Po poti domov sem ustavil štoparju. V avto prisede zanimiv možak srednjih let. Izvem, da je priseljen v bližnjo vas, sicer izobražen v strojni stroki, a brez službe. Zaslutim, da mu po eni strani ustreza bolj svobodno življenje, a da ga po eni strani grize, ker ni izkoristil priložnosti v mladosti, ko bi lahko šel na samostojno podjetniško pot. Ob praznem hladilniku pač kruli v želodcu. Še posebej, ker nima vrta, ki bi ga lahko obdeloval.
Morda sklepate drugače, a bil je prav prijeten pogovor. Iz njegovih besed ni bilo čutiti pretiranega žalovanja za minulim, ampak sprejemanje sedanjosti. Niti najmanj tudi ni prosjačil.
Pogovor mi je dal misliti. Res sem lahko hvaležen, ker imamo veliko in dobro za jesti, pa tudi drugega nam praktično ničesar ne manjka. Vrt in polje sta zelo veliki dobrini, ki se ju še posebej zavedam, ko je čas pobiranja sadov (najlepše je, da je za določene stvari potrebnega zelo malo truda). In ja, skrajni čas bo, da se spravim zaključit študij, da ne postanem prej že "stara roba". :)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar