sobota, 30. junij 2007

Še malo...

Še malo... še en teden, dva ustna izpita, nato pa počitnice!!!

Minuli teden je bil naporen: učenje, razbijanje možganov s seminarsko, za katero nisem imel praktično nobene ideje, utrujenost... V bistvu sem se namenoma izogibal pisanju na blog, da ne bi širil slabe volje, jamral in bil oh in sploh tečen. Verjamem, da ste mi hvaležni. ;)

Vseeno je bilo tudi nekaj izjemno prijetnih trenutkov. Praznični ponedeljek sem še užival v brezdelju. Naslednji dan sem se dobil s prijateljico in skupaj sva šla pred Križanke poslušat Poletno noč, vmes pa klepetala in nasploh uživala v trenutku, ko sva skrbi za faks potisnila nekam v najbolj zaprašen kot. Škoda, ker je hitro minilo.
V sredo je priletel še en sms in me spravil v boljšo voljo. Vem, ni lepo, ampak ob branju prigod osebe, ki mi je poslala sms, sem postal boljše volje, saj sem se zavedel, da mi niti ni pretirano hudega. Po polurnem klepetu sva se, verjamem, oba počutila še malček boljše.

Včeraj je sledil finiš tedna. Že dopoldne sem se spravil iz stanovanja in se do izpita (ob 3h popoldne!) na faksu pridno učil. Asistent si je vzel dobrih akademskih 15 minut, nato z grozo preštel ljudi, ki so prišli na izpit, mrzlično prešteval kopije izpita... Zmanjkal je natanko en list! V zadregi je spraševal, če se hoče še kdo odjavit(?!), nato pa z olajšanjem iz torbe potegnil originalen izvod nalog, odtrgal stran rešitve in lahko smo začeli pisat. Seveda nalog, na katere sem se psihično pripravljal, ni bilo. No ja, večinoma sem znal.
Po izpitu pa me je čakal še (izredni) zagovor seminarske, tako da sem končal šele ob 17:30! Z olajšanjem sem spakiral in se odpravil proti domu - na Primorsko! Ker sem bil precej pozen, sem kar naravnost zavil še na rojstnodnevni žur prijateljice.

V domačo posteljo sem se zvrnil okoli 1:30 ponoči in ob poslušanju nežnega škrebljanja dežnih kapljic blaženo zaspal...

sobota, 23. junij 2007

Pri nas je lepše...

Za nami je prvi zares vroči teden. Kako lepo je priti domov iz razgrete Ljubljane! Vse se mi samo še lepše zdi.

Včeraj sem bil po dolgem času spet v Gorici (ko rečem Gorica, mislim na Novo Gorico, zamejska je za nas "stara Gorica") in začutil kar malo nostalgije po srednješolskih časih. Prav luštno mestece je, malček mediteranskega duha ima, tempo je za občutek počasnejši kot v večjih mestih, ljudje se počutijo bolj domače, lepo je slišati Dornberškovce, Brice, Kanalce, Goričane, Mirence, Goricijane*... kako se vsak v svojem narečju pogovarjajo med sabo... Škoda le, da v "mestu vrtnic" vse preveč stavijo na igralništvo, ki sicer prinaša bajne denarje, a tudi nezanemarljive slabe posledice...


Ne morem si pomagat, da ne bi spet pisal o naravi, vsem lepem kar nas obdaja... Že včeraj me je prijetno presenetil svež večer. Ja, nekaj najlepšega so poletni večeri pri nas, ko začne po Soči prijetno pihljati in se ohladi. Hribi in gozdovi potonejo v mrak, ostanejo le še obrisi, ki najprej ostro začrtajo mejo med nebom in zemljo, počasi pa se tudi ti izlijejo, izgubijo svojo ostrino... Odhaja dan....

Začne se romantika... Rože zaplavajo, drevesa se zazibajo v spanje, oblaki zasanjajo bežijo čez nebo, lastovke v gnezdu pod streho začivkajo svoj "lahko noč" medtem ko črički in škržati šele začenjajo svoj koncert, v daljavi se sliši šumljanje Soče... Vse to pa na nebu budno spremlja Luna, šteje svoje zvezdice... in se čudi ljudem, ki kot z zaprtimi očmi bežijo, se ne zavedajo lepote, ki jih obdaja... Zapirajo so v svoje kletke, prižigajo luči... Prizori za zavesami... Verjetno komaj čaka, da se ljudje končno spravijo spat in nastopi spokojen mir in tišina. Mogoče jo celo daje nostalgija po časih pred elektriko, ko je s svojo svetlobo nežno božala v temo zavito Zemljo. ;)


Res me zanima, kolikim ljudem tako kot meni zapoje srce ob tem?


Slovarček:
*Gorica = Nova Gorica
*stara Gorica = Gorica/Gorizia
*Goričani - prebivalci Gorice
*Goricijani - prebivalci stare Gorice

sreda, 20. junij 2007

Višek debilnosti

Ta prispevek je nastal spontano, kot komentar na objavo "Pisarniški geniji", a prerasel vse okvirje. Nastal je res ogromen tekst, ki bo verjetno marsikoga odvrnil od branja. Vseeno pa priporočam v branje vsem, ki jim ni vseeno...

Zaposleni na Zavodu RS za zaposlovanje so res morda včasih nespretni, a jim štejem v dobro naslednje:
  1. obrazec pošljejo na dom in to pravočasno
  2. obrazec je razumljiv tudi brez branja priloženih navodil
  3. vsa potrebna dokazila so jasno navedena
  4. časa do oddaje je dovolj
  5. postopek teče (dokaj) hitro
  6. večinoma so prijazni

Čisto druga zgodba so birokrati na Študentskih domovih v Ljubljani. Ti so namreč prvaki v neprijaznosti:
  1. rok za oddajo vloge je sredi poletja/počitnic
  2. obrazec je totalno nerazumljiv
  3. vpisovati je potrebno nerazumljive podrobnosti o družinskih članih, njihovih zaslužkih, in to v dveh izvodih za vsakega študenta v družini
  4. v drobnem tisku navodil so zapisana potrebna dokazila ter nekatera neobvezna, ki so jih po zakonu dolžni sami pridobiti, a jih (kdo bi si mislil?) iz nenavedenih vzrokov skoraj vedno ne uspejo sami pridobiti, čemur sledi grozilno pismo, da mora študent v 8 dneh od prejema obvestila dostaviti manjkajoča dokazila, v nasprotnem primeru bo izgubil pravico do subvencioniranega bivanja
  5. postopek se vleče kot kurja čreva
  6. ko končno ugotovijo (že med študijskim letom), da je študent upravičen do subvencioniranega bivanja, pošljejo na stalni naslov obvestilo, da se mora študent v 3 dneh!!! zglasiti na podpis pogodbe
  7. na podpis pogodbe mora obvezno prinesti overovljen podpis poroka o prevzemu morebitnega dolga, skupaj z žigom porokovega delodajalca
  8. na podpis pogodbe se mora zglasiti tudi stanodajalec (v primeru subvencije pri zasebniku), ne glede na to, ali mogoče oddaja stanovanje tudi drugim študentom, ki so pogodbo že podpisali ali pa odločbo še čakajo
  9. za dodatna pojasnila so praktično nedosegljivi, ali pa te zelo na kratko in neprijazno odpravijo
Prve tri točke bi še nekako prenesel. Ljudje smo pač (na žalost) navajeni, da so birokratski obrazci večkrat nerazumljivi, zahtevajo ogromno pisanja. Tudi rok za oddajo se prenese. V skrajnem primeru vlogo podpišeš vnaprej, izpolni in pošlje pa jo nekdo od družinskih članov.

Skrajno nesramno pa je zahtevati, da mora študent dostaviti dokazila, ki jih po zakonu morajo pridobiti sami! Če so sami nesposobni pridobiti stvari, ki so jih po zakonu dolžni, nisem jaz kriv! Naj jih pridobijo kot vejo in znajo!

Višek neumnosti pa je postopek po izdaji odločbe. Povprečen študent se v Ljubljano vozi v nedeljo zvečer ali ponedeljek zjutraj, vrača pa v petek. V tem času priporočene pošte, ki je poslana na domači (stalni) naslov ne more dvigniti. Lahko sicer pooblasti koga drugega - v tem primeru začne 3-dnevni rok teči in se do konca tedna skoraj gotovo izteče.
No, recimo da študent pismo dvigne v petek proti večeru, ko se vrne v domači kraj. Za poroka bo najverjetneje izbran eden izmed staršev, ki mora v manj kot treh dneh med službenim časom pri delodajalcu (ki večkrat sploh ni lociran v istem kraju) dobiti potrdilo, da ima zagotovljene stalne dohodke, ter nato svoj podpis še overiti pri notarju ali upravni enoti, ki (seveda!) tudi delajo le med tednom. Vikend torej odpade, skoraj zagotovo bo moral za ta podvig porok vzeti dopust!
Študent se je med tem časom že vrnil v Ljubljano, kjer lahko le tiho upa, da bo poroku uspelo v roku urediti vse zahtevano ter potem poslati s priporočeno (hitro?) pošto na študentov naslov. Za zaključek sledi stanje v vrsti za podpis pogodbe...



Postopek mi zelo smrdi in navdaja s prepričanjem, da je postopek prilagojen za študente iz Ljubljane in bližnje okolice, ki si "skakanje" faks-dom-uradi-faks-dom-uradi-dom-faks-... lahko privoščijo. Ironično, ampak prav ti študentje nimajo pravice do subvencioniranega bivanja!

Med zahtevanimi dokazili je med drugim tudi originalno potrdilo o vpisu za minulo študijsko leto?! Kje je tu logika?! Saj ne rabim stanovanja za študijsko leto, ki je minilo! Da ne omenim sitnosti, ki nastanejo, če ti omenjenih potrdil zmanjka. Kako naj človek sredi poletja dobi potrdilo o vpisu za minulo študijsko leto?

Najhujše je, da so birokrati, ki so stvari zakuhali, varno skriti in nedosegljivi. Na podpisu pogodbe te sprejme študentka, ki je še nadreti ne moreš. Saj ona ni ničesar kriva.
Tako si samo misliš svoje in do naslednjega leta skušaš čim prej pozabit na debilnost sistema. Na žalost, saj se tako nič ne premakne in se zgodba ponavlja.


ps: Zapisano temelji na izkušnjah s pridobivanjem subvencije za bivanje pri zasebnikih, verjamem pa, da se postopek za bivanje v študentskem domu po neprijaznosti in nerazumljivosti ne razlikuje prav dosti od tega.

torek, 19. junij 2007

Alergija na učenje

Iz dneva v dan sem bolj prepričan, da sem alergičen na učenje, da učenje škoduje mojemu zdravju. Pa poglejmo nekaj dejstev:
  • V osnovni šoli, ko se nisem praktično nič učil, sem večinoma živel brez skrbi, užival otroštvo.
  • V srednji šoli se določeni meri učenja ni dalo izogniti - kažejo se prve frustracije.
  • Na faksu brez učenja ne gre. Vsako izpitno obdobje me spremljajo naslednji simptomi:
    • brezvoljnost, naveličanost
    • razdražljivost
    • beg misli
    • občutek osamljenosti
    • vstajanje s težavo
    • boleče okončine
    • suha usta, toplo čelo ;)
    • ...
  • Najboljše se počutim, ko sem daleč stran od knjig in zapiskov.
  • Vse stvari, ki spominjajo na učenje, mi vzbujajo nelagodje.
  • Simptomi čudežno izginejo, ko mine zadnji izpit.
Sumim, da nisem osamljen v tej bolezni. V teh dneh je namreč skoraj nemogoče dobit kakšno prijateljico ali prijatelja, da bi se dobili za pijačo, kosilo ali zgolj klepet. Čisto možno, da doma prebolevajo. ;)

Prijetne reči

Malček sem razmišljal, malček opazoval, malček pustil svoje želje na dan. Skupaj sem spravil seznamček stvari, ki so po mojem mnenju tisti drobci, ki dajejo odnosom globino in čar. Nekaterih sem deležen, nekaterih trenutno (še) ne, prepričan pa sem, da jih ne bom nikoli imel preveč:
  • prijateljski stisk rok
  • globok pogled v oči, ko v globini najdeš žareče iskrice
  • iskren pogovor, ko odmisliš vse drugo
  • topel objem, v katerem se izgubiš in z zaprtimi očmi poslušaš bitje src
  • poljub

Seveda so še drugi...
Zadnjič sem srečal mamico z vozičkom, ki se je veselo "pogovarjala" s svojim otrokom in mu govorila "ljubezen mojega življenja"... Waw!!! Vam je že kdo povedal kaj tako lepega?

petek, 15. junij 2007

Nočni ptiči

Noč je bila nora.

Ob 1:30 sem se nehal učit, ker mi se mi ni dalo več. Premamila me je misel na zvezdnato nebo, zato sem tiho kot tat splezal skozi okno na vrt. To je moral bit smešen prizor! S telefonom (za luč) v eni roki in z armafleksom v drugi sem se plazil skozi okno in previdno stopal po travi. Ulegel sem se in nekaj časa strmel v nebo. (Bljah, kakšno svetlobno onesnaženje je v Ljubljani!) Za silo je bilo.

Po tistem bi lahko šel spat, a sem raje še klepetal preko neta, veselo tipkal, in ure so minevale.

Ob 5h sem se končno spravil spat. Prej kot sem zaspal je spet minilo vsaj pol ure.

Zjutraj pa - kriza!!! Zbudil sem se, pogledal na uro in z grozo ugotovil, da je že 8:04, izpit pa naj bi se začel ob 8h! Tako hitro še nikoli zvlekel obleke na sebe, odvihral skozi vrata in gonil na vso moč. Na faks sem prišel ob 8:13. Rekord! Hvala Bogu za akademskih 15 min! Po 10 minutah, ko me je duša dohitela, sem nekako začel razmišljat in odpisal izpit. Pot nazaj je bila zelo počasen obrnjen posnetek jutranje divje vožnje. Počasi sem gonil do stanovanja, zmetal obleko iz sebe in se zvrnil v posteljo.

četrtek, 14. junij 2007

zasanjano počasi bežijo spreminjajo srca

Prvič se mi je zgodilo, da sem kliknil na ikono programa, samo zato ker mi je bila všeč :D Hja, tako je, če zasanjano gledaš v ekran, z mislimi, ki hitijo daleč proč od obveznosti, ki so te dni tako "priljubljene". Prst me boli od pisanja pisanja zapiskov za jutrišnji izpit! Ne da se mi več!


Danes sem se spet resneje zamislil ob misli, da študentska leta počasi bežijo. 3 leta so minila ne da bi se sploh dobro zavedel... No saj imam še najmanj eno leto študija, pa diplomo, še vedno lahko nadaljujem študij na podiplomskem.... A stvari se spreminjajo, ljudje se staramo, študentje se menjajo...

Ni mi jasno, kako sem lahko potreboval 2 leti, da sem ugotovil, da se vsak teden srečujem s čudovito osebo, človekom, ki razmišlja tako zelo podobno kot jaz?! Ja, še pred letom dni se tega nisem zavedal...

Imel sem torej priložnost preživet (študijsko) leto ob čudovitem prijateljstvu. Sem hvaležen. Me pa žre, da bova naslednje leto spet takoooo daleč - tokrat fizično. Hja, sprijazni se - staraš se! In če matematika deluje, se starajo tudi par let starejši kolegi. Če k temu dodamo še logično sklepanje: "Če sem jaz v zadnjem delu (dodiplomskega) študija, so starejši že skoraj gotovo na koncu" ter "Po koncu študija se večina ljudi želi vrniti v domače okolje", pridemo do logične razlage omenjenega ne-preveč-prijetnega dejstva.

Daleč od oči, daleč od srca? Upam, da ne! Preveč mi pomeni to prijateljstvo.


Baje je zunaj lepa noč, da se vidijo zvezdice... Idealna priložnost za uživanje v dobri družbi, na toplem predpoletnem zraku, pod milim nebom... ki pa bo na žalost ostala neizkoriščena. Grrr! :(

Slovesno obljubljam, da bom to nadvse obilno nadoknadil čez poletne počitnice!!!

sreda, 13. junij 2007

400 dni

400 dni je že minilo. Življenje gre naprej. Je drugače, a gre naprej.

Zadnje čase se skoraj z nikomer ne pogovarjam o tem. Bi se moral? No, če me kdo vpraša, se mi ni težko pogovarjati, sam pa ponavadi ne začenjam pogovora o tem. Bila je izkušnja, preizkušnja, ki me je utrdila. Življenje gre naprej. Ljudje se poslavljajo iz tega sveta, novi se rojevajo, drugi še vztrajamo...

Važno je tisto, kar ostane v srcu.


Da bi v težkih izkušnjah vedno znali odkrivat kar največ dobrega...

torek, 12. junij 2007

Nihanje

Življenje seveda ni samo lepo, ni samo uživanje, ampak hitro poskrbi, da nam ni dolgčas, da se lepih stvari ne preveč navadimo in jih jemljemo za samoumevne. Nekaj časa smo zgoraj, nekaj časa padamo, se pobiramo, spet letimo na krilih ljubezni... No, večinoma smo tam nekje vmes...

Trenutno sedim za svojo delovno mizo in se dolgočasim. Se trudim s to pisarijo. Ne da se mi več učit, čeprav je še ogromno stvari za naredit. Bo že nekako, še vedno je šlo.
Ne da se mi brskat po netu, ne da se mi v arhivu poiskat zamujeno TV oddajo, ne da se mi... niti dokončat tega stavka!

Pa še tako obupno "aprilsko" vreme je zunaj. Aprila toplo kot zgodaj poleti, zdaj pa dež, mračno vreme...


Najrajši bi šel spat in se zbudil čez kakšen mesec v počitnice, vroče poletne dni, uživanje... izpiti pa bi bili že stvar preteklosti! Ah, spet sanjam...

sobota, 09. junij 2007

Duša mi poje

Čudovitih večerov smo deležni. Neopisljivo lepih. Se zavedate tega?

Stal sem na balkonu, z zaprtimi očmi, čutil nežno božanje vetra, pil vonj tisočerih cvetov pomešan z vonjem poletnih večerov, Soče...
Bil je to vonj po domu. Ta vonj bi prepoznal izmed tisoč drugih.
In mir. Mir v duši.
Za vedno bi lahko stal, poslušal bitje srca, čutil kako mi duša poje in slavi Boga.

Ja, ti drobni trenutki v mojem življenju... so trenutki sreče. Rad bi jih delil s tabo.


Nežen vetrič mi nosi vonj neštetih rož.
Zamižim. Pijem s polnimi pljuči.

Duša mi poje, Njega slavi.
(spisal: jAKOB)