sobota, 16. november 2013

V južne kraje ...

Zadnja dva tedna je bilo divje. Služba, po službi opravki, priprave. Časa in spanja kronično premalo. Nikakor se nisem uspel spravit spat, zjutraj pa bi bilo potrebno nekaj sto konjskih moči, da bi me do dogledne ure spravili iz postelje. (November je res en najbolj temačnih mesecev. Kako pogrešam poletne svetle dneve, ko sem prav tako ponočeval, obenem je pa me je kar samo vleklo iz postelje že v zgodnjem jutru, a kljub temu nisem čutil utrujenosti!) Vmes sem še uspel odpisat kakšen mejl, na Twitterju pa popolnoma izgubil stik z aktualnim dogajanjem.

Zato ne čudi, da mi je pošteno odleglo, ko sem se končno opravil od doma, na letalu pa pretežni del poti prespal. Mogoče mi je tudi zato čezoceanski let relativno hitro minil. No, pa zaradi prijetne družbe dveh Bavark, s katerima smo proti koncu kakšno uro stoje na letalu pretegovali noge, prijetno klepetali (med drugim smo komentirali koliko ogromno smeti ustvarijo letalski obroki, kjer je vse pakirano v plastiko) in ugotovili, da bomo par dni bivali v istem hostlu.

Se nadaljuje na blogu Po širnem svetu ...

polet nad z oblaki povsem pokrito Evropo

torek, 30. julij 2013

Pogumni?

Če le ne bi bili moški takšne reve! (v velikem deležu, dostikrat vključno z mano)

Mogoče celo znamo prepoznati, da so ženske čudovita bitja, ki lahko premaknejo čuda stvari in delajo čudeže v globini srca. Pa si znamo priznati, da smo tudi mi sposobni in odgovorni za velike odločitve, korake, spremembe?! Imamo pogum za vztrajanje tudi takrat, ko postane težko, znamo v družini zagotoviti trdnost in varnost, s svojim zgledom vzgajamo, stojimo za svojimi prepričanji in vrednotami? Ali pa se obračamo po vetru, delamo tisto, kar je enostavno oziroma nam (osebno) trenutno ustreza?
Cheating is easy, try doing something challenging and be faithful.
kao "Will Smith" tvit
Ne smemo zamenjati agresivnosti in (pre)drznosti za pogum. Vsiljivost ni enako odločnost. Prav tako strpnost in sprejemanje ne pomenita, da se z vsem tudi strinjamo, popuščamo in kar podpiramo. Seveda je sprejemanje dobra vrlina, a moški naj bi imel občutek tudi za skupno dobro, pravičnost in odločnost za težke, a pravilne odločitve. In posluh za resnico, pa naj bo še tako boleča.

Upam si trditi: če bi znali biti pravi moški, bi bilo občutno manj ali celo nič razpadlih zakonov, zagrenjenih družin, razočaranih otrok, tudi kriminala in vsega slabega.

Na žalost tudi sam poznam primere, kjer v zakonu škriplje zaradi "mevžavosti" moža, poznam razočarane ženske/dekleta/može/fante, ki jim je v odraščanju manjkala trdnost in potrditev očeta, ker je bil fizično ali psihično odsoten (in ga celo še vedno iščejo, pa naj je bil še tako slab); otroke, ki jim niso bile posredovane vrednote, ženske, ki zaradi slabih izkušenj težko zaupajo moškemu spolu; zabolelo me je ob novici, da neka na videz urejena družina razpada zaradi nasilja ...

Imamo pogum, da kaj spremenimo?



P.S. Hvaležen sem za vse tiste moške, ki izstopajo iz sivega povprečja in so nam lahko vsem v pomoč in spodbudo.

P.P.S. Tematika vloge moškega v družini in družbi je glavna tema filma Pogumni. Priporočam! (tudi naslovno pesem v poslušanje)




Poglej si:
oddaja Trikotnik - Kje so mladi moški?
Courageous (2011)

ponedeljek, 08. julij 2013

Grenkosladko

Nekajkrat, že pred časom, me je prijelo, da bi zakričal, napisal na zid, objavil ali kako drugače razglasil: če si punca želi fanta, naj samo pusti, da se zaljubim vanjo, pa ga bo našla (drugega seveda). Izkušnje so to dejansko večkratno potrdile.

In čeprav je v teh besedah grenkoba in boli občutek, da si za prijatelja dober, za kaj več pa ne*, me vseeno navdajajo tudi z veseljem. Mogoče pa znam v ženskah videt skrito lepoto, jim s spoštovanjem vliti zaupanje vase in s pravo mero pozornosti poskrbeti, da zacvetijo v svoji lepoti in tako postanejo privlačne tudi za druge? Mogoče ... Kot vrtnar, ki neguje rožice in si predvsem želi, da bi cvetele.


* Verjetno je bila nekajkrat zgodba tudi obrnjena. Srcu se pač ne da ukazovati. Zato tudi nikomur ne zamerim in upam, da tudi meni ne.

sobota, 25. maj 2013

Stric

V minulem slabem letu sem pridobil nekaj novih veščin. Biti stric je namreč tudi priložnost, da se naučiš rokovat z majhnimi otroki. Tako mi ni več problem prijet dojenčka, ga prestavit z ene roko na drugo, dat čez rame, podirat kupček, nosit okoli, ga poskusit zabavat, pet pesmice ... Trenutki, ko ti blaženo zaspi v naročju ali ko se ti iskrivo nasmehne, so res lepi.

Otroci so veselje. Je pa res, da je starševstvo tudi naporno. Ostali sicer pridejo, pomagajo, se nekaj časa ukvarjajo z otrokom, na koncu pa z otrokom ostanejo - starši. Na trenutke mi je kar težko že samo opazovat napore mladih staršev, še posebej v prvih mesecih, pri prvemu otroku ... Včasih res nimaš rešitve za neutolažljiv jok (dojenčke recimo rado zvija). In po svoje tudi razumem travme, nemoč novopečenih očetov, ker novorojenček potrebuje predvsem mamo.

Zadnjič smo se hecali, a po svoje niti ni daleč od resnice, da so dojenčki učinkovito kontracepcijsko sredstvo za moške. Primer? Že od nekdaj si želim družine, a trenutno se mi sploh ne mudi ... ;)

sreda, 08. maj 2013

Band of Brothers

Pred časom mi je prijatelj priporočil serijo Band of Brothers (2001). V splošnem nisem pretirano za filme z vojno tematiko, a ta serija je res vredna ogleda.

Band of Brothers poster

Že iz filmskega stališča je kvalitetna (no, strinjam se z določenimi kritiki, da je zelo težko sledit posameznim karakterjem - kdo je kdo) in ima res čudovito glavno glasbeno temo, predvsem pa mi je bilo všeč, da sicer govori o pogumu, bratstvu in požrtvovalnosti, a ne epsko poveličuje vojne in prikaže tudi bedo, krutost in nespamet.

Ob gledanju sem res začutil hvaležnost, da živimo v miru. Nič jih ne zavidam! Je pa res, da so mogoče dosti bolj kot mi čutili svojo dolžnost in odgovornost. In imeli tudi pogum, da so temu sledili. (Ni daleč od resnice, da smo dandanes moški postali mevžasti. A o tem drugič ... )

Čeprav je serija stara že 12 let, se še vedno vrti po različnih svetovnih televizijah. Upravičeno ima tudi zelo visoko oceno. Priporočam!


P.S. Ravno te dni se spominjamo obletnice konca druge svetovne vojne v Evropi. Kdor ne pozna zgodovine je obsojen na njeno ponavljanje, pravijo, zato je prav, da opominjamo tudi na tiste stvari, ki bi jih najraje potisnili proč.