Prekletstvo tipkanja

Tipkana beseda, zlasti sodobna, kratka, je zelo osiromašena. Oskubljena vsega telesnega izražanja, tona glasu, konteksta in medvrstic. Nič čudnega, da zlahka spregledamo sarkazem, šalo ali relativno nepomembno opazko dojamemo kot hudo in ostro kritiko. Če se na to odzovemo z razočaranjem ali jezo, lahko to hitro vodi v stopnjujoč, boleč besedni obračun, do katerega ob pogovoru v živo skoraj gotovo ne bi prišlo.

Neposrednemu sporočanju (instant messaging) se že več let izogibam. Delno zaradi občasne nadležnosti in odvračanja pozornosti: elektronska poštna sporočila še lahko nekako pustiš ob strani in odgovoriš nanje v primernem trenutku*, pri neposrednem sporočanju pa pričakujemo takojšen odziv, ne glede na morebitno delo osebe na drugem koncu žice. Drugi, pomembnejši razlog pa so bili (pre)številni nesporazumi in nepotrebna slaba volja. Naša prijateljstva enostavno niso vredna tega!

Z odločitvijo za instanten odklop je moje življenje spet postalo manj stresno, zato je resnično nisem obžaloval. Potem je prišel Twitter. Čudovito orodje (zelo veliko zanimivih spletnih vsebin najdem prav preko čivkov), ravno dovolj drugačen, da ga nisem dojemal kot sistem neposrednega sporočanja. A z eno veliko pomanjkljivostjo: neznosno lahkostjo objavljanja. Nič več (no, skoraj nič) razmišljanja, osnutkov blog objav, ki so se kuhale tudi več tednov. Samo nekaj besed, klik - in je! Čim prej, dokler je misel še sveža. 140 znakov pa itak zna vsakdo spraviti skupaj!

V to zanko sem se žal večkrat ujel tudi sam. Tudi tako, da sem se moral ustaviti in zamisliti nad svojimi objavami, nekaj "straniščnih" tvitov pa nato tudi izbrisal. Na srečo večje škode ni bilo.

Nedavno pa sem bil deležen nove pomembne lekcije. Ob nekem tvitu, ki je bil zaradi pomanjkanja ločil (čeprav omejitev 140 znakov ni bila problem) skoraj nečitljiv, sem izgubil potrpljenje in objavil nenaslovljen poziv k vsaj osnovni uporabi vejic. Odzivi so bili burni in precej ostri. Večinoma utemeljeni (1. Kdo sem jaz, da lahko pridigam o slovnici, če se je niti sam ne držim v celoti?! 2. Večina tviterašev povsem razumljivo piše, razglašanje svetu ni bilo primerno.), a vseeno boleči. Poskušal sem s spravljivimi toni obrazložiti moje dejanje, a nisem naletel na dosti razumevanja. Ironično, v trenutku svete jeze - ko si prepričan, da imaš bolj prav kot sogovornik in zato glasno izraziš svoje mnenje - smo si bili nenavadno podobni.

Priznanje napake in opravičilo je bil pravilen, a težak korak. V sebi sicer čutim zadovoljstvo: vem, da je to korak naprej v osebni rasti. Bi pa lagal, če bi trdil, da ni žgal občutek krivice, občutek, da sem potegnil kratko. Resnica namreč ni samo črna ali samo bela. Imel sem razlog za negodovanje, a hkrati tega ni bilo primerno razglašati svetu. Po drugi strani sem bil z razlogom opozorjen, a vsekakor nisem zaslužil odziva, ki je v ostrini, po mojem dojemanju, celo presegal moj zapis.

Nesporazum smo nekako zgladili (upam). Prepričan pa sem, da bi ga v živo še dosti hitreje. Predvsem ne na očeh javnosti. Verjetno se tudi ne bi še po nekaj dneh spraševal, kaj je sogovornik mislil; ali sem prav razumel ton in sporočilo zapisanih besed; ali sem izbral prave besede ali pa so morda zvenele povsem drugače, kot sem si želel.

V prihodnje si vsekakor želim čim manj takšnih nepotrebnih nesporazumov, zato toplo priporočam, prosim in tudi sebe spominjam: ko se hočeš z nekom pogovoriti, se najprej poskusi dobiti v živo, nato slišati preko telefona, nato navezati stik preko e-pošte, SMS ali zasebnega sporočila. Šele v skrajnem primeru začni javno razpravo na družbenem omrežju - po možnosti zgolj za uvod in dogovor za prenos pogovora na višjo raven.

Ne, nimam brez razloga v profilu zapisano: "Navdušenec nad tehniko, a pristaš pristnih človeških odnosov."


* Glej tudi: Sporočilo prebrano (monitor.si)

Vsakemu nekaj fali 2

Čas tudi v toplicah hiti, ljudje se menjujejo in kmalu ugotoviš, da bolezni in poškodovanih ljudi zlepa ne bo zmanjkalo. Med drugim sem srečal precej takšnih s poškodbo ali bolečinami v hrbtu, še vedno pa sem šokiran ob številnih bolnikih z multiplo sklerozo.

Zadnji teden sem se zbližal s skupino paraplegikov. Nek večer se mi enostavno ni zdelo zabavno, da bi v kavarni sedel sam, in sem raje prisedel k njihovi skupini. Že po parih minutah se je razvilo sproščeno vzdušje, tako da smo si naslednje dni z veseljem delili čas pri obedih, zvečer ob pijači, pa še kdaj vmes.

Ugotavljam, da sem med ljudmi na vozičku do sedaj poznal predvsem take s cerebralno paralizo ali drugimi prirojenimi okvarami, ne pa zdravih ljudi, ki so pristali na vozičku (oziroma vozu, kot sami pravijo) po poškodbah (predvsem) hrbtenice. Zgodbe so res pretresljive: od prometnih nesreč, padca čez balkon kot posledica epileptičnega napada, smučarske tragedije, elektrifikacije ... En dan ti ni nič, naslednji pa se ti življenje obrne na glavo. Koliko moči je potrebno, da se sprijazniš s tem?!

Navdihujoče je bilo čutit, da so večinoma sprejeli svoje stanje in skušajo živet naprej. Še lepše medsebojno sprejemanje in odprtost. Mogoče nimamo prav enakih vrednot in pogledov, a ob spoštovanju drugega prav to širi obzorja in utrjuje v tistem, kar nam res pomeni. Nič nenavadnega torej, da sem zadnjo noč z velikim veseljem užival v spontanem, dolgo v noč trajajočem moškem pogovoru.

Kot da bi prišlo za mano, me je po prihodu iz toplic kar stresalo ob misli na krhkost človekovega zdravja in misli na to, kaj so ti ljudje doživljali. Na nek način sem še na daljavo čutil z njimi, postali so mi blizu. Kaj naj rečem? Face so! Upam, da se še kaj vidimo.

PS: kakšna je verjetnost, da danes v roku ene ure srečam dve nepovezani osebi iz toplic?!

Naša nona

Nisem hotel biti stereotipen in pisati o ljudeh šele po njihovi smrti. A življenje se ni oziralo na moje cincanje, ni počakalo, da najprej spišem blog ...

Naša nona je bila doma iz tolminskega konca, zato ji je nono (priporočam branje zapisa o njem) kdaj pa kdaj zabrusil, da je puntarka. A čeprav je znala bit trmasta, se vendarle ni mogla upirat nonotovemu vztrajnemu dvorjenju. Kasneje mu je sicer pod nos večkrat povedala, da je bila zaljubljena v druge, on pa ji je vedno odvrnil, da bi bila že trikrat vdova, če bi jih vzela. :) Čeprav nikoli ne vemo, kako bi se stvari drugače odvijale, sem vesel, da sta se našla.

Rojena je bila v številčni družini 13-ih otrok. Pri tem nekateri, ki so umrli takoj po rojstvu, sploh niso šteti. Med 2. svetovno vojno so morala dekleta delati za to ali ono oblast, ki je trenutno nadzorovala kraje. Med nekim delom so zaropotale strojnice, da so odvrgle lopate in se porazgubile. Na srečo je bila vedno obvarovana pred hudim. Šolala se je za šiviljo, čeprav je potem večino življenja preživela kot gospodinja. Nono je delal in služil denar, v hiši pa je imela brez dvoma ona glavno besedo.

Ni bila idealna oseba. Imela je nekaj lastnosti, ki so mi šle na živce, nikoli tudi ni imela potrpljenja z otroki. A v splošnem je bila dobra oseba. Take se je želim spominjati.

V spominu mi bo gotovo ostalo njeno prepevanje. Znala je na stotine pesmic, slovenske so se mešale z italijanskimi in nemškimi, ljudske s popevkami, posvetne s cerkvenimi, otroške s tistimi za odrasle ... Rada jih je zapela v družbi ali pa si je s petjem krajšala čas med delom. Po kuhinji se je redno slišal njen alt, na primer: "to niso jadraaa moje barčiceeeee ..." [premor in ropotanje loncev] "to so gačice moje Marice ..." [spet zvoki kuhinje, daljši premor in nadaljevanje s petjem] itd. :)

Pa zgodbice in pravljice ... Nekatere tisočkrat ponovljene, da smo jih znali že vse na pamet, druge nepoznane, gotovo zanimive za zapisovalce ljudske dediščine. Žal zdaj za vedno izgubljene ...

Kdor jo je imel priložnost spoznati, je gotovo opazil njeno vedrost, zgovornost, slišal vsaj kakšno pesmico/zgodbico ali dve. Verjetno tudi ni mogel spregledati pristnega odnosa z nonotom, s katerim sta se, če se je le dalo, besedno špikala. So bili trenutki, ko smo vsi cepali od smeha. In četudi sta se kdaj pa kdaj zares skregala, vendarle nista mogla drug brez drugega. Skupaj sta bila več kot 62 let!

Nenazadnje, vsem nam je bila zgled v veri, zaupanju in drži, kako brez strahu pričakati zadnjo uro. Tudi to je del življenja.

91

Tudi starejši radi zjutraj pospijo. (brez kape pa tudi v postelji ne gre)

Vse najboljše!

Naš nono je zakon!

Dogajanje nekega popoldneva, povzeto po opisu gospe¹, ki obiskuje, pomaga in dela družbo našemu nonotu (91) in noni (86), ko domači ne moremo:

Ob igranju igre 'Človek ne jezi se' pogovor nanese na bližajočo se poroko v družini.
Nona: Nikamor ne gremo.
Nono: Seveda bomo šli!
Nona: Ne, ker smo nerodni in bo treba na stranišče.
Nono: Saj imajo povsod stranišča.
Nona: 'Ne' sem rekla, smo stari in nerodni!
Nono: Saj je vseeno kje sediš - doma ali v gostilni.
Nona gre v špajzo, nono pa ji pokaže figo in prišepne omenjeni gospe:
Saj me boš peljala, da ne bom ta mladim sitnaril? Ji bova pa ušla!
:-D


¹Nekateri imajo res velik dar za delo s starejšimi. Znajo jih urediti, na pravi način se z njimi pogovarjati in jih zaposliti (sprehod, pogovor, družabne igre). Za to gospo smo res hvaležni. Kdo bi še prišel na idejo staremu nonotu dat reševat računske naloge?

Mu gre dobro od rok, ane? (za označeno z zvezdico je potreboval pomoč)


P.S.: da ne boste dobili napačnega vtisa - tudi naša nona je posrečena in si zasluži svoj prispevek.

Korenina

Naš nono je dopolnil 90 let!
Njegova življenjska zgodba bi bila lahko osnova za film, zato si zasluži, da napišem vsaj skromen prispevek o njem.

Mladost in čas vojne
Njegovo življenje se je začelo že davnega leta 1920, kmalu po koncu 1.svetovne vojne, v času, ko je bila Primorska pod oblastjo Italije. Rosno mlademu, ko je imel 9 let, mu je umrla mama. Otroška in mladostna leta je tako večinoma preživel brez materinske vzgoje, zgolj z očetom in petimi brati. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan na bojišče v severno Afriko. V letu 1942 so jih zajeli angleški vojaki. Kot ujetniki so bili najprej prepeljani iz Libije v Egipt, nato pa preko Sueškega prekopa in plovbe okoli Madagaskarja prispeli v Južno Afriko, kjer so ostali kakšno leto, potem pa bili odpeljani v Anglijo. Do konca vojne je nato kot vojni ujetnik delal na neki angleški farmi. So pa Angleži z njimi ravnali zelo spoštljivo. Vedno, ko govori o njih, govori z občudovanjem in spoštovanjem. Ves denar, lastnino in obleke, ki so jim jih zasegli, so ob koncu vojne dobili nazaj. V Angliji so se lahko v omejenem območju dokaj svobodno gibali, med domačini je našel celo prijatelje, s katerimi so se kasneje nekajkrat obiskali. V času ujetništva mu je zelo prav prišla tudi njegova iznajdljivosti in izučenost za brivca, saj je strigel in bril tudi angleške oficirje, ti pa so mu v zameno priskrbeli kakšen bonus.

