V južne kraje ...

Zadnja dva tedna je bilo divje. Služba, po službi opravki, priprave. Časa in spanja kronično premalo. Nikakor se nisem uspel spravit spat, zjutraj pa bi bilo potrebno nekaj sto konjskih moči, da bi me do dogledne ure spravili iz postelje. (November je res en najbolj temačnih mesecev. Kako pogrešam poletne svetle dneve, ko sem prav tako ponočeval, obenem je pa me je kar samo vleklo iz postelje že v zgodnjem jutru, a kljub temu nisem čutil utrujenosti!) Vmes sem še uspel odpisat kakšen mejl, na Twitterju pa popolnoma izgubil stik z aktualnim dogajanjem.

Zato ne čudi, da mi je pošteno odleglo, ko sem se končno opravil od doma, na letalu pa pretežni del poti prespal. Mogoče mi je tudi zato čezoceanski let relativno hitro minil. No, pa zaradi prijetne družbe dveh Bavark, s katerima smo proti koncu kakšno uro stoje na letalu pretegovali noge, prijetno klepetali (med drugim smo komentirali koliko ogromno smeti ustvarijo letalski obroki, kjer je vse pakirano v plastiko) in ugotovili, da bomo par dni bivali v istem hostlu.

Se nadaljuje na blogu Po širnem svetu ...

polet nad z oblaki povsem pokrito Evropo

Irska!

Pozdrav iz Dublina!
Upam, da bom uspel priti še kaj do interneta in kaj napisati na blog. Trenutno se švercam. :)

ps: potopis iz Irske bo objavljen tukaj.

Norveška, 3.del

Nov dan je resnično prinesel izboljšanje. Sonce je sijalo, veter je sušil zemljo... Punce so se že navsezgodaj potrudile, da "fantje ne bi stradali", prav tako so pripravile odlično kosilo in okusno večerjo. Razlika glede na prejšnji dan je bila nepredstavljiva! Hvala, punce! Z veseljem sem pomagal pomit posodo.
Po celodnevni vožnji smo v bližini Stavangerja odkrili krasen prostor za kampiranje. V večernem soncu in pihljanju vetra je bilo postavljanje šotorov pravi užitek. Pet minut sedenja na zahajajočem sončku je poplačalo vse hudo prejšnjega dne.


(Na žalost se je pripetila tudi manjša nesreča. Pri igranju frizbija, je veter odnesel frizbi, ta pa je nato poletel do nič hudega sluteče punce in jo zadel tik ob levo oko. Potrebno je bilo šivanje, a na srečo vsaj oko ni bilo poškodovano. Dobra stvar dogodka: punca je spoznala, kako izgleda reševalno vozilo in ambulanta na norveških otokih. Zdravnik je namreč v bližino prispel z reševalnim čolnom in "operacijo" opravil kar na krovu.)

Bilo bi prelepo, če bi trajalo, zato je že naslednji dan ponovno začel padat dež. Ogled Stavangerja smo zato skrajšali, vzpon na Preikestolen pa preložili. Po vrnitvi v kamp je zemljo neusmiljeno namakal dež, ki ga je nosil veter. Že samo stanje par minut na dežju (pod dežnikom), te je stalo povsem premočenih hlač. Na našo neizmerno hvaležnost nam je lastnik kampa dovolil vedritev v menzi, kjer smo preždeli naslednje štiri ure. Pojedli smo pico, igrali karte, klepetali... potem pa se počasi odpravili spat. Da pa ne bi že s kurami zaspali, smo v šotoru še nekaj časa bolj ali manj uglašeno peli :) Uspavalo nas je škrebljanje dežja...

Zbudili smo se v sonce in... luže! Vseeno lepše kot dež...

Na vrsto je prišel prestavljen vzpon na Preikestolen - razgledno točko nad lokalnim fjordom. Pot je bila pošteno naporna, pa tudi neprijetna, saj je večino hoje/vzpona po mokrih skalah, ki so postavljene nad razmočeno zemljo. (Le del poti je po lesenih potkah, ki prečkajo močvirnat predel.) Iz omenjenih razlogov sem se raje na polovici poti obrnil in se počasi vrnil. Pa kaj, če nisem bil na razgledni točki. Važno, da sem se vrnil v enem kosu.

Sonce nas je spremljalo čez cel dan. Za zadnje taborjenje smo zato imeli čudovite razmere. Šotore smo postavili v lep kamp, obdan z jezeroma na levi in desni. Najlepše pa je bilo, ko se je stemnilo. Posedli smo se ob jezero in tiho opazovali čudovito nebo. Zvezde so sijale, luči jih niso motile. (Vseeno se niso tako močno videle, kot bi si lahko predstavljali iz zapisanega. Nebo je bilo preveč svetlo. Beri naprej!) Še bolj kot zvezde, je bilo zanimivo nebo na severu. Sonce na Norveškem poleti opiše na nebu bolj nagnjeno/elipsi podobno pot, zato na njem vztraja dlje, zahaja pa na severozahodu. Svetloba res počasi bledi, še ob polnoči so jasno vidni svetli obrisi! In najzanimivejše - ob 1h ponoči po poletnem času (tj. polnoč po sončnem času), ko naj bi bilo najtemnejše, je svetloba na severozahodu res že skoraj zbledela, a se je že začelo svetlikat na severovzhodu!!! Nepozabno!!! Res sem si z lahkoto predstavljal, kako izgleda polarni dan. (Glej sliko na desni. Sever je naravnost na sredini. Uporabljen je bil precej dolg čas.)

Naše potovanje se je neusmiljeno bližalo koncu. Pot smo nadaljevali do Kristiansanda, kjer bi se morali vkrcati na trajekt, a smo bili preveč lahkoverni - trajekti so bili rezervirani vsaj tri dni v naprej. Tako nam ni ostalo drugega, kot precej daljša vožnja okoli - preko Švedske, čez most na Dansko in spet s trajektom v Nemčijo. Omembe vredno je edino še kosilo, ki smo si ga privoščili (skuhali) na plaži v Mossu.

Pot čez Nemčijo se je vlekla in še enkrat smo se prepričali, kako čudovita je Norveška, kjer imaš praktično na vsakem koraku priložnost za pašo oči, Nemčija pa je iz avtobusa videti kot ena sama dolgočasna dežela prepredena z avtocestami.

Srce je toplo zaigralo, ko smo prispeli v Slovenijo. Ko sem v Ljubljani zapuščal avtobus (Dolenjska ni ravno v smeri mojega doma ;)) je večina sladko spala in kar nekam hudo mi je bilo, ker se nisem mogel osebno poslovit od vsakega, stisnit roko in se zahvalit. Potovanje ne bi bilo niti približno tako lepo brez dobre družbe!
Hvala! Z veseljem se vam še kdaj pridružim!

Konec. Za fotografije velja CC.

Norveška, 2.del

Tokrat bom opisal par precej kritičnih dni za našo odpravo.

Pot smo nadaljevali proti zahodu, si v Lomu pogledali znamenito, zelo staro leseno cerkev, proti večeru pa poiskali kamp. Vreme se je očitno odločilo, da se bo kisalo, zato smo šotore postavljali na mokra tla, večerjo pa pojedli na vlažnem in mrzlem zraku. V zraku se je čutila napetost. Delno zaradi utrujenosti in vremena, delno zaradi hrane, ki ni bila vsem po godu, delno pa tudi zaradi občutka, da vodstvu stvari malček uhajajo iz rok.

Naslednji dan smo si lahko pošteno napasli oči. Pot se je najprej dvignila na slikovit prelaz, podoben Mangrtskem sedlu, le da z ledenikom in jezerom ob strani, nato pa vijugasto spustila naravnost do enega najlepših norveških fjordov, v kraj Geiranger. Vkrcali smo se na trajekt in približno eno uro vožnje po fjordu z odprtimi usti občudovali lepote. To je tisto, kar sem čakal! Popoldne smo zavili še do (in se skoraj dotaknili) jezika ledenika Jostendal, nato pa poiskali kamp. Spet je bilo mokro, podlaga trda, spat nas je pregnalo nadležno rosenje. Mimogrede, na Norveškem prevladuje granit, neprepustna kamnina, zato smo vsakih nekaj deset metrov lahko opazovali, kako iz vrha hribov tečejo hudourniki in slapovi.

Ponedeljek je bil najbolj kritičen dan. Vstali smo v deževno jutro, hitro pospravili šotore in se brez zajtrka odpeljali naprej. Med čakanjem na trajekt smo sicer imeli malico, a ni bilo isto. Vožnja je bila zaradi dežja in megle dolgočasna, malček je dogajanje popestrilo le kepanje na zaplati nestopljenega snega. Kosilo se nam je spet izmaknilo, saj je takoj po maši spet začel padat dež, zato smo se z avtobusom odpeljali naprej.

Prispeli smo v Bergen, si vzeli čas za sprehod po tržnici, si pogledali mestni akvarij, nato pa se spet podali na lov za kamping prostor. A v bližini Bergna so bili kampi že zasedeni, manjša prosta mesta razmočena, ura pa je neusmiljeno hitela proti uri, ko se recepcije kampov zapirajo. Po dolgem prigovarjanju so nam priskrbeli prostor v nekoliko oddaljenem kampu (po poti nazaj!). Ura je bila že okoli 23h, ko smo končno začeli postavljati šotore. Tako kot nam je takrat prijala župca, pa še nikoli! Utrujeni in malček slabe volje smo zlezli v šotore in zaspali v upanju na boljši dan...

Ni še konec... Slike so objavljene pod licenco CC.

Norveška, 1 del

Malček sem žalosten. Danes naj bi namreč mrgolelo utrinkov, a jih zaradi oblačnosti ne morem opazovat :( Sem pa bil minuli teden priden in spisal vtise iz mojega dvotedenskega pohajanja.

Najprej se moram zahvalit skupini mladih Dolenjcev, ki so me toplo sprejeli medse in dva tedna skupaj prenašali vse lepote in tegobe potovanja in taborjenja. Čas, ki nam ga ni pobrala vožnja, smo torej izkoristili za raziskovanje južnega dela Norveške (vedno smo bili južneje od arktičnega kroga, o Nordcapu nismo niti sanjali).

Odpravili smo se z avtobusom, ter se najprej ustavili v Københavnu. Poleg nekaj zanimivih stavb in znamenite Morske deklice, je omembe vredna še kolesarska zagnanost tamkajšnjih prebivalcev, ki so kljub neprijaznemu vremenu veselo kolesarili po mestu. (V bistvu sem jim kar podoben. Tudi jaz po Ljubljani kolesarim v vseh vremenskih razmerah - sonce, veter, dež ali sneg mi ne delajo preglavic.) Verjetno k velikemu številu kolesarjev prispeva tudi dejstvo, da je v Danski prestolnici zelo dobro poskrbljeno zanje. Kolesarji so enakovredni udeleženci v prometu in imajo pogosto, poleg kolesarskih stez, tudi poseben pas za zavijanje v križišču, ob boku z avtomobili (slika desno).


Na Danskem smo se ustavili še na Hamletovem dvorcu, nato pa končno prek Švedske prispeli na Norveško. V srcih nam je kar zaigralo ob toplem slovenskem sprejemu. Taborjenje na vrtu norveškega Slovenca je bilo res prijetno, povrhu vsega nam je prijazno odstopil kopalnico, puncam zgornje nadstropje, ter ponudil dostop do interneta! Dve noči smo tako taborili, z vnemo bili boj z množico komarjev (je precej vlažno okolje), prvič začutili, da je dan na Norveškem poleti občutno daljši, si vmes pogledali norveško glavno mesto Oslo, nato pa pot nadaljevali proti severu.


Naslednja naša postaja je bil Lillehammer, olimpijsko mesto 1994. Mestece me je navdušilo. Že vzpon na skakalnico in čudovit pogled sta naredila svoje, poseben pečat pa je so dale urejene, barvite ulice in vtis domačnosti. Spet nam je (citiram našega vodjo) "padla sekira v med" - prenočišče smo dobili pri prijazni gospe Ani, po očetu Slovenki. Bilo je dobesedno idilično: koči podobna hiška na planoti stran od civilizacije, s pogledom na jezero. Neumni bi bili, če večera ne bi izkoristili za sprehod do jezera, petje, sedenje in uživanje ob pogledu na nebo, ki kar ni hotelo utoniti v temi, čeprav se je ura že krepko bližala polnoči. Nepozabno!

Se nadaljuje... Vse fotografije so moje delo. Dovoljena uporaba pod licenco CC.

Pozdravček iz Norveške!

Še na dopustu nimam miru pred internetom. ;)
Da pa nisem edini odvisnik kaže vrsta ljudi, ki se je zgnetla pred računalnik iz katerega trenutno pišem.

Včeraj smo se potepali po Danskem glavnem mestu København (od koder je tudi slika). Sivo deževno vreme nam je kar precej pokvarilo sprehod po mestu, ki sicer ne sodi med najbolj zanimive (po mojem mnenju), a je vseeno vredno ogleda.

Danes smo pot nadeljevali do Hamletovega dvorca Helsingborg, kjer sem se malček izživljal v slikanju. Zanimive kulise, veter, razburkano morje in sramežljivo sonce so naredili svoje. Sledila je kratka vožnja s trajektom na Švedsko ter nekajurna vožnja z avtobusom do Norveške, kjer smo se utaborili na vrtu prijaznega Slovenca, ki že dolga leta živi na Norveškem.

Še ogromno zanimivih stvari se je zgodilo, a mogoče ne bi bilo slabo, če bi se tudi kaj naspal... :)
Upam, da uživate vsaj tako kot jaz!

ps: Ura je 0:19, zunaj pa je nebo na severozahodu še vedno svetlo!

Međunožnoguralo

Danes sem spet vpregel bratovo međunožnoguralo (kwlo, po domače) - ima pač trenutno žlajfe v boljšem stanju, in se podal na pot. Tokrat po drugi strani doline kot zadnjič, in tokrat je šel fotoaparat z mano. :)

Pot je bila sicer manj slikovita kot prejšnja, a vseeno zanimiva. Nekaj utrinkov: