sreda, 08. avgust 2012

Okruški sveta

Med brskanjem po domači knjižni polici sem med naletel na pesniško zbirko Ervina Fritza - Okruški sveta. Ne bi je sicer imenoval za nek presežek poezije, a tu in tam daje mislit. Sploh pa paše malo spremembe po tednih in mesecih, ko sem predvsem obdan z brezštevilnimi strokovnimi članki in tehnološkimi novicami.
Tudi vam se zgodi
V sanjah plezate čez prepad
po pisani lojtrici.
Na lepem začnete padati v jamo,
groza vas pokosi,
strah vam zategne vrat.
Presunjeni s to melodramo
se zbudite, celi, nič vam ni.
Le smrt je obesila svoj plakat
na plot vaše duše. Tako, za reklamo.
Zenit
In končno rečem: dobro je, da živim, kajti dobro je živeti.
In rečem: zrel sem in to je prav, treba je dozoreti.
In rečem: dobro je, da imam to telo, navadil sem se nanj.
In rečem: dobro je, da je v meni smrt; bojim se je, a vse manj.

In roko pomočim v življenje, ki me odnaša.
Ne vprašam se, odkod in kam: kdor ve, več ne vpraša.
In čutim žile in kri, ki mi v žilah bije,
in vem: zdajle sem v zenitu, sonce mi v tême sije.

In pravim: zdajle, morda, je čas, da se trenutek ustavi.
Svetel je in visok in edini; torej je pravi.
In rečem, naj se ustavi. In glej, vse je obstalo:
luč in tema in med njima veliko nihalo.

In začutim: brez teže sem; slap, ki več ne pada;
življenje sem, ki se sámo s sabo sklada;
lebdim kot mavrica, ki se pne čez nebo.
In sredi neba nad menoj lebdi zlato sončno kolo.

Tišina. Vse strmi. Brezčasja prijazna jasa.
Telesa brez senc. Neskončna spirala časa
je skrita v malem polžku, ki je v davnini okamenel.
Le hip. In svet in zvezdni lestenec nad njim se bo spet zavrtel.

Ni komentarjev: