Naj se zgodi

Nosila je pravo ime - Marija. Njeno življenje je bilo v znamenju ponižnosti, marljivosti, predanosti, vere in zaupanja. Rodila se je v povsem drugem času in marsikaj (tudi res težkega) preživela. Upam pa, da s(m)o ji otroci, ki sta jih z nonotom z ljubeznijo vzgojila, vnuki in pravnuki prinesli vsaj toliko veselja. Dočakala je 86 let, nato pa počasi ugasnila.

Danes (oz. včeraj, v ponedeljek) sem se, kot da bi vedel, oglasil na obisku. Ležala je v postelji, težko dihala, kot vedno pokašljevala in se brez uspeha trudila spravit nesnago, ki ji je oteževala dihanje, iz pljuč. Tako drobcena in nemočna se je zdela, kljub temu pa mirna, vdana v usodo. Pomislil sem, da najverjetneje ne bo dočakala novega leta. Mogoče je tudi sama to čutila. Poslovil sem se z mislijo, da moram v kratkem še kaj na obisk, če jo še kaj hočem videti živo ... Čez nekaj ur sem dobil klic s sporočilom: odšla je.

Nona, počivaj v miru. Po izrazu na obrazu in miru ob tvoji postelji čutim, da je temu že tako. Tam zgoraj lepo pozdravi nonota, pa tatu! Verjamem, da bo to res veselo snidenje. In ... se vidimo!