ponedeljek, 25. oktober 2010

Iskalec biserov

Iskalec biserov sem,
kukam v špranje trdnih lupin.
Široko odprte so prazne,
največji zakladi so skriti.

Na silo ne pridem daleč,
neučakanost je butanje z glavo v zid,
ob vsakem mojem koraku se lupina zapre.

Veliko potrpežljivosti je treba,
veliko čakanja.
Morda, morda nekoč se odpreš
in jaz prodam vse, kar imam.


"Ko najde dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi." (Mt 13, 46)

Ustvarjena potreba



Beri še: Samoumevnost zdrave vode

petek, 22. oktober 2010

Izklopi!


Vsaj za vikende in vsaj v stanje hibernacije!

ponedeljek, 18. oktober 2010

Burja je zakon!

Zaviješ okoli Nanosa in naenkrat si iz noči in rosenja dežja v jutru s soncem.

Vipavska dolina, danes zjutraj ob 7:17.

Zakaj imamo Primorci burjo radi?

četrtek, 14. oktober 2010

Vsi na kolo!

Ta prizor me je pred kratkim razveselil:


Tudi jaz opažam, da se ljudje tega še niso navadili. Sam pa seveda vedno izkoristim možnost, da se postavim sredi ceste in avtomobilom pokažem hrbet. :-) Še več tega si želimo!

Zelo podpiram sveže prenovljeno pobudo Ljubljanske kolesarske mreže za prijazno kolesarsko infrastrukturo - najdete jo tukaj: http://skrci.me/kolesarji. Obenem bi bilo še vedno potrebno upoštevati tudi starejše predloge (količki, pluženje, krožišča). Da ne omenjam Mesarskega mosta, ki je za kolesarje in invalide neprjazen in žaljiv!

Mimogrede, v soboto bo potekala kolesarska parada, s katero naj bi pokazali, da si kolesarji enotno želimo boljšo prometno ureditev (ne samo v Ljubljani!). Začetek ob 11h na Bregu v Ljubljani. Greš?

Preberi še:
Pismo nekega kolesarja

sreda, 13. oktober 2010

Koncert in druge prigode

Malo prej sem se vrnil s koncerta Leonarda Cohena. 76-letni stric, znan po globokem basu, je že vrsto let na sceni, a še vedno priskaklja na oder in se, skupaj z ekipo, res potrudi za vsak nastop. Poleg dveh dolgih glavnih delov, vedno doda še dva do tri dodatke (vsak par pesmi). Na koncerte privablja staro in mlado - od študentov do upokojencev. (Po zadnjih kriterijih me spominja na Kreslina.) Tudi današnji koncert je bil vreden vsakega evra. (No, v bistvu sem dobil karto v dar, a bi jo tudi plačal.) Na začetku me je malo motilo ozvočenje, potem pa sem začel uživati. Do konca glavnega dela je dvorano spravil na noge, vzdušje je bilo res enkratno.

Za okus ena mojih najljubših (v praktično isti izvedbi, kot danes):

Pa še nekaj izbranih: Hey, That's No Way To Say Goodbye (posnetek iz mlajših let),  Hallelujah (na žalost bolj znana v priredbah), If It Be Your Will (v res angelski izvedbi sester Webb), Nightingale.

Koncert se je odvijal v novi dvorani v Stožicah. Moji vtisi? Na zunaj res lepa dvorana, znotraj tudi. Ozvočenje bi se mogoče dalo še malo boljše postavit, ponoči bi prav prišle osvetljene označbe vhodov (A, B, C ... ) in na splošno kakšna shema z vrisanimi vhodi. Predvsem pa: Janković, če si zrihtal dvorano, poštimaj še javni prevoz! (beri naprej)

Na postaji ob Dunajski (20-ko bi bilo verjetno nesmiselno čakat?) smo se začeli zbirat ekološko osveščeni obiskovalci koncerta. Mine četrt ure, pol ure ... trole od nikjer. Začel sem že dvomit, da bo sploh prišla. V našem "velemestu" si ponoči pač obsojen na pešačenje, kwlo ali taksi. Bus vozni pas 00-24h v središču Ljubljane zveni nekako ironično, ane? No, trola se le prikaže, a seveda nabito polna. Zadnja sploh. Na postaji pa ljudi za cel prazen avtobus! "A smo bili na podzemni v Rimu, Parizu in Londonu?" si rečem in se s skupino pogumnih skozi zadnja vrata zbašem na bus in se poistovetim s sardinami. Praktično se mi ne bi bilo treba držat. Po par metrih vožnje ugotovim, da sem se v bistvu vkrcal na "party bus" z živo glasbo iz grl razigranih brucev, ki meni in ostalim potnikom pozitivno popestrijo čas vožnje. Pa še zastonj je bila. Mi je prav žal, ma gužvanje do čitalca za urbano je bilo nemogoče. :-)

ponedeljek, 11. oktober 2010

Žehta

O tem najbrž ne bi pisal, če ne bi vedel, da je še veliko ljudi (še posebej moškega spola), ki tega koraka še niso naredili.

Sklenil sem, da je skrajni čas, da naredim korak naprej in se lotim še zadnjega procesa, ki je do zdaj potekal izključno doma* - pranja perila ... Saj veste, to je tisti postopek, ko zbašeš umazane cunje v stroj, dodaš prah/čistilo, nastaviš program, počakaš, obesiš, spraviš ... za katerega je marsikdo še vedno prepričan, da se odvija sam od sebe.

Po pravici povedano je bilo še najtežje it v trgovino in izbrat detergent. Ostalo je bilo enostavno, saj sem to doma že večkrat počel in približno vem, kaj se daje skupaj, na kakšno temperaturo, kaj je občutljivo na centrifugo ... Evo, rezultat:


Ja, mama, tudi brez likanja je večina oblek prow v redu. In očitno bom preživel. :-)


* Ne da bi se tega bal ali ne imel možnosti, a če hodiš pogosto domov, je tako najenostavnejše.

sobota, 02. oktober 2010

Malo glasbe

Bachova mojstrovina v grafični predstavitvi (res smo postali vizualna kultura).

Včerajšnja Carmina Burana v izvedbi Simfoničnega orkestra Potsdam, zbora sv. Nikolaja iz Litije in zbora Viva je bila super! Seveda bi se dalo pokritizirat ne preveč akustično dvorano, pa to ali ona napako (orkestra), a na splošno smo zelo uživali.

Priporočam še zanimiv prispevek o zborovski glasbi, pa en o jazz-u. In še malo klasike. Ja, glasba je univerzalen jezik, ki združuje. Prijetno poslušanje!