi slabše ;)

nedelja, 04. februar 2007

Moj najljubši planet

Tudi danes je bil lep dan. Poln tako lenarjenja, kot tudi zdravega miganja, druženja s prijatelji ter sorodniki, pa petja in igranja, toplega sonca in mrzlega vetra...

Življenje je končno spet lepo, sem si mislil. Na žalost pa me je članek, ki sem ga prebral v časopisu, spet spomnil, da vse le ni tako idilično. Svet, kot ga poznamo danes in nam je (vsaj nekaterim) zelo prirasel k srcu, je OGROŽEN! To, da se razmere (predvsem vremenske) na našem planetu drastično spreminjajo, je menda jasno še tako zagrizenemu skeptiku. Vseeno pa naredimo bore malo za to, da bi posledice vsaj omejili, če jih že ne moremo ustaviti. Največja tragedija pri vsem tem je, da bodo najbolj trpeli tisti, ki so za to najmanj krivi. Ne, ne gre samo za (preproste) ljudi iz Afrike, Južne Amerike in Azije. Gre tudi za nas in za naše otroke!

Nikakor se ne morem in nočem sprijazniti s stanjem in trendom uničevanja našega planeta! Ni res, da ne moremo nič naredit! Spremembe lahko omilimo, upočasnimo. Lahko se vsaj pripravimo na spremenjene razmere in preprečimo najhujše katastrofe.
Ne, ni mi vseeno za naš planet! Prelep je, da bi ga brezskrbno uničevali!

sobota, 03. februar 2007

Drobni svetli trenutki

Popoldne sem opazoval sonce kako zahaja za bližnji hrib... Zadnji žarki zimskega sonca so me božali po obrazu in me razvajali... Kot da bi se ustavil čas... Nikamor se mi ni mudilo, samo stal sem, stal in gledal kako se sence daljšajo, izgubljajo svojo ostrino in se počasi, a vztrajno zlivajo ena v drugo... dokler na koncu ne ostane samo ena velika senca, ki pokrije vse hiše, bele ceste in ljudi, ki mirno hitijo po pločnikih in se sploh ne zavedajo čudeža, ki se dogaja okoli njih... Dolina se že pogrezne v senco, za drevesi vrh hriba pa se še vedno skrivajo vedno bolj rdeči obrisi sonca - kot da bi se s tesnobo v srcu poslavljalo od naših krajev... A če Bog da, bo že naslednje jutro kot po čudežu pokukalo na drugi strani doline in v kraj prineslo "zarjo in veselje"... Do takrat pa me bodo v srcu grele misli na te čudovite trenutke...

četrtek, 01. februar 2007

Kje so meje Primorske?

Pred kratkim sem se vpletel v debato o tem, kaj je sploh Primorska, do kam sega in koga vse lahko prištevamo med Primorce...
Absolutne resnice seveda ni, ker je Primorska neformalna pokrajina in tako ne obstaja na nobenem zemljevidu, ki bi ga kot pripomoček uporabljali v šolah in tako že "v kali" zatrli dvome, ki se pojavljajo v marsikateri glavi.

Nesporna območja, ki spadajo k Primorski so gotovo: Obala s slovensko Istro in Brkini, Kras, Vipavska dolina, Goriška, Posočje (s Trento in polovico Triglava) ter Baška grapa. Takoj zraven sodi še Idrijsko-Cerkljanska regija, poleg omenjenih regij, pa lahko k Primorski štejemo tudi Postojno in Ilirsko Bistrico. Meja z Notranjsko je tukaj sicer precej zabrisana, a ljudje se povečini štejejo med Primorce, to pa je najpomembnejše merilo. Za lažjo predstavo si lahko pogledamo zemljevid Koprske škofije, ki natančno pokriva omenjena območja (glej sliko, klik za povečanje, vir: http://kp.rkc.si).

Ob tem bi rad povedal, da sem proti delitvi Primorcev na severne in južne. Ena najlepših lastnosti se mi namreč zdi, da Primorci znamo držati skupaj in se izogibamo delitev. Dolga leta pod Italijo so na srečo prinesla tudi nekaj dobrega...