torek, 28. avgust 2007

Čakalnica

Danes sem bil na preventivnem pregledu... Usedel sem se torej v čakalnico in potrpežljivo čakal vrsto. (Hehe, sem se spomnil kako nam je asistent ekonomike razlagal razliko med podjetji in zavodi. Pri prvih moramo vse plačati, a se potrudijo za nas, da ne bi preveč čakali, pri drugih pa je večina storitev zastonj, so pa vrste :))

Nekajurno čakanje bi kaj hitro po stari navadi lahko postalo mučno, še posebej ker naivno nisem imel nič branja s seboj. Tišina v čakalnici. Pa povprašam gospo, ki je sedela pred mano, če se vrsta kaj premika. Beseda da besedo, pogovor steče in čas mineva. Med drugim ugotovim, da je iz sosednjega kraja, da si na stara leta želi spoznavanja z računalnikom, da pozna mojo mamo in nonota, da je njena hčerka bila moja "tovarišica" v osnovni šoli, ter da ji je (hčerka) vedno pravila, kako se mora zame izmišljati dodatne naloge, ker običajne prehitro rešim :D Hja, včasih sem bil priden ;)

Poanta? Tudi klišejsko dolgočasna opravila lahko postanejo prijetna, če si vzamemo čas za pogovor in sočloveka.

Ps: Svet je res majhen

ponedeljek, 27. avgust 2007

V tišini in temi

Slepota ločuje človeka od predmetov,
gluhota ločuje človeka od človeka,
gluhoslepota vodi v izolacijo. (Helen Keller)

Pred kratkim sem prebral pretresljiv članek o gluhoslepoti. Ne vem kako da še nikoli nisem pomislil tudi na to kombinacijo dveh bolezni, ki sta že sami po sebi težki (a ne pogubni), skupaj pa...

Včasih pomislim, kako bi bilo, če bi bil slep. V otroštvu me je to še posebej morilo, saj me je bilo teme izredno strah in me je bilo groza že samo pomisliti na to. Z leti sem se na temo navadil. Še vedno se sicer precej boljše počutim, če je kje vsaj kakšna mala medla lisa svetlobe, a vem, da bi nekako preživel. Zagotovo pa bi znal še bolj ceniti vse pogovore, z največjim veseljem prisluhnil opisovanju sveta okoli mene, ljubil nežne dotike...

Misel na svet v tišini je zame prav tako neprijetna. Ljubim glasbo! Ljubim globoke pogovore, šumljanje vode, šumenje vetra, petje ptic... V gluhoti pa tega ni! Zgolj tišina. A če dobro pomislim, bi tudi to nekako preživel. Branje ustnic, znakovna govorica, sms-i ter pisanje in branje omogočata spodobno komunikacijo. Včasih pa so tako ali tako besede odveč, ko ljubeč pogled in nežen dotik povesta vse!

Skupaj pa...

Vsakič, ko odpremo oči, se srečamo z ogromnim številom informacij, ki se množijo skozi ves dan in bogatijo naše življenje. Gluhoslepi ne vedo, ali žvrgolijo ptiči ali škreblja dež, ali se je zvečerilo, ali so sami ali je še kdo ob njih.
(iz članka V tišini, temi in pravni praznini; Dnevnikov Objektiv, 25.8.2007)

V grlu mi je nastal cmok, besed zmanjkuje... Ne zmorem si predstavljati takega življenja... Kako prepoznaš osebo, ki te obišče? O čem razmišljaš cele dneve v tišini, temi in samoti?! Kakšna misel te vodi, da vstaneš v nov dan? Je to sploh življenje?!

V resnici se ne zavedamo, česa smo deležni, kaj vse nam je bilo podarjeno! Vsa moja stokanja, žalost nad "nerešljivimi" problemi se mi v tem trenutku zdijo navadno otroško cmerjenje, brezveznost!
Vse mi je bilo dano, čuti mi vedno znova sporočajo kako lep je svet, z lahkoto lahko prejemam in delim ljubezen!

Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen!
(Ps 139,14)

Ob tem razmišljanju so se vame ponovno vrnile sanje o tem, kaj si želim postati v življenju. Ob moji zagnanosti za študij se sicer zdijo čisto pravljične, a včasih se tudi sanje uresničijo...

nedelja, 26. avgust 2007

Gnoj je zlato

Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.
(Srečko Kosovel, Kons. 5)

Smo ljudje res zahrbtni izkoriščevalci soljudi? Nam gre res samo za zadovoljevanje lastnih potreb, vse kar gradimo na prijateljstvu, medsebojnih odnosih, spoštovanju in ljubezni pa je zgolj sredstvo za dosego tega cilja?

Mogoče. Velika večina odnosov je res takih - sranje. A sranje je gnoj in gnoj je zlato. Brez tega ne moremo živeti.

Pa se sploh splača tako živet?
Ja! Zaradi tistih pravih prijateljstev, prave ljubezni, ki ne gradi na sebičnosti. Zaradi odnosov, kjer lastna zadovoljenost izvira iz sreče drugega.

Trebuščki

Med najlepše ženske prav gotovo spadajo nosečnice in mlade mamice. Pa ne samo zaradi seksi okroglega trebuščka ;)
Pogled v žareč obraz in iskrive oči je tisto, kar me vedno znova razveseljuje. Kot da bi spet našle tisto že precej oddaljeno otroštvo in mladost...

Zavedam se, da niso vse zgodbe srečne. Vem, da obstajajo nosečnice, ki mesece preživijo v depresiji in zaskrbljenosti zase in nerojenega otroka, vem, da se mnoge mamice težko preživljajo, niso deležne pomoči in ljubezni partnerja, potem so tu še nezaželjeni in prizadeti otroci...

Večinoma pa naraščaj v družino prinese veselje, novo upanje, smisel. Z veseljem opažam, da se tega počasi (ponovno?) zavedamo tudi Slovenci, upadanje rojstev se umirja. Le stereotipnemu "Najprej štal'ca, pol pa krav'ca" se po mojem še vedno daje preveč poudarka. Ste mogoče že slišali za kakšen par, ki bi bankrotiral, ker se je družina razširila z novim članom?! Jaz ne!

Srčno upam, da bom tudi jaz nekoč tega deležen, predvsem pa, da bom imel razumevanje ter znal vsak dan znova, vsak trenutek svoji najdražji povedat, kako neizmerno lepa je...

nedelja, 19. avgust 2007

Noro lepi dnevi

Za mano je par res neopisljivo lepih dnevov! Vsako moje pisanje bo samo bleda senca vsega lepega, a moja sreča je prevelika, da bi jo držal zase.

Konec minulega tedna so na nekajdnevni obisk prišli moji res dobri prijatelji. Prav zanimiva druščina smo - dobesedno vsak iz svojega konca Slovenije, vsak s svojim posebnim značajem, povezani s skupnimi vrednotami, željami, pa z nagnjenostjo k smejanju in globokim pogovorom... ;)

Obvezen del je bilo seveda kopanje in veslanje po Soči, spali pa smo na seniku, v vonju tisočerih rož. Nekakšen kavbojsko-romantični stil :) Na mojo pobudo smo si en dan vzeli za kolesarjenje po najlepšem delu moje najljubše kolesarske ture v okolici, predvsem pa uživali v drobnih trenutkih.

In najlepše? Gledanje zvezdic pozno v noč, globoki iskreni pogovori, igrivost, petje, smeh, prijateljstvo. Imeli smo se čudovito!!! Nepozabno!!! Le dnevi so prehitro minili!



Ta teden pa smo s študentsko skupino na počitniško-duhovnem bivanju uživali v hiški, Bogu za hrbtom, v miru, prelepi naravi, druženju... No, Bogu za hrbtom je v bistvu povsem zgrešen opis. Prav zaradi te oddaljenosti od civilizacije, smo mu namreč bili neizmerno blizu.

Prvi dan smo se držali bolj v hiši in skozi okno opazovali dežne kapljice. Takoj naslednji dan smo izkoristili za dve uri tišine, razmišljanja in opazovanja. Sprehod po gozdu, brezpotju je bil čista poezija. Še dež ki se je ulil, me ni motil. Vedril sem pod smreko in počakal, da je svet spet obarvalo sonce. :)

V sredo smo sončno vreme izkoristili za sprehod. Šli smo malček po občutku in seveda zgrešili pot, 12-krat prečkali potok, grizli kolena v nerazumno strm klanec, po naključju našli makadamsko cesto in v smehu ugotovili, da smo naredili prav zanimiv krog okoli hiše. Popoldan je bil rezerviran za pogovor na dišečem seniku. Pogovor in dan smo zaključili z doživeto mašo, prav tako na seniku!

Kot je že navada, so bili naši dnevi tudi v znamenju kulinaričnih dobrot. Fantje smo se potrudili s palačinkami, zadnji dan pa se vsi skupaj vrgli v delanje odličnih žlikrofov. Njami!


Pa naj kdo reče, da življenje ni lepo!

Pokrajine

Slovenija se pospešeno pripravlja na ustanovitev pokrajin. Pri tem pa prihaja tudi do precejšnjih problemov in negodovanj ljudi. Dotaknil se bom samo tistih, ki se tičejo Primorcev, saj ostalih ne poznam.
(Vedno sem bil zelo ponosen, da sem Primorc, da Primorci držimo skupaj, smo ponosni, odprti ljudje. Kot kaže se delitvi med različne pokrajine ne bomo uspeli izognit. Pa to samo po sebi ni narobe. Napačne pa so nekatere druge poteze.)

V Ilirski Bistrici nočejo pod Notranjsko pokrajino, saj se čutijo Primorce. Notranjci nočejo Postojne za sedež Notranjske pokrajine. Postojnci pa se tudi ne morejo odločit, ali so Notranjci ali Primorci. Zakaj torej vztrajati pri taki delitvi?!

Naši kraji bodo pripadali Goriški pokrajini. Najprej me je ime motilo, a dejstvo je, da je Goriška zgodovinsko ime. Pa naj bo! Sem pa trdno proti poimenovanju južnega dela Primorske kot Primorska pokrajina!!! Ker Primorska ni samo njen južni del!!!

Res, imajo pravico do tega imena, saj so tako kot mi Primorci, a to ni pravično do vseh ostalih, ki iz tega izpademo in avtomatično nismo več smatrani kot Primorci!!! Primernejše ime bi bilo Istrsko-kraška pokrajina. Tako v nobenem imenu ni omenjena Primorska, ki tako ostaja nekaj več, nekaj kar povezuje vse Primorce, ohranja svoj pomen. Upam, da se tega zavedajo tudi primorski župani!

sobota, 18. avgust 2007

Toplice

Toplice. Kraj uživanja, lenarjenja, namakanja v topli vodi, predajanja masažnim šobam, brbotanja mehurčkov, opazovanja zanimivih mimoidočih osebkov ;)
A toplice so tudi kraj, kjer na dan radi pridejo kompleksi, tudi tisti, za katere smo mislili, da smo jih že pospravili na varno.

Pri tem ne mislim samo tistih banalnih pubertetniških kompleksov. Obsedenost z vitkostjo (shiranostjo) je v veliki večini že bolezen. Predvsem pa neumnost. Verjamem, da je bilo povedano že stokrat, a se očitno še ni povsem prijelo: fantom mogoče najbolj debelušne res ne izgledajo najbolj privlačne, a prav tako odbijajoč je pogled na punco/žensko, od katere je ostala samo kost in koža. Resnica je, kot ponavadi, nekje vmes. Obline so privlačne! Pa tudi malček odstopanja, v to ali drugo stran, ni konec sveta.

Kdor se zaljubi samo v telo, itak ni vreden tvoje ljubezni!

Sam se spopadam z nekoliko bolj utemeljenimi kompleksi. Poletje pač ne razkriva samo suhic in debelušk.
Vem, da se zaradi zgoraj odebeljeno napisane misli ne bi smel sekirat, a nelogodja se je pač težko znebit, če veš, da v bazenu zelo očitno (opazno) izstopaš.

Se ne vdam!
Mogoče me boste kdaj našli na robu kakšnega bazena, z zamišljenim izrazom na obrazu, a brez panike! Najbrž zbiram pogum, da z dvigneno glavo stopim iz bazena in odidem novim dogodivščinam naproti...

sreda, 15. avgust 2007

No, zdaj bo(m) pa lahko dihal!

V začetku meseca je začel veljati dolgo napovedani in pričakovani novi "protikadilski zakon". Vsekakor modra poteza, da je zakon začel veljati poleti, ko stres zaradi prepovedi kajenja v vseh javnih prostorih ni tako hud, saj se radi zadržujemo na prostem.

Tudi pasivno kajenje je dokazano zelo škodljivo zdravju!
Za nas, nekadilce, ta zakon pomeni veliko olajšanje, saj bomo končno lahko uživali na pijači, kosilu ali zabavi, brez da bi nas obdajali oblaki škodljivega dima. Mogoče bom celo začel hodit na žure ;)
No, mi smo vsaj imeli izbiro. Da niti ne omenjam gostincev, ki so morali ure in ure preživeti v nezdravem okolju...

Nestrpnost? Nikakor ne!
Kadilcem je zakon seveda nekoliko otežil življenje, a to je pač svobodna odločitev posameznika, ali bo kadil ali ne. S tem, ko se kadilce preganja "na zrak", se jim ne dela nikakršne krivice ali omejuje svobode. Če želijo, še vedno lahko prižigajo cigarete, a NA PROSTEM! Nimajo pa nikakršne pravice uničevati zdravja soljudi!

Komur se bo zaradi zakona "življenski standard" nevzdržno zmanjšal, pa naj pomisli, da ga od rešitve vseh težav reši zgolj odločitev za slovo od nezdrave razvade. Tudi pomoč se najde...

Zakaj ne bom nikoli prižgal cigarete

Zato ker:
  • je dokazano nezdravo
  • nočem postat odvisnik
  • me vonj odvrača
  • kadilci smrdijo (hujše kot prepoten maratonec!)
  • me izkušnja kajenja ne bo v ničemer obogatila
  • je potrata denarja
  • nočem ogrožati zdravja soljudi
  • sem trden v svojih stališčih.

torek, 14. avgust 2007

Norveška, 3.del

Nov dan je resnično prinesel izboljšanje. Sonce je sijalo, veter je sušil zemljo... Punce so se že navsezgodaj potrudile, da "fantje ne bi stradali", prav tako so pripravile odlično kosilo in okusno večerjo. Razlika glede na prejšnji dan je bila nepredstavljiva! Hvala, punce! Z veseljem sem pomagal pomit posodo.
Po celodnevni vožnji smo v bližini Stavangerja odkrili krasen prostor za kampiranje. V večernem soncu in pihljanju vetra je bilo postavljanje šotorov pravi užitek. Pet minut sedenja na zahajajočem sončku je poplačalo vse hudo prejšnjega dne.


(Na žalost se je pripetila tudi manjša nesreča. Pri igranju frizbija, je veter odnesel frizbi, ta pa je nato poletel do nič hudega sluteče punce in jo zadel tik ob levo oko. Potrebno je bilo šivanje, a na srečo vsaj oko ni bilo poškodovano. Dobra stvar dogodka: punca je spoznala, kako izgleda reševalno vozilo in ambulanta na norveških otokih. Zdravnik je namreč v bližino prispel z reševalnim čolnom in "operacijo" opravil kar na krovu.)

Bilo bi prelepo, če bi trajalo, zato je že naslednji dan ponovno začel padat dež. Ogled Stavangerja smo zato skrajšali, vzpon na Preikestolen pa preložili. Po vrnitvi v kamp je zemljo neusmiljeno namakal dež, ki ga je nosil veter. Že samo stanje par minut na dežju (pod dežnikom), te je stalo povsem premočenih hlač. Na našo neizmerno hvaležnost nam je lastnik kampa dovolil vedritev v menzi, kjer smo preždeli naslednje štiri ure. Pojedli smo pico, igrali karte, klepetali... potem pa se počasi odpravili spat. Da pa ne bi že s kurami zaspali, smo v šotoru še nekaj časa bolj ali manj uglašeno peli :) Uspavalo nas je škrebljanje dežja...

Zbudili smo se v sonce in... luže! Vseeno lepše kot dež...

Na vrsto je prišel prestavljen vzpon na Preikestolen - razgledno točko nad lokalnim fjordom. Pot je bila pošteno naporna, pa tudi neprijetna, saj je večino hoje/vzpona po mokrih skalah, ki so postavljene nad razmočeno zemljo. (Le del poti je po lesenih potkah, ki prečkajo močvirnat predel.) Iz omenjenih razlogov sem se raje na polovici poti obrnil in se počasi vrnil. Pa kaj, če nisem bil na razgledni točki. Važno, da sem se vrnil v enem kosu.

Sonce nas je spremljalo čez cel dan. Za zadnje taborjenje smo zato imeli čudovite razmere. Šotore smo postavili v lep kamp, obdan z jezeroma na levi in desni. Najlepše pa je bilo, ko se je stemnilo. Posedli smo se ob jezero in tiho opazovali čudovito nebo. Zvezde so sijale, luči jih niso motile. (Vseeno se niso tako močno videle, kot bi si lahko predstavljali iz zapisanega. Nebo je bilo preveč svetlo. Beri naprej!) Še bolj kot zvezde, je bilo zanimivo nebo na severu. Sonce na Norveškem poleti opiše na nebu bolj nagnjeno/elipsi podobno pot, zato na njem vztraja dlje, zahaja pa na severozahodu. Svetloba res počasi bledi, še ob polnoči so jasno vidni svetli obrisi! In najzanimivejše - ob 1h ponoči po poletnem času (tj. polnoč po sončnem času), ko naj bi bilo najtemnejše, je svetloba na severozahodu res že skoraj zbledela, a se je že začelo svetlikat na severovzhodu!!! Nepozabno!!! Res sem si z lahkoto predstavljal, kako izgleda polarni dan. (Glej sliko na desni. Sever je naravnost na sredini. Uporabljen je bil precej dolg čas.)

Naše potovanje se je neusmiljeno bližalo koncu. Pot smo nadaljevali do Kristiansanda, kjer bi se morali vkrcati na trajekt, a smo bili preveč lahkoverni - trajekti so bili rezervirani vsaj tri dni v naprej. Tako nam ni ostalo drugega, kot precej daljša vožnja okoli - preko Švedske, čez most na Dansko in spet s trajektom v Nemčijo. Omembe vredno je edino še kosilo, ki smo si ga privoščili (skuhali) na plaži v Mossu.

Pot čez Nemčijo se je vlekla in še enkrat smo se prepričali, kako čudovita je Norveška, kjer imaš praktično na vsakem koraku priložnost za pašo oči, Nemčija pa je iz avtobusa videti kot ena sama dolgočasna dežela prepredena z avtocestami.

Srce je toplo zaigralo, ko smo prispeli v Slovenijo. Ko sem v Ljubljani zapuščal avtobus (Dolenjska ni ravno v smeri mojega doma ;)) je večina sladko spala in kar nekam hudo mi je bilo, ker se nisem mogel osebno poslovit od vsakega, stisnit roko in se zahvalit. Potovanje ne bi bilo niti približno tako lepo brez dobre družbe!
Hvala! Z veseljem se vam še kdaj pridružim!

Konec. Za fotografije velja CC.

ponedeljek, 13. avgust 2007

Norveška, 2.del

Tokrat bom opisal par precej kritičnih dni za našo odpravo.

Pot smo nadaljevali proti zahodu, si v Lomu pogledali znamenito, zelo staro leseno cerkev, proti večeru pa poiskali kamp. Vreme se je očitno odločilo, da se bo kisalo, zato smo šotore postavljali na mokra tla, večerjo pa pojedli na vlažnem in mrzlem zraku. V zraku se je čutila napetost. Delno zaradi utrujenosti in vremena, delno zaradi hrane, ki ni bila vsem po godu, delno pa tudi zaradi občutka, da vodstvu stvari malček uhajajo iz rok.

Naslednji dan smo si lahko pošteno napasli oči. Pot se je najprej dvignila na slikovit prelaz, podoben Mangrtskem sedlu, le da z ledenikom in jezerom ob strani, nato pa vijugasto spustila naravnost do enega najlepših norveških fjordov, v kraj Geiranger. Vkrcali smo se na trajekt in približno eno uro vožnje po fjordu z odprtimi usti občudovali lepote. To je tisto, kar sem čakal! Popoldne smo zavili še do (in se skoraj dotaknili) jezika ledenika Jostendal, nato pa poiskali kamp. Spet je bilo mokro, podlaga trda, spat nas je pregnalo nadležno rosenje. Mimogrede, na Norveškem prevladuje granit, neprepustna kamnina, zato smo vsakih nekaj deset metrov lahko opazovali, kako iz vrha hribov tečejo hudourniki in slapovi.

Ponedeljek je bil najbolj kritičen dan. Vstali smo v deževno jutro, hitro pospravili šotore in se brez zajtrka odpeljali naprej. Med čakanjem na trajekt smo sicer imeli malico, a ni bilo isto. Vožnja je bila zaradi dežja in megle dolgočasna, malček je dogajanje popestrilo le kepanje na zaplati nestopljenega snega. Kosilo se nam je spet izmaknilo, saj je takoj po maši spet začel padat dež, zato smo se z avtobusom odpeljali naprej.

Prispeli smo v Bergen, si vzeli čas za sprehod po tržnici, si pogledali mestni akvarij, nato pa se spet podali na lov za kamping prostor. A v bližini Bergna so bili kampi že zasedeni, manjša prosta mesta razmočena, ura pa je neusmiljeno hitela proti uri, ko se recepcije kampov zapirajo. Po dolgem prigovarjanju so nam priskrbeli prostor v nekoliko oddaljenem kampu (po poti nazaj!). Ura je bila že okoli 23h, ko smo končno začeli postavljati šotore. Tako kot nam je takrat prijala župca, pa še nikoli! Utrujeni in malček slabe volje smo zlezli v šotore in zaspali v upanju na boljši dan...

Ni še konec... Slike so objavljene pod licenco CC.

Norveška, 1 del

Malček sem žalosten. Danes naj bi namreč mrgolelo utrinkov, a jih zaradi oblačnosti ne morem opazovat :( Sem pa bil minuli teden priden in spisal vtise iz mojega dvotedenskega pohajanja.

Najprej se moram zahvalit skupini mladih Dolenjcev, ki so me toplo sprejeli medse in dva tedna skupaj prenašali vse lepote in tegobe potovanja in taborjenja. Čas, ki nam ga ni pobrala vožnja, smo torej izkoristili za raziskovanje južnega dela Norveške (vedno smo bili južneje od arktičnega kroga, o Nordcapu nismo niti sanjali).

Odpravili smo se z avtobusom, ter se najprej ustavili v Københavnu. Poleg nekaj zanimivih stavb in znamenite Morske deklice, je omembe vredna še kolesarska zagnanost tamkajšnjih prebivalcev, ki so kljub neprijaznemu vremenu veselo kolesarili po mestu. (V bistvu sem jim kar podoben. Tudi jaz po Ljubljani kolesarim v vseh vremenskih razmerah - sonce, veter, dež ali sneg mi ne delajo preglavic.) Verjetno k velikemu številu kolesarjev prispeva tudi dejstvo, da je v Danski prestolnici zelo dobro poskrbljeno zanje. Kolesarji so enakovredni udeleženci v prometu in imajo pogosto, poleg kolesarskih stez, tudi poseben pas za zavijanje v križišču, ob boku z avtomobili (slika desno).


Na Danskem smo se ustavili še na Hamletovem dvorcu, nato pa končno prek Švedske prispeli na Norveško. V srcih nam je kar zaigralo ob toplem slovenskem sprejemu. Taborjenje na vrtu norveškega Slovenca je bilo res prijetno, povrhu vsega nam je prijazno odstopil kopalnico, puncam zgornje nadstropje, ter ponudil dostop do interneta! Dve noči smo tako taborili, z vnemo bili boj z množico komarjev (je precej vlažno okolje), prvič začutili, da je dan na Norveškem poleti občutno daljši, si vmes pogledali norveško glavno mesto Oslo, nato pa pot nadaljevali proti severu.


Naslednja naša postaja je bil Lillehammer, olimpijsko mesto 1994. Mestece me je navdušilo. Že vzpon na skakalnico in čudovit pogled sta naredila svoje, poseben pečat pa je so dale urejene, barvite ulice in vtis domačnosti. Spet nam je (citiram našega vodjo) "padla sekira v med" - prenočišče smo dobili pri prijazni gospe Ani, po očetu Slovenki. Bilo je dobesedno idilično: koči podobna hiška na planoti stran od civilizacije, s pogledom na jezero. Neumni bi bili, če večera ne bi izkoristili za sprehod do jezera, petje, sedenje in uživanje ob pogledu na nebo, ki kar ni hotelo utoniti v temi, čeprav se je ura že krepko bližala polnoči. Nepozabno!

Se nadaljuje... Vse fotografije so moje delo. Dovoljena uporaba pod licenco CC.

ponedeljek, 6. avgust 2007

Na kratko

Včeraj sem se vrnil iz pohajanja po norveški deželi. Večinoma nas je spremljalo deževno hladno vreme, a nas ni oviralo, da ne bi odkrivali lepot te severne dežele. Bila je res nepozabna izkušnja!
V roku ene ure pa se že spet odpravljam od doma, tako da bo potopis moral še malček počakati (vsaj en teden).