Vračanje

Težko je gledati človeka, še posebej ljubo osebo, kako se stara pred tvojimi očmi. In to ne počasi, ampak opazno hitro. Naš nono, ki je bil celo življenje zelo aktiven, še pri 80-ih hodil v hribe, pri 84-ih potoval z letalom, predlani pa zmogel velik del peš romanja, je zadnja leta vedno bolj ostajal doma, zadnje čase pa očitno peša. Najhuje je, da je izgubil voljo. Vse mu je postalo težko, najraje bi kar spal. Težko mu je zjutraj vstat, obroki so mu odveč, stranišče mu je muka, obuvanje napor, (manjša) hišna opravila so kot pokora, umivanje zob pa najhujša kazen. In povrhu še demenca, da pozablja kako se naredi rutinska opravila in kdaj tudi tisto, kar si mu povedal pol minute nazaj. Sam zase ugotavlja, da ni pravi, pa tudi mi se mu zdimo čudni in sitni, ko mu stalno ponavljamo napotke (najprej mu seveda pustimo, da kar se da naredi sam, a ko se nikamor ne premakne ...) ali mu storimo delat "pokoro". Treba je res ogromno potrpljenja, da ob stalnem ponavljanju enega in istega ne izgubiš živcev. Pa tudi, da ne zameriš, če kdaj kaj očita.

Seveda so tudi svetli trenutki. Ponavadi, ko se malo sprehodi ali pride v družbo. Občasno pa ga prime celo nagajivost, da nas poheca.

Vedno bolj vidim, da je res, da so si majhni otroci in ostareli zelo podobni. Včasih kar nekaj sanjajo (na primer med obuvanjem) in jim druge stvari kradejo pozornost, drugič ne poslušajo, četudi jim stokrat poveš, naredijo po svoje in se ti potem smejejo v obraz. Vedno jih je dobro vsaj z enim očesom pazit, da ne naredijo kakšne neumne. Nenazadnje, tako kot na začetku, zelo verjetno tudi na koncu življenja rabiš plenice. Edini problem je, da otroci počasi napredujejo, pri starejših pa gre lahko samo še na slabše. :(

Ah ja, včasih se spomnim na to, da je precejšnja verjetnost, da ne bomo dočakali starosti. Po svoje je res mogoče boljše imeti krajše in polno življenje ... a po drugi strani se od starejših vseeno lahko veliko naučimo.