sobota, 31. december 2011

Kaj me je naučilo leto 2011?

(med drugim) 

- Ljubezen je tudi na stara leta lahko romantična.
- Skrbet za dementnega starega človeka je podobno kot pazit na majhnega otroka.
- Naivnost srca je močnejša od razuma.

Naša nona

Nisem hotel biti stereotipen in pisati o ljudeh šele po njihovi smrti. A življenje se ni oziralo na moje cincanje, ni počakalo, da najprej spišem blog ...

Naša nona je bila doma iz tolminskega konca, zato ji je nono (priporočam branje zapisa o njem) kdaj pa kdaj zabrusil, da je puntarka. A čeprav je znala bit trmasta, se vendarle ni mogla upirat nonotovemu vztrajnemu dvorjenju. Kasneje mu je sicer pod nos večkrat povedala, da je bila zaljubljena v druge, on pa ji je vedno odvrnil, da bi bila že trikrat vdova, če bi jih vzela. :) Čeprav nikoli ne vemo, kako bi se stvari drugače odvijale, sem vesel, da sta se našla.

Rojena je bila v številčni družini 13-ih otrok. Pri tem nekateri, ki so umrli takoj po rojstvu, sploh niso šteti. Med 2. svetovno vojno so morala dekleta delati za to ali ono oblast, ki je trenutno nadzorovala kraje. Med nekim delom so zaropotale strojnice, da so odvrgle lopate in se porazgubile. Na srečo je bila vedno obvarovana pred hudim. Šolala se je za šiviljo, čeprav je potem večino življenja preživela kot gospodinja. Nono je delal in služil denar, v hiši pa je imela brez dvoma ona glavno besedo.

Ni bila idealna oseba. Imela je nekaj lastnosti, ki so mi šle na živce, nikoli tudi ni imela potrpljenja z otroki. A v splošnem je bila dobra oseba. Take se je želim spominjati.

V spominu mi bo gotovo ostalo njeno prepevanje. Znala je na stotine pesmic, slovenske so se mešale z italijanskimi in nemškimi, ljudske s popevkami, posvetne s cerkvenimi, otroške s tistimi za odrasle ... Rada jih je zapela v družbi ali pa si je s petjem krajšala čas med delom. Po kuhinji se je redno slišal njen alt, na primer: "to niso jadraaa moje barčiceeeee ..." [premor in ropotanje loncev] "to so gačice moje Marice ..." [spet zvoki kuhinje, daljši premor in nadaljevanje s petjem] itd. :)

Pa zgodbice in pravljice ... Nekatere tisočkrat ponovljene, da smo jih znali že vse na pamet, druge nepoznane, gotovo zanimive za zapisovalce ljudske dediščine. Žal zdaj za vedno izgubljene ...

Kdor jo je imel priložnost spoznati, je gotovo opazil njeno vedrost, zgovornost, slišal vsaj kakšno pesmico/zgodbico ali dve. Verjetno tudi ni mogel spregledati pristnega odnosa z nonotom, s katerim sta se, če se je le dalo, besedno špikala. So bili trenutki, ko smo vsi cepali od smeha. In četudi sta se kdaj pa kdaj zares skregala, vendarle nista mogla drug brez drugega. Skupaj sta bila več kot 62 let!

Nenazadnje, vsem nam je bila zgled v veri, zaupanju in drži, kako brez strahu pričakati zadnjo uro. Tudi to je del življenja.

četrtek, 22. december 2011

Neučakanost


Ljudje, kaj vam res ni jasno, da je božič šele čez par dni?!

ponedeljek, 12. december 2011

Zalil me je avtobus

Dež pada. Sploh ne bi bil moker, če ne bi pihal veter. Pa tudi ob vetru bi bil moker do razumne meje. Da me je pa v zadnjem križišču pred stanovanjem totalno zalil avtobus, je pa od sile. Kdo je dal temu vozniku izpit za vozit?! Res ima srečo, da na naslednji postaji ni nihče izstopil ali vstopil, da mu ni bilo treba ustavit, drugače bi ga pošteno nadrl.


Totalno sem bil razkurjen, a se je jeza hitro pomirila. Če malo pomislim, niti ni tako hudo. Telefon je preživel, hlače se bodo posušile. Imam prostor, kamor se lahko zatečem na toplo in suho. Imam zadosti oblek, da praktično ne bom opazil, da se jih nekaj suši in v omari manjkajo. Lahko si skuham čaj ali grem v posteljo. V bistvu imam neizmerno srečo, ker spadam med privilegirane, ki jim praktično ničesar ne manjka.

Štanjel

Nekaj utrinkov iz novembrskega kratkega sprehoda po Štánjelu, ko je sonce že zahajalo. Nedvomno je ta kraška vas en izmed biserov, ki ga ne znamo ceniti in tržiti in žalostno propada.



sreda, 07. december 2011

Advent


Take time. Slow down. Open up.