So ljudje, ki nočejo peti, ker imajo v glavo prepričanje, da nimajo posluha. In so ljudje, ki res nimajo razvitega posluha*, imajo pa zelo veliko željo po prepevanju. Obojih poznam kar nekaj.
Nad nikomer ne obupajmo!
Prijatelj je spadal v to drugo skupino, zato se je v tej svoji želji pridružil našemu domačemu mladinskemu zboru. Ker ni pretirano izstopal, smo ga sprejeli. Zakaj bi mu vzeli to veselje?!
Čas je tekel, vaje so se vrstile, večkrat smo ga posedli med dva zanesljiva pevca, ki sta mu na uho pela melodijo, da bi le prijel pravo višino, vadili ločeno po glasovih... Počasi smo začeli opažati, da je njegovo brundanje vedno manj izstopajoče in vedno bolj uglašeno. Pravzaprav je bilo njegovo petje že povsem normalno. In nato še pika na i - spoznanje, da dosega spodobne globine (včeraj je brez upevanja in vaj za globino z lahkoto zapel veliki D). Razvija se v spodobnega 2.basa! Ogrožena vrsta "kevder basov" ima torej novega člana. :D
Res sem vesel zanj!
Predvsem nikoli ne obupaj nad sabo!
Pa še to: ko se boš naslednjič branil/a prepevanja, ker "nimaš posluha", pomisli, če nisi morda podoben skriti talent. Pogumno!
*Ljudi popolnoma brez posluha najbrž ni. So le taki z omejenim posluhom.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar