petek, 10. avgust 2012

Poletna modrovanja

Redna tema vsakodnevnih pogovorov je v teh dneh brez dvoma vročina in suša. Ljudje se malo potarnajo drug drugemu in pripomnijo kakšno modro. Suša je del poletij, enih bolj, drugih manj. Kdor je v stiku z naravo, se tega zaveda, zato se vsaj pri nas nihče pretirano ne razburja. Je pa res, da se izključno s kmetijstvom nihče več ne preživlja. No, brez dvoma je letos eno izrazitejših sušnih poletij. Na našem koncu je listje zaenkrat še zeleno ali rumeno, medtem ko je že na pol poti do Gorice pogled na rjava posušena drevesa precej bolj žalosten.

Odkar so nam zamenjali dotrajan vodovod in namestili števce, je bistveno manj izgub in zapravljanja vode, zato smo še 14 dni nazaj v vaškem zbiralniku imeli višek. Pametne "vaške starešine" so že pred časom ta višek, ki se preliva preko zbiralnika, po cevi speljale na priročno mesto, kjer si (ko je vode dovolj) lahko vsakdo prosto natoči vodo za pitje ali zalivanje. Najbrž ni treba omenjati, da je bilo to mesto do nedavnega zelo priljubljeno. Kot v starih časih ob vodnjakih in potokih! :) Perila sicer nismo prali, zato pa ni manjkalo cistern in flašk, v katere smo "zajemali" vodo. Z zadovoljstvom smo še kimali, kako ima ta voda, ki se je praktično izmuznila kloriranju, boljši okus.

Vlaganje v dober vodovod je vsekakor smiselno. Pred leti so že ob manj sušnih poletjih zapirali in omejevali porabo, letos pa se šele v zadnjih dneh kažejo težave. Večinoma težave rešijo gasilci z občasnim dovozom vode, pred kakšnim dnevom proti večeru pa je pritisk tako zelo padel, da sem pod tušem opravil le najnujnejše izpiranje umazanije. Dober opomnik na to, da ni vse samoumevno!

Viška vode v zbiralniku ni več, zato je za zalivanje ostala le še možnost črpanja vode iz Soče. Lepo je videt, da so razmere povezale ljudi - občasno se kmetje zmenijo in gedo skupaj črpat vodo, pri čemer enkrat en, drugič drugi zagotovi črpalko. Je pa vprašanje, koliko časa si bomo sploh še lahko tako pomagali. Baje je črpanje iz potokov in rek prepovedano? To je vsekakor razumljivo pri majhnih potokih in rekah ter za prekomerna črpanja, povsem zvezat roke ljudem in jim onemogočit, da si pomagajo, pa ni ravno prijazno ... Ravno danes sem v Primorskih novicah bral, da se nam obeta še privatizacija dobave vode. Kam gremo!? Napovedi o vojnah (ali nemirih) zaradi vode se mi sploh ne zdijo pretirane niti v Evropi.

Rad imam poletja, sonce in vročino, privoščim pa tudi olajšanje žejni zemlji. Bi se dalo, da bi dež redno zalival le ponoči?

četrtek, 09. avgust 2012

Roka pravice

Še zadnji bzzz ...
in PLOSK!
Kri se razlije.
Obsodba je prehitela dokaze.
Ni pravne države za napite komarje.

sreda, 08. avgust 2012

Okruški sveta

Med brskanjem po domači knjižni polici sem med naletel na pesniško zbirko Ervina Fritza - Okruški sveta. Ne bi je sicer imenoval za nek presežek poezije, a tu in tam daje mislit. Sploh pa paše malo spremembe po tednih in mesecih, ko sem predvsem obdan z brezštevilnimi strokovnimi članki in tehnološkimi novicami.
Tudi vam se zgodi
V sanjah plezate čez prepad
po pisani lojtrici.
Na lepem začnete padati v jamo,
groza vas pokosi,
strah vam zategne vrat.
Presunjeni s to melodramo
se zbudite, celi, nič vam ni.
Le smrt je obesila svoj plakat
na plot vaše duše. Tako, za reklamo.
Zenit
In končno rečem: dobro je, da živim, kajti dobro je živeti.
In rečem: zrel sem in to je prav, treba je dozoreti.
In rečem: dobro je, da imam to telo, navadil sem se nanj.
In rečem: dobro je, da je v meni smrt; bojim se je, a vse manj.

In roko pomočim v življenje, ki me odnaša.
Ne vprašam se, odkod in kam: kdor ve, več ne vpraša.
In čutim žile in kri, ki mi v žilah bije,
in vem: zdajle sem v zenitu, sonce mi v tême sije.

In pravim: zdajle, morda, je čas, da se trenutek ustavi.
Svetel je in visok in edini; torej je pravi.
In rečem, naj se ustavi. In glej, vse je obstalo:
luč in tema in med njima veliko nihalo.

In začutim: brez teže sem; slap, ki več ne pada;
življenje sem, ki se sámo s sabo sklada;
lebdim kot mavrica, ki se pne čez nebo.
In sredi neba nad menoj lebdi zlato sončno kolo.

Tišina. Vse strmi. Brezčasja prijazna jasa.
Telesa brez senc. Neskončna spirala časa
je skrita v malem polžku, ki je v davnini okamenel.
Le hip. In svet in zvezdni lestenec nad njim se bo spet zavrtel.