Ljubezenska zgodba
Že med vojno se je začela tudi ljubezenska zgodba in sicer preko preproste fotografije, na kateri sta bili dve mladi punci - naša nona in njena prijateljica, sicer dekle nonotovega soborca. Ko je le-ta izvedel, da ga je punca pustila, je hotel sliko vreči stran, naš nono pa je izprosil, naj jo raje da njemu. Nono je od takrat sliko veš čas vojne skrbno varoval, da se vedno hecamo, da je skupaj z nonotom tudi nona prepotovala Afriko. Po končani vojni se je vrnil v domovino in se opravil iskat dekle s slike. A to dekle ni bilo navdušeno nad njim. Nasprotno - ko ji je pokazal sliko, jo je jezno raztrgala. Bili so ji všeč drugi fanti. A naš nono je bil vztrajen in sčasoma je le popustila, z leti pa je prišla tudi ljubezen. Ja, naša nona v začetku res ni preveč marala nonota, kar mu še zdaj kdaj pove, a na stara leta z ljubeznijo skrbi zanj. Lani sta praznovala že 60. obletnico skupnega življenja! (Si sploh predstavljate takšno dobo?) Sta res edinstvena kombinacija karakterjev, ki nasmeje vsakega, ki ju ima priložnost nekaj časa opazovati.

Mimogrede, poročila sta se na ponedeljek, ko je imel nono prost dan. Kasneje smo izvedeli, da je bilo to natanko dva dni po poroki nonota in none po tatovi strani. Pa še prigoda iz njunega poročnega potovanja. Ker sta s seboj pozabila vzeti poročni list, jima v hotelu niso hoteli dati sobe z zakonsko posteljo, ampak sta morala najeti dve enoposteljni sobi.

Delo in stara leta
V življenju je za preživetje trdo garal. Poleg svojega poklica (imel je brivski salon, kasneje pa delal v tovarni), je vestno skrbel za kmetijo. Kot marljivega kmeta smo ga vnuki tudi najbolj poznali, saj se je medtem upokojil, občasno pa so k njemu še vedno hodili ljudje na striženje, pa tudi naše prve pričeske so bile vse izpod njegovih rok. Kljub vsemu, ali pa prav zaradi težkega življenja, je še na stara leta ohranil veliko kondicije, moči in volje. Pri osemdesetih se je povzpel na Triglav in Großglockner (za to drugo nisem prepričan, če prav do vrha, ampak vseeno), rad je hodil na pohode. Redno je hodil po špežo v staro Gorico, se vozil s kolesom. Leta 2004, ko jih je štel 84, sva ga s sestro spremljala v Anglijo, kjer je še enkrat obiskal prijatelje iz časa vojne. Lani je na svoj 89. rojstni dan držal plug pri oranju njive, junija pa romal peš na Sveto Goro (~15km, nekoliko skrajšana pot). Še do nedavnega je z veseljem hodil na plese društva upokojencev. Ni kaj, očitno je podedoval gene svojega očeta, ki je dočakal 98 let.

V našem kraju je precej starih ljudi. Nekateri so bolehni in slabi, nekateri pa so kljub svoji starosti dobro "ohranjeni". Takšen je tudi moj dedek.
Ima že skoraj osemdeset let, a je še zmeraj zdrav in dobre volje. Še zmeraj obdeluje kmetijo, saj prisega na zdravo prehrano. Ima tudi ducat kokoši, dva zajca in bika. Med počitnicami mu rad pomagam in takrat mi pove marsikatero zgodbo o svojem življenju. Po težki mladosti, je med vojno videl mnogo sveta, tako je bil v Angliji, Libiji, pa tudi v Južni Afriki. Ko je prišel iz ujetništva, se je poročil in začel obdelovati kmetijo, ki jo obdeluje še danes. Poleg tega je bil še brivec in je vse sobote in nedelje delal, zato se je poročil v ponedeljek. Da, v ponedeljek, natanko dva dni po poroki mojega drugega dedka in babice. Moj dedek je tudi moj vzor, saj se je kljub letom lani povzpel na Triglav.
Še veliko bi vam lahko povedal o njem, toda mislim, da sem najpomembnejše povedal. Rad ga imam in si želim,da bi živel še veliko let.
(jAKOB, spis v 8. razredu OŠ)

Danes
V zadnjem letu ali dveh je občutno opešal in izgubil tisto pravo voljo do življenja. Vajen stalnega dela, gibanja in pohajanja, mu je težko sprejet dejstvo, da mora biti večino časa doma in poslušati ženo. :)

Nono, radi te imamo!

Želimo ti predvsem zdravja in še naprej čim bolj polna leta, ki ti jih je Bog naklonil!