Zadnje cajte je moje življenje podobno životarjenju. Dnevi so si podobni kot

jajce jajcu - mračni, sivi, deževni, megleni, kratki... Učenje, knjige, faks, izpiti... Bežna srečanja, plitki pogovori, iste teme... Srečanja z osebami, s katerimi si nimaš kaj povedat, hrepenenje po srečanju z osebami, ki so ti res blizu, pa tako oddaljeni in nedosegljivi... Pogovarjanje s cimrom preko hrbta, gledajoč vsak v svoj zaslon računalnika... Zrenje skozi okno in misel, kako bi bilo lepo se odpravit na sprehod z drago osebo... Seveda ne v takem vremenu!
V čem je smisel? Kje je prihodnost? Kdo lahko to reši? Res samo jaz?!
Življenje je kot nočno nebo - veliko je teme, pa tudi svetlih točk, ki dajo vsemu čar, brez teme pa jih ne bi niti opazili... Sem to res jaz napisal?! Res čutil?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